30. Na potovanju
Moj dobri prijatelj pismouk Ben Cardona me zmeraj sili, naj svoje Spomine pišem v časovnem zaporedju, a mu odgovarjam, da ne pišem letopisa niti ne zgodovine Kristusove Cerkve, marveč zgolj svoje osebne spomine izza zadnjih sto let. Ne maram se držati nobenega določnega reda, ampak le svojega načrta, ter se ne menim, ali se je kaj zgodilo prej ali kasneje. Za ono naj se zanimajo letopisci in zgodovinarji, kar jaz nisem. Po tem pojasnilu naj nadaljujem.
Ko je moj ded zadnjikrat prišel v Palestino, je ves blažen prinesel s seboj polno zvitkov s poročili svojih uslužbencev, razpršenih po vsem znanem svetu. Poročali so mu o napredku in težavah nastajajoče Cerkve med posameznimi ljudstvi.
Izročil mi je zvitke rekoč: »Tu imaš prva zanesljiva poročila, na podlagi katerih boš kasneje lahko pisal svoje Spomine. Zdaj pa najbolj želim govoriti s Petrom, da mu sporočim, kar ga najbrž zelo zanima. Pojdiva k njemu!«
»Prinašam ti novice o pridobitvah vernikov, ki si jih ti spreobrnil in ki so odšli po vsem svetu,« je ded ogovoril Petra.
Peter se je nasmehnil in mu odgovoril: »Neizmerno sem vesel novic, ki mi jih prinaša mož, kakršen si ti. Ne čudim se, če seme Božje besede že rodi sadove večnega življenja.«
Janez in tovariši so medtem zvedeli, da je prišel moj ded in so ga prišli pozdravit. Peter jih je povabil, naj poslušajo dedove novice, ker so bili vsi izredno radovedni.
Ded je začel govoriti: »V rimskem cesarstvu so tri velika mesta: Antiohija, Aleksandrija in Rim. In v vseh treh se število Kristusovih vernikov čudovito množi.«
»V Rimu? V Rimu?« je bil presenečen Peter. »V tistem Babilonu, kjer je hudobija prikipela že do vrhunca? Kjer je cesar ukazal, naj ljudje po Božje častijo njegovega konja?«
»Prav tam!« mu je odgovoril ded. »V tistem Babilonu, kakor si po pravici imenoval Rim, je že mnogo Izraelcev, ki hodijo za Kristusom. Med potjo sem se nalašč ustavil v teh treh mestih. Čudil sem se, ko sem videl, koliko vernikov obiskuje shodnice. Sicer so ti o tem gotovo že drugi poročali, jaz bi ti le rad povedal nekaj, kar bo tvoje srce napolnilo z veseljem. Ali veš, kako vodijo nebesa naše izraelske brate h Kristusovi veri?«
»Da bi se Božje seme razširilo povsod, je Božja previdnost, kakor sodim, uporabila dobre Izraelce, ki za velike praznike prihajajo obiskovat tempelj in ki potem tukaj poslušajo Božjo besedo,« je menil Peter.
»Res je tako,« je pritrdil ded. »Ti romarji prinašajo seme, a razširjajo ga otroci.«
»Otroci?« se je Peter razveselil. »Bog jih blagoslovi! Kar nadaljuj.«
»V naših shodnicah ob sobotah prepevajo zlasti otroci s svojimi zvonkimi glasovi najprej psalme, potem pa še očenaš! To petje prihajajo poslušat tudi drugi ljudje, zlasti otroci. Tem dovolijo k zboru, a tudi k drugim obredom, celo k razlagi blagovesti. Doma seveda otroci vse to pripovedujejo svojim materam. Te potem s svojimi otroki prihajajo k našim shodom in se polagoma učijo naše vere. Žena pripelje potem še svojega moža. In tako po tihem, brez hrupa raste število tistih, ki začenjajo verovati v Jezusa Kristusa.«
»Iz ust otrok si pripravil hvalo!« je rekel Peter. »Njih je nebeško kraljestvo. Zato je samoumevno, da si je Božja previdnost izbrala otroke za svoje glasnike.«
»Njiva je posejana in žetev že zrela,« je spet spregovoril ded. »Zdaj je treba le, da jo požanjete vi, ki vas je Bog določil. Kristusovi verniki pričakujejo, da jih pridete organizirat.«
»Čisto prav si povedal,« je odgovoril Peter. »Ob svojem času se bo zgodilo, kar si omenil. Po Učenikovem naročilu smo ostali v Jeruzalemu, kjer naj najprej pričamo o Njem. Tako smo storili, kar pa nas ne more ovirati, da ne bi včasih šli iz mesta.«
»Kakor ti je znano,« je posegel v pogovor Janez, »prihajajo v tempelj večkrat v letu romarji. Ob takšnih priložnostih poučujemo v Kristusovi veri takšne, ki to želijo. Oni, ki prihajajo od zunaj zato, da bi bili krščeni, hočejo videti zlasti Petra ter govoriti z njim in tudi z nami, ki nas je bil Učenik izbral za apostole. Peter torej mora biti v Jeruzalemu, kar je doslej tudi storil.«
»Razumem vaše razloge,« je odvrnil ded. »Res pa je, da so občestva v Antiohiji, Aleksandriji in Rimu zelo narasla in da verniki želijo spoznati Petra in tudi vas, ki vas je bil izbral Učenik. Preden umrem, bi vam pri tem rad pomagal. Saj ni, da bi se moral preseliti ves apostolski zbor. Kdaj se boste razšli po svetu, to je vaša skrb. Predlagam vam le naslednji načrt. Kot veste, imam ladje, ki vas z njimi lahko prepeljem kamorkoli vam drago. Jaz zdaj odhajam v Hispanijo, moj vnuk pa bo moral odriniti v Aleksandrijo in potem v Rim.«
Zdelo se mi je, da se mi sanja, ko sem to slišal. Ded mi namreč poprej ni nič omenil o tem. Vendar sem počakal, da mi bo razložil svoj načrt.
Nadaljeval je: »Po cesarjevem naročilu mora največja ladja, kar jih premore svet, iz pristanišča Canopa prepeljati v Rim orjaški obelisk, ki je 25 metrov dolg. Postavili ga bodo v vatikanskem cirkusu. Iz Heliopola so ga po Nilu že spravili do Canopa. S to ladjo se bo peljal moj vnuk, da osebno izroči obelisk cesarju.«
Komaj je ded omenil obelisk, so se Petru oči čudno zaiskrile, kakor bi v tem hipu zagledal prihodnost. A ded je nadaljeval: »Jaz moram pa v Hispanijo. Zakaj ne bi šla z nama dva izmed vas? Iz Jope bo moj vnuk odšel v Aleksandrijo in Cariope, da prevzame ladjo, jaz pa bom iz iste luke odplul v Hispanijo.«
»Če je Petru prav,« se je oglasil Janezov brat Jakob, »bi jaz rad šel v Hispanijo ...« To je spregovoril tako slovesno, da je Peter brž zaklical: »Jakob, Božja previdnost uresničuje tvojo staro željo, pa tudi mojo. Jaz pojdem z Ben Heredom v Aleksandrijo in v Rim, ti pa boš šel z Benjaminom Ben Belo v Hispanijo.«
Ves srečen je spet povzel ded: »Zdaj je najlepši čas za popotovanje po Sredozemskem morju. Preden mineta dva meseca, boš ti Peter spet v Antiohiji, kjer boš lahko ostal nekaj časa, če te bo volja. Ti, Jakob, pa se boš vrnil v Palestino, kadar ti bo drago. Ladja ti bo vedno na razpolago.«
»Da jeruzalemska Cerkev ne ostane brez poglavarja,« je menil Peter, »naj bo Jakob mlajši imenovan za pastirja jeruzalemskega občestva. Vi pa, bratje,« se je obrnil k drugim apostolom, »kakor doslej združeni nadaljujte in poučujte v veri romarje, ki bodo prihajali, ko naju dveh ne bo tukaj.«
Ta Petrov ukrep so vsi rade volje odobrili.
––––––––––
Peter je z Jakobom, sinom groma, odšel povedat o svoji odločitvi Mirjam.
Ko ji je Peter povedal, kaj je sklenil, mu je Mirjam poljubila roko in rekla: »Počakala te bom, da se vrneš, preden zapustim ta svet.« Ob teh besedah so ji oči žarele od sreče. Jakobu pa je rekla: »Le pojdi, sinko, v Hispanijo in tam oznanjuj blagovest. Goreče bom prosila Boga, da te bo varoval. Ne obupaj, če se tisti ljudje v začetku ne bodo zmenili za tvoje besede, ker pride čas, ko bodo v tistih krajih mojega Sina zelo vzljubili.«
Čez nekaj dni smo odpluli, kamor smo bili namenjeni. Na hitri in lepi ladji smo se vozili Peter, Kvart in jaz, na drugi pa Jakob z dedom. Ta mi je naročil, naj brž ko izročim obelisk, pustim Petra s Kvartom v Rimu ter naj nemudoma odhitim v Hispanijo. Čutil je namreč, da je njegov konec blizu, in je želel, da bi mu jaz zatisnil oči. Potem pa naj bi se vrnil v Rim, da pospremim Petra nazaj v Antiohijo.
V Aleksandriji sva se izkrcala. Peter je odšel v glavno shodnico, kjer so ga navdušeno sprejeli, jaz pa sem medtem odšel v Canope pogledat, ali je vse pripravljeno za prevoz orjaškega obeliska. Ko je bilo na največji ladji mojega deda vse pripravljeno, sem obvestil Petra. Nemudoma je prihitel na ladjo. Občudoval je velikanski obelisk. Stopil je k njemu in se pred njim globoko zamislil, kakor da bi molil.
––––––––––––
Med vožnjo je Peter vse noči prečul na krovu in ni maral iti počivat v kabino, ki smo jo zanj pripravili. Dolge ure je preklečal ob obelisku in molil, dokler ga ni premagal spanec. Glavo je naslonil na mrzli kamen in trdno zaspal.
Ob prihodu na Melito (Malto) sem Kvartu naročil, naj prestopi na lažjo ladjo, da bo pred nami v Rimu.
Končno smo pripluli v Ostio blizu Rima. Na obrežju je bila zbrana velikanska množica ljudi, ki so prišli gledat največjo ladjo na svetu, s katero smo se peljali. Tam smo se sešli s Kvartom, ki je prišel z Gajem, v čigar hiši naj bi bil Peter v Rimu nastanjen. Petrovo slovo od obeliska, če smem tako reči, je bilo zelo ganljivo. Ganjen je vstal pred njim in preroško zaklical: »Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus kraljuje!« Ne meneč se za ostale ljudi, je nato s Kvartom, Gajem in drugimi brati krenil proti mestu Rimu.
Jaz pa sem se moral že čez nekaj dni spet vkrcati na drugo ladjo, namenjeno v Hispanijo, kakor je želel moj ded. Brez vsakršne nezgode sem prispel v Barcino (Barcelono), kjer me je že pričakoval Jakob.
Jakob se je po svojem prihodu nemudoma odpravil v judovske shodnice, ki jih ima to mesto kar precej, in sicer oznanjat Kristusa. Ker pa je govoril aramejsko, ga ljudje niso razumeli in ga zato tudi niso poslušali. To je na vso moč užalostilo dobrega apostola, ki je upal, da bo prebivalce Barcelone spreobrnil h Kristusu.
Medtem ko sem jaz negoval deda, ki je bil hudo zbolel, je Jakob odpotoval v Cezar Avgusto. Tam pa njegovo oznanjevanje ni rodilo veliko sadu. Z največjo težavo – ker ni znal jezika – se mu je posrečilo, da je tam krstil le sedem ljudi.
Preden pa se je vrnil v Barcino, je bil deležen velike tolažbe. Sam mi je pripovedoval: »Zaspal sem, naslonjen na steber. Tedaj sem nenadno zagledal prikazen. Videl sem Mirjam, ki se mi je smehljala in rekla: ‘Zelo sem prosila Boga, naj te varuje. Ne obupaj zaradi tega, ker je tvoje oznanjevanje rodilo tako malo sadu. Pride čas, ko bodo mojega Sina v Hispaniji zelo vzljubili.’ Nato je prikazen izginila.«
Ko se je Jakob vrnil v Barcino, je bil moj ded že zelo bolan, a glavo je imel še bistro. Ko je zagledal Jakoba, mu je rekel: »Želim, da opraviš lomljenje kruha, da ga prejmem, preden umrjem.« Apostol mu je odgovoril: »Najprej ti podelim še drug zakrament, ki nam ga je zapustil Učenik. Mazilil te bom s svetim oljem v Gospodovem imenu. Zaupljivo moli! Če bo prav zate, ti bo odleglo, in če imaš kaj grehov, ti bodo odpuščeni.« Potem je Jakob položil nanj roke, molil in ga mazilil s svetim oljem.
Opravil je tudi lomljenje kruha in ga dal dedu, ki ga je prejel s čudovito vero. Takoj nato je pil iz posvečenega keliha.
Potem mi je ded še s težavo rekel: »Bil sem najbogatejši človek na svetu. A sem vse zapustil zaradi Kristusa in za Kristusa. Umiram revnejši kot najrevnejši in te prosim, daj miloščino zame in plačaj moj pogreb ...«
Nekaj ur zatem je ded mirno izdihnil, medtem ko je Jakob molil. Dočakal je več ko 120 let. Pokopali smo ga zraven njegove žene, nedaleč iz mesta.
Ko sem vse potrebno uredil, sem se z Jakobom vrnil v Rim po Petra.
Dobil sem ga zelo zadovoljnega na Gajevem domu onstran Tibere. Z njim so bili trije častitljivi možje. Peter mi je povedal, da so mu ti trije odličniki zelo vneto in modro pomagali organizirati vernike v Rimu in okolici. Najstarejšemu je bilo ime Lin, ki je bil doma iz Toskane. Anaklet ali Klet, kakor so mu rekli nekateri po domače, je bil grškega rodu, tretji je bil pa Rimljan Klemen. Na te tri je Peter položil roke in Klemenu izročil skrb za vernike, razpršene po Kampanji, Kletu za one v Etruriji, Linu pa za tiste v Laciju in Rimu.
Ko sva bila sama, mi je Kvart povedal, kolikšen vtis je na Petra napravilo cesarsko mesto.
Na Petrov prihod je bil Gaj že opozoril več drugih vernikov. Priredili so mu prav prisrčen in spoštljiv sprejem v mestnem delu onstran Tibere, kjer prebiva največ Judov. Apostol je vse očaral s svojo preprostostjo in ljubeznivostjo, zlasti pa s prepričevalnostjo, s katero je govoril o Učenikovem trpljenju, smrti in vstajenju. Rekli so: »Ta je prava priča!« In ker je njegovo besedo tako rekoč podkrepilo nebo, saj je mnogo bolnikov prav on ozdravil, je prvi obisk Kristusovega namestnika v Rimu rodil obilo sadov.
»Si ga peljal po mestu, da si ga ogleda?« sem vprašal Kvarta.
»Saj to sem ti hotel povedati,« se je zasmejal. »Ker je Peter prišel kar naravnost na ono stran Tibere, je spoznal le to umazano predmestje, ni pa imel pojma o mestu samem. Nekega dne sem ga pregovoril, da je šel z menoj na Janikul, da si je od tam lahko ogledal, kakšen je ta gospodar sveta. Razgled ga je tako prevzel, da je dolgo časa ogledoval mesto, nazadnje pa zaklical: ‘Gospodar sveta je zares velik! Kdaj, kdaj bo Kristus vladal v njem? S tega griča se prav lepo vidi, kako lepo je zgrajen Rim! A kaj, ko pa je v njem gnojišče, kjer je nakopičena vsa človeška moralna nesnaga!’ Nato pa je povzdignil oči k nebu in nadvse odločno zaklical: ‘Kristus zmaguje, Kristus gospoduje, Kristus kraljuje in bo kraljeval v tem novem Babilonu!’
Odšla sva z griča po Via Aurelia ter sva čez Emilijski most prišla na Palatin. Razen veličastnega jeruzalemskega templja in pa tistih skromnih jeruzalemskih palač Peter še nikoli ni videl tako veličastnih zgradb. Čudil se je. Razkazoval sem mu tempelj Kastorja in Poluksa, baziliko Julijo, Vestino svetišče, tempelj Julija Cezarja, nakar sem ga iz Saturnovega templja povedel na Forum Romanum. Tukaj je bila zbrana najbolj pisana množica. Nekateri so pripovedovali novice, ki so jih poslušalci kar požirali, drugi so občudovali izložbe draguljev, trgovine s svilo, bronom in umetninami. Pod stebrišča Jupitrovega templja so prihajali senatorji in plemiči k tribunam poslušat govornike. Umikati sva se morala nosilnicam patricijev, ‘cesarjevih prijateljev’, ki so jih nosili orjaški, na pol goli sužnji. Nenadoma nama je zastavila pot gruča ljudi. Poslušali so vedeža, ki jim je baje napovedoval prihodnost in razlagal sanje. Od vseh strani so doneli glasovi citer in piščali, ki so nanje godli Egipčani in Grki. Vojaki so se peš in na konjih sprehajali po trgu in skrbeli za red. Iz sosednjih ulic je prihajalo kričanje prodajalcev, ki so ponujali cvetje, sadje, sočivje in pečeno meso …Vse to je Petra kar nekako zmedlo in venomer je ponavljal: ‘To je res Babilon, pravi Babilon!’«
Doma mi je Peter dejal: ‘Kakšen Babilon je to! Mešanica moških in žensk vseh plemen, ki govorijo tako različne jezike in se tako različno oblačijo! Vsi pa mislijo zgolj na to, kako bi uživali življenje in nič ne pomislijo, da imajo tudi dušo, … na dušo, ki jo je odrešil Kristus.’ Tisto noč je Peter po zgledu nebeškega Učenika vso noč preklečal v molitvi.«
Kmalu nato sva se vkrcala na ladjo. Ker mi je Peter namignil, da bi rad nekaj časa ostal v Antiohiji, sem ga pustil tam pri Ananiju, sam pa sem se vrnil v Jeruzalem.
p. M. de Heredia
