Avtobus je ustavil na neki
zanikrni ulici. Na peščenem parkirišču so bile luknje in celo luže. Tudi pesek
je bil moker. Mogoče je ponoči celo deževalo?
Bili smo pri Ramzesu. Pater
Peter je opravil vse procedure z vstopnino. Pri vhodu sem opazil moškega, ki je
bil skoraj do ušes zavit v debel volneni šal, in seveda tudi zimsko oblečen.
Bil je zanimiva figura, zato sem segel po fotoaparatu. Nameril sem, mož je to
opazil in se mi prijazno nasmehnil. Sprva me je obšlo veselje, da so ljudje
tako sproščeni in pripravljeni za fotografiranje. Toda sledilo je grenko
razočaranje. Mož je hotel denar. S prstom sem pokazal, da mu denarja ne bom
dal. Na obrazu so mu zaigrale nekoliko ostre in jezne poteze. Z drugimi je
nekaj govoril. Mislil sem si, da uslužbenec že ne bo zahteval, da bi mu plačal
za nasmeh, saj dobi redno plačo. A sem se motil. To so ljudje, ki hočejo še kaj
povrhu zaslužiti.
Po vstopu sem si misli, da je
mojih fotografskih težav konec. A kmalu so mi začeli muzejski delavci kazati,
da moram plačati karto. Ker jim nisem znal povedati, da je vstopnino za vse
plačal pater Peter, sem mirno vstopil in šel gledat Ramzesa.
Njihov muzej je bila za silo
ograjena lopa, pokrita s streho. Namesto oken je bilo nadstropje obzidano s
stebri, da je prišla svetloba v prostor, kjer je ležal velik kip faraona
Ramzesa. V nadstropju je bil naokoli narejen balkon s kovinsko ograjo. Od tam
je bil lep pogled na ogromen kip iz rjavo-rdečkastega marmorja. Kip je izredno
lepo izdelan in dejansko človeka kar prevzame spoštovanje, saj je minilo že
skoraj štiri tisočletja, odkar so ga naredili.
Razstavil sem stojalo in
začel fotografirati. Neki domačin je začel nad mano brundati in mi kazati, da
moram ven. Nisem ga upošteval. Končno pa se je oglasil tudi naš vodič in mi
rekel, da moram plačati še dodatno karto, da lahko slikam s stojala. Zdelo se
mi je do kraja neumno, a ubogal sem. Pospravil sem stojalo, ga zložil in zataknil
za naramnico od nahrbtnika. Mislil sem, da bo mir pri hiši, a stari domačin je
še vedno brundal. Moral sem odnesti stojalo na avtobus.
Po poti sem se malo jezil
zaradi neumnih zahtev. Toda nimaš kaj, treba je sprejeti njihove pogoje, saj
sem jaz tujec pri njih. Šel sem na parkirišče in iskal avtobus; nisem bil še
gotov, kateri je naš, saj sva zjutraj prav na hitro vstopila, ko sva ga ujela
zadnji trenutek. Upal sem, da sem odložil stojalo na pravi avtobus.
Poparjen sem se vrnil k
skupini, ki je skoraj zaključevala ogled. Na hitro sem si ogledal čudoviti kip
in se spraševal, kako so ga naredili, saj je ogromen. Človek je v primerjavi s
kipom skoraj muha. Naredil sem veliko fotografij, saj sem vedel, da bo brez
stojala mnogo slabih. Pogoji niso bili dobri, saj je zunanja megla med stebri
vdirala pod streho in božala kamnitega Ramzesa.
Skupina se je že preselila na
vrt, ki je bil poleg stavbe z Ramzesom. Imeli so nekaj čudovitih kipov iz časov
faraonov. Egipčanski vodič si je prizadeval, da nam je dobro razložil. Povedal
je, da je kristjan.
Veliko nam je govoril o bogu
čuvarju mrtvih, ki so ga upodabljali s podobo šakala. Naučil nas je, kaj pomeni,
če v podobopisih (hieroglifih) najdemo z elipso obkrožena znamenja. Temu
rečejo, da je ime v kartuši. Ime v kartuši pa je vedno pomenilo faraona ali
njegovo ženo.
Kipi so bili izklesani iz
lepega rdečega marmorja, ki je bil nekoliko pikast. Na misel mi je prišlo, od
kod daleč so ga morali pripeljati, da so ga tukaj postavili. Moram pa priznati,
da so bili mojstri starega Egipta res odlični kiparji. To sem opazil pri podobi
šakala. Tako je izklesan, da senca, ki pada na površino, daje trorazsežno
sliko.
Na vrtu je bila tudi sfinga.
Tako mi je bila všeč, a je nisem mogel fotografirati, ker je bila obdana z
zidarskim ogrodjem.
Čisto na koncu parka je bil
še en visok kip faraona. Ljudje so se slikali ob njem, a vedel sem, da bodo
slike slabe. Oh, ta megla! Zakaj si se privalila nad Kairo ravno takrat, ko je
bila naša skupina tam?
V turobnem dopoldnevu smo
končali ogled Ramzesovega kipa in se odpravili dalje. Nekoliko neprijetno mi je
bilo pri srcu, kaj če bomo morali to meglo gledati cel dan?
Pot smo nadaljevali po
cestah, ki so bile ob malih kanalih. Le-ti so bili žalostni na pogled, saj so
bili polni smeti, ki so plavale na vodi. Tudi rastlinje in drevje je bilo nekam
pusto in zelo prašno. Toda ne smemo pozabiti, da smo na robu puščave. Pravijo,
da se pogosto pojavi peščeni vihar, ki iz puščave prinese ogromno peska in prahu.
Zato sem razumel, da je naravno, da so listi prašni. Tu in tam je veter s
peskom iz puščave tako močan, da celo barvo na avtomobilih obrusi.
Začelo se je jasniti, kot da
bi megla izginila v trenutku. Vesel sem bil tega pojava. A še bolj vesel sem bil,
ko smo na ovinku od daleč prvič zagledali piramide. Bili smo že blizu. Še nekaj
ovinkov in bomo ustavili, da si ogledamo to čudo sveta. Sklenil sem, da to pot
ne bom vzel s seboj stojala, da me ne bodo podili ven ali zahtevali dodatno
plačilo.
p. Branko Petauer
