Reševanje vprašanja trpljenja

Zanikanje Boga trpljenja ne odpravi. Treba je nanj gledati z vidika večnosti, s strani življenja v Bogu. Ko bomo na cilju, bo za vedno uničeno vsako zlo in trpljenje. Če gledamo v tej luči, zlo in trpljenje izgubita veliko svoje ostrine. Samo z vero v Boga lahko problem trpljenja zadovoljivo rešimo, čeprav ne moremo rešiti vseh ugank. Je pa jasno, da brez Boga življenje na svetu ne bi imelo pravega končnega smisla. Problem zla in trpljenja je brez Boga sploh nerešljiv.

Neko dekle popisuje, kako ji je prav trpljenje pomagalo do vere: »Sem triindvajsetletno dekle. Bila sem vzgojena krščansko, vendar sem kasneje vero zanemarila. Od časa do časa sem sicer še šla k maši, a le bolj iz navade kot pa iz prepričanja. Pred kratkim sem se razšla s čudovitim fantom, bil je veren, razumevajoč, zelo dober, nesebičen do vsakega, skratka idealen. Po njegovem odhodu je v meni nastal grozen občutek praznine, vse se mi je zdelo brez pomena, sploh ker sem se zavedala, da sem sama kriva. Kako je to hudo, ve le tisti, ki je kaj takega doživel. Bila sem zelo potrta, v hudi depresiji, da sem morala iskati zdravniško pomoč.

V tej hudi duševni stiski sem začela spet redno zahajati v cerkev. Spet sem našla izgubljeno vero. Najprej sem šla na Brezje. V začetku nisem mogla moliti, samo jokala sem ter se pogovarjala z Marijo, a vendar sem čutila neko srečo, razumevanje. Ne da se popisati občutkov, ki so me prevzemali, ko sem klečala pred Marijinim oltarjem ter zrla v njen obraz. Toliko zaupanja sem dobila vanjo. Domov sem šla potolažena, z novo voljo ter močjo do življenja. Po sedmih letih sem z velikim strahom spet stopila v spovednico. Ne veste, kako srečna sem bila, ko me spovednik ni obsojal, ampak me je razumel.«

Bog zlo in trpljenje le dopušča, ker hoče z njim doseči nekaj dobrega. Pravzaprav z nami na nek način sotrpi in sočustvuje. Človek se more v boju z zlom in trpljenjem utrditi v dobrem. Mnoge prav trpljenje duhovno poglobi. Bolečina je kakor kiparski mojster, ki s trdimi udarci izkleše iz neobdelane marmornate gmote čudovito lep kip – človeško osebnost in svetost. Velike osebnosti so zorele v dolgih in trdih urah, mesecih in celo letih trpljenja. Sv. Maksimilijan Kolbe, mučenec ljubezni do bližnjega, je dejal: »Vnanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvete.«

Trpljenje spodbuja k ljubezni do bližnjega. Kdor pomaga bližnjemu, ki je v trpljenju, sam zelo napreduje v ljubezni in svetosti ter je tako vedno bolj podoben Jezusu. Vsako trpljenje je izziv: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!

Človek ne more dokončno rešiti vprašanja, kaj je zanj dobro, kaj slabo. Kar smo imeli za največjo polomijo, se bo morda kdaj pozneje pokazalo kot nujna pot k sreči. Edino Bog ve, kaj je za nas prav, zato je najbolj pametno, da mu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo.

Trpljenje, ki ga sami doživljamo in ga sprejemamo, nas duhovno bogati in upodablja po trpečem Odrešeniku in njegovi Žalostni Materi.

Neka redovnica je razodela, kako uspešno rešuje problem svojega trpljenja s tem, da se zanj v molitvi zahvaljuje Bogu: »Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči 'hvala' in včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor.«

p. Anton

Trpljenje kot posledica grehov in nepopolnosti sveta

Zlo in mnogo trpljenja si ljudje povzročamo sami, ker se ne ravnamo po Božjih zapovedih in zlasti ne po zapovedi ljubezni do bližnjega. Vsaka napaka, ki se je ognemo, vsaka grešna strast, ki jo v sebi obvladamo, vsaka nemarnost, ki jo odstranimo, zmanjšuje zlo in trpljenje v svetu. Zato ni prav, da krivdo za zlo in trpljenje kar kratko in malo naprtimo Bogu.

Srečujemo se tudi s trpljenjem, ki ni sad človekove zlobne volje, na primer trpljenje, ki ga povzročajo bolezen, naravne katastrofe in smrt. Veren človek ve, da svet ni popoln. Dokler ne bo po drugem Kristusovem prihodu poveličan, bodo na njem zelo vidne posledice grehov človeštva, od greha prvih staršev pa do konca sveta.

Na prvih straneh Svetega pisma je povedano, da je bil zaradi greha človek izgnan iz raja, v katerem ni bilo trpljenja. Pravzaprav je takrat iz svojega srca izgnal Boga. Izžene ga z vsakim smrtnim grehom. Od tedaj naprej je na svetu trpljenje. Zaman je vse človekovo prizadevanje, da bi zemlja na podlagi človekovega materialnega napredka postala raj. Zemlja bo postala raj, v katerem ne bo trpljenja, šele po drugem Kristusovem prihodu. Takrat bosta nastopila novo nebo in nova zemlja. Naša sedanja zemlja bo poveličana. Do takrat pa »objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo,« pa naj to priznamo ali ne.

Zanikanje Boga trpljenja ne odpravi. Trpljenje postane za človeka samo še večja uganka. Če zanikamo Boga, s tem niti enemu človeku v trpljenju ne pomagamo.

Zla in trpljenja ni ustvaril Bog, saj je bilo vse, kar je ustvaril, »dobro,« celo »prav dobro,« kakor nam pove Sveto pismo. Že prva dva človeka sta po zapeljevanju hudobnega duha zlorabila dar svobodne volje in sta se uprla Bogu. Od takrat naprej človeška zgodovina ni zaznamovana samo z dobrim, ampak tudi z zlim.

LETO VERE SE NADALJUJE Veliko se jih spotakne ob križ

Gospa Majda je popolnoma prenehala hoditi v cerkev. Celo prisegla je, da ne bo več prestopila cerkvenega praga. Pravi, da v Boga več ne veruje. »Dokaz,« da ni Boga, je zanjo dejstvo, da ji je umrla njena edina hči. Kdor jo hoče potolažiti, dobi vprašanje: »Prosim vas, povejte mi, kaj je Bogu zagrešila moja hči, da je morala umreti?« Pri hčerkini pogrebni maši je bila zadnjikrat v cerkvi. V ogenj je zmetala vse molitvenike, rožne vence, nabožne podobe in celo razpelo.

Frančiškova ljubezen do skritega Jezusa

Lucija je v četrtem Spominu opisala nekaj značilnih dogodkov, ki dobro razodevajo, kakšen je bil Frančišek.

Ko je iz Aljustrela šel z Lucijo v Fatimo v šolo, ji je včasih med potjo rekel:

»Glej, ti pojdi v šolo, jaz pa ostanem tukaj v cerkvi pri skritem Jezusu. Ne splača se več, da bi se učil brati, saj grem kmalu v nebesa. Ko se boš vračala iz šole, me pokliči.«

Danes se nam ta Frančiškova odločitev zdi zelo nenavadna in napačna. Vendar je treba vedeti, da takrat obiskovanje šole ni bilo tako obvezno, kakor je danes.

Prav tam Lucija poroča: »Ko sem nekega dne odhajala od doma, sem srečala svojo sestro Terezijo, ki se je pred kratkim poročila v Lombo. Prišla je na prošnjo neke žene iz sosednje vasi, kateri so zaprli sina. Ne spomnim se, kakšnega zločina so ga obtožili. Če ne bo dokazal svoje nedolžnosti, bo izgnan ali vsaj obsojen na mnogo let zapora. V imenu uboge žene, kateri je hotela pomagati, me je sestra goreče prosila, naj dosežem to milost od naše Gospe.

Ko sem prejela naročilo, sem odšla v šolo in po poti sem svojima bratrancema povedala, kaj se je zgodilo. Ko smo prišli v Fatimo, mi Frančišek reče:

'Glej, medtem ko greš v šolo, bom jaz ostal pri skritem Jezusu in ga bom prosil za to milost.'

Po vrnitvi iz šole sem ga šla poklicat in ga vprašala:

'Si prosil našega Gospoda za tisto milost?'

'Sem. Povej svoji sestri Tereziji, da se fant čez nekaj dni vrne domov.'

In res je bil ubogi fant čez nekaj dni že doma in trinajstega se je z vso družino prišel zahvalit naši Gospe za prejeto milost.«

Nekega dne je Frančišek hodil zelo počasi. Lucija ga je vprašala:

»Kaj ti je? Videti je, kot da ne moreš hoditi!«

»Zelo me boli glava in zdi se mi, da bom padel.«

»Pa ne hodi, ostani doma.«

»Ne morem ostati doma! Raje bom v cerkvi pri skritem Jezusu, medtem ko boš ti v šoli.«

Lucija je nekega dne prišla do Martove hiše v družbi šolarjev obiskat bolnega Frančiška in Jacinto. Frančišek jo je opozoril:

»Ne hodi z njimi, lahko bi se naučila grešiti. Po šoli obišči skritega Jezusa in potem pridi sama nazaj.«

Frančišek je Luciji »pripovedoval o skupini, ki ga je v bolezni obiskala. 'Bila je tudi neka žena iz Alqueidãa, ki je hotela, da molimo za ozdravljenje nekega bolnika in spreobrnjenje nekega grešnika. Za to žensko bom molil jaz, vidve pa molita za druge, ki jih je zelo veliko.'

Ta ženska se je vrnila kmalu po Frančiškovi smrti. Prosila me je, naj ji pokažem, kje je njegov grob, ker se je hotela zahvaliti za obe milosti, za kateri je takrat prosila.«

Lucija je o Frančišku zapisala tudi tale dogodek:

»Nekega dne je v Frančiškovo sobo vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha, imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril:

‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Ne spomnim se več natančno, po koliko dneh je šel v nebesa, spomnim pa se, da je popoldne na dan Frančiškove smrti sin tiste ženske očeta slednjič prosil za odpuščanje. Ko ga je sin prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«

p. Anton

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Stični

Ta petek ob 20.00 bo v stiškem samostanu
redno mesečno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca.
Dva spovednika bosta na razpolago za zakrament sprave.
Molili bomo rožni venec, poslušali nagovor, častili Najsvetejše, sodelovali pri mašni daritvi.
Pridite, molimo!
                                        p. Anton Nadrah