Naslednji dan smo nadaljevali
pogovor o tem, kako je fatimske pastirje obiskoval angel miru. Tokrat ga niso
srečali na pašniku ampak na domačem dvorišču.
»Vodnjaki so bili včasih zelo
pomembni za vsako vas, za vsako domačijo. To je še posebej veljalo v sušni
Portugalski, kjer je malo padavin in malo izvirov. Tako so tudi pri Luciji doma
imeli na vrtu vodnjak. Obrasel je bil z drevjem, da je bil v senci. V najbolj
vročih poletnih dneh so otroci opoldne prignali živino domov in jo pod večer
spet odgnali na pašnik. Zato so opoldne posedali v senci ob vodnjaku in se
igrali s kamenčki. Nenadoma so pred seboj zagledali angela.
»Ali zdaj ni veter majal drevesnih
krošenj?« se je Nika spomnila pripovedi o prvem prikazanju.
»Morda jih je, pa so bili otroci
preveč zatopljeni v igro. Kar na lepem so zaslišali angelov opomin: Molite!
Mnogo molite! Presveti srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja.
Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«
»Kakšne žrtve naj bi darovali?« je
vprašala Nika.
»To so vprašali tudi pastirčki
angela. Prejeli so takle odgovor: Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte
Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo
za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir. Jaz sem
njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte
trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«
Otroka sta molčala, dolgo nista nič
rekla.
“Midva ne žaliva Boga. Imava ga rada
in Marijo tudi.«
»Mislim, da tako čuti večina otrok.
Tudi tisti, ki ne vedo za Boga in ne molijo. Otroci so večinoma dobri v srcu in
se bojijo greha. Toda, ko odrastejo, vse prevečkrat dovolijo grehu, da se
polasti njihovega srca.
Tudi potem, ko je angel izginil, so
še čutili njegovo navzočnost. Frančišek ga je samo videl, slišali pa sta ga
Lucija in Jacinta, pogovarjala pa se je z njim le najstarejša Lucija. Ko jima
je naslednji dan razlagala, kaj jim je naročil, marsičesa nista razumela.«
»Tudi midva ne razumeva. Zakaj ima
samo Portugalska svojega angela, naša domovina pa ne?«
»Tudi naša domovina ga ima. Ampak
takrat ga je najbolj potrebovala Portugalska.«
»So zdaj pastirji komu povedali za
prikazovanja?«
»Ne, niso. Celo med seboj niso dosti
govorili, tudi moči za igro niso imeli. Samo molili so. Angel jim je naročil,
naj ob vsaki priložnosti darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe. Darovali so
Bogu vse, kar jih je bolelo in prizadelo. Takrat še niso iskali drugih načinov
za pokoro.«
»Rekli so, da je bil angel bel in
prosojen, nič niso omenili, da bi imel peruti. Angeli so vedno naslikani s
perutmi. Tako lahko takoj priletijo k nam, če smo v nevarnosti.«
»V resnici ne vemo, kakšni so
angeli. Mi si jih samo predstavljamo s krili.«
»Najbrž so bili otroci tako
presenečeni, da si ga niso dobro ogledali. Narisala bom angela, kakršen jaz
mislim, da je bil.«
Nika zelo rada riše. Vzela je papir
in barvice ter narisala angela podobnega tistemu na sliki, ki visi nad njeno
posteljo. To je Nikin angel varuh, otroci v Fatimi so srečali angela, ki je
varuh miru.
