Trinajstkrat je Marija jokala med 2. in 6. februarjem 1995

Župnik, ki je naslednji dan ob 18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla. Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja. Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom obiskal škofa.

Prva škofova reakcija je bila skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala na svojem mestu.

Ponoči, 5. Februarja, nam ni bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe, ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev, hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na pogovor.

Nepričakovan in neverjeten dogodek na svečnico 1995

Minevali so meseci in prišla je svečnica 1995, dan, ko se je zgodilo nekaj nepričakovanega in neverjetnega, kar je za vedno spremenilo življenje te družine. Popoldne se je družina udeležila bogoslužnega dogodka v cerkvi. Med molitvijo rožnega venca se je očka Fabio z otrokoma vrnil domov, da bi jima dal malico. Ob 16.20 je z vrta zaslišal hčerkino vpitje: »Očka, očka, Marija joka!« Ker je v vrtu naprava za namakanje, je Fabio pomislil, da je ta naprava zmočila kip. Vendar je takoj za tem Gessica zavpila: »Očka, pridi hitro, teče kri!« Fabio dobesedno pripoveduje: »Tekel sem in videl kri, vendar sem najprej pomislil, da se je Gessica ranila in popacala kip, toda Gessica ni bila ranjena. V tistem trenutku sem opazil, da se je iz Marijinega desnega očesa potočila krvava solza, ki se je ustavila v višini srca. S prstom sem se dotaknil tekočine. Bila je topla. Istočasno sem zaznal v vertikalni smeri od zgoraj navzdol, kot da bi me po vsem telesu prešinil električni tok. Nato naju je oba z Gessico zaslepila močna svetloba, kot blisk. Zajokal sem, objel deklico in se z avtom odpeljal v župnišče. Župnik me je pomiril in me spovedal.

LETO VERE SE NADALJUJE Marijine krvave solze in prikazovanja v mestu Civitavecchia (1)

Fabio Gregori, oče Gessice pripoveduje za Zenit.org, povzela D. Č.

Pred dobrimi dvajsetimi leti je obšla svet novica, da kipec z upodobitvijo medžugorske Marije toči krvave solze. Zgodilo se je v italijanskem pristaniškem mestecu Civitavecchia v bližini Rima. Tamkajšnji župnik Pablo Sanguiao se je v jeseni leta 1994 odločil, da bo poromal v Medžugorje skupaj z neko družino in prijatelji. Pred vrnitvijo v Italijo, 16. septembra 1994, je v Medžugorju nabavil dva kipa: kip svetega nadangela Mihaela za družino, s katero je romal, in Marijin kip za družino Gregori iz svoje župnije, ki bi ga rada namestila v svojem vrtu.

Ob vrnitvi je župnik odnesel Marijin kip zakoncema Anni Mariji in Fabiu Gregoriju, ter narisal votlinico, v katero naj bi ga na vrtu namestila. Fabio je s kamenjem z morske obale v nekaj dneh izoblikoval votlinico in jo osvetlil z dvema svetilkama. Delu sta prisostvovala njegova otroka: šestletna Gessica in dveletni David.

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 3.

Na podlagi zapisa v knjigi profesorja Strleta smemo sklepati, da je imel Lojze s seboj na poti domov vsaj eno od takratnih dveh knjižic o Fatimi in eno od zloženk, oboje v več izvodih. Prof. dr. Anton Strle je namreč v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je izšla leta 1944, zapisal, kaj je Lojze vzel s seboj domov: »S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot.« Ko dr. Strle popisuje zasliševanje in mučenje Lojzeta Grozdeta, ugotavlja: »Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse.«

Kaj je nagnilo partizane, da so Lojzeta Grozdeta umorili? Če bi pri njem našli samo latinski misal in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom, bi se verjetno ne odločili za usmrtitev. Najdba literature o Fatimi pa je preiskovalce nagnila, da so na Lojzeta že od začetka gledali odklonilno. Vsaj kateri od zasliševalcev je vedel, da je Marija v Fatimi napovedala spreobrnjenje Rusije in s tem padec komunizma. To lahko sklepamo iz tega, ker je škof Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu pisal o fatimskih dogodkih, o petih prvih sobotah, o pripravi na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in o spreobrnjenju Rusije. Isto sledi iz dejstva, da so v decembru duhovniki o vsem tem v cerkvi pogosto govorili, komunisti pa so imeli tudi pri nedeljski Božji službi svoje ljudi, ki so jim o vsem zvesto poročali. Grozde se jim je zato zdel nevaren, čeprav morda o njem niso imeli nobenih drugih podatkov. Zato ga je bilo treba spraviti s poti. V eni knjigi o Fatimi je bil objavljen Rožmanov predgovor.

Ali so zasliševalci na Mirni o Lojzetu Grozdetu vedeli kaj več, npr. da je bil zelo dejaven član katoliške akcije in prednik Marijine kongregacije? To je možno, a neposrednih dokazov za to nimamo. Zato je najbolj na dlani sklep: Osmošolec Lojze Grozde je bil umorjen kot apostol fatimskega sporočila. S svojim zavzemanjem za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, za obhajanje petih prvih sobot, za pripravo na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s svojo smrtjo prav v noči od prvega petka na prvo soboto, na začetek priprave vse ljubljanske škofije na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je poseben mučenec in apostol Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 2.

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čimveč ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 1.

1. Za uresničevanje fatimskih sporočil, zlasti za obhajanje petih prvih sobot in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je skupaj s številnimi takratnimi verniki navdušil tudi Lojze Grozde. Na to sklepamo že iz tega, ker je bil vnet Marijin častilec in voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču. Že prej je opravljal prve petke in celo pridobival sošolce za to pobožnost; vedno je zelo naglašal izpolnjevanje Božje volje, ki jo je spoznaval tudi v papeževih in škofovih naročilih, njegov škof dr. Gregorij Rožman pa je naročal prav pobožnost prvih sobot, kakor je že prej naročal pobožnost prvih petkov.

Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

»Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.« Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, šel k sv. spovedi. Spravne pobožnosti prvega petka se je 1. januarja 1943 udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, je že prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem. Uradno za datum njegove smrti velja 1. januar 1943.

Bolniki so se mu smilili

Neka starka, ki so ji rekli teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Zelo so se mu smilili bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:

»Ne morem videti ljudi, ki tako trpijo, tako se mi smilijo!«

Zato se je branil, da bi odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:

»Če so bolniki, ne grem, ne morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«

Nekega dne so vse tri vidce hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:

»Ne grem. Ne morem videti ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«

p. Anton