JEZUS NAS UČI MOLITI (11) Naše povezovanje molitve, dela in življenja

Kristjan poveličuje Očeta, kadar po Kristusovem zgledu postane tako poln Boga, da ga izžareva. To se zgodi, če živi iz Božje besede, če postane živa Božja beseda. Tako njegovo življenje postane hvalnica Bogu.

Med molitvijo in dejavnim življenjem je podobna povezanost, kakor je med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Da bomo v edinosti z Bogom, moramo biti najprej v edinosti z brati in sestrami. Čim bolj bomo v vsakdanjem življenju ljubili bližnjega, tem boljša bo tudi naša hvalnica Bogu.

Neka uslužbenka pripoveduje o svojem spoznanju, da stalno povezovanje molitve in dela zahteva spremembo življenja: »Začela sem se zavestno truditi, da ne bi molitve pospravljala le v posebne predalčke, ki se odpirajo samo ob določenih urah na dan, temveč da bi se prepletala z vsakdanjim življenjem. Tu pa so se začele težave, kajti to je pomenilo: spremeniti svoje življenje, in to na boljše! Vedno znova sem morala pogledati v oči svojim neštetim napakam, vedno bolj spoznavati, da pač ne bo šlo tako lahko, kot sem si mislila. Toda ti neuspehi so mi dajali vedeti le, da brez ponižne molitve ne bo sadov, molitev pa me je po vsakem padcu opogumljala, da sem začeto nadaljevala.«

Študentka piše: »Moja molitev se mora pokazati v mojem življenju. Odmevati mora in, če tega ni, ni prave molitve, temveč samo izgovarjanje molitvenih obrazcev. Molitev me mora spreminjati, mora me vedno znova opozarjati na dobroto, čuječnost in me voditi skozi dan od jutra do večera. In sedaj skušam moliti, ko zjutraj odhajam na fakulteto, ko med odmorom preneham pisati zapiske, ko se pogovarjam s kolegi. Molitev vključujem v vsa področja svojega življenja. Prav zaradi nje se vedno bolj zavedam, da imam na svetu svoje poslanstvo, ki bo ostalo neizpolnjeno, če ga ne bom opravila jaz. In k zasledovanju tega cilja me usmerja prav molitev. S tem mi postaja vse bolj domača in lepa, čeprav se še vedno srečujem s težavami. Moliti se mi zdi težko, ker molitev zahteva ponižno srce, ker je v poslušanju. V njej me Kristus vedno vprašuje: kje je tvoj brat? In mi vedno znova nalaga zapletene naloge.«

O znanem teologu Suarezu so sobratje govorili: »Kadar ga človek vidi, koliko moli, bi dejal, da zanemarja delo, a ko ga vidiš pri delu, bi dejal, da zanemarja molitev.«

Veliki ruski pisatelj Tolstoj je zapisal naslednjo zgodbo: Skromen čevljar je sanjal, da bo naslednji dan šel mimo njegove hiše Kristus. Ves dan je gledal skozi okno, da ne bi prezrl Gospoda. Opazil je neko ženo, ki je vsa obupana hitela z otrokom v smrt. Skuša ji pomagati, kolikor more. Pride pometač. Povabi ga v sobo, naj se odpočije in pogreje. Še in še so prihajali in čevljar jim je pomagal. Toda Gospoda ni bilo od nikoder. Čakal ga je do polnoči. Nato je po svoji navadi vzel Sveto pismo v roke in bral: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40). Čevljarju je postalo svetlo in toplo pri srcu. Spoznal je, da ga je v trpečih bratih in sestrah obiskal Gospod, ne le enkrat, ampak mnogokrat.

Dr. Alexis Carrel je rekel: »Prav moliti se pravi prav živeti. Iz molitve priteka za življenje nenehni tok moči.«

Neki študent je v anketi povedal: »Notranje življenje je nujno potrebno za vsako dejavnost, če hočemo, da bo ta svetila drugim.«

Pri vsakem delu smo Božji sodelavci, saj sodelujemo s svojim Stvarnikom, z njegovim delovanjem v njegovih stvareh. Sodelujemo tudi s Kristusom Odrešenikom, ki je vse stvari odrešil in jih usmeril na končno poveličanje. V delu je nekak osebnostni značaj, srečanje človeka z Bogom. Če bi to prihajalo v človekovo zavest in v njegovo srce, bi človek tudi z delom molil, molil ne samo v širšem smislu, temveč tudi v ožjem pomenu besede. Tako je živel francoski karmeličanski brat Lawrence, ki je živel v 17. stoletju. Trideset let je bil kuhar v samostanskih kuhinjah v Parizu. Življenjepisec je o njem zapisal: »Ko je minil čas molitve, se zanj ni nič spremenilo, ker je nadaljeval z Bogom, ga z dušo in telesom slavil in častil, tako da je svoje življenje preživel v neugnanem veselju.«

 

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD?

(Iz knjige Govori o Visoki pesmi)

Molitev

Za drugo postno nedeljo običajno poslušamo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Naj nam ta dogodek služi, da bomo lažje razmišljali o molitvi, ki je eden od stebrov postnega časa. V postu bi bilo prav, da pomnožimo svojo molitev ali jo obnovimo, če smo jo opustili in zanemarili.

Tokrat Jezusov namen ni bil, da bi jih naučil moliti, marveč da bi jih pripravil na prihodnje dogodke njegovega trpljenja in vstajenja. Na gori so bili učenci zase, Jezus je bil nekoliko umaknjen. A bil je dovolj blizu, da so ga učenci natančno videli in opazovali. Zato so lahko videli, da se je videz njegovega obraza spremenil. Toda to ni bila kakršnakoli sprememba. Grška beseda, ki jo evangelist rabi, pomeni: To ni bila zunanja svetloba, ki bi delala sence. To je bila svetloba, ki je ožarjala od znotraj.

Podatek, da se je Jezusu obličje premenilo, ko je molil, je zelo pomemben. Njegova molitev je bila živ stik z Očetom. Pogovor z Očetom, ali še bolje, tesno sobivanje z Očetom. Lahko bi rekli, da je Očetova veličina zasijala iz Jezusa. Jezusovo molitev je vedno prežemala njegova ljubezen do Očeta. Zato mu je tako lepo rekel: »Aba, Oče«. To je beseda, ki je izražala globoko ljubezen do Očeta in poudarjala, da sta Jezus in Oče eno. Jezusu je molitev k Očetu spreminjala njegovo zunanjo človeško podobo. V molitvi je postajal drugačen, sijal je navzven. Podobno kakor Mojzes, ko je šel na goro Sinaj, da bi prejel deset Božjih zapovedi. Njegovo obličje je sijalo, ker je bil v Božji bližini.

Post je čas, ko naj bi vsak kristjan pomnožil molitev. Pa ne samo po številu besed, marveč po kvaliteti. Molitev naj bi postajala resničen pogovor z Jezusom, ali še bolje: Bivanje v Božji bližini, sobivanje z Bogom. Takšna molitev človeka spreminja. Človeku vžiga srce in mu razplameni ljubezen. Učenca, ki sta z vstalim Jezusom šla v Emavs, sta začutila, da je njuno srce gorelo v njima, ko jima je razlagal Pisma. Poslušanje Božje besede je molitev. Molitev, ko je človek v Božji bližini, posluša njegovo besedo in ta ga spreminja. Molitev je kakor sončenje v soncu Božje ljubezni. Človek, ki tako moli, postane ožarjen z Božjo svetlobo.

Molitev človeka spreminja, da postaja drugačen. Izostri mu čut za Boga in poglobi ljubezen. V moči molitve je človek sposoben narediti junaška dejanja: pozabljati nase in se darovati drugim. Zakaj pravim junaška dejanja? Zato, ker je človek po svoji naravi obrnjen vase in vidi najprej sebe in svoje potrebe. Molitev pa človeka obrne k bližnjemu, da vidi njegovo stisko in se mu daruje.

Sveti Irenej Lyonski je čudovito zapisal: Božja slava je živi človek. To pomeni, da je človek največja in najbolj čudovita utvarjenina, ki je izšla in Božjih rok. Človek nosi na sebi pečat, da ga je ustvarila Božja desnica. Podobnost Bogu izžareva iz človeka. Lahko bi rekli tudi, da iz človeka izžareva taborska svetloba.

Ko so apostoli videli Jezusa, ki je molil, ko se je spremenil videz njegovega obraza, niso bili prestrašeni. Bilo jim je všeč. Počutili so se dobro. Peter je celo rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« Peter bi hotel ostati kar tam na gori. Najraje ne bi šel dol.

Molitev človeku pomaga, da se dobro počuti. V molitvi se človek približa Bogu. V primeri bi lahko rekel, da leže ali se nasloni v roke, ki so ga ustvarile. In tam se dobro počuti. Počuti se varnega, sprejetega, ljubljenega. To bi lahko primerjali z materjo in njenim otrokom. Otrok se v materinem naročju počuti varno. Čuti toplino materinega telesa, ki je bilo devet mesecev njegov dom. Čuti bitje materinega srca, saj je v tem ritmu nastajal in je bila to njegova edina glasba, ki jo je poslušal.

Pravimo, da je postni čas sveti čas, ko naj bi se nekoliko spremenili. Ravno molitev je tista, ki nas bo najbolj spreminjala. Umirila nas bo, povezala z Bogom in odprla oči, da bomo brata doživljali kot nekoga, ki ga Bog ravno tako ljubi kot mene. Molitev nas bo oblikovala tako, da bomo izžarevali Božjo podobo, taborsko luč.

Ko so bili na gori in sta se ob Jezusu prikazala Mojzes in Elija, so govorili o Jezusovem odhodu, ki se bo dopolnil v Jeruzalemu. To pomeni, da so govorili o trpljenju, ki ga je čakalo v prihodnjih dneh. Učenci so skušali razumeti, a jim takrat še ni bilo dano, kaj vse to pomeni. Dobili pa so moč, da so vsaj kolikor toliko vzdržali v preizkušnji. Razlagalci so si edini, da je Jezus učence zato povabil na goro in jim razodel svojo nebeško lepoto, da bi se ob pogledu na njegovo ponižanje in trpljenje ne pohujšali. Jezusova molitev jih je utrdila.

Tudi človeku molitev daje moč, da lažje vzdrži v stiskah, ki ga zagrnejo. Pogosto slišim, ko mi ljudje povedo: Če ne bi imel vere in če ne bi molil, bi vsega tega ne mogel zdržati. Zato smemo trditi, da molitev človeka tudi utrjuje. Pripravlja ga na prihodnje stiske in trpljenje.

Post je čas, ko bi se vsak kristjan moral na novo učiti molitve. Molitev ni nikoli naučena, nikoli osvojena. Moliti se učimo vsak dan, vse življenje. Molitev je proces rasti in učenja. Je približevanje Bogu in odkrivanje Boga, ki ga nosimo v sebi. Molitev je rast v človeškosti. Samo ob Bogu lahko spoznavam, kakšen bi človek moral biti. Bog je moj vzor in moj cilj.

Molitev ni pot človeka v osamo, pot človeka, da bi bil sam z Bogom. Da, je pot, da bi bil sam z Bogom, a ne samo zase. Da bi bil človek za druge. Pravi molivci so vedno čutili, kako morajo živeti za druge, se za druge darovati. Tudi največji samotarji in puščavniki niso živeli samemu sebi. Bili so za druge. Molitev jih je povezovala z drugimi, s trpečimi, jim odkrivala stiske ljudi, da so se zanje použivali v molitvi.

Namen postnega časa in njegovih prizadevanj je ta, da bi z Bogom zaživeli v obnovljeni ljubezni. Naj bo ta post resnično pot v spreobrnjenje. Vzemimo ga popolnoma resno, mogoče je zadnji v mojem zemeljskem življenju.

p. Branko Petauer

 

Predlogi za post (Papež Frančišek)

Posti se od besed, ki ranijo; govori le prijazne besede.

Posti se od žalosti; bodi napolnjen s hvaležnostjo.

Posti se od jeze; bodi napolnjen s potrpežljivostjo.

Posti se od pesimizma; bodi napolnjen z upanjem.

Posti se od skrbi; zaupaj v Boga.

Posti se od pritoževanja; premišljuj o preprostosti.

Posti se od pritiskov; zaupaj v molitev.

Posti se od grenkobe; napolni srce s srečo.

Posti se od sebičnosti; bodi sočuten.

Posti se od zamer; trudi se za spravo.

Posti se od besed; bodi tiho in poslušaj.

 

Sv. Frančišek Asiški in karizme v Cerkvi Joseph Ratzinger/papež Benedikt XVI.

Kako moremo prepoznati resničnega karizmatika? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti abstraktno. To vprašanje so v zgodovini doživljali in ga pretrpeli. Zato ga moremo ustrezno rešiti najbolje ob velikih zastopnikih karizmatičnih poslanstev v zgodovini Cerkve. To so: Hildegarda iz Bingna – Katarina Sienska – Frančišek Asiški – Terezija Avilska – Ignacij Loyolski, na drugi ravni Ivana Arška in mnogi drugi. Najpomembnejši karizmatični lik cerkvene zgodovine bi pač smel biti Frančišek Asiški. Njegova usoda morda najbolj zgledno prikazuje skušnjavo in veličino karizmatika v Cerkvi.

Frančišek Asiški pravzaprav ni bil redovni ustanovitelj; vsekakor to ni hotel biti. Naročilo, ki ga je prejel, je bilo veliko korenitejše: hotel je zbrati novus populus (novo ljudstvo), ki naj bi sine glossa (brez razlage) uresničevalo govor na gori in v njem našlo svoje edino in neposredno »pravilo«. To je za Frančiška pomenilo natančno nasprotje od »redovne ustanovitve«. Vedno se je odločno postavljal proti temu, da bi svoje novo ljudstvo vključil v predvidene cerkveno-pravne vzorce in ga naredil za novo različico obstoječega meništva s posebno duhovnostjo, posebnimi nalogami, posebno pobožnostjo, posebno lastnino. Iz pričevanja virov z veliko razločnostjo izhaja, kako odločno je zavračal to misel, kako malo je mogel dopuščati, da bi svoje poslanstvo vključil v obstoječo pravno obliko »redov«. Kar je prinesel, je moralo biti veliko bolj antiteza do obstoječega meništva; tu je posameznikovo uboštvo vodilo k vedno večjemu skupnemu bogastvu. Tako samostani niso več, kakor nekdaj, predstavljali fuga saeculi (beg pred svetom), izhod iz obstoječega sistema sveta, ampak so bili celo njegovi prednostni nositelji: Cluny, prenovitvena opatija 10. do 12. stoletja, je postajala vedno bolj eno najbogatejših zemljiških gospostev, prednostna predstavnica fevdalnega sistema. Postati menih ni več pomenilo, da odideš iz sveta, se pravi iz sistemov gospodovanja, in stopiš na stran brezdomcev, ubogih, pozabljenih. Nasprotno, pomenilo je, da si bil sprejet v sprednji sloj gospodovalcev. In predvsem: redovi niso več pomenili peregrinatio (romarstvo) evangelija, misijonarski nemir apostola, ampak so s svojo stabilitas loci (krajevno stalnostjo) Cerkev trdno postavili v statični cerkveni sistem brez misijonarske dinamike. Redovi niso bili več korektiv vere pred družbo, ampak so izražali popolno stopitev vere in družbe, v kateri sol vere nujno izgubi nekaj svoje ostrine.

Ko Frančišek sklicuje novo ljudstvo, ki nima drugega pravila kakor evangelij, ki se ne skriva za obrambo komentarjev in teoloških refleksij, ampak se neposredno izroči zahtevi govora na gori – torej ljudstvo, ki nima zavarovanja zemljiške posesti, ampak se prepusti negotovosti vsakdanjega dela in je ubogo z ubogimi –, tedaj to ne pomeni nič manj kakor to, da Frančišek kliče Cerkev v eshatološko uro, jo hoče očistiti za popolno pokorščino, ki jo pripravlja za Gospodov prihod. V jedru Frančišek s tem v glavnem spet prevzame to, kar so poskušali že pauperes Christi (Kristusovi ubožci), valdežani: Cerkev ubogih proti Cerkvi plemstva in veleposestništva, laiško pobožnost in laiško oznanjevanje proti prevladi bogočastja, ki je namenjeno samo sebi, preprostost evangelija proti prefinjenostim sholastike. Vse to so vroča železa; vsa gibanja takšne vrste je obdajalo nezaupanje in so pogosto zdrsnila v zgolj socialno revolucionarnost, v sektaškost. Torej brezizgleden poskus, ki se ga Frančišek vendarle loti v veselosti svoje vere in v gotovosti svojega poslanstva. Gre tako daleč, da nastopi zoper zamisel križarskih pohodov kot izrazne oblike tiste vere, ki se je poistovetila z družbo nasproti nekrščanskemu svetu. Nasproti njej pa stojita zamisel in dejanje evangelija. Zavračanje obstoječih oblik Cerkve, kar bi danes imenovali preroški protest, ni moglo biti korenitejše, kakor je bilo pri Frančišku. Šlo je do korenin, tako zelo, da je zahtevalo novus populus, novo ljudstvo. A to korenito zavračanje konkretnih oblik zahodnega krščanstva obstaja skupaj s prav tako korenitim pritrjevanjem Cerkvi. Delovati izključno v pokorščini do rimske Cerkve je za Frančiška prav tako koreniti program kakor prejšnji: živeti edino v najstrožji pokorščini do črke evangelija in prav s to dobesednostjo biti povsem v dobi Svetega Duha … Pri Frančišku Asiškem obstaja že kar mistika rimske Cerkve in v njej povzete hierarhične ureditve, kakor obstaja tudi mistika evangelija, govora na gori in osvobajajočega Duha, ki v tem prihaja k nam.

S tem smo prispeli do dejanske korenine njegovega bitja in njegovega delovanja, ki ga določa dvojna goreča pokorščina: popolna pokorščina svoji nalogi, ki ga opozarja na evangelij, edino na evangelij (»sola«, ki jo uveljavlja v besedi sine glossa [brez razlage] nasproti umetnosti razlaganja in komentiranja v njegovem in vsakem času). Ta pokorščina ostaja razločna in jasna do zadnjih dni življenja, ko narekuje svojo oporoko, kot preprost manjši brat, brez službe in položaja, ki spričo že izpeljane kanonične preobrazbe svoje ustanove še enkrat vztraja pri neposrednosti božjega naročila in pri nezmanjšani neposrednosti do evangelija: »[…] Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija […] Vsem svojim bratom, klerikom in laikom, strogo pod pokorščino zapovedujem, naj ne razlagajo Vodila in tudi ne teh besed, češ: Tako jih je treba razumeti. Kakor je Gospod meni dal […], tako jih umevajte preprosto in brez razlag.« Istočasno z neokrnjeno pokorščino do neposrednega naročila, v katerem se kaže karizma tega svetnika, pa ostaja prav tako odločna volja do pokorščine v konkretni Cerkvi, da bi v njej prestal in pretrpel naročilo božje pokorščine. To naročilo je mogoče izpolniti edino v Cerkvi, v potrpežljivem izvrševanju lastne naloge, ko stojiš v Cerkvi in zanjo. Frančišek je tu povsem podoben svetemu Ignaciju, ki je vesel sprejel nase verige inkvizicije, da bi v tem izpolnil pokorščino do svoje naloge kakor pokorščino do konkretne Cerkve, v kateri je moral izpolniti nalogo. Eno ne more nikoli voditi k odpovedi drugemu, ampak edino k odpovedi samemu sebi. Pokorščina do naloge ni zmanjšana s pokorščino v Cerkvi, ampak se izpopolni, kajti šele drugo potrjuje prvo: dejanski kriterij resničnega karizmatika je njegova nesebičnost, ali povejmo še radikalneje: kriterij pristne karizme je križ, ko se pustiš raztrgati med nalogo in krajem njene izpolnitve zavoljo naloge. Kdor tega ni pripravljen, kdor daje prednost nepoškodovanosti lastne osebe pred izpolnitvijo naloge na kraju, kamor je postavljen, dokazuje, da ima navsezadnje svojo osebo za pomembnejšo kakor nalogo. In s tem uniči karizmo. Razkol nazadnje izhaja iz izmikanja pred križem in iz samoljubja. Frančišek je mogel v Cerkev uvesti uboštveno gibanje, mirovno gibanje, laiško gibanje, evangelizacijsko gibanje, ki je bilo iz Cerkve že izrinjeno, zato ker je samega sebe popolnoma podredil križu. Stigmatizacija je v tem smislu res samo izraz za kraj in obliko njegovega bivanja. To pa v povzetku pomeni: križ je vrelec in hkrati razpoznavno znamenje Duha.

S tem smo ob izkušnjah cerkvene zgodovine ponovno prispeli do povezave med kristologijo in pnevmatologijo oziroma do sovpadanja obeh. To smo prej spoznali kot značilnost pavlinske zasnove. Pogled je zdaj seveda drugačen: pri Pavlu smo odkrili pnevmatologijo, izpeljano iz vere v vstajenje. Zdaj pa odkrivamo pnevmatologijo kot vlogo theologia crucis (teologije križa). A oboje ni nasprotje. Kajti križ in vstajenje se pri Pavlu in v vsej Novi zavezi prešinjata: križ je vedno že začenjajoče se vstajenje, ali izraženo z Janezom: »odhajanje« vedno že vključuje in je dejansko »prihajanje«. Obratno pa skrivnost vstajenja ohranja lik križa v tem času zgodovine. Križ je kakor »ozka vrata«, v katera se zbira zgodovina in skozi katera se približuje vstajanju. Janezov evangelij je povezavi med eshatološko obljubo in kristološko sedanjostjo podelil poslednjo miselno obliko Nove zaveze. Temu evangeliju smo dolžni tudi zahvalo za najlepšo podobo o edinosti križa in vstajenja, kristologije in pnevmatologije: Janezova pripoved o trpljenju se končuje s poročilom o odprtju Jezusove strani, iz katere pritekata kri in voda (19,31–37). Njegova poročila o vstajenju dosegajo vrhunec v pripovedi o podelitvi Duha učencem, ko dihne vanje. Binkoštno in velikonočno poročilo sta tu v kristološki pnevmatologiji zliti v eno. Podoba o krvi in vodi iz odprte strani z velikim poudarkom pove isto: rodovitne vode Duha, ki prenavljajo zemljo, pritekajo iz Križanega. Duh je sad križa.

S tem smo neposredno pred nalogami in vprašanji naše cerkvene sedanjosti. Kajti ta trditev ne velja samo za nekdaj, ampak postavlja trajno merilo pnevmatologije za Cerkev vseh časov. Rodovitna voda, ki je prižuborela v Cerkvi našega stoletja, je prišla od tistih, ki so trpeli brez godrnjanja, ne od tistih, ki so navsezadnje delali reklamo zase. Križ je dejansko znamenje ločitve med duhom in posvetnostjo. Kri in voda pritekata samo iz odprtega srca. Skrivnost te podobe nam govori danes, prav v tem našem času: je smerokaz, poziv in obljuba v enem. Ne ugašajte Duha! Kaj to pomeni, moremo zares razumeti samo ob odprti Gospodovi strani, izviru Duha v Cerkvi in za svet.

Bemerkungen zur Frage der Charismen in der Kirche, v: Gesammelte Schriften 8/1, Herder, Freiburg 2010, str. 345–362, tukaj 356–362. Prevedel Anton Štrukelj.

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V vsaki številki našega glasila vidimo napis: »Žetev je velika, delavcev pa malo.« Te Jezusove besede bi morali slišati tisti, ki imajo vse potrebne sposobnosti za duhovni poklic. Ker je poleg tega potrebna odločna in svobodna volja in močno delovanje milosti, mora biti vsak poklic izmoljen in iztrpljen. Vztrajajmo v molitvi in darujmo za duhovne poklice in za zvestobo ter svetost vseh poklicanih tudi kakšno žrtev, tisto, kar nas teži kot križ. Tudi od naših molitev in žrtev je odvisno število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi znatno izboljšalo. Jezus sam nas vabi: »Prosite Gospoda žetve … Prosite in boste prejeli …« – Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem sodelujočim.