Cerkev daje v roke duhovnikom, redovnicam in
redovnikom, a tudi laikom posebno molitveno knjigo, ki ji rečemo bogoslužni
molitvenik ali kar brevir. To je za Svetim pismom in mašno knjigo najsvetejša
knjiga. Gre za uradno cerkveno molitveno knjigo. Ko se udeležujemo molitvenega
bogoslužja, svoje molitve pridružujemo Kristusovim molitvam in molitvam Cerkve,
kajti molitveno bogoslužje je »molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k
Očetu« (B 84).
Vsaka molitev Cerkve, zato tudi molitveno
bogoslužje, dobiva svojo moč in učinkovitost od edinosti, s katero je Cerkev
povezana s svojim Gospodom, katerega telo je. Krščanska molitev je zato nujno
cerkvena. Čeprav jo opravlja kristjan sam zase, vključuje edinost z brati in
sestrami in dobiva svojo učinkovitost od Cerkve. Tako nobena molitev, čeprav jo
opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna.
V bogoslužnem molitveniku imajo glavno mesto
psalmi. Poleg njih so v molitveni knjigi tudi mnogi drugi deli Svetega pisma. Poleg
tega pridejo tekom leta na vrsto pomembnejši odlomki iz del cerkvenih očetov in
duhovnih pisateljev. Pridružujejo se jim pesmi in odpevi. Vse je urejeno v
skladu s cerkvenim letom. Z molitvenim bogoslužjem posvečujemo ves dan in vse
cerkveno leto. Z njim spolnjujemo naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite«
(1 Tes 5,17).
Glavni molitveni uri sta hvalnice kot jutranja
molitev in večernice kot večerna molitev. Poleg tega spadajo k molitvenemu
bogoslužju ura bogoslužnega branja, dnevna molitvena ura in sklepna molitvena
ura.
Molitveno bogoslužje ni le javna molitev
Cerkve, temveč je tudi »vir pobožnosti in hrana za osebno molitev«. Koncilski
očetje zato goreče prosijo »duhovnike in vse, ki se ga udeležujejo, naj se pri
molitvi srce sklada z glasom« (B 90). Bogoslužni molitvenik je torej knjiga, s
pomočjo katere napredujemo na poti svetosti. Poleg Svetega pisma in svete maše
je glavni vir našega duhovnega življenja in za mašno daritvijo najodličnejša
oblika molitve. Zato ima prednost pred katerokoli molitvijo. Veliko vrednost
ima skupno molitveno bogoslužje, pri katerem je Jezus na poseben način navzoč
(prim. Mt 18,19 s).
Udeležba pri molitvenem bogoslužju je odličen
način hoje za Kristusom. Tudi on je molil psalme. Vključujemo se v njegovo
molitev in po njem, z njim in v njem prihajamo k Očetu.
Z molitvenim bogoslužjem se pridružujemo
Mariji, apostolom in drugim učencem, ki so pri skupnih molitvah uporabljali
psalme in druge dele Svetega pisma:
Molitveno bogoslužje ima veliko apostolsko moč.
Cerkev »neprenehoma hvali Gospoda in prosi za zveličanje vsega sveta ne le z
obhajanjem evharistije, ampak tudi na druge načine, zlasti z molitvijo duhovnih
dnevnic tj. molitvenim bogoslužjem« (B 83). Tako živimo v stalni povezanosti z
Bogom in prinašamo stoteren sad za življenje sveta.
Molitveno bogoslužje je začetek tistega
bogoslužja, ki ga bomo vekomaj obhajali v nebesih. »Pri zemeljskem bogoslužju
vnaprej okušamo tisto nebeško« (B 8). Seveda je to okušanje, dokler smo na tej
nepoveličani zemlji kot tujci in popotniki, še nepopolno. Če se molitvenega
bogoslužja udeležujemo s pravim notranjim in zunanjim sodelovanjem, nam daje
navzoči Gospod svojo prisotnost na neki način tudi okušati. Vsaj včasih. Nebesa
so tam, kjer je in se razodeva ter daje poveličani Kristus. Ker je on po Svetem
Duhu pri molitvenem bogoslužju navzoč, je razumljivo, da je naše zemeljsko
molitveno bogoslužje že nekakšno okušanje nebeškega bogoslužja.
Neka uslužbenka piše: »V zadnjem času sem
začela moliti brevir. Tako čudovito se mi zdi dneve začenjati z molitvijo in
jih z molitvijo končati. Tako osrečujoče je nositi Božjo besedo v srcu ves dan,
se je spominjati v veselih in žalostnih trenutkih.«
p. Anton