V stari zavezi je
Mojzes šel na goro in tam dobil dve
tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek pogovarja s
prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga molilo. Bog je
govoril Mojzesu:
"Pojdi,
stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna
hudobno... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam;
tebe pa napravim v velik narod!"
Mojzes je prosil
Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga
izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz
32,7-11).
Ko je Mojzes
prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli z
desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi
dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo
to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh!
Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"
Gospod je
odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige.
Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).
Mojzes se je
obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom.
Že Evagrij (u. 399) je učil, da je molitev
pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka z
Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z
različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva
človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.
Mnogi mislijo, da
moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi molitvenimi
obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega enostranskega
pojmovanja. Božje govorjenje in naše
poslušanje lepo poudarja Tomaž
Kempčan v Hoji za Kristusom:
»Blagor duši, ki
sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo tolažbe.
Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za šepet
sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč resnico,
ki znotraj uči.«
Ne pogovarjamo se samo z besedami.
Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni besed. Morda so celo nesposobne,
da bi izrazile notranjo globino. To velja tudi za molitev.
Študent uporablja v Božjem okolju
podobo mostu in poti:
"Molitev je
most med menoj in Bogom, je pot, po kateri se lahko vedno znova zaupljivo
obračam na Očeta, na bitje, na osebo, ki me pozna, ki opazuje vsa moja dejanja,
ki ve za vse moje uspehe in neuspehe, ki sluti vse moje darove in tudi tiho
žalost, ki ji ne vem imena, vse hrepenenje tega sveta..."
Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug
drugemu govorita in drug drugega poslušata. Da se dva človeka lahko
pogovarjata, se morata najprej srečati. Že prej se morata poznati ali imeti
vsaj nekaj skupnega.
Čeprav v širšem
pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem,
pravem pomenu molitev možna le pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se
more stvar zavedati, da je ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo
hvalnici vsega stvarstva poseben pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj
vrh. Kako tragično je, da se mnogi ljudje s svojim razumom in ljubeznijo ne
vključujejo v hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na
razvojni stopnji živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po
zakonitostih narave. Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti
naravnih zakonov ne upošteva, kakor se po njih ravna žival.
Večni, najpopolnejši pogovor, dialog vlada med
tremi Božjimi osebami. S svojim učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel
na zemljo med ljudi. Človek je po Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom.
Prava krščanska molitev je možna le po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi
molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k Očetu. Sveti Duh nas vključuje v
Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in kako naj prosimo. Le z njegovo
pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom, ki ga ima z nami Bog.
Naš jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru
z Božjim Ti, ki je neskončen. Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter
pade pred njim na kolena. Tu ne gre za navaden pogovor, tu se zaradi
vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo
Boga molimo.
Molimo k angelom
in svetnikom, še posebej k Devici Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo
kot priprošnjike pri Bogu. Oni v molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti
angelov niti svetnikov niti Marije pa ne molimo.
Poučen je zgled
posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič. Nekemu
duhovniku je zaupal: "Imej rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen,
sem nekoč izustil grdo besedo in moja pokojna mati me je postavila v kot pred
Marijino sliko in mi rekla: »Sedaj se pa le opraviči tu pred Marijo.« Od
tistega časa nisem nikoli več razžalil nebeške matere Marije. Ljubi Marijo,
priporoči se ji."
Zanimivo misel,
ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe,
pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil
in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas
kritiziral."
p. Anton