ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožnem bratu Lovrencu v Clairvauxu

V Clairvauxu (Klervóju) je živel bogaboječ redovni brat z imenom Lovrenc. Bil je tako zelo pobožen in spokoren mož, da je zelo veliko let stalno molil v zakristiji, ko je varoval trupla blaženega spoznavalca Bernarda in Malahija. Redko so ga našli, da ne bi molil in pretakal solze. To stopnjo čistosti in vdanosti pa ni dosegal brez Božje milosti in velikega truda, kajti v začetku samostanskega življenja so ga mučile mnoge skušnjave in moral se je vsak dan vaditi v boju proti strupenim nagovarjanjem hudobnih duhov. Neko noč, ko se je po nočni molitvi v sobi znašel sam, glej, se je nečisti duh premikal okoli njega z rjovenjem in tožbami. Brat je naredil znamenje križa na čelu in ga vprašal, kdo je. Zviti malopridnež pa je hotel neizkušeno in nežno srce prestrašiti in mu je odgovoril: “Jaz sem tisti, ki je skušal Joba in ga tepel.” Pri teh besedah se je brat, ki je bil novinec v redovniškem stanu, zelo prestrašil, zbežal od obličja hudobnega duha in ga pozneje ni več videl.

Po smrti blaženega Bernarda pa se je zgodilo, da je Filip, prior (opatov namestnik) v Clairvauxu, poslal prav tega brata zaradi neke samostanske zadeve k Rogerju, siciljskemu kralju. Ko je prišel v Rim in zvedel, da je ta kralj prav pred kratkim umrl, je osupnil in ni vedel, kaj naj naredi. Tedaj se je spomnil na svojega svetniškega očeta Bernarda, kateri ga je pogosto pošiljal ob različnih prilikah in bil vedno uspešen. Zato je začel moliti: “Moj oče, moj oče! Zakaj si nas zapustil? Gorje mi, sveti oče, kaj naj rečem ali kaj naj, ubogi revež, storim, ko nimam nasveta in pomoči? Ko si še živel in mi dajal naloge, sem pogosto potoval k različnim ljudstvom brez skrbi, bil zaradi tebe v mnogih deželah in povsod prijazno sprejet, ker sem prinašal tvoja pisma in tvoje pozdrave, ki so jih kralji in prelati sprejemali kot nebeški blagoslov. Vsi odličniki so se veselili tvoje pohvale. Sedaj pa, ko si mrtev, je obenem s teboj umrla naklonjenost do mene in ne bo nikogar več, ki bi podal roko tujemu in pomoči potrebnemu. Glej, kralj, ki te je s čisto vdanostjo ljubil, je umrl. Na njegovem mestu je njegov sin, še mladenič, ki te morda niti ne pozna. Če jaz sedaj pridem k njemu, ki je tako daleč in bi me zavrnil, bom občutil neutolažljivo bolečino, če se bom moral vrniti po tako utrudljivem potovanju, ne da bi kaj opravil. Če pa se jaz takoj vrnem, ne da bi poskusil izvršiti nalogo, se bojim, da me bodo obdolžili lenobe in nespameti. Podeli, prosim, pomoč, daj nasvet ubogemu, in ne presliši vzdihovanja obžalovanja vrednega ubogega služabnika.” Ta blaženi oče se mu je še isto noč prikazal in ga potolažil na čudovit način z naslednjimi besedami: “Kaj je vzrok, brat, da tako dvomiš nad Božjim usmiljenjem in mojo pomočjo? Kdaj ali kje si čutil, da ti je manjkala moja podpora v tvojih potrebah? Ali misliš morda, da sem sedaj, ko sem prišel pod Gospodovo oblast, šibkejši kot nekoč, ko sem še živel? Pojdi torej, v prepričanju, da bo šlo vse dobro. Pri tem bodi prepričan, da sem te jaz poslal.” Ko je svetnik povedal to in še več drugega, se je brat popolnoma omehčal v svojem srcu, in ko je njegovo srce občutilo preveliko veselje, je zajokal od vdanosti. Zbudil se je z mokrimi očmi in lici ter spoznal, da je bil tudi vzglavnik ves premočen od solz. Zgodaj zjutraj je nadaljeval pot. Ko je zapustil mesto, je srečal množico trgovcev, ki so šli na Sicilijo trgovat. Ti so spoznali, da je iz Clairvauxa in so ga radi sprejeli v svojo sredo. Ponudili so mu tudi oskrbo in bili na razpolago, kar je bilo potrebno za vsak dan. Ko so mu omogočili pristop k siciljskemu kralju, je naletel na veliko milost v njegovih očeh. Uspel je, ne samo v zadevi, zaradi katere so ga poslali k njegovemu očetu, ampak je kralj odprl tudi svoje zaklade in poslal po tem bratu precej zlata za gradnjo nove cerkve v Clairvauxu, iz spoštovanja do svojega pokojnega očeta. Omenjeni brat se je tako vrnil v Rim, naletel tam ponovno na tako dobrohotnost, da je po zaslugi darov kardinalov in drugih Rimljanov ter njihove radodarnosti mogel odpeljati iz mesta 10 bivolov, katere je ob velikem začudenju vseh, pripeljal do Clairvauxa z Božjo pomočjo in pod Božjim varstvom ter po zasluženju njegovega svetega očeta. Kajti, kdo se more zadosti čuditi temu, da je mogel slaboten in star mož z dvema mladima fantoma po tako dolgi poti dobro ohranjene, nepoškodovane tako velike in divje živali, dvakrat večje od volov, prignati skozi nevarne pokrajine, mimo razbojnikov in rokovnjačev, posebno še, ker takih živali na tej strani Alp do tedaj še niso poznali? Nekega dne se je mogel izogniti zlobnežem le s težavo. Vendar je prestal vse te nevšečnosti brez škode, ker je Bog varoval svojega zvestega služabnika zaradi molitev sv. Bernarda. Nekoč se je zgodilo, da je moral iti skozi mesto pod oblastjo vodje roparjev, katerih nasilnosti ni mogel nobeden ubežati, če jih ni presegal po moči. Ko je zgodaj zjutraj svetila že zarja in je zapustil travnik, kjer je z živalmi prenočil, je na vso moč prosil Boga in sv. Bernarda, naj ga rešita te grozeče nevarnosti. In glej, zdelo se mu je, da prihajata od daleč naproti dva moža, ki sta nosila v svojih rokah prižgano svečo. Polagoma sta prišla skoraj do njega, nato sta nenadoma izginila izpred njihovih oči in dala božjemu služabniku upanje, da bo ušel. Ko je stopil v hudičevo gnezdo, so ga zadržali in naskočili od vseh strani, da ga oplenijo. Po Božji previdnosti pa so ob isti uri prišli častitljivi možje. Ko so spoznali, da je iz Clairvauxa, so ga osvobodili iz rok napadalcev in dosegli, da je mogel oditi z vsem, kar je imel. Končno je prišel v Clairvaux. Vpeljal je po velikem začudenju vse živali nove vrste, katerih število se je vsak dan bolj množilo, tako da so se razširile od tega kraja po mnogih provincah. Brat pa se je znova posvetil duhovnemu študiju in prevzel svete dolžnosti, ki mu jih je izročil sv. Bernard, na svoje stare rame z vso navdušenostjo. Upal je s ponižno gotovostjo, da bo po zasluženju in molitvah njega rešen večne kazni in užival večne dobrine, ker ga je usmiljeno rešil iz tolikih nevarnosti na potovanju in v svoji milosti privedel nepoškodovanega v svoj Clairvaux.

V pričakovanju

V Letu svetnikov je o svetem Martinu zapisano, da je bil do konca življenja omamljen, ko je pomislil, da se je Bog učlovečil. Da je Bog postal človek in bival na tem »našem« svetu, je svetega Martina nenehno vznemirjalo in ga napolnjevalo z občudovanjem in čudenjem. Težko mu je bilo razumeti, kaj je Boga nagnilo, da se je sklonil tako nizko h grešnemu in padlemu človeku. Kadarkoli je premišljeval o tej čudoviti resnici, sta ga do dna srca pretresla Božje ponižanje in velika ljubezen do človeka. Mogoče se je spraševal s psalmistom: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« Kaj človek pomeni Bogu, da se mu je tako približal in postal eden izmed nas.

Spoznanje o Božjem ponižanju ga je vedno znova vodilo v ponižnost in ljubezen do vseh ljudi, posebej do ubogih in grešnikov. Tako se jim je približal, da so v njem videli Božjega poslanca, moža, po katerem govori Bog sam.

Pred nami so božični prazniki, ki nam hočejo povedati, da se je Bog učlovečil. Če smo preko leta bili zakopani v skrbi vsakdanjega življenja, je božični praznik enkratna priložnost, da se zopet zdramimo in začutimo Božjo ljubezen, ki nas obdaja vsak trenutek. Tudi nas bi morala misel, da se je Bog učlovečil, zame in zate, tako zelo nagovoriti, da bi bili omamljeni tako kot sveti Martin. In to nam Cerkev želi omogočiti s svojo bogato liturgijo, ki v nas dan za dnem skuša buditi hrepenenje po Odrešeniku.

Ne bomo kar naenkrat padli v božično praznovanje. Cerkev nas z adventno liturgijo počasi budi iz vsakdanje naglice in želi, da se ustavimo in razmislimo, kaj se dogaja. Dan za dnem nam kliče, da Odrešenik prihaja tiho, mirno, ne da bi delal hrup. Božič ni hrupni praznik, marveč praznik tihega in veselega srečanja z Gospodom. Bistvo praznovanja se dogaja v srcu, v notranjosti in ne na ulicah in trgih.

Advent je čas priprave na ta čudoviti dogodek, ko Bog prihaja na zemljo. Božično praznovanje je zelo odvisno od adventa. Če nam advent »uide«, potem tudi božič ne bo tisto, kar bi moral biti.

V današnjem času je še toliko bolj potrebna pazljivost, ker nam trgovci že pred začetkom adventa vsiljujejo zamisli, kaj vse potrebujemo za lepo praznovanje. Toda njih prava božična skrivnost, učlovečenje Božjega Sina, prav malo zanima. Oni nam z bogato ponudbo želijo prazniti denarnice, zato nimajo v mislih verskih nagibov.

Cerkev pa hoče ravno obratno. Rada bi nas obrnila v notranjost, v globino človeškega srca. Želi nam dopovedati, da se tisto najlepše božično dogajanje zgodi prav v tihoti mojega in tvojega srca. Zato je advent čas, ko nas Cerkev vodi v pričakovanje. Umirjenost in tiha spokornost adventa naj bi v nas budila misel, da se bo največja skrivnost božične noči zgodila prav v mojem in tvojem srcu in ne na praznično razsvetljeni ulici. Jezus prihaja v moje srce, zato me adventna liturgija kliče k temeljiti pripravi. Ni potrebno nakupovanje, ne razpredanje na tisoče lučic po drevesih, potrebno je iti vase in odpreti svoje srce Gospodu, ki prihaja. On želi priti k človeku. Želi, da bi razumeli njegovo ljubezen, ki ga sili, da »zapušča« nebes nebesa in se spušča v moj vsakdan, poln greha in bede.

Advent je čas priprave srca. Človek bi moral iti vase in vedno bolj globoko odkrivati, kaj se bo pravzaprav zgodilo v božični noči. Bog se sklanja k meni osebno in me želi razveseliti. Želi mi povedati, da zanj nisem le številka v pozabljenih registrih, ampak živi človek, ki je čudovit v Božjih očeh.

Počasi naj bi v adventu doumeli to čudovito Božjo namero. Dan za dnem bolj bi moralo rasti veselje in hrepenenje v človekovem srcu. Hkrati pa tudi zavest da smo ubogi in usmiljenja vredni grešniki. Pa čeprav sem grešnik, četudi sem pozabljal na Božje zapovedi in delal po svoje, Bog ni pozabil name. Ljubi me z Božjo ljubeznijo in se vedno znova sklanja k meni, da bi me osrečil. Prihaja mi naproti z usmiljenjem in odpuščanjem. Zato naj bo eno izmed glavnih adventnih opravil dobra spoved. Ta naj očisti srce in obnovi prijateljstvo z Bogom. Šele v obnovljeni ljubezni se v srečanju med Bogom in človekom lahko zgodi tisti najbolj čudoviti božič, kar jih je mogoče: Bog se je naselil v človekovem srcu, ki je nezadržno hrepenelo po njem.

Samo to je tisti najbolj čudoviti božič. Vse drugo je samo zunanje, ki lahko polepša srečanje med Bogom in človekom, ne more pa ga nadomestiti. Advent je namenjen tihi poti v človekovo lastno srce, da spozna sebe samega in prosi za očiščenje vsega, kar bi lahko oviralo Jezusu pot do srca. V teh štirih tednih bi morali odkrivati, kako velika ljubezen je nagnila Boga, da se je tako globoko sklonil in hoče obiskati, ne kogarkoli, ampak mene in tebe osebno. Zato je Božič namenjen prav meni in tebi, brat, sestra, osebno. Bog prihaja zato, da bi mene osrečil s svojim prihodom. Zato se more pravi božič zgoditi samo v meni, v moji notranjosti.

Ne nakupovanje in brskanje po trgovinah, ne preračunavanje, kaj lahko še kupim, da bom imel čim več dobrot za božič. Potrebno je pobrskati po lastnem srcu in tam narediti red. Tam se bo zgodilo najsvetejše srečanje z Bogom in to bo resnični božič, ki bo spremenil moje življenje. Brez pomena je vse zunanje, če ni Njega, po katerem in zaradi katerega je božič.

p. Branko Petauer

Žetev je velika, delavcev pa malo

Smo sredi adventnega časa. To je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Seveda tudi čas priprave na ta prihod. Tu ima poseben pomen molitev. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi pri molitvi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

Božja ljubezen nas vabi v prijateljstvo

Bog nas hoče osrečiti in se nam podariti. Pušča pa nam svobodo. On nas ne prisili, da bi ga sprejeli. Če ga sprejmemo, se med njim in nami sklene prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: "Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam" (Jn 15,14).

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež.

Boštjan govori o prijateljstvu med Bogom in človekom takole:

"Bog mora človeku postati prijatelj, kateremu lahko vse zaupa, kajti Bog ni neki oddaljeni Bog, ampak je Ti.

Kakšen odnos do Boga naj zavzame človek, nam prav lepo prikaže zgled dveh, ki se imata resnično rada, tako rada, da sta pripravljena ob vsakem trenutku darovati tudi svoje življenje za drugega. Mislim, da prav tak odnos kaže na pristno vero v Boga, kajti vera ni samo v tem, da priznaš Boga, temveč v tem, da stopiš z Njim v oseben stik in se ravnaš po Njegovih besedah in zgledih."

p. Anton

Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična

 Mi pogosto ljubimo bližnjega iz sebičnih nagibov; od njega pričakujemo kakih koristi zase. Če koga ljubimo zaradi njega samega, ker njemu želimo dobro, je to prava, nesebična ljubezen. Tako nas ima rad Bog. On ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Bog nas ljubi, ker hoče nam dobro, ker nas hoče bogato obdarovati.

Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje.

Vse, kar nas obdaja, je božji dar za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota, različnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.

Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. To se je zgodilo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina in s poslanjem Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Z učlovečenjem se je Bog dal vsem ljudem, s prihodom Svetega Duha se razen tega daje še posebej vsakemu posamezniku. Z učlovečenjem je Bog prišel med nas, s prihodom Svetega Duha pa v nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Sv. Janez Evangelist je zapisal:

"Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,9–10).

Sv. Pavel navdušen vzklika:

"Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,31–32).

Sveto pismo božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni

Jezus nas uči, naj se na Boga obračamo kot na Očeta. Najlepšo molitev, ki nas jo je naučil, začenjamo z besedami: "Oče naš, ki si v nebesih" (Mt 6,9). Kristjani smo božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5). Sv. Janez vzklika: "Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče! Celo božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). Bog nas ima resnično rad, neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: "Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga" (Jn 16,27).

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Papež Janez Pavel I. je 10. septembra 1978 rekel: "Bog je očka, še bolj pa je mati."

Ta misel je navzoča že v Stari zavezi. Pri preroku Ozeju Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

"Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina... Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje. Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti" (Oz 11,1-4).

Seveda je božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere:

"Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal" (Iz 49,15–16).

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (23)

Čeprav se je leto vere s praznikom Kristusa Kralja uradno končalo, se naše prizadevanje za poglabljanje v veri ne sme končati. Cilj leta vere je bil namreč ravno v tem, da se naša vera vse življenje krepi in da vedno bolj rastemo v Bogu. Zato tudi v našem glasilu nadaljujemo s temo Poglabljanje v veri.

Ti si ljubezen

1. Mati Terezija pripoveduje:

"Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge božja ljubezen, kot ste bile zame.'"

Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je Ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji Prijatelj, naše Vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni osebno približal do Otroka, do Zavrženca na križu, do podobe kruha in vina, do lačnega in žejnega, do tujca in nagega, do bolnika in zapornika. Povedal je namreč, da je v vseh teh on sam navzoč (prim. Mt 25,31-45).

Svojo ljubezen do nas je Bog pokazal že s stvarjenjem sveta in človeka, ki ga je postavil za krono stvarstva. S svojo ljubeznijo svet in človeka neprestano vzdržuje v bivanju.

Sveto pismo razodeva, kako se Bog zanima za človeka. Spomnimo se na starozavezne očake in preroke, na Jezusa Kristusa, Devico Marijo, apostole in druge Jezusove učence.

Mati Terezija je pripovedovala o svojem srečanju z gobavci:

"Na tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično razvedrilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova bolezen božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova bolezen ni greh.

Starejši mož, popolnoma iznakažen, se mi je skušal približati in mi je rekel: 'Ponovite to še enkrat. Dobro mi je delo. Do sedaj sem vedno poslušal, da nas nihče nima rad. Čudovito je vedeti, da nas ima Bog rad. Prosim, ponovite to!'"