Kot rečeno, so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.
Pri duhovnem oblikovanju se je dal voditi
navodilom duhovnega voditelja. To nakaže med drugim v sledečem zapisu, prav
tako z dne 10. oktobra 1938: »Če pomislim na to, kar nam je naznačil g.
spiritual dr. Janez Kraljič, ko je govoril o naši pripravi na duhovniški stan,
ki naj bo podobna vzoru priprave Jezusa Kristusa, tedaj mi more biti celo
šolsko leto pred
očmi Jezus sam. Kaj bi zdajle Jezus delal? Kako
bi Jezus ob taki priliki nastopil, kako odgovoril na tako žalitev? Kaj bi Jezus
cenil, ali čast ali ponižanje in kaj bi na ponižanje rekel? Ali bi Jezus čez to
in to zabavljal? Čez jed, čez profesorje, celo čez ljubljansko meglo? – O
Jezus, samo ti mi bodi pred očmi, nič ne razni »vzori«, ki jih hočem poiskati
med tovariši, razni oboževalci, ki jih vidim in ki mi imponirajo. Ne, samo
Jezus! Zakaj se potem spraševati, kaj bi storil ta in ta tovariš, ki je v
semenišču najbolj ugleden, saj mi mora biti za vzor nekaj višjega kakor pa
navaden človek, ki ga morda svet ceni ne toliko zaradi podobnosti s Kristusovim pojavom, pač pa bolj zaradi
lastnosti, ki svetu imponirajo, ki pa nasprotujejo duhu krščanstva, ki je
bistveno duh otroštva božjega in zato bistveno duh ponižnosti, – ne pa duh
onega, ki je rekel in ki še vedno pravi »non serviam«, – ne, Jezus, ki je Bog,
mora biti moj vzor, saj je Jezus rekel, da moramo biti popolni kakor je njegov
nebeški Oče, torej Bogu podobni, in kako naj bomo drugače Bogu podobni
kakor tako, da iščemo svojega vzora v Bogu–človeku Jezusu Kristusu.
1.) Torej brez pridržka in brez odpora sprejmem
prav vse predmete, ki se jih bom učil. Vse te predmete bom vzljubil, saj so
končno od Cerkve in torej od Svetega Duha. Pogumno bom sprejel žrtve, ki jih bo
to zahtevalo od mene in ne bom se – razen minimalno – spuščal v razne debate
glede tega in tudi ne bom posnemal drugih glede tega.
2.) Da se usposobim za življenje med svetom,
moram nastopati zmeraj pametno in ne smešno, kakor se velikokrat zgodi. Rajši
manj besedi, pa tiste pametne, kakor pa veliko, a »čvek«, kakor imam navado
temu reči. Svoje besede, pogovore moram urediti, kajti lastnost pameti je
urejati in pameti moramo slediti, da smo krepostni in krepostni moramo biti, da
smo Bogu podobni. To vse pomeni tudi to, da moram imeti tudi smisel za šale,
čeprav ni treba za tem stremeti, da bi postal šaljivec. Po besedah
Rademacherjevih bi moral biti kristjan tudi najbolj simpatičen človek, torej
vesel in resen obenem. Pameten, skromen in obenem ponosen na svoj vzvišeni stan
otroštva božjega .... kaj šele duhovnik. Druga točka mojega programa je torej
red v občevanju – Kristus naj mi zopet sveti s svojim vzorom.
3.) Ponižnost! Da ponižnost, ta, ki je tako
težka, ki se tako rada stisne daleč nazaj pred bohotno bahatostjo človekovo
pred samim seboj. Napuh, ki se skrije v plašč skromnosti, mevžavega občevanja,
samoponiževanja, lenobe, nespretnosti! Moje besede oziroma molk o vsem, kar se
mene tiče, to mi mora pripomoči do zmage. Zmaga! Popoln človek.«
Že ob teh nekaj mislih iz Strletovega dnevnika
zaslutimo, kako si je prizadeval za klesanje svojega značaja. Postopoma se je
vedno bolj zavedal tudi potrebnosti božje pomoči pri tem klesanju. Tako je 8.
januarja 1939 zapisal: »Daj mi, o Jezus, da bo moje srce res Tvoje. Naj bodo
vsa njegova čustva zate, naj gori ves ogenj zate. Naj se ne vnemajo v njem
čustva, ki (bi) bila obrnjena samo v stvari, posvetnost, ljudi. Naj bo moje
srce brez pridržka Tvoje. – Vidim sedaj, kako sem zapleten, mogoče bolj kot
kdaj v svet ljudi, in me je nekako strah, da bi se še bolj ne zapletel v mreže,
v kakršne bi se pravi duhovnik nikoli ne smel zaplesti. Nisem še duhovnik, a
tako hrepenim biti duhovnik, in tisti trenutek se bliža bolj in bolj.«
29. junija 1941 je bil Strle posvečen za
duhovnika v zelo negotovih razmerah, saj
je bil čas druge svetovne vojne. A bil je dobro pripravljen, dobro izklesan.
Andrej
Pirš FSO