Mala Li
Ko je 1979. leta Bog poklical k sebi svojega služabnika škofa Fultona Sheena, so milijoni Američanov objokovali njegovo smrt. Počutili so se kakor zapuščeni otroci. Dolga leta je koristil vsa možna medijska sredstva in po njih prodiral do ljudskih src, ki jih je močno nagovorila vsaka njegova beseda. Obdarjen je bil z redko karizmo naravne, spretne in prepričljive govorniške besede, ki jo je prepletala moč Svetega Duha.
Po njegovem pričevanju so ljudje spoznavali, da Bog živi, je veličasten in zaželen. Škof je blestel s takšnim sijem, da so TV kanali kar tekmovali zanj, ker so vedeli, da bodo njegove oddaje prekosile vse rekorde gledanosti. Njegova znana priljubljena tedenska oddaja »Življenje je vredno življenja« je pritegnila približno trideset milijonov gledalcev.
Po navadi je dejal: » Če verjamete v to, kar je neverjetno, boste navsezadnje delali tisto, kar je nemogoče. »Ta veliki nadškof, oznanjevalec evangelizacije, pa je imel skrivnost. Podobno kakor vsi pravi, veliki Božji ljudje, je škof Fulton Sheen skrivaj negoval nekaj, kar se ga je nekoč v življenju močno dotaknilo. Bil je to dogodek, po katerem se je nanj izlilo obilo milosti, ki so ga usmerile na pot, s katere za nobeno stvar na svetu ni hotel skreniti. Da pa bi bolje razumeli njegovo izkušnjo, se moramo vživeti v razmere petdesetih let prejšnjega stoletja na Kitajskem, ko se je komunizem z vso silovitostjo spravil na stari režim …
Drobni otroški koraki
V župnijski šoli so otroci z veseljem molili. Sestra Evfrazija je bila zadovoljna, ker so pred dvema mesecema številni otroci prejeli prvo sveto obhajilo. Zelo resno so ga sprejeli v globini svojih malih src. Nasmehnila se je desetletni deklici Li, ko jo je vprašala: »Zakaj nas Jezus ni naučil, da rečemo: 'Daj nam naš vsakdanji riž?'« Zelo težko je bilo odgovoriti na to vprašanje, ker so ti otroci jedli riž za zajtrk, kosilo in večerjo.
»To je vendar zato, ker 'kruh ' pomeni evharistijo,« je odvrnila sestra Evfrazija. Njeno srce je blestelo veliko bolj, kakor njena teologija. »Ti prosiš dobrega Jezusa za vsakodnevno obhajilo. Res je, da tvoje telo potrebuje riž. Vendar tudi tvoja duša, ki je vredna veliko več kot tvoje telo, potrebuje kruh. To je kruh življenja!«
Maja 1953. leta, ko je Li prejela prvo sveto obhajilo, je v svojem srcu zaprosila Jezusa: »Vedno mi daj ta vsakdanji kruh, da bo moja duša mogla živeti in bo zdrava.« Od tedaj dalje je Li vsak dan prejemala sveto obhajilo. Dokaj dobro se je zavedala dejstva, da ji »hudobneži« (brezbožni komunisti) morejo kadarkoli preprečiti, da bi prejela Jezusa. Goreče je zato molila, da se to nikdar ne bi zgodilo.
Nepozaben je bil zanjo dan, ko so miličniki po vstopu v učilnico zakričali nad otroki: »Takoj nam dajte vse vaše podobe!« Li je dobro razumela, kaj to pomeni. Zastrašeni otroki so izročili svoje ročno pobarvane podobice Jezusa, Marije in svetnikov. Nato je častnik v izlivu besa z močno kretnjo s stene potegnil Razpelo, ga vrgel na tla, teptal in vpil: »Nova Kitajska ne bo prizanašala tem praznovernim predmetom!«
Mala Li, ki je zelo ljubila podobico Dobrega Pastirja, jo je skušala skriti v svojo bluzo. To je bila posebna podobica, ki jo je prejela v dar kot spomin na prvo sveto obhajilo. Toda glasna zaušnica jo je zrušila na tla. Častnik je pozval očeta male Li, še prej pa ga je ponižal tako, da ga je zvezal z vrvjo.
Istega dne so miličniki prečesali celotno vas. Vse vaščane, ki so jih našli, so nagnetli v malo cerkvico. Častnik je še naprej sramotil, razglašal neko novo vrsto »pridige« in misijonarje zasmehoval kot »agente ameriškega imperializma«. Potem je z gromkim glasom ukazal, da vojaki streljajo v tabernakelj. Hipoma je vsemu občestvu zastal dih, in še bolj goreče so molili.
Častnik se je obrnil k množici in zarjovel: »Naj vidim, kako se more vaš Kristus sam ubraniti – glejte, kaj mislim o njegovi resnični navzočnosti – vatikanskem triku za izkoriščanje ljudi!« Ko je to izrekel, je zgrabil ciborij in vrgel vse hostije na tlakovana tla. Preplašeni verniki so se izogibali njegovemu pogledu in dušili svoje krike. Mala Li je zledenela od groze.
»O, ne, poglejte, kaj se je zgodilo s Kruhom!« Njeno nedolžno in pravično srce je krvavelo za hostijami, ki jih je vse raztresel po tleh. »Ali kdo more pomagati Jezusu?« se je spraševala prestrašena. Častnik je nadaljeval s ploho puhlih žalitev in prekinjal svoje bogoskrunsko početje le tedaj, ko se je na vse grlo režal. Li je pridušeno jokala.
»Zdaj pa, vsi ven!« – je kričal častnik – in gorje tistemu, ki se drzne vrniti v ta brlog praznoverja! Meni bo odgovarjal!«
Cerkev so hitro izpraznili. Toda razen angelov, ki so vedno prisotni pri češčenju Jezusa v najsvetejšem oltarnem Zakramentu, je bila tam še ena priča, ki je spremljala vsak trenutek te drame. To je bil oče Luka iz Misijona tujcev. Pred enim mesecem, ko so ljudje pričakovali, da bo vas zasedena, so ga župljani skrili v malo vdolbino v koru, od koder je mogel opazovati celotno cerkev. Molil je in zelo je trpel, ker ni mogel prihiteti Jezusu v bran. Ena njegova kretnja bi zadostovala, da bi vse župljane, ki so ga skrili, prijeli kot izdajalce.
»Gospod, usmili se samega sebe,« je klical v stiski. »Zaustavi to skrunitev! Gospod Jezus, pomagaj!«
Mala Li je rešila vse hostije
Kmalu zatem je škripanje prekinilo mučno tišino v cerkvi. Počasi in previdno so se odprla vrata. Bila je Li. Mala Kitajka je komaj dopolnila deset let. Z drobnimi koraki je prihajala k oltarju. Oče Luka je vzdrhtel. Vsak hip bi jo mogli ubiti. V nemoči, da se z njo sporazume, jo je mogel le opazovati in prositi vse nebeške sile, da čuvajo tega otroka. Deklica se je za trenutek priklonila, prav tako, kakor jo je naučila sestra Evfrazija. Vedela je, da mora pripraviti svoje srce, preden prejme Jezusa. Sklenila je roke in šepetala skrivnostno molitev svojemu Jezusu – tako zapuščenemu – s katerim so tako grdo ravnali. Oče Luka je opazoval, kako se je spustila na kolena, naslonila na roke ter z jezikom pobrala eno od hostij. Z zaprtimi očmi je ostala na kolenih in se v sebi srečala s svojim nebeškim Prijateljem.
Očetu Luku se je vsaka sekunda zdela prava večnost. Bal se je najhujšega. Če bi se mogel vsaj pogovoriti z njo. Vendar je deklica kmalu izstopila, prav tako po tihem, kakor je vstopila, vendar je skoraj poskakovala.
Komunistična brigada je preiskovala vso vas in okolico. Takšno nasilje se je v »Novi Kitajski« pogosto dogajalo. Vaščani se niso upali niti premakniti. Skriti v svojih bambusovih hiškah, niso vedeli, kaj jih čaka v prihodnje in, če bodo sploh doživeli jutrišnji dan. Vendar pa se je vsako jutro naša mala Li pritihotapila v cerkvico, da bi tam zaužila Živi Kruh. Ponavljala je svoje dejanje prejšnjega dne. Vsakokrat je z jezikom pobrala eno hostijo in po tiho odšla. Očeta Luka je to malce vznejevoljilo: »Zakaj jih ne použije vse naenkrat?« Točno je vedel, koliko je hostij; natančno 32. »Mar ona ne ve, da jih lahko zaužije vse naenkrat?« – se je spraševal.
Ne, ona tega ni vedela. Sestra Evfrazija je bila zelo jasna glede tega. »Ena hostija dnevno zadostuje. In nikoli se ne dotikajte hostije. Mi jo prejemamo na usta!« Deklica je popolnoma upoštevala navodila.
Nekega dne je ostala le še ena hostija. Ob svitu je dekletce, kakor običajno, pohitelo v cerkvico, in se približalo oltarju. Pokleknilo je, da čisto blizu hostije pomoli. Oče Luka je moral zadušiti stok, ko je med vrati zagledal vojaka, ki je proti otroku naperil puško. Zaslišal se je strel, ki ga je spremljalo krohotanje. Otrok se je v hipu zrušil. Oče Luka je že pomislil, da je deklica mrtva, toda ne! Presunjen jo je opazoval. kako se bori in plazi po tleh, da bi dosegla hostijo. Videl je, kako jo je vzela z jezikom. Nato je njeno telesce nekajkrat trznilo, preden se je dokončno umirilo.
Mala Li je umrla – toda šele – ko je rešila vse hostije.
