Rožni venec med Slovenci

Rožni venec je bil že zgodaj močno razširjen tudi med slovenskim narodom. Širili so ga duhovniki. Zelo pomembno vlogo so odigrale bratovščine rožnega venca. V Ljubljani je prva bratovščina rožnega venca nastala vsaj že v 17. stoletju. Narodopisec in zgodovinar Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske poroča o bratovščinah rožnega venca v več krajih. V Novem mestu je bil voditelj bratovščine novomeški kanonik Matija Kastelec. Leta 1687 je napisal knjižico rožnovenske bratovščine Bratovske bukvice svetiga Roženkranca. Pri cerkvi Marije Vnebovzete in sv. Roka na Jesenicah je bila po Valvasorjevem poročilu bratovščina rožnega venca že iz leta 1624.

Zelo sta molitev rožnega venca pospeševala škofa blaženi Anton Martin Slomšek in Božji služabnik Irenej Friderik Baraga. Baraga je že kot otrok vsak dan molil rožni venec s svojo materjo. Mati je hodila z otroki po sobi ali po vrtu in počasi naprej molila rožni venec. Ko je bil Baraga kot študent na Dunaju in je hodil h Klemenu Dvořaku (Hofbauerju), se je od njega navzel posebne ljubezni do rožnega venca. Kot misijonar med Indijanci je molil rožni venec še zlasti na dolgih potovanjih. Indijance je takoj naučil moliti to molitev. Oni so rožni venec zelo vzljubili. Baraga je poročal, da molijo rožni venec dvakrat na dan, nekateri pa celo trikrat; poglavar ga moli naprej. Baraga je pogosto pisal v domovino, naj mu pošljejo rožne vence.

An

Najljubša molitev

Skupaj s sv. Janezom Pavlom II. in Božjo služabnico Lucijo, najstarejšo fatimsko vidkinjo, lahko rečem, da je rožni venec moja najljubša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. In lahko ga molim podnevi in v temi, z odprtimi ali zaprtimi očmi, tudi brez molka, kar na prste svojih rok, brez očal, na sprehodu. Najrajši pa ga molim pred izpostavljenim Najsvetejšim, v živi navzočnosti Jezusa, živega Boga. Zame je to kot nekakšno premišljajoče zrenje v najbolj svet ekran. V trenutkih in minutah se pred duhovnimi očmi v neposrednem prenosu živo odvijajo prizori iz življenja Jezusa in Marije. Onadva sta glavna igralca na odru življenja in časovni razkorak dva tisoč in več let se v trenutku začne prepletati s sedanjostjo. Na začetku molitve rožnega venca povabim Jezusa, Marijo, svetega Jožefa, vse angele in svetnike, vse nebeščane in uboge duše iz vic, naj molijo z menoj in z nami (pred večerno sveto mašo). Zato ni nepotrebnega strahu, če kdaj ne uspem v danem času izreči besed molitve do konca v zavedanju, da bodo povabljeni pravočasno zaznali zadrego in molitev speljali do konca. Skupaj s fatimskim pastirčkom Frančiškom lahko rečem, da bom morala ostati še dolgo tukaj in zmoliti še veliko rožnih vencev. Ne bo mi hudega, ker bom to počela skupaj z Jezusom in Marijo ter z vsemi "povabljenci" in se bom trudila svojo molitev redno podkrepiti z žrtvami za lastno spreobrnjenje, spreobrnjenje grešnikov, blodečih in izgubljenih trpečih duš, za lepši in boljši svet na popotovanju v blaženo večnost.

Ana Marija

Rožni venec v mojem življenju

Z rožnim vencem sem se rodila. Moja starša sta rožni venec vedno molila. Sedaj sta že pokojna in sta prav gotovo pridružena v Božjem kraljestvu. Enkrat sta mi zaupala, da sta za nas vse tri otroke goreče molila za zdravo in srečno rojstvo in da sta to tudi izmolila. Še kot otroci smo molili z njima rožne vence in druge molitve. Rožni venec mi je bil vedno globoka molitev. Starša sta nam pripovedovala tudi o vsebini in pomenu rožnega venca. Molim za razne namene, tudi za duhovne poklice, in sem zadovoljna, če zmolim vse rožne vence in še več na dan. Molim pa tudi razne druge molitve iz molitvenikov.

Za premišljevanje o rožnem vencu sta duhovno bogati knjigi p. Antona Nadraha in p. Branka Petauerja. Večkrat jih berem za duhovno poglobitev.

Ana

Rožni venec za mir

V animacijskem centru v New Yorku prebivajo starejše in prizadete osebe, ki izdelujejo posebne rožne vence. Lokalna novinarka je o tem poročala na svojem omrežju:

»Vemo, da katoličani za prejem posebne milosti od Boga molijo rožni venec. Tukaj v Staten Islandu (otok v mestu New York, ZDA), v centru sv. Marka, prav pred pomolom Staten Islanda, obstaja skupina ljudi, ki so stari nad petdeset let in imajo kakšno hibo. Iz velikodušnosti izdelujejo v svojih hišah posebne rožne vence za vojake v tujini na bojiščih. Ti tako izvirni rožni venci so zasnovani posebej za potrebe vojakov. Ne povzročajo nobenega šuma, ker so jagode izdelane iz vozlov, njihove barve pa so maskirne ('vojaški' in 'pusti' odtenki).«

Kako si ne bi mogli želeti, da bi se pobuda razširila v tem smislu, da bi rožni venec postal orožje, ki bi bilo močnejše od vojsk tega sveta!

Carol Ann Benanti, Silive.com

Marija, sopotnica sleherni dan

Pri nas doma smo imeli navado moliti rožni venec, ko se je vsa moja številna družina zbrala okrog matere. Ko sem bil star 12 let, mi je teta redovnica podarila knjigo Grigniona Montfortskega o pravi pobožnosti do Device Marije in od tistega dne dalje sem vsak dan obnavljal svojo posvetitev Mariji z besedami: »Ves se tvoj, Marija. Vse, kar sem, in vse, kar imam, je tvoja last.« Vse moje življenje je poslej temeljilo na Marijinem varstvu in njenem blagoslovu.

Resnično je bila Marija, mati Cerkve, naša draga mati in Jezusova mati, moja sopotnica sleherni dan mojega življenja, najprej v življenju laika, angažiranega v katoliški akciji, nato v življenju duhovnika in škofa ter sedaj v življenju upokojenega škofa. Naj kraljuje v vsakem srcu prava pobožnost do Marije, Jezusove in naše matere.

Msgr. Angelico Sandalo Bernardino, Blumenau (Brazilija)

Marija je bila vedno navzoča v mojem življenju

Marija je bila vedno navzoča v mojem življenju, vse od ranega otroštva. Bilo mi je kakih šest ali sedem let, ko so me starši naučili moliti rožni venec in premišljevati skrivnosti, kar je imelo velik pomen v mojem življenju.

Zaznamovala so me močna doživetja, ki sem jih bil deležen v Marijinih svetiščih, kjer sem občudoval vero Božjega ljudstva. Spominjam se takšnega shoda v Aparecidi (Brazilija), ko se je pred podobo Naše Gospe vrstila množica vernikov, ki so izražali svojo pobožnost do Marije na izredno ganljiv, nežen in ljubeč način. Močno se me je dotaknilo tudi moje prvo romanje v Lurd, ko sem se udeležil nočne procesije z lučkami in molil rožni venec z romarji več kot desetih narodnosti. Vsak je molil v svojem jeziku in vendar smo se vsi razumeli. Ob teh izkustvih sem zaznal ne le vesoljnost Cerkve, ampak tudi vesoljnost Marijinega Božjega materinstva in njenega materinstva v odnosu do Cerkve.

Kardinal Odilo Pedro Sherer, Sao Paolo (Brazilija)