FATIMA – OKNO UPANJA (30) Na svidenje v nebesih!

Ko se je Lucija zvečer vrnila k Frančišku in Jacinti, »je Frančišek žarel od veselja. Spovedal se je in duhovnik mu je obljubil, da mu bo naslednji dan prinesel sveto obhajilo.

Potem ko je naslednji dan prejel sveto obhajilo, je rekel Jacinti:

'Danes sem mnogo srečnejši od tebe, ker imam skritega Jezusa v svojem srcu. Grem v nebesa, veliko pa bom molil k našemu Gospodu in naši Gospe, naj tudi vaju kmalu pripelje tja.'«

Lucija in Jacinta sta bili skoraj ves dan ob Frančiškovi postelji. Prosil ju je, naj namesto njega molita rožni venec, ker ga on ni mogel več moliti. Potem je rekel Luciji:

»Prepričan sem, da te bom v nebesih zelo pogrešal. Ko bi te vsaj naša Gospa čim prej privedla tja!«

»Saj me ne boš pogrešal!Samo predstavljaš si! Tam boš skupaj z našim Gospodom in našo Gospo! Tako dobra sta!«

»Res je! Morda sploh ne bom mislil na to.«

Lucija takole opisuje svoje poslednje zemeljsko srečanje s Frančiškom:

»Bila je že noč, ko sem se poslovila od njega.

'Frančišek, zbogom! Če boš to noč šel v nebesa, me tam nikar ne pozabi, si slišal?'

'Ne bom te pozabil, ne; bodi mirna.'

Prijel me je za desnico, jo nekaj časa močno stiskal in me s solzami v očeh gledal.

'Hočeš še kaj?' sem ga vprašala in solze so mi tekle po vsem obrazu.

'Ne,' mi je rekel s šibkim glasom.

Ker je prizor postajal že preveč pretresljiv, mi je teta ukazala, naj grem iz sobe.

'Torej zbogom, Frančišek, se vidiva v nebesih! Na svidenje v nebesih!'

In nebesa so se približala. Tja je odletel naslednji dan v roke svoje nebeške Matere.

Ne morem opisati, kako ga pogrešam. Ta bridkost je kot trn v srcu, ki bode v srce mnogo let. Je spomin na preteklost, ki odmeva v večnosti.«

Frančišek je umrl na svojem domu na prvi petek, 4. aprila 1919 ob 22. uri, še preden je dopolnil enajst let. Pokopan je bil na prvo soboto, 5. aprila 1919, na fatimskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so ga prenesli v fatimsko baziliko.

Ko so pozneje pri zasliševanju Lucijo vprašali, katera je najznačilnejša Frančiškova lastnost ali krepost, je odgovorila:

“Duh ljubezni in zadoščevanja žaljenemu Bogu ali kontemplativno življenje.”

Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:

“Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.”

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (30) Lucija je naročala Frančišku za čas, ko bo prišel v nebesa

»Tam ne pozabi prositi naše Gospe, da tudi mene hitro vzame k sebi.«

»Tega ne bom prosil. Ti dobro veš, da te Ona še noče tam.«

Na dan pred svojo smrtjo je Luciji rekel:

»Glej, jaz sem že zelo slab, samo še malo in šel bom v nebesa.«

»Potem glej, da ne boš pozabil mnogo moliti za grešnike, svetega očeta, zame in za Jacinto, ko boš tam.«

»Seveda, molil bom. Toda raje vse to naroči Jacinti, bojim se, da bom pozabil, ko bom prišel k našemu Gospodu. In potem bi ga raje tolažil.«

Zdaj se bom pred obhajilom spovedal

Frančišku se je nenadoma stanje poslabšalo. Dušil ga je kašelj, vročina je kar naprej rastla, vsaka jed se mu je uprla. Očeta je prosil:

»Oče, preden umrjem, bi rad prejel našega Gospoda.«

»Takoj bom to uredil,« je dejal oče in v strahu, da mu župnik ponovno ne bo dovolil prejeti skritega Jezusa, je odšel v župnišče. Župnik je obljubil, da bo prišel bolnika spovedat. Frančišek pa je medtem prosil sestro Terezijo, naj gre po Lucijo.

Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

»Nekega dne navsezgodaj zjutraj me je prišla njegova sestra Terezija poklicat:

'Pridi hitro! Frančišek je zelo slab in bi ti rad nekaj povedal.'

Hitro sem se oblekla in šla k njemu. Prosil je mamo, brate in sestre, naj odidejo iz sobe. Kar mi je hotel povedati, je skrivnost. Odšli so, on pa je rekel:

'Zdaj se bom spovedal, da bom lahko prejel sveto obhajilo, potem pa bom umrl. Prosim, da mi poveš, če si me videla narediti kakšen greh, in da greš tudi Jacinto vprašat, ali me je videla grešiti.'

'Nekajkrat nisi ubogal svoje matere,' sem mu odgovorila, 'kadar ti je rekla, da ostani doma, ti pa si odšel k meni in se skril.'

'Res je, ta greh imam. Sedaj pojdi vprašat Jacinto, če se spomni še kakšnega.'

Šla sem k Jacinti in ko je malo premislila, mi je odgovorila:

'Povej mu, da je, še preden se nam je prikazala Marija, očetu ukradel novčič, da je od Joséja Marto da Casa Velha kupil piščalko, in ko so dečki iz Aljustrela metali kamenje proti tistim iz Boleirosa, jih je tudi on nekaj vrgel.'

Ko sem mu sporočila sestrine besede, je odgovoril:

'Teh grehov sem se že spovedal, a se jih bom še enkrat. Morda je zaradi teh mojih grehov naš Gospod tako žalosten! In tudi če ne bi umrl, takih grehov ne bom več počel. Danes jih iz vsega srca obžalujem.'

In s sklenjenima rokama je molil:

'O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.'

Nato je rekel:

'Poslušaj, tudi ti moraš prositi našega Gospoda odpuščanja za moje grehe.'

'Prosila ga bom, ne skrbi. Če ti ne bi naš Gospod že odpustil, bi naša Gospa takrat ne rekla Jacinti, da te bo kmalu odpeljala v nebesa. Zdaj pa grem k maši in bom pri skritem Jezusu molila zate.'«

FATIMA – OKNO UPANJA (30) Oče je bil bolničar tiste bolnišnice

Že pri prvem prikazanju je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. V drugem pa je povedala, da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu. Misel na smrt ju je stalno spremljala in ju spodbujala, da sta se junaško žrtvovala. Po zadnjem Marijinem prikazanju v oktobru 1917 sta bila zdrava še eno leto. Proti koncu oktobra 1918 sta zbolela za tako imenovano špansko gripo oba, najprej Jacinta, za njo pa Frančišek. Za to epidemijo so takrat ljudje umirali po vsej Evropi. Njun oče je povedal, da so bili o vseh svetih v njihovi družini vsi v postelji, razen njega in sina Janeza. Oče je bil »bolničar tiste bolnišnice«, kakor je sam rekel. Frančišku in Jacinti se je stanje zboljšalo, da sta vstala, a sta kmalu zopet zbolela. Bolezen je zdaj bolj prizadela Frančiška, ki je dobil pljučnico.

Lucija v drugem Spominu poroča o njem:

»V svoji bolezni je bil junaško potrpežljiv, nikoli ni zastokal ali potožil. Nekoč, tik pred smrtjo, sem ga vprašala:

'Frančišek, ali zelo trpiš?'

'Da, toda vse trpim iz ljubezni do Jezusa in Marije.'

Drugič mi je dal vrv, o kateri sem že govorila:

'Vzemi jo, nesi jo proč, preden jo vidi moja mati. Sedaj je ne morem več nositi.'

Jedel je vse, kar mu je mati prinesla, in nisem opazila, da bi se mu kakšna jed upirala. Tako je prišel dan, ko naj bi odšel v nebesa. Na predvečer je rekel mami in svoji sestri: 'Odhajam v nebesa, a tam gori bom zelo prosil Jezusa in Marijo, naj tudi vaju čim prej vzameta gor.'«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (2) Zakaj je treba moliti? II.

»Pravimo, da je molitev pogovor z Bogom. Vendar govorimo samo mi, a Bog molči. Če samo eden govori, to še ni pogovor.«

- Molitev je in mora biti naš pogovor z Bogom. Jaz in Bog govoriva, oba tudi drug drugega poslušava. Seveda je ta pogovor drugačen, kakor je zdajle med nama. Ni pa res, da Bog ne govori. Govori! Še kako govori, seveda drugače, kakor govorimo mi! Treba se je navaditi na to govorico. Predvsem je treba Bogu prisluhniti. Naj te spomnim na Sveto pismo. Nekatera mesta v njem nas še posebej nagovarjajo. Bog nam po Svetem pismu govori, govori vsakemu izmed nas, govori prav za nas. Treba je Sveto pismo brati in poslušati z odprtim srcem. Vzemiva drug način Božje govorice. Če greš v cerkev in se zamisliš, da je v tabernaklju Jezus, ti bo po nekem času na skrivnosten način spregovoril. Pri njem boš spoznal, kako moraš živeti, da bo s teboj zadovoljen. Če boš s srcem 'slišal' to skrivnostno govorico, ti ne bo težko odgovoriti Jezusu s prisrčno molitvijo. To bo molitev češčenja, zahvale in prošnje za odpuščanje, ker si Jezusa doslej premalo ljubil. Ne bo šlo takoj. Toda vaja dela mojstra. Bog daj, da bi bil v molitvi vedno večji mojster!

»Že prejšnjikrat sva govorila o tem, da je molitev izraz vernega srca. Kako se to odraža pri rožnem vencu?«

-Naj za odgovor navedem besede velikega svetnika in mariologa sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: »Vera Marijinega častilca je edini ključ, ki nam odpre razumevanje skrivnosti Jezusa in Marije, ki jih izraža sveti rožni venec. Zato je na začetku potrebno zelo pozorno in pobožno moliti Vero, ker bolj ko bo živa in močna naša vera, tehtnejša bo molitev rožnega venca. To vero mora opogumljati in oživljati ljubezen. Povedano z drugimi besedami: da bi dobro molili rožni venec, je potrebno, da smo v Božji milosti ali vsaj odločeni, da jo spet pridobimo. Vera mora biti močna in stanovitna, to pa pomeni: pri rožnem vencu ne smemo iskati našega čutnega užitka, naše duhovne tolažbe, ki ju izgubimo, ko nas mučijo številne nehotene raztresenosti ali čudno zoprno stanje v duši ali neznosni dolgčas ali posledična telesna lenobnost. Pri molitvi rožnega venca ni nobene potrebe po užitkih ali tolažbah, po vznesenostih ali vzdihljajih, po solzah. Niti se ne zahteva stalna prisotnost domišljije. Potrebna sta čista vera in pravi namen. Zadostuje samo vera!«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (2) Zakaj je treba moliti? I.

»Oče, prihaja mi na misel vprašanje: Zakaj je sploh treba moliti? Mnogi živijo brez molitve, pa jim vseeno dobro gre. Morda še bolje kakor tistim, ki molimo.«

- Jernej, kdaj komu dobro gre? Misliš, da je človek srečen takrat, ko ima obilico materialnih dobrin? Za zadovoljstvo in srečo je treba nekaj drugega. Morda ti je že poznana naslednja pripovedka: Neki kraljevič je bil vedno nezadovoljen. Modreci so svetovali, naj bi poiskali popolnoma zadovoljnega človeka in njegovo srajco zamenjali s kraljevičevo. Uradniki so iskali, a takšnega človeka niso našli. Ko je bil njegov oče kralj na lovu, je naletel na veselo prepevajočega delavca v vinogradu. Ko ga je vprašal, če je zadovoljen, mu je odgovoril: 'Popolnoma sem zadovoljen. Ne bi želel menjati ne s papežem ne s kraljem.'

Kralj ga je poprosil za njegovo srajco, da bi jo dal sinu, a delavec je odgovoril: 'Veličanstvo, res mi je žal, a ne morem izpolniti vaše želje. Nimam niti ene srajce.'

»Oče, razumem, kaj si hotel s to pripovedko povedati. Naša sreča ni odvisna od materialnih dobrin. Ne molimo zato, da bi imeli vsega na pretek. Materialne dobrine si moramo pošteno prislužiti. Tudi ti zato hodiš v službo, mar ne?«

- Moj sin, ni rečeno, da za materialne dobrine ne smemo prositi Boga, saj molimo v očenašu: 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh.' Vendar gre pri molitvi za mnogo več. Gre za našo ljubezen do Boga, do Kristusa, do Svetega Duha, do Device Marije, svetnikov in angelov. Kogar ima človek rad, s tistim se rad pogovarja. Če se mi molitev upira, najbrž ne ljubim Boga. S tem ni rečeno, da ni za nas molitev včasih težka. Tudi v naših medsebojnih odnosih v družini včasih zaškriplje. Vendar se končno vsi potrudimo, da se zadeve uredijo. Dokler tega ni, smo nesrečni. Tako je tudi z našo molitvijo in odnosom do Boga.

Za dobrega kristjana je molitev nekaj naravnega. Kakor človek vsak dan večkrat jé, tako bi moral tudi večkrat moliti. Sv. Pavel celo naroča: 'Neprenehoma molite!' Tudi dihamo neprenehoma, sicer kaj hitro umremo. Ideal je, da bi bili vedno povezani z Bogom, čeprav nanj ne moremo kar naprej misliti. Sam se večkrat spomnim na stavek sv. Pavla, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo.