Medsebojna ljubezen med človekom in Bogom

Ko človek in Bog živita drug v drugem v najgloblji medsebojni ljubezni, brez vsakega pridržka – bom s popolno gotovostjo lahko trdil, da sta tako Bog v človeku in človek v Bogu … Bog pa je v človeku, odkar ga je človek vzljubil. Če je tako, je človek v Bogu tudi takrat, ko Boga ni v človeku; Boga pa ni v nobenem človeku, ki bi ne bil v Bogu. Ostati v ljubezni namreč ne more, čeprav bi nekaj časa ljubil ne ljubljen. Človeku je pa možno, da še ne ljubi, čeprav je že ljubljen; kako bi sicer držalo: » On nas je prvi vzljubil« (1 Jn 4,10). Ko pa človek, ki je bil že prej ljubljen, ljubi tudi sam, je človek v Bogu in Bog v človeku. Kdor pa nikoli ne ljubi, očitno ni bil nikdar ljubljen, zato ni ne on v Bogu in ne Bog v njem (71,10).

Misli sv. Bernarda Čistost duše

Belina duše pa je tudi Božje odpuščanje, saj je po preroku Izaiju Bog sam rekel: »Čer so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg; in če so rdeči kakor bager, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). Je pa še belina, ki si jo je pridobil tisti, ki z veseljem deli dobrote. Kajti če pogledaš na tistega veselega človeka, ki ga opisuje prerok, da je usmiljen in rad posoja, ali se ti ne bo zdelo, da je svojemu obrazu in hkrati delu s samo svojo veselostjo nadel belino pobožnosti? Nasprotno pa, kdor daje čemerno in kakor po sili, pač ne kaže bele, ampak grdo barvo na roki in na čelu. Zato Bog ljubi veselega darovalca.

On, ki se je zaradi beline veselosti ozrl na Abela, je odvrnil svoj obraz od Kajna, ker je upadlo njegovo obličje, kajpada iz čemernosti in zavisti.

Nosečnica izkrvavela in umrla, kaj se je dogajalo potem?

Porodnica iz mesta na vzhodu Hrvaške je med porodom izgubila več litrov krvi in razglasili so jo za klinično mrtvo. Toda zatem se je zgodilo nekaj izrednega, vrnila se je v življenje ter razodela svojo zunajtelesno izkušnjo:

»Izgubila sem kar nekaj litrov krvi. Ko sem se vrnila med žive, je bila moja koža mrtvaško rumena, kot da je brez kapljice krvi. Vse me je bolelo. Zanimalo me je, ali je moj otrok živ. Bila sem prestrašena in zmedena, enako kot tudi medicinska sestra, ki je stala poleg postelje, debelo gledala vame in se čudila, kako sem lahko nenadoma oživela.«

Ramona in njen mož sta vedno sanjala o veliki družini in pri 35 letih je že šestič zanosila. Že v začetku nosečnosti so ji povedali, da je njena nosečnost rizična in da se mora paziti, da ne bi prišlo do premočnih krvavitev in posledično do izgube otroka.

Že v 24. tednu nosečnosti je Ramona odšla v bolnišnico. »Rekli so mi, da lahko izkrvavim vsak trenutek, zato sem se sprijaznila s tem, da moram v bolnico. Molila sem samo za to, da moj otrok preživi, za svoje življenje se nisem bala. Lahko bi znorela od vsega, kar so mi zdravniki govorili. To je bilo grozno obdobje, čakanje me je ubijalo, mislila sem, da bom umrla in nisem želela, da me družina obiskuje. Na srečo me niso ubogali in so me stražili vsak dan. V 32. tednu nosečnosti so se začele bolečine, čedalje bolj sem krvavela in takoj so me poslali na carski rez. V eno roko so mi dajali injekcijo, na drugi so mi merili pritisk. Spominjam se vsake podrobnosti, vendar nimam pojma, koliko časa je vse skupaj trajalo. Postajalo mi je vse bolj slabo, slišala sem glas anesteziologa, ki je rekel: »Izgubili jo bomo.« Govoril je o meni, nisem mogla več dihati, borila sem se za vsak vdih. Na vse kriplje sem si prizadevala ostati pri življenju, nato pa je z zadnjim izdihom moja duša odletela iz telesa,« se spominja Ramona.

Težko ji je opisati, kaj vse je videla.

»Zveni čudno in ljudem, ki govorijo take stvari, redko kdo verjame, toda jaz vem, da se je meni to zgodilo. Čutila sem, da sem vstala, odšla iz svojega telesa. Moja duša je občutila mir, spokoj in tišino. Vedela sem, da se tam spodaj, kjer je ostalo moje telo, dogaja nekaj slabega, vendar se nisem obračala. Samo šla sem. Nisem hodila, temveč sem lebdela v nekem čudnem prostoru. Težko opišem z besedami, kar sem videla. Danes pravim, da bi se rada vrnila na tisto mesto, da bi ga malo bolj proučila. Bilo je, kot da mi je padel kamen s srca, rešila sem se bolečin in vseh skrbi. Samo odhajala sem, odhajala, odhajala ... Nisem vedela, kam, a bilo mi je vseeno, saj je bilo potovanje mehko in udobno, breztežno. Nekaj časa sem tako lebdeče potovala, nato sem se ustavila. Nekje sredi žareče svetlobe sem zagledala podobo. Svetloba je bila slepeča, vendar nisem mogla umakniti pogleda. Obkrožala ga je neskončna blagost in toplina. Takoj sem ga prepoznala, bil je Jezus Kristus, prečudovit, poln ljubezni. Gledala sem ga in začutila osupljivo svobodo. Samo na to sem se osredotočala, na njega, na silno ljubezen. K njemu sem molila celo nosečnost. Nekaj časa sem ga gledala, pričakovala sem, da bo nekaj rekel. A ni se obrnil k meni, namenil mi ni niti ene besede. Niti jaz mu nisem rekla ničesar. Čez nekaj trenutkov mi je dal znamenje. Z obema rokama mi je pokazal pot nazaj. Samo to je naredil, a bilo je dovolj, da sem razumela sporočilo. Brez ene same besede mi je povedal, da moj čas za tisti svet še ni prišel, da se moram vrniti nazaj. Jezus me je rešil, on me je vrnil med žive,« je prepričana Ramona, ki so jo dejansko že razglasili za mrtvo, a sta preživela oba z otrokom.

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (5) Poglabljanje v molitev

            Pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom smo bili navajeni reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha k Bogu (po Evagriju). To je sicer res, a molitev ni samo to. Razen tega ne gre samo za povzdigovanje duha, ampak tudi srca. Bolje bi bilo reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha in srca k Bogu.

Teolog Karl Rahner pravi: "V molitvi odpiramo svoje srce Bogu." "Molitev je vsako neposredno k Bogu usmerjeno povzdigovanje srca."

Filozof Kierkegaard pravi:   "Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi. – Prava molitev je boj z Bogom, v katerem zmagamo z Božjo zmago. – Kdor se bori s svetom, bo velik v zmagi nad svetom; kdor se bori s seboj, bo večji; kdor se bori z Bogom, bo večji kot vsi."

                        "Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga," je kratko, jedrnato in globoko povedal Charles de Foucauld.

Pri nekaterih opisih manjka vidik poslušanja Boga. Morda je le rahlo nakazan. Če najprej ne spregovori Bog, nismo zmožni prave molitve. On nas ne samo prvi ljubi, temveč nas tudi kliče prvi k molitvi. Bog se je moral najprej prikazati Abrahamu ter mu obljubiti, da bo njegovemu potomstvu dal obljubljeno deželo. Šele nato mu je Abraham postavil oltar kot odgovor na to Božje prikazanje. Vse obračanje očakov na Boga, vse molitve prerokov in drugih so odgovor na Božji klic, na Božje obljube in pomoč.

            Poglobljeno molitev lepo opiše sv. Terezija Vélika: "Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega kakor prijateljsko srečanje in zaupen pogovor z Njim, ki o njem vemo, da nas ljubi."

            Že v Svetem pismu so veliki molivci poslušali Boga. Še več: celo gledali so ga. Vse so pričakovali od Boga. Z Bogom so govorili, ga klicali, pred njim zdihovali in jokali, mu peli in vzklikali. Na Boga se niso obračali le z besedami, temveč tudi s srcem in duhom. Njihova molitev je bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem posameznika in skupnosti. Molitev ustnic, srca in duha je bila duhovni izraz njihove trajne povezanosti z Bogom. Ko so se ravnali po Božjih zapovedih, so že molili.

            Ko z očmi vere Boga gledamo, gremo iz sebe k njemu. Ko ga poslušamo, zapuščamo sebe in svoje misli in mu gremo naproti.

            Za Lazarjevo sestro Marijo pravi evangelist, da "je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo" (Lk 10,39). Marija ob Jezusu pozablja na vse drugo. Zdaj je zanjo čas srečanja z Gospodom. V polnosti živi sedanji trenutek: z ljubeznijo sprejema Jezusove besede in z ljubeznijo v srcu nanje odgovarja. Zaslužila je Jezusovo pohvalo: "Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel" (Lk 10,42).

            Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Kot takšna ima vrednost sama v sebi in zato nanjo ne smemo gledati le kot na sredstvo, s katerim moremo doseči kakšno dobrino od Boga. Molitev ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Naglica je velik sovražnik molitve. "Bog je ustvaril čas, človek pa naglico," pravi irski pregovor.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili dve zrni. Po zunanjem štetju je to tisoč rožnih vencev. Bog seveda šteje drugače kot mi. Gleda predvsem na to, koliko je pri molivcih ponižnosti, žrtve in predvsem ljubezni. Bog povrni vsem za zvesto sodelovanje! Danes ni lahko postati duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar. Pri večini ljudi velja tak korak za polomijo. Da se bo pri ljudeh in v družinah gledanje spremenilo, je potrebna molitev, potreben pa je predvsem zgled doslednega krščanskega življenja. Potrebna je živa vera, ki nam bo pomagala, da bomo spoznali vrednost duhovnih poklicev. Mladim je poleg tega potrebna moč, veliko moči, tista moč, ki jo daje samo Bog po naši molitvi in žrtvi.