Fatimska vidkinja se je zavedala, da bi
se morala prvosobotna pobožnost razširiti po vsem svetu. Zato je 2. decembra
1940 pisala papežu Piju XII.:
»Sveti oče! Do
leta 1926 je po izrecnem naročilu naše Gospe to ostalo skrivnost. Tedaj je ona
v razodetju prosila, da bi se razširilo po svetu zadostilno obhajilo na prve
sobote petih zaporednih mesecev. Z istim namenom naj bi se opravila spoved,
četrt ure premišljevanja skrivnosti rožnega venca in rožni venec z namenom
zadoščevanja za žalitve, božje rope in zanikrnosti, storjene proti njenemu
brezmadežnemu Srcu. Osebam, ki bodo opravile to pobožnost, naša dobra nebeška
Mati obljublja, da jim bo v smrtni uri izprosila vse za zveličanje potrebne
milosti.
Prošnjo naše
Gospe sem povedala spovedniku, ki se je nekoliko potrudil, da bi bila
izpolnjena. Vendar je prevzvišeni gospod leirijski škof blagovolil šele 13.
septembra 1939 razglasiti to prošnjo naše Gospe.
Sveti oče, ta
trenutek izkoristim, da prosim Vašo svetost, da bi blagovolila to pobožnost
potrditi in blagosloviti za ves svet.«
V odloku Kongregacije za bogoslužje in
zakramente Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje iz leta 2002 se
pobožnost petih prvih sobot omenja kot uvedeno dejstvo. Med izrazi pobožnosti
do brezmadežnega Marijinega Srca našteva tudi »pobožnost petih prvih sobot v
mesecu«. Seveda je vprašanje, koliko je v resnici razširjena po svetu.
Kakor za obhajanje devetih prvih petkov
v mesecu velja tudi za pet prvih sobot opozorilo Kongregacije za bogoslužje in
zakramente v omenjenem Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje, »da ta
praksa ne sme temeljiti na lahkovernem zaupanju, ki v redu odrešenja izniči
nepogrešljive zahteve glede dejavne vere in prizadevanja za življenje po
evangeliju« (št. 171). Zato bi bilo popolnoma zgrešeno, če bi kdo rekel:
»Udeležil sem se petih prvih sobot, zdaj mi je zveličanje zagotovljeno, zato si
zanj ne bom več prizadeval.«
Dne 13. maja 1967 je papež Pavel VI.
obiskal Fatimo. Takrat je bila navzoča tudi sestra Lucija. Ko je v fatimski
baziliki obiskala grobova Frančiška in Jacinte, se je ob Jacintinem grobu
zjokala, ker ni uspela, da bi kljub vztrajnemu prizadevanju bolj razširila
pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca, kar ji je pred svojo smrtjo
polagala na srce sestrična Jacinta.
Škof Pavel Hnilica, ki je bil takrat
navzoč, je o tem srečanju povedal:
»Prišel je fatimski škof in vprašal, če
želimo vstopiti v svetišče, da bi obiskali grobova Frančiška in Jacinte. Sestra
Lucija je bila štirideset let odsotna iz Fatime in niti ni vedela, kje sta
grobova. Šli smo skupaj na grob Frančiška in potem še na grob Jacinte. Tam smo ostali
dalj časa in v nekem trenutku me je škof opozoril, naj pogledam Lucijo. Ona je
jokala, zelo zelo je jokala. Škof mi je rekel:
'Ali veš, zakaj joka? Pri zadnjem
srečanju Lucije z Jacinto, preden je mala Jacinta umrla, ji je ta rekla:
Lucija, jaz umiram, tako kot je Marija napovedala, toda ti boš dolgo živela in
živela boš zato, da boš širila pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca in
posvetitev. In sestra Lucija se joka zato, ker čuti, da ni naredila vsega, da
je neuspešna, kajti Marija ji je rekla: To je tvoj poklic!'«
Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000
po papeževi mašni daritvi v Fatimi dejal:
»Dogodki, ki so sledili leta 1989, so
tako v Sovjetski zvezi kakor tudi v številnih vzhodnih deželah vodili k padcu
komunističnega režima, ki je razširjal ateizem. Sveti oče se iz vsega srca
zahvaljuje Devici Mariji tudi za to. Kljub temu pa v drugih delih sveta napadi
na Cerkev in kristjane, z bremenom trpljenja, ki ga prinašajo s seboj, žal,
niso prenehali.«
Več milijard ljudi še vedno trpi pod
državnim komunizmom na Kitajskem, v Severnem Vietnamu in drugod. Velik del
človeštva se vedno bolj oddaljuje od Boga.
Če povzamemo Jezusove, Marijine in
Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: S to
pobožnostjo upoštevamo Jezusovo in Marijino željo ter na odličen način častimo
Marijino brezmadežno Srce. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške
Matere in nam zagotavlja večno zveličanje ter utrjuje našo vero v posmrtno
življenje. Naši veri daje marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino
sredniško vlogo. V nas pospešuje rast v treh božjih krepostih: veri, upanju in
ljubezni. Zelo je povezana s središčem naše vere in verske prakse, saj gre pri
njej za zakrament sprave, mašno daritev z zadostilnim obhajilom, molitev
rožnega venca v povezanosti z Devico Marijo ter za četrturno premišljevanje
skrivnosti rožnega venca. Ta pobožnost v nas utrjuje zavest grešnosti in
odprtost za Boga ter potrebo po spravi in zadoščevanju za naše grehe in grehe
vsega sveta. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego
svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi v veliki meri odvisni od našega
osebnega sodelovanja.