FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji VI. Prvo prikazanje Marije

»Bova danes izvedela, kako se je prikazala Marija?« sta bila Nika in Miha nestrpna ob našem naslednjem srečanju.

»Ja, saj ji je angel že pripravil pot. Otroci ne bodo ne prestrašeni in zmedeni. Lahko bodo sprejeli njeno sporočilo.«

»Kje se jim je pokazala? Tudi pri ovcah na pašniku?«

»Seveda. Tam so bili otroci sami. Začelo se je s čudnimi bliski. Mislili so, da se bliža nevihta, a so bili povezani s svetlobo, v kateri se je prikazala Marija.«

»Kako so vedeli, da je Marija?«

»Pravzaprav so ji otroci rekli Gospa. Pri nas Mariji ne rečemo gospa – ampak Mati božja ali pa preprosto Devica Marija. V nekaterih deželah jo imenujejo Gospa. Očitno je tako tudi na Portugalskem.«

»Ampak mi vemo, da je bila Marija. Kaj je rekla pastircem?«

»Rekla jim je: Ne bojte se, nič hudega vam ne bom storila. Lucija jo je vprašala, od kod prihaja. Ko je povedala, da iz nebes, jo je Lucija vprašala, če bodo tudi oni trije šli v nebesa. Marija jim je to zagotovila.«

»To bi Marijo vprašal tudi jaz,« je zašepetal Miha.

»Jaz si ne bi upala,« je priznala Nika. »Mislim, da bom morala še veliko moliti, če bom hotela priti v nebesa.«

»Tudi Marija je rekla Frančišku, da bo moral prej zmoliti še veliko rožnih vencev. Vendar je njega in Jacinto kmalu vzela k sebi, Lucija pa je doživela visoko starost.«

»Kaj je Marija hotela sporočiti pastirjem?«

»Najprej jih je vprašala: Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Čakala sem, kaj bosta rekla otroka, a sta kar molčala. Zato sem ju vprašala, če je bila Marijina prošnja težka.

»Ja, naš dedek vedno pravi, da smo vsi grešniki.« je rekla Nika.

»Midva že nisva,« je protestiral Miha. »Vsaj ne nalašč.«

»Tudi moliva vsak večer. Ampak pastirji so najbrž molili veliko več. Ampak zakaj je Marija hotela, da bi pastirčki trpeli?«

»Mislim, da je želela samo, da bi trpljenje vdano prenašali.«

«Ko sem bil majhen, sem jokal, če sem se zbodel ali udaril. Zdaj stisnem zobe,« se je pohvalil Miha.

»Seveda je mislila Marija tudi na drugačno trpljenje. Tisto, kar te žge pri srčku.«

»Če sem karana za nekaj, za kar nisem kriva, ali če me zmerjajo samo zato, ker se jim to zdi zabavno, mi je zelo hudo,« je potožila Nika.

»Ja, te vrste trpljenju so bili naši pastirji pogosto izpostavljeni. Sklenili so, da ne bodo nikomur povedali o srečanju z Marijo. A mala Jacinta ni zdržala in je omenila mami. Novica se je potem bliskovito razširila po vsej deželi. Ljudje so začeli množično prihajati v Fatimo: tisti, ki so verovali in prišli prosit pomoči, pa tudi radovedneži in taki, ki so hoteli preprečiti govorice o čudežu. Zdaj se je za otroke začelo veliko trpljenje. Luciji je mama očitala, da je lažnivka. Celo udarila jo je in zahtevala, da prizna, da laže. Lucija pa ni mogla preklicati tega, kar je doživela. To bi bila zares laž. Zato je molčala, skrivaj jokala in trpljenje darovala Jezusu.«
Nika in Miha sta se odpravila domov vesela, da njunih src ni težila nobena skrivnost ali laž.

VII. Drugo prikazanje Marije

Čeprav so otroci o svojem videnju v Irijski globeli povedali samo najbližjim, se je vest o teh dogodkih bliskovito razširila po okolici. Ljudje so množično prihajali na kraj, kjer se je otrokom prikazovala Marija. Pri tem so brez občutka poteptali vse, kar je tam raslo: travo, koruzo in zelenjavo. Starši so očitali Luciji, da je tega kriva ona oziroma njene izmišljotine. Rekli so ji celo, da doma ni hrane zanjo, naj gre ponjo k čudežni Gospe. To jo je tako prizadelo, da si dostikrat ni upala vzeti kruha, ko je bila lačna.«

»Spomnim se, ko je bilo na našem polju tekmovanje mladih traktoristov. Vse so označili, kje lahko ljudje pustijo avtomobile, pa so jih puščali tudi drugod na nepokošenih travnikih. Čez njivo pšenice so naredili stezo bližnjico. Vem, da je bil dedek zelo žalosten, ker so brez potrebe uničevali pridelke.«

»Tudi, ko se je – kakor je napovedala Marija – spet prikazala čez mesec dni, se je zbralo v globeli kakih 50 radovednežev. Pastirji so pokleknili pod Marijino drevo in začeli moliti rožni venec.«

»Kakšno je Marijino drevo?«

»To je bil neke vrste hrast, ki raste v tistih krajih. Ker zemlja ni rodovitna, tudi drevje ni posebno visoko. Nad enim izmed teh dreves se je vedno pojavil nekakšen oblaček, na njem je stala Marija. Zato so ljudje pozneje brez usmiljenja trgali vejice tega drevesa in jih odnašali s seboj meneč, da so čudodelne. Kdo bi ne želel imeti vedno pri sebi vejico, ki se jo je morda dotaknila svetloba, ki jo je izžarevala obiskovalka iz nebes?«

»Ali je Marija prišla v svetlobi?«

»Ja, vedno so najprej zagledali svetlobo, potem pa se je na oblačku nad drevesom pojavila prelepa Gospa.«

»Kakšna je bila?«

» Otroci so povedali, da je bila obdana z bleščečim sijem, njen obraz je bil svetlejši kot sonce. Vedno so zatrjevali, da je bila Gospa zelo lepa. Med ženskami, ki so jih otroci poznali, so bile tudi lepotice, ampak niso se mogle primerjati z njeno lepoto.«

 »Kako pa je bila Marija oblečena?«

»Oblečena je bila v belo. Od glave do tal je bila ogrnjena s plaščem, okrašenim z zlatom. Imela je zlat pas. V desni roki je držala bel rožni venec.«

»Kaj je pastirjem naročila ob drugem prikazanju?«

»Marija je ponovila, naj vsak dan molijo rožni venec in naročila pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Rekla jim je tudi, naj se naučijo brati. To se morda zdi čudno, a bilo je potrebno, da je Lucija lahko pozneje vse to zapisala. Čudežna svetloba, ki je prihajala od Marije, je zajela tudi otroke, ko jim je naročila, naj čez mesec dni spet pridejo.«

»Ali so otroci povedali doma vse to?«

»So in zato je bilo to drugo prikazanje žalostno v senci tega, ker doma Luciji niso verjeli. Njena mati je potožila župniku, ki je rekel, naj otrok ne pretepa. Če lažejo, bo ugotovil on. Toda menil je, da so otroška videnja morda hudičevo delo. Kajti kadar se zgodi prikazanje, Gospod naroči, naj videc njegovo naročilo sporoči naprej. Tu pa nasprotno naroča, da ne smejo izdati skrivnosti. Celo v Lucijinem srcu se je pojavil dvom, če ne gre v resnici za hudičevo delo, zato je sklenila, da naslednji mesec ne bo šla v Irijsko globel. Bila je zelo malodušna. Razmišljala je celo, da bi rekla, da je bilo vse laž in bi se njeno neskončno trpljenje končalo. Frančišek in Jacinta pa sta jo prepričala, naj tega ne stori, ker bi to bila laž.«

Valerija Ravbar

Nepoškodovana podoba guadalupske Marije

Dne 14. novembra 1921 je Luciano Pérez, ki je bil zaposlen na sekretariatu mehiškega predsedstva, k spodnjemu delu glavnega oltarja guadalupske bazilike v Mehiki pod sliko Naše Gospe iz Guadalupe položil cvetno girlando, v kateri je bil dinamit. Nekaj minut po njegovem odhodu iz cerkve se je zaslišala močna eksplozija, ki je uničila marmorne stopnice glavnega oltarja. Težki kovinski križ z Jezusom na njem, ki je bil na oltarju, je odneslo daleč s takšno silo, da se je zvil (ohranjen je v depoju bazilike). Vitraži osrednjega dela bazilike kakor tudi šipe sosednjih hiš so bili uničeni. Slika Naše Gospe iz Guadalupe je kljub tej eksploziji, katere epicenter je bil pod njo, ostala popolnoma nepoškodovana!

Šest let po prikazovanjih Device Marije iz Guadalupe (leta 1531) so našteli že šest milijonov spreobrnjencev med avtohtonim prebivalstvom. Čudežna znamenja, ki jih je Devica Marija iz Guadalupe zapustila – ohranjena »tilma« Juana Diega in vrtnice, ki so bile na njej pozimi, pomen simbolov, podobe v očeh, čudežni aspekti (ni jih mogoče kopirati) podobe (prim. Čudežna podoba iz Guadalupe – znanstvena raziskava), ki nima nobenega pigmenta, pričajo o pomembnosti tega kraja in so še vedno izziv za sodobno znanost.

Vir: Naša Gospa iz Guadalupe (Notre Dame de Guadalupe)

Premagati raka z Marijo

Marija Azelija Guérin Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, je bila rojena leta 1831 in je umrla 1877. Papež Frančišek jo razglasil za sveto 18. oktobra 2015. V veselju in žalosti se je obračala na Marijo, Devico smehljaja. Zélie, tako so jo pogosto klicali, je vedela, da Božja Mati spremlja vsak družinski dogodek, ozdravlja, tolaži in opogumlja tiste, ki se k njej zatekajo, še posebej, če so preživeli težko bolezen, kot je rak.

Ko je Zélie zvedela za svojo bolezen, se je po prvem šoku odločila, da se bo podala na pot zaupanja. Žena in mati je živela to preizkušnjo kot izredno priložnost za notranjo prenovo. Vsak trenutek jo je bolj približal Jezusu.

V vsem času bolezni je zaupala v posredovanje Device Marije. Odšla je v Lurd, da bi svoje zdravje izročila v roke Božje Matere. Ko je ob vrnitvi razumela, da je rodovitnost njenega življenja v tem, da stopi na pot še večjega darovanja nebeškemu Očetu, je Zélie izkusila, kaj je pristna sreča in resnično veselje. Njene dneve je razsvetljevala tista, ki jo je obdajala, in nebeška luč je premagovala temino noči.

Vsakomur, ki ga je prizadela bolezen, je sv. Azelija lahko prijateljica in dragocena pomoč, da bi zmogel preživeti čas hude preizkušnje skupaj z Jezusom in Marijo.

PO MARIJI K JEZUSU Marijino posredovanje pri Jezusu

Leta 1572 je Cesare Baronio, častitljiv Neapeljčan in član oratorija, hudo zbolel. Podelili so mu zakramente za umirajoče in iz trenutka v trenutek so pričakovali njegovo smrt. Tako kot njegov predstojnik in prijatelj sv. Filip Neri je gojil veliko vdanost do Svete Device.

Filip je pričel moliti, da bi za svojega prijatelja izprosil milost ozdravljenja. Baronio je takoj sladko zaspal in v sanjah videl svojega predstojnika ob nogah Odrešenika in njegove svete Matere, ko ju je prosil za njegovo ozdravljenje s temi besedami: »Gospod, daj mi Baronia! Spet ga pošlji k meni! To, kar želim, tudi hočem!« Ker je Jezus zavrnil njegovo prošnjo, se je obrnil k njegovi Materi in ko je videl Marijino posredovanje, je takoj vedel, da je bil uslišan.

Točno v tistem trenutku se je Baronio prebudil in bil je trdno prepričan, da ne bo umrl zaradi te bolezni. Dejansko je še tistega dne ozdravel in v letopisih svojemu nad vse ljubljenemu duhovnemu očetu ni pozabil omeniti tega dogodka.

R. F. Rohrbacher, zgodovinar

Vir: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

Kontemplativna molitev za vse

Zaradi jasnega spoznanja, da nas rožni venec vodi k Jezusu, je papež Janez Pavel II. trem stalnim delom (vesele, žalostne in častitljive skrivnosti) dodal še »svetle skrivnosti«. Te se pričnejo s krstom in se zaključijo z ustanovitvijo evharistije, vmes pa omenjajo še čudež v Kani, oznanjanje Božjega kraljestva in spremenitev na gori.

Papež Pij V. je leta 1569 slovesno spodbudil takó molitev rožnega venca kot tudi bratovščine, ki so bile vnete za to molitev. Prvo nedeljo v mesecu so se bratovščine svetega rožnega venca zbirale v Rimu in organizirale procesije.

V nedeljo, 7. oktobra 1571, se je pojavil še poseben razlog: treba je bilo moliti za odvrnitev turške grožnje, ki je pretila krščanskemu svetu. Prav na ta dan je bilo turško ladjevje blizu Lepanta premagano. Zmago so pripisovali molitvi rožnega venca in uvedli so praznik, ki je bil leta 1716 sprejet v liturgični koledar za celotno katoliško Cerkev. Leon XIII. je leta 1883 razglasil oktober za mesec molitve rožnega venca.

Vsi papeži, začenši s Pijem V., so priporočali molitev rožnega venca. Papež Benedikt XVI. je rekel: »Rožni venec je kontemplativna molitev, ki je dostopna vsem.«

msgr. Jacques Perrier, upokojeni škof v Lurdu

Rožni venec mučenca cistercijana p. Placida Grebenca

Predstojnik patra Placida Grebenca, opat dr. Avguštin Kostelec, ga je določil za duhovno oskrbo vaške straže, kar je nekaj časa izvrševal. Po razpadu Italije, 8. septembra 1943, so področje Stične zavzeli partizani in p. Placida zaprli. Obtožili so ga, da je bil med ustanovitelji vaške straže v Stični, on pa je to vedno odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije. Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj zakopali. Leta 1944 so truplo patra Placida (skupaj z drugimi pobitimi) prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. Ob prekopu je bil narejen uradni zapisnik. Kot vzrok smrti p. Placida je v zapisniku navedeno: strel v glavo, razbita lobanja. Ob izkopu so bili navzoči: sestra pokojnega patra Placida Ivanka, rodni brat pater Maver Grebenc in duhovnik Ivan Lavrih, ki je bil v Grčaricah skupaj z njim zaprt, a si je pozneje z begom rešil življenje in ga je Bog ohranil kot dragoceno pričo za mučeništvo patra Placida. Te priče so povedale, da je imel pokojni pater velike rane in podplutbe po vsem telesu in razbito spodnjo desno čeljust. Okrog vratu je imel poleg duhovniškega kolarja tudi rožni venec, znamenje njegovega molitvenega življenja.

Pater Placid je ostro nasprotoval predvsem iz verskih razlogov načelom in ravnanju komunistične partije, kar je tudi javno in z dejanji pokazal ter svaril pred komunizmom. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«. Ker se svojim nazorom ni odpovedal, je bil usmrčen.

An