V bunkerju »Ljubljana« (12)

Nekoliko manj je bil opat Avguštin Kostelec srečen ob misli na tisti del stiškega konventa, ki je po prvi svetovni vojni odšel iz Stične in se preselil v Nemčijo. To so bili nemški menihi, ki so leta 1898 prišli v starodavni zapuščeni stiški samostan in ga pomagali obnavljati. Ko je bilo konec prve svetovne vojne, so se v novi državi Jugoslaviji počutili kot tujci. Tudi takratni opat Bernard je bil med njimi. Odločili so se, da odidejo v Nemčijo in si tam poiščejo nov dom v katerem od starih cistercijanskih samostanov. Zavetje so našli v samostanu Bronnbach v dolini reke Tauber. Samostan je bil v lasti domačih grofov. Ti so v njem zgradili varilnico piva. Bilo je precej nemirno, a menihi so kljub temu upali, da bodo našli dovolj miru in prostora za normalno redovno življenje. Naselili so se v zahodnem delu samostana in z žalostjo opazovali industrijsko vrvenje v njem.

Da, prav žalostno je bilo gledati tako čudovite prostore starodavne božje hiše v Bronnbachu. V jedilnici je bilo skladišče premoga in drv. Vse stene so bile črne od premoga. Nič ni bilo več opaziti, da so nekoč menihi v tišini in s hvaležnostjo Bogu prejemali tam telesno hrano. V veliki Jožefovi dvorani, ki je bila podobna stiški opatovi kapeli, se ni dogajalo nič več svetega. Grofje so v tej dvorani prirejali bankete in plese, da je glasba odmevala pozno v noč. Opat Bernard je bil žalosten, da so se odločili za naselitev v tem samostanu. S pivovarji se pa tudi ni dalo veliko pogovoriti, da bi delali manj hrupa.

Pred prihodom v samostan je nad cesto stala lepa oranžerija. Spredaj je bila vsa poslikana s poslikavami tistega časa. Na zidu pod streho so bile upodobljene vse celine. Takrat, ko so te poslikave naredili, še niso vedeli za Avstralijo in je zato niso upodobili. Zato je slikar naslikal štiri celine: Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko.

Nekaj let so stiški menihi tam živeli. Toda bilo jim je vedno bolj težko. Grofje Löwensteini so bili zelo samosvoji. Za redovno življenje niso imeli posluha. Toda kako naj bi ga imeli, saj so bili protestantske vere. Dva sobrata je v tem času Gospodar življenja poklical k sebi. Položili so jih k večnemu počitku na staro samostansko pokopališče.

Opat Bernard je začel razmišljati, da bi se preselili kam drugam. Težko mu je bilo, ker je bil že iz Stične navajen urejenega redovnega življenja. Pa miru so imeli v Stični na pretek. Tu pa cele dneve in noči brnijo stroji v varilnici. Delavci pa kričijo, kot bi jih plačal za to. Toda kje najti nov, miren dom? Praznih cistercijanskih samostanov je bilo v Nemčiji na pretek. Sekularizacija jih je uničila na stotine. Nekateri so postali kot kamnolomi za pridobivanje kamna. Ljudje so prihajali, rušili zidove in kamenje odvažali na svoje domove, da so gradili svoja poslopja. Večina jih je ostala nedotaknjenih.

Zvedeli so, da je blizu Nürnberga star ženski cistercijanski samostan, ki je dokaj dobro ohranjen. Res je v delu samostana gostilna, a večji del samostana je prazen. Opat in nekateri bratje so obiskali samostan. Ko so se vrnili, so navdušeno pripovedovali, da bo tam redovno življenje veliko bolje potekalo kot v tem pivovarskem gnezdu. Po temeljitih pogovorih se je cela samostanska družina odločila, da se resnično preseli v Seligenporten, kjer bi končno lahko našli zaželeni mir.

Vsa ta Kalvarija nekdanjih stiških menihov je opata Avguština bolela. Trpel je z njimi in molil zanje, da bi imeli moč zdržati do konca. Prosil je Gospoda, naj jim pomaga najti nov dom, kjer bodo lahko zaživeli mirno redovno življenje.

V Stični se je gospodarsko stanje samostana dvigalo. Mlekarna, ki so jo postavili pred nekaj leti, se je lepo razvijala. Vse mleko, ki je bilo v okolici naprodaj, so kupili in tako ljudem omogočili reden zaslužek. Brat Peter se je sirarstva zelo dobro priučil. Opat ga je poslal v razne druge samostane, ki so se ukvarjali z mlekarstvom, da bi se naučil izdelovati sir, ki bi ga ljudje sprejeli. Bival je v Švici, Avstriji in na Nizozemskem. Ko se je vrnil, je modro vodil stiško mlekarno in skupaj z drugimi brati izdelal recept za pozneje zelo znani Stiški sir.

Na pristavi so menihi zgradili velike hleve in v njih redili okoli šestdeset krav molznic. Na ta način so tudi z domačim mlekom oskrbovali mlekarno. Mlekarna je pobirala mleko v vedno širšem okolišu. Za to je skrbel brat Nivard. Ob treh zjutraj je odšel s tovornjakom iz samostana in se dopoldne vrnil s polno cisterno mleka. Domačini iz Stične pa so sami prinašali mleko v mlekarno ali pa ga dovažali z vozički.

Prostorska stiska v samostanu je opata Avguština nagnila k temu, da je razmišljal o novogradnji. Na južnem delu samostana je bila ob veliki žitnici na pol porušena trdnjava, ki je nekoč služila za obrambo proti Turkom. Zgrajeni so bili štirje obrambni stolpi z visokim obzidjem. Stolpi so bili dobro ohranjeni, zidovi in osrednja utrdba pa so bili že v ruševinah. V prostoru med stolpi je nameraval opat zgraditi večjo stavbo, ki bi bila lahko bivališče za veliko bratov. Spodaj v pritličju pa bi lahko prostore uporabil za mesno industrijo, ki jo je nameraval ustanoviti. Tako bi rešil dve težavi obenem. Dobil bi lepe in nove prostore za mesarsko dejavnost in seveda bivališča za brate. Toda do nove in moderne stavbe je dolga pot. Skromni začetki mesne industrije so bili v pritličnih prostorih samostanske kašče. Na Dunaju so nakupili nekaj prvih in najbolj potrebnih strojev.

Med prvimi je bil v samostanski mesariji dejaven brat Celestin. Bil je kot deklica za vse. Na vsako delo se je razumel in vsega se je lotil. Hitro se je priučil vsake obrti, četudi je sprva ni poznal.

Opat Avguštin je začel iskati arhitekta, ki bi izdelal načrte za novo stavbo na južnem delu samostana. Mislil je na Plečnika, a je bil ta preveč zaposlen in ni zmogel. Sam mu je predlagal svojega učenca Suhadolca. Ta se je res lotil dela. Veliko je bilo usklajevanja in pogovorov. Opat je želel stavbo, ki bo preprosta in uporabna. Nikakršnega razkošja, naj se tudi v novogradnji pozna, da se v samostanu ravna po načelu uboštva. Arhitekt je znal prisluhniti opatovim zahtevam in je svoje načrte večkrat popravil, dokler niso bili vsi zadovoljni.

Veliko veselje so opatu prinesli mladi duhovniki. Vsako leto je bila vsaj ena nova maša. Nove patre-duhovnike je opat Avguštin čuval kot punčico svojega očesa. Bili so najlepši sad njegovega truda. Ponosen je bil nanje, a kljub temu jih je vedno znova navajal k ponižnosti in zvestemu služenju. Skrbno jih je spremljal in opazoval njihove sposobnosti. Ko je odkril njihove talente, jih je usmerjal in spodbujal k študiju. Najbolj talentiranim je omogočal nadaljnji študij, da so dosegli doktorske naslove. V Sloveniji je takrat bilo v polnem razmahu liturgično gibanje, ki je imelo namen, da bi ljudje sveto mašo in druge obrede čim bolj razumeli in pri njih dejavno sodelovali. Mladi patri so se z vsem mladostnim ognjem vključili v to delo in kmalu je začela v Stični izhajati revija Božji vrelci, ki je naletela na velik odmev. Pridružili so se jim še nekateri zunanji liturgični sodelavci in gibanje je dobilo nov razmah.

Velika želja opata Avguština je bila edinost kristjanov. Že mlade dijake, ki so se šolali v Slomškovem zavodu, je skušal navduševati za to čudovito misel. Že samo ime doma v Ljubljani je razodevalo misel o edinosti kristjanov, saj je bil Anton Martin Slomšek velik apostol za zedinjenje vseh kristjanov. Njegovo Apostolstvo svetega Cirila in Metoda je dobilo svoje mesto tudi med stiškimi dijaki. Skoraj vsi so bili dejavni člani tega apostolstva.

Pri bogoslovcih in mladih patrih pa je spodbujal učenje vzhodnih jezikov, da bi tako lažje mogli vzpostaviti pristne stike z vzhodnimi kristjani. Radi so se zbirali okrog profesorja Grivca, ki je bil zelo navdušen za to idejo. Poleg učenja vzhodnih jezikov so začeli raziskovati tudi vzhodno bogoslužje. V celoti so prevedli v slovenski jezik liturgijo svetega Janeza Zlatoustega. Tako so slovenskim duhovnikom in drugim ljudem približali to čudovito vzhodno bogoslužje. Iz tega zanimanja za edinost je vzklila zamisel, da so osnovali in začeli izdajati revijo Kraljestvo Božje. V njej so veliko razmišljali o edinosti in zbirali novice o dogajanjih s tega področja.

V okviru liturgične prenove so mladi stiški menihi prevedli celotno mašno knjigo v domači jezik. Poslej so ljudje lahko spremljali vse molitve pri sveti maši. Knjiga je med ljudmi hitro našla svoje mesto.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Ime Jezus

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo (15,4).

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikorkrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

Je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, nemarno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

In, če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In, če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In, če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči? …

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

Ko izrečem ime Jezus, imam pred seboj krotkega in ponižnega, dobrotljivega, treznega, čistega in usmiljenega človeka, ki se končno odlikuje z najvišjo mero kreposti in svetosti, ki pa je hkrati vsemogočni Bog, ki naj me s svojim zgledom ozdravi in s svojo pomočjo okrepi. Vse to mi zadoni, ko mi zadoni ime Jezus. Kot človek mi daje zglede, kot mogočni Bog pa mi daje pomoč. Zglede uporabljam kot dišave za maziljenje, pomoč pa za njihovo okrepitev. Iz tega delam mazilo, kakršnega ne more pripraviti noben zdravnik (15,6).

Duša moja, v posodici Jezusovega imena imaš skrito to zdravilno mazilo, ki pomaga pri katerikoli tvoji kužni bolezni. Vedno jo imej v bližini in pri roki, da bodo vse tvoje misli in dejanja usmerjena v Jezusa.

Sedaj imaš, s čim si lahko zdraviš srce in roke. V Jezusovem imenu moreš popraviti svoja slaba dejanja ter dopolniti manj popolna. V tem imenu moreš obvarovati svoje misli pred pokvarjenostjo in jih ozdraviti, če se pokvarijo. (15,7).

Moja povezanost z Bogom

Vsak dan poskušam, da bi se čim večkrat spomnil na Boga. Kljub dobremu namenu preživim večji del dneva, ne da bi mislil nanj. Kadar pa se zjutraj bolj potrudim in čez dan bolj zbrano molim rožne vence (zmolim vse štiri dele), se večkrat spomnim nanj, mu večkrat posvetim, kar delam ali trpim, in mu ponovim, da ga ljubim. Če pa v molitvi popustim, da postanem raztresen, kljub temu, da zmolim vse, kakor po navadi, se manjkrat spomnim na Boga in mu manjkrat darujem svoje življenje, ki tako postane bolj prazno. Čutim, da je res, kar je splošno znano, da gredo v nebesa tisti, ki molijo, in v pekel tisti, ki ne molijo.

Miha

TAKOLE MOLIM Molitev napolnjuje moje življenje

V enem obdobju svojega življenja sem prenehala moliti; nisem je čutila v globini svojega srca in duše. Žal mi je za to obdobje! Troedinega Boga prosim za odpuščanje!

Sedaj mi je molitev bolj pomembna kot hrana za telo. Rada molim rožni venec, ki jih je kar nekaj oblik. Rožni venec nosim vedno s seboj, kamor koli grem. Rada berem knjige s to tematiko. Sveto pismo je na prvem mestu. Rada poslušam Radio Ognjišče. Še bi lahko naštevala. Vendar brez svete maše se čutim prazna. Srečna sem, če sem lahko vsak dan pri sveti maši, da jo vsebinsko spremljam v svoji globini, da nato prejmem sveto obhajilo – kruh iz Jezusovih rok, da se mu osebno zahvalim za blagoslov in ga tudi kdaj za kaj prosim. Dotaknejo se me tudi liturgične pesmi, saj so oblika molitve. Vsakdanje molitve pred sveto mašo so tudi velika dragocenost, saj so posvečene namenu maše. Rada se pridružim tej molitveni skupini. Saj je Jezus rekel: »Če sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi!« Te besede poglobijo tudi mojo molitev.

Ponavadi si že zjutraj določim, kje vse bom izkoristila čas za molitev. Molim tudi pri delu, kot je na primer likanje. Poglobljeno molim pri duhovnih vajah in podobnih srečanjih. Resnično, človek ne more in ne sme reči, da nima časa za molitev.

Moje osebne molitve so različne. Razdelila jih bom v skupine:

1. Pavšalna molitev: Takšne molitve imenujem tiste, ki jim molim med opravki, če na primer zvoni za molitev, kot je to zjutraj, opoldan ali zvečer. Tedaj molim v mislih spotoma, kjerkoli sem.

2. Globinska molitev: K molitvi pristopim iz notranje globoke želje po druženju z Bogom, Jezusom Kristusom, Svetim Duhom, Marijo, angeli ali svetniki. Pri taki molitvi moram imeti zasebnost in mir.

3. Molitev iz neke osebne sreče, veselja ali žalosti: Veselim se in se radostno zahvaljujem Bogu, Jezusu Kristusu, Mariji … Če sem žalostna, se v bolečini v solzah zatečem v molitev, padem na kolena in globoko molim.

4. Molitev za razne namene: Molim za določene ljudi, za umrle svojce, za bližnje, za duše v vicah, ali če sem obljubila, da bom molila. Občasno molim devetdnevnice, pred božičem, pred veliko nočjo ipd.

5. Molitev na sprehodu, planinarjenju, romanju. Sprehod, če je možno uro ali dve, izkoristim za molitev rožnih vencev po namenu. Prav tako na planinarjenju, tudi nad 2500 m – posvečam molitvi, tudi križevemu potu. Zahvalim se Bogu, da je vso to krasoto ustvaril. Prečudovito doživetje je to!

Rada grem na romanje. Pustiš doma vso skrb in se v celoti posvetiš namenu svetega romanja. Pri vseh takih dogodkih prideš domov prerojen!

6. Molitev v cerkvi pred tabernakljem ali izpostavljenim Najsvetejšim: Rada stopim v cerkev kjerkoli, če je le ta odprta, in v tihoti razmišljam, molim. Najsrečnejša pa sem, če je Najsvetejše izpostavljeno pri celodnevnem češčenju. Takrat ni važen čas. Nobeden te ne preganja. Cel dan imaš na razpolago. Tako se sproščena posvetim Jezusu po svoji notranji potrebi. Tudi solze dobim v tej tihoti, verjetno od radosti, da sem z Gospodom. Kako lepo mi je potem – z besedami se ne da izraziti.

Vedno pa rečem, da je dan prekratek, čeprav je že pozno v noč. Vedno imam občutek, da premalo molim. Imam namreč veliko družinskih obveznosti. Rada tudi pomagam komurkoli in karkoli. Pa mislim in upam, da mi troedini Bog tudi dobra dela šteje v molitev.

Ana

JEZUS NAS UČI MOLITI (18) Vloga Marije pri naši vztrajnosti in zvestobi

 Sv. Frančišek Borgia, generalni predstojnik jezuitov, je spraševal novince jezuitskega reda, kakšen je njihov odnos do Marije. Spoznal je, da marsikateremu Marija ni prav pri srcu. Učitelju novincev je naročil, naj nad temi še posebno skrbno bedi. Žal so vsi izgubili svoj poklic in zapustili redovniško življenje.

Celo svetniki so kdaj zdvomili v svoj poklic. Vedno znova so se obračali na Marijo in so vzdržali. Mlad redovnik je bil stokrat in stokrat na preizkušnji, a vedno znova je prosil Marijo: "Izkaži se mi mater!" Vedno je bil potolažen in duhovno močnejši.

Neki redovni brat je bil velik Marijin častilec. Kadar je šel po hodniku mimo kipa ŽMB, je vedno zmolil zdravamarijo. A nekega dne mu je bilo vsega dovolj in je pospravil svoje stvari ter hotel pobegniti iz samostana. Ko je šel mimo kipa ŽMB, je zmolil zdravamarijo. Ko je končal, mu je nekaj reklo: »Če greš od tod, se boš pogubil!« Vrnil se je in ostal zvest do konca.

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?«

Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. 'Katerega hočeš?' me je vprašala.

'Oba bi rad,' sem ji odgovoril.« 

Ob Marijini pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic. Marija se je zavzela za fanta, posebna Božja milost je v njem delovala že v mladosti.

V litanijah Marijo kličemo: »Mati milosti Božje!« Je mati tudi tistih milosti, ki jih potrebujemo za vztrajnost in zvestobo.

 

Bog je svoje milosti položil v Marijine materinske roke.

Vsaka milost je Kristusova milost, ker jo je on zaslužil. On jo tudi deli po Mariji. Lahko rečemo, da je vsaka milost na oddaljen način tudi Marijina milost iz treh razlogov: ker je Marija mati Kristusa, ki je milost zaslužil; ker je sodelovala s Kristusom pri odrešenju; ker zdaj v nebesih prosi za milost.

Papež sv. Janez Pavel II. je bil v svojem življenju zelo povezan z materjo Marijo, zato je zelo zaznamoval cerkveno in svetno zgodovino. Bistveno je prispeval k padcu ruskega komunizma. Svojo marijansko usmerjenost je izrazil tudi s svojim škofovskim in papeškim geslom: »Totus tuus!« Že kot Poljak je bil povezan z Devico Marijo, saj so Poljaki Marijin narod. Po sv. Ludviku Mariji Grignionu Montfortskem se je posvetil Mariji. Cerkev, ves svet in Rusijo je po naročilu fatimske Marije 25. marca 1984posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s tem prispeval k padcu berlinskega zidu in komunizma. Za uresničitev tega dejanja je tudi veliko pretrpel, ko ga je na fatimski dan, 13. maja 1981 smrtno ranil turški terorist Ali Agca, a je kroglo, ki bi morala papeža umoriti, Marijina materinska roka tako vodila, da je ostal pri življenju. Tako je lahko s škofi vsega sveta izvršil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za pet zrn. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da boste vsi videli, kako je molitev za nove duhovne poklice potrebna, je tu navedeno število bogoslovcev v ljubljanskem semenišču po posameznih letnikih za vso Slovenijo. Všteti so le škofijski bogoslovci, ne redovniški. V pripravljalnem (propedevtičnem) letniku so 4, v prvem letniku tudi 4, v drugem letniku 2, v tretjem 5, v četrtem samo 1, v petem letniku 2, v šestem letniku tudi samo 1, zato bo prihodnje leto za vso Slovenijo samo en novomašnik.

»Sem iz nebes«

Bilo je 13. maja 1917 v Fatimi na Portugalskem. Trije pastirčki, Lucija, Frančišek in Jacinta, so imeli to izredno srečo, da so videli neizmerno lepo skrivnostno Gospo. Lucija se je z njo celo pogovarjala. Gospa je povedala: »Sem iz nebes«. Danes, ko marsikdo več ne verjame, da nebesa sploh obstajajo, so njene besede še posebej dragocene. Izredno pogumna desetletna Lucija je nebeški Gospe zastavila vprašanje: »Bom tudi jaz šla v nebesa?« Vprašanje spada med najvažnejša vprašanja v kristjanovem življenju: »Bom tudi jaz šel v nebesa?« Temu se pridružujejo še tri vprašanja: »Bom prej moral iti v vice? Kaj pa če, zaradi zavoženega življenja, pridem v pekel?« Kdo bo o tem odločal? Takšna vprašanja so preveč resna, da si jih človek ne bi zastavljal. Vsa verstva govorijo o posmrtnem življenju. Fatimski dogodki so jasen odgovor prav na ta vprašanja. Zato ima Fatima velik pomen še posebej danes, ko so mnogi dobesedno zakopani samo v skrbi tega sveta in njegove zapeljive mike, kakor da je s smrtjo vsega konec.

Lucija pripoveduje, kako je bilo 13. maja 1917, pred več kot 105 leti, ko se je trem pastirčkom na njihovem pašniku nad pritlikavih hrastičem prikazala nebeška Gospa. Izbrala si je najlepši mesec, da začne s svojim sporočilom vesoljnemu svetu. Značilne so njene prve besede:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

Res se desetletna Lucija ni prav nič bala in se je začela pogovarjati z neznano Gospo:

‘Od kod ste?’ Dobila je odgovor: ‘Sem iz nebes.’

Lucija je zastavila nebeški Gospe najpomembnejše vprašanje: ‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

Sledil je odgovor: ‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’ ‘Tudi.’ ‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tu je rožni venec omenjen kot sredstvo za dosego nebes. Smemo sklepati: Kdor bo redno molil rožni venec, bo zveličan.

Za vse tri je Devica Marija zagotovila, da bodo prišli v nebesa. To je najpomembnejše zagotovilo, ki ga more človek dobiti na tem svetu.

O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor glede dveh Lucijinih pokojnih prijateljic, da je ena že v nebesih, druga pa je še v vicah.

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). To je čudovit cilj, ki se ga premalo zavedamo! Sveti Avguštin je to takole izrazil z znano mislijo: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.

Vprašanje o nebesih ponovno srečamo v drugem Marijinem prikazanju 13. junija 1917. Lucija je veliko trpela, ker njena mati in sestre niso verjele, da se pastirčkom prikazuje nebeška Gospa. Imele so jo za lažnivko. Mati jo je hotela s telesno kaznijo prisiliti, da bi priznala, da je lagala. Zato je razumljivo Lucijino vprašanje Devici Mariji:

»Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.«

»Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

O nebesih imamo v Katekizmu zapisano:

»Tisti, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo 'takšnega, kakršen je' (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje« (št. 1023).

»To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (št. 1024).

Živeti v nebesih pomeni biti s Kristusom, biti v njem. On nam je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl nebesa. »Nebesa so blažena skupnost vseh, ki so popolnoma včlenjeni vanj« (št. 1026). Nebeška sreča presega vsako srečo na zemlji. Celo sveti Pavel, ki je gledal v tretje nebo, ni mogel o nebesih zapisati drugega kakor to: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Blaženi že kraljujejo skupaj s Kristusom, kar bo trajalo vso večnost. Jezus v priliki o ubogem Lazarju pripoveduje, da so ga angeli odnesli v Abrahamovo naročje (prim. Lk 16,22). Na križu je skesanemu desnemu razbojniku zagotovil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Bog je človeka ustvaril, da bi mu po preizkušnji na tem svetu posredoval svoje blaženo življenje in bi tako postal dedič njegove večne blaženosti. V nas je hrepenenje po gledanju Boga, da bi v njem našli polnost resnice in sreče.

Nebesa se začno že na zemlji, če živimo v prijateljstvu z Bogom. Če je tako, nam ni težko izpolnjevati njegove volje. Prav tako nam ni težko pogovarjati se z njim, kar je molitev.

Biti v nebesih pomeni, da smo popolnoma združeni z Bogom, deležni njegove sreče.

p. Anton