Škof Jurij nas je opozoril na
Elijevo votlino na prevalu pod vrhom Sinaja. Tam je bival prerok Elija, ko je
zbežal iz domače dežele, saj je ostal edini izmed Gospodovih prerokov. Pa tudi
njemu so stregli po življenju. Na gori je ostal štirideset dni in se v tem času
srečal z Gospodom, ki mu je spregovoril v lahnem šumljanju vetra.
Elijeva votlina je blizu
razpotja, kjer se razideta dve poti ki vodita z gore. Na Mojzesovo goro je
mogoče priti po dveh poteh. Ena je nekoliko daljša in manj strma. To smo
izbrali za vzpon. Po tej poti je do dveh tretjin mogoče jezditi s kamelo. Je
skoraj kot cesta, a z precej stopnicami. Drugo, bolj strmo pot so napravili
menihi iz samostana svete Katarine. Kolikor je bilo mogoče so izklesali v skalo
stopnice. Je krajša, ker pa je boj strma, jo romarji rabijo bolj za sestop z
gore.
Pred Elijevo votlino je iz
kamna zgrajena majhna zgradbica. Ob njej raste, oziroma je raslo mogočno drevo,
mislim, da je bila terebinta. Škof Jurij je dejal, da je tisto drevo poimenoval
Golovratka. Je namreč tako raslo, da ga spominja na kokoš golovratko. Spodaj
ima del krošnje, potem golo deblo in spet na vrhu drugi del krošnje. Ko smo
bili mi tam, je bilo to drevo že suho. Pod ogrado je bilo precej zelenega na
sedlu. Izgleda, da se ob deževju tam nabere precej vode, ki omogoča, da
dolinica ozeleni. Toda vedeti moramo, da je tudi tu pod vrhom še vedno puščava.
To ni bujno zelenje in grmovje. Mislim, da je čisto pritlikava trava, visoka
komaj nekaj centimetrov in še kakšen mah.
Nekaj besed moram napisati še
o kamenju. Gora Sinaj ni apnenčasta, tako kot naše planine. Zato kamenje ni
belo. Kamenje je zrnato, podobno neke vrste grobo zrnatemu granitu. Je precej
rdečkasto rožnate barve. A v kamnini je veliko belih in temnih zrnc. Zelo
podoben kamen so rabili za nekatere spomenike in zgradbe v Kairu, ko so faraoni
gradili svoje stavbe. Ker je grobo in zrnato se precej varno hodi, saj na taki
podlagi čevelj ne zdrsne tako hitro.
Tudi pot navzdol je je bila
lepa. Občudovali smo skalovje, ki je še vedno gorelo v jutranjem soncu. Hodili
smo po razpokah in hudournikih. Na nekem mestu so menihi postavili celo vrata,
da je skoznje vodila pot. Časa smo imeli dovolj, saj je bila sveta maša na
programu šele ob deveti uri. Torej smo imeli na voljo več kot dve uri za
sestop.
Precej nizko smo že bilo, ko
smo prvič zagledali samostan svete Katarine. Bil je še v senci, daleč spodaj v
dolini. Ker je bila vsa stena hriba na nasprotni strani še neobsijana s soncem
, mislim, da je dolina, v kateri stoji samostan, obrnjena v smeri vzhod -
zahod. Mojzesova gora je torej severno od samostana.
Bolj, ko smo se spuščali,
bolj toplo je postajalo. Pogled na samostan je izginil in hodili smo po razpoki
naprej v nižino.
Ko smo bili že čisto spodaj,
se nam je razkril čudovit pogled na samostan. Še je bil nekoliko v senci. Toda
v času, ko smo se spuščali do samostana, ga je sonce v celoti obsijalo. Naredil
se je lep dan in nebo je čudovito modro žarelo nad rdečkastimi gorami.
Zelo utrujen in premočen sem
se vrnil v dolino. Najprej sem se preoblekel. Potem smo čakali, da so se z gore
vrnili še drugi. Miru pa nismo imeli čisto nič. Otroci so nas venomer oblegali
in nam ponujali iz kama narejena jajca in druge vrste kamnov. Bili so tako
silni, da smo se jim komaj otepali. Eni so se znali kar zjokati, če nisi kupil
kamna. Ko sem sedel v skupini in čakal, je prišel fantiček z kamni in silil
vame. Najprej se nisem nič brigal zanj. Toda bil je tako siten, da sem mu
rekel, da ne rabil njegovih kamnov. Potem je na glas zajokal in po licih so mu
tekle krokodilje solze. Malo mi je postalo nerodno, da zaradi mene joče. A
drugi so mi rekli, da naj si ne vzamem k srcu njegovega joka, saj je dober
igralec in pri mnogih jok morda zaleže, da mu dajo nekaj evrov za kamne. Ko je
videl, da me z jokom ne bo omehčal je začel prositi, naj vsaj nekaj kupim, češ
da denar rabi za šolo. Oglasil se je eden izmed romarjev in pripomnil: »Če bi
rabil za šolo ga sedaj ne bi bilo tukaj, saj bi moral biti v šoli.« Da, najbrž
ga res ne bi bilo, če bi hodil v šolo. Toda ali ti sinovi beduinov sploh hodijo
v šolo?
Počasi smo se začeli
vzpenjati na pobočje nad samostanom. Noge so me kar primerno bolele, ko smo
lezli na vzpetini južno od samostana. Kopala se je v soncu. Z vsakim metrom, ki
smo ga premagali, se je pokazal lepši pogled na samostan. Vedno bolj se je izza
obzidja dvigal ves samostanski kompleks. Ni tako velik kot samostan svetega
Antona. Za visokim obzidjem je bilo vse: vrtovi, cela vrsta zgradb in v sredi
cerkev z lepim in visokim zvonikom. Kar precej prostora je bilo videti v
zgradbah znotraj obzidja.
Otroci so opazili, da gremo
na vzpetino. Hitro so prilezli za nami in nam ponujali svoje kamenčke. Pustili
smo jih ob strani in se začeli pripravljati na sveto mašo.
Za oltar smo izbrali veliko
skalo, ki je bila z zgornje strani nekoliko izdolbena. Bila je podobna velikemu
jajcu, ki je z ene strani načeto z žličko. Tisti izdolbeni del je bil ravno
tako velik, da je gospod škof Jurij dokaj udobno stal v njem. Oni visoki del pa
je bil za oltarno mizo. Bil je čudovit prizor. Škof je stal na skali, mi smo se
posedli naokoli na pobočje, pod nami pa je ležal kakor na dlani starodavni
samostan svete Katarine. Ko je škof spregovoril in raztegnil roke, mi je prišla
misel, da je kakor Mojzes, ki je stopil na skalo ob morju razširil roke k
molitvi in potem s palico udaril po morju, da se je razdelilo. Tudi škof je
visokorasel mož z močnimi rokami. Ko jih je stegnil nad darove, se je kot morje
nanje vlila Božja moč. Ni razdelila morja, ali razlomila skale, spremenila pa
je darove kruha in vina v Jezusovo Telo in Kri. Ne vem kaj je pridigal.
Priznam, da sem ga gledal, kot novega Mojzesa stoječega na skali. Tudi njegova
podoba je bila tako mogočna. Na tem skalovju nad samostanom se je spet zgodil
čudež nad čudeči. Božja ljubezen se je razlila na darove, jih posvetila in
našla pot tudi v naša srca. Upam in sem prepričan, da je bilo Božje milosti v
preobilju, da je lahko rosila tudi na samostan, na njegove menihe in na vse, ki
so si ga ogledovali. Na menihe, da bi bili prepričljivo znamenje Božje
ljubezni, da bi bili sveti. Na vse obiskovalce pa, da bi postali neumorni
delavci za mir in svobodo na svetu.
Tiho in rahlo je plavala
slovenska pesem v strme pečine Sinaja. Rahlo je valovila nad samostanom. Upam,
da je prišla na Božja ušesa in vanj prinesla prošnjo za mir na svetu. Da bi
znali ljudje drug drugega spoštovati, kljub različnosti.
Kar ostal bi tam na pobočju
nad samostanom. Bilo je lepo. To je bil kraj molitve, kraj posebne Božje
navzočnosti. Kraj, kjer se je Bog začel razodevati človeku, da bi ne iskal v
prazno. Kraj srečevanja med Bogom in človekom. Lahko bi ga imenovali tudi
starozavezno oznanjenje.
Rahlo nas je božal veter, ko
smo sedeli in gledali na samostan. Bil je topel, saj je prihajal iz doline, iz
puščave, kjer je tudi februarja že toplo. Toda bilo je treba vstati in iti
naprej. Da, romarji smo na zemlji. Ko, mislimo, da smo se ustalili, je treba
vstati in iti naprej, novim izzivom naproti.
Noge so bolele, ko sem se
previdno spuščal do samostana. Pravzaprav pa je bilo užitek hoditi po tistih
zlizanih pobočjih. Zgladil jih je dež, še bolj pa drobno kamenje, ki se je ob
nevihtah valilo s sten nad njimi. Šli smo mimo beduina, ki je ležal na skali,
ob njem pa je bila njegova kamela. Mogoče je bil že danes pod vrhom Mojzesove
gore. Najbrž čaka, da bo še koga ponesel pod vrh.
p. Branko Petauer