Česa ljudje od nas duhovnikov najbolj pričakujejo in žele?

(Duhovna misel prof. Antona Strleta za jesensko konferenco duhovnikom 6. 10. 1958 v Begunjah pri Cerknici)

V 'Panorama Chrétien', Paris, je bil spomladi letos priobčen članek mladega duhovnika iz Pariza, ki je v 23. letu starosti zamenjal bankirski poklic za duhovniškega. Pripoveduje, kako so predstojniki poslali novomašnike, preden so zapustili semenišče, na študijski teden, kjer so laiki iz vseh stanov govorili o tem, kaj si želijo od duhovnikov. Neki delavec je dobesedno dejal: »Bodite svetniki!« Podobne želje so izražali vsi: »Bodite sveti!«. Tudi če bi mi duhovniki prisluhnili slovenskemu človeku, vernikom po naših župnijah, v katerih sami pastirujemo, bi slišali o isti najgloblji želji – da bi bili mi duhovniki čim bolj sveti. Spričo te želje se umakne v ozadje vse drugo, kajti vse drugo bo navrženo, kolikor je pač treba, da izpolnimo božji načrt, ki ga ima z nami prav v teh časih in na tem kraju, kjer smo. – Pred dobrim mesecem sem po več letih spet govoril z znanim umetniškim delavcem v Ljubljanski drami. Mislil sem, da je vero popolnoma zavrgel. Ko pa sva se na ulici razgovarjala, se je takoj videlo, da to ni res. Ko je prišel govor o nekem duhovniku, ki ga je z veliko pohvalo omenil, sem se pohvali tudi jaz pridružil in dejal, da je oni duhovnik kljub visokemu položaju tako silno preprost in demokratičen, ne po imenu, marveč zares, tedaj je dramski delavec v moje presenečenje naglasil: »Pa svet je, svet! To je najvažnejše ... Nekateri duhovniki ga pa tako lomijo ... Še mi laiki se trudimo, da bi živeli tako, da je čemu podobno.«

Mi duhovniki sicer vse to vemo, a vse premalo nas to spoznanje prevzema v vse globine: biti svet, postati čimbolj svet, to je zame najbolj važno. Vsakdanja meditacija naj bi mi pomagala, da bi to spoznanje vplivalo na moj duhovniški dan; naj bi meditacija vedno izzvenela v živo željo: »O Jesu, vivens in Maria, veni et vive in famulis tuis, in Spiritu sanctitatis tuae, in plenitudine virtutis tuae, in perfectione viarum tuarum ...« Naj me napolni Sveti Duh, Duh Jezusov in Duh Marijin, Duh svetosti, da bodo vsa moja pota preko dneva Jezusova pota, da bo On po meni izžareval Svetega Duha v okolje, kamor sem postavljen. In naj ta Duh svetosti napolni moje sobrate, da bomo v tem času v čim večji polnosti izvršili nam od Boga naloženo najvišjo nalogo, kar jih more človek imeti. – Mesečna duhovna obnova (ali jo izvršim temeljito?) naj vse to prenese na raven celotnega meseca. Prav je, da se ob teh obnovah hvaležno spomnimo svojega mašniškega posvečenja, ko smo bili izločeni iz profanosti in določeni za Boga. Bistveni obred, s katerim smo bili neizbrisno zaznamovani z večnim znakom Kristusovega duhovnika, se je izvršil tedaj, ko je škof položil svojo roko na našo glavo in je neposredno potem nad vsemi posvečenci z razprostrtimi rokami molil: »Daj, prosimo, vsemogočni Oče, tem svojim služabnikom duhovniško čast, obnovi v njihovih srcih duha svetosti, da bodo od tebe, Bog, podeljeno službo drugega reda sprejeli in z zgledom svojega življenja pripomogli do zboljšanja nravi.« (Glej Const. apost. »Sacramentum ordinis« z dne 30.11.1947; slov. prevod v: Sv. mašniško posvečenje. Ljubljana 1943, 64).

Naš ideal mora biti torej več kakor le »dober duhovnik«, da ne rečemo »povprečen duhovnik«, o katerem pravi Bernanos v »Dnevniku vaškega župnika«, da je gnusoba, ko išče skoraj le to, kako bi čim bolj komodno živel, kako bi čim več odnesel od tega sveta, tako da se marsikdo na tihem ali celo na glas izgovarja: »Saj duhovniki niso nič boljši kakor jaz.« Biti moramo v čim večji meri luč sveta in sol zemlje, – še navadni verniki bi to morali biti – zato pa se mora to na nas poznati. – Ljudje so za to zelo občutljivi in hitro spoznajo, ali je v nas kaj resnične svetosti, vsaj iskrene, goreče želje po svetosti. – Duhovnik, ki piše v zgoraj omenjenem francoskem mesečniku, pripoveduje: »Ko sem bil poklican k nekemu bolniku, sem bil presenečen, ker je bil bolni takoj pripravljen, da se spravi z Bogom. Dejal je: 'Pri pogrebu moje matere se mi je zdelo, da ste mož, ki moli ...' Duhovnik, ki ne moli mnogo, in ki zakramente deli le mehanično, je ovira za širjenje božjega kraljestva. Duhovnik pa, ki se trudi, da je združen z Bogom tako, da s svojimi gestami in besedami da slutiti Boga, je res pravi duhovnik. Biti simpatičen človek nikakor ne zadostuje. Duhovnik je navsezadnje mož, ki ljudi vodi k Bogu. Na tem področju je nemogoče biti dolgo časa le za fasado.« – Tako francoski duhovnik. Pri nas je ista Cerkev, iste želje in zahteve; zato pa: »Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo!« Potem bo moglo biti prenovljeno obličje zemlje.[1]

---

[1] Proti koncu je kopija besedila slabo čitljiva.

VEČ IN BOLJE MOLITI (31) Mistična molitev

»Kristjan, ki moli, more, če to hoče Bog, končno dospeti do posebnega izkustva zedinjenja. Zakramenti, predvsem krst in evharistija, so objektivni začetek kristjanovega zedinjenja z Bogom. Na tej osnovi more biti po posebni milosti Svetega Duha molivec poklican k tisti posebni obliki zedinjenja z Bogom, ki jo v krščanskem prostoru označujejo kot mistiko« (Kongregacija za verski nauk, Nekateri vidiki krščanske meditacije).

Pri svetnikih imamo pogosto primere mistične molitve. Poglobljeni duhovni spisi krščanske starodavnosti in novejšega časa razodevajo ta Božji dar. Tako tudi knjiga Hoja za Kristusom kaže na pisatelja, ki je imel izkustvo mistične molitve. Hrepenenje po takšni molitvi izražajo npr. vrstice: »O, kdaj pride tista blažena in zaželena ura, v kateri me boš nasitil s svojo navzočnostjo in mi boš v vsem vse!«

Sv. Bernard na podlagi svojega izkustva v Nagovorih o Visoki pesmi piše:

»Božja Beseda, Bog, Ženin duše, kakor sam hoče, prihaja v dušo ter jo spet zapušča; samo zavedati se moramo, da se vse to dogaja v občutju duše, ne v premikanju Besede. Ko na primer duša začuti milost, spozna njegovo navzočnost; kadar je ne občuti, zaradi odsotnosti toži ter prosi za ponovno navzočnost in pravi s prerokom: 'Moje obličje tebe išče; tvoj obraz iščem, Gospod' (Ps 26,8)...

Priznavam, da je tudi k meni prihajala Beseda – v nespameti govorim – celo večkrat ... Kakor hitro je vanjo vstopila, je zbudila mojo dremajočo dušo, jo razgibala in omehčala in ranila je moje srce, ker je bilo trdo in kamnito in nezdravo ... Silno moč Besede-Ženina sem spoznal po tem, kako so bežale pregrehe in so bila zatrta mesena čustva ...

Kakor hitro pa se je Beseda umaknila, v neki nenadni slabosti začenja vse to pešati in se ohlajati, kakor bi vročemu loncu odtegnil ogenj. Ker mi to naznanja njen odhod, je moja duša nujno žalostna, dokler se ne vrne in se moje srce v meni kot po navadi spet ogreje, in to naj bi pomenilo njen povratek ... Dokler bom živel, bom z ljubeznijo klical: 'Vrni se!' da nazaj prikličem Besedo.«

Romano Guardini pove v knjigi Uvajanje v molitev o mistični molitvi tele poučne misli, ki bodo morda komu prišle prav: »Kdo morda doživi v premišljevanju nekaj posebnega. Dolgo časa je črpal misli o Bogu iz vere; nenadoma je tu Bog sam ... Psihološko povedano: naj bomo še tako živo prepričani ali pretreseni, imamo Boga običajno tako pred seboj kakor pač vse, pri čemer sami nismo izjema. To se pravi v območju svoje zavesti, v obliki predstave ali misli. Ta misel na Boga nas gane, nas nagiba k ljubezni, nas priganja k določenemu dejanju. V doživetju, ki o njem govorimo, misel kot ovira odpade. Boga se zavemo neposredno ...

Komur so dana taka doživetja, se mora zavedati, da nalagajo obveznosti. Moral bo postati strožji do sebe, bolj vesten v svojih dolžnostih, skrbnejši v molitvi, resnejši v odločanju glede svoje družbe, berila, razvedrila itd.«

zbral p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi nekaterih vztrajnih posameznikov in skupnosti smo napredovali kar za 7 zrn in tako napolnili vse klase. Prihodnjič bomo začeli polniti pet novih klasov. Bog naj obilno povrne vsem sodelujočim, posameznikom in skupnostim. Nekateri vztrajate že več let. Pomembno ni le število, ampak še bolj kvaliteta molitve. Naj bo naša molitev ponižna, zaupna, vztrajna, prežeta z ljubeznijo do Marije in Jezusa ter vdana v Božjo voljo. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost.

Mir med posameznimi narodi, sosedi in v domači družini

Če ima Portugalska svojega angela varuha, angela miru, ga ima tudi Slovenija in druge dežele, prav tako tiste v Evropski uniji. Gotovo je angelova naloga tudi prizadevanje za mir. To pa je tudi naša obveznost. Če bi se vsi ravnali po prej navedenih angelovih in Marijinih navodilih, bi povsod zavladal mir. Posamezne manjše napetosti bi z medsebojno ljubeznijo in potrpežljivostjo reševali sproti.

Podobno velja za manjše skupnosti, zlasti za družine, ki so danes marsikje v krizi. Kar angel in Marija priporočata, povežimo z našimi družinami.

1. Če vsi člani v družini živijo v prijateljstvu z Bogom, redno prejemajo zakramente in se ravnajo po evangeliju, ne bo nevarnosti, da bi se posamezniki med seboj tako sprli, da bi se družina razbila.

2. Družina, ki poleg tega dan zaključi z molitvijo rožnega venca, bo gotovo ostala skupaj in lahko upamo, da bo skupaj pri Bogu tudi v prihodnjem življenju.

3. Kadar bodo njeni člani sprejemali žrtve in križe v zadoščenje za svoje in tuje grehe ter kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov, bodo s tem mnogim pomagali k srečnemu družinskemu življenju, saj smo v Cerkvi vsi eno telo, katerega udje skrbijo drug za drugega.

4. Prvosobotna pobožnost jim bo zaslužila, da bodo v svojih družinah živeli v miru in sreči, v prihodnjem življenju pa bodo deležni večne sreče.

5. Posvetitev Marijinemu in Jezusovemu Srcu ter življenje iz te posvetitve jim bo dajala moč, da bodo uresniči vse tisto, kar Marija in Jezus od njih pričakujeta.

p. Anton

Fatimska sporočila in mir na zemlji

Ko sta se v Fatimi trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, večkrat prikazala angel in Devica Marija, je divjala prva svetovna vojna, ki je od 1916 dalje morila tudi portugalske može in fante. Na drugem koncu Evrope, v Rusiji, sta Trocki in Lenin pripravljala oktobrsko revolucijo, ki je prinesla komunistično oblast in z njo na milijone in milijone mrtvih.

Angel se je pri drugem prikazanju, poleti 1916, predstavil kot »angel varuh, angel Portugalske«. Pastirčkom je naročil, naj stalno darujejo Bogu molitve in žrtve, da bodo za svojo domovino pridobili mir.

Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija naročila otrokom, naj vsak dan molijo rožni venec, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne. To je ponovila tudi pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, in pri petem prikazanju, 13. septembra 1917. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, ko se je Marija predstavila kot Gospa rožnega venca, je napovedala, da se bo vojna končala in se bodo vojaki v kratkem vrnili domov.

Iz tega lahko zaključimo, da molitev, predvsem molitev rožnega venca, in žrtev prinašata svetu mir. Po molitvi in žrtvi, darovani z ljubeznijo do Boga in ljudi, po Božjem delovanju ljudje postajajo boljši. Urejeni medsebojni odnosi ne povzročajo napetosti, ki sprožajo vojne.

Navsezadnje je greh tisto zlo, ki povzroča vojne. Marija je 13. julija 1917, v drugem delu skrivnosti, napovedala, da se bo pod papežem Pija XI. začela druga hujša svetovna vojna, če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga. Za ta strašni dogodek je napovedala tudi vnaprejšnje znamenje, »neznano svetlobo«, nekakšen izreden polarni sij. Iz Marijine napovedi, leta 1925 in 1929, sledi, da bi (poleg prizadevanja za brezgrešno življenje) dve sredstvi lahko preprečili drugo svetovno vojno: pravočasna papeževa posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu v občestvu z vsemi škofi sveta in množično prejemanje zadostilnega svetega obhajila na prve sobote. To zadnje naj bi bilo združeno s spovedjo, molitvijo rožnega venca in petnajstminutnim premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca v družbi z Marijo; vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Če povzamemo fatimska sporočila, smemo sklepati, da po besedah angela in Marije tudi danes in zmeraj pet sredstev zagotavlja svetovni mir: 1. življenje v prijateljstvu z Bogom, kar pomeni, da Boga ne žalimo z velikimi grehi; 2. molitev, zlasti molitev rožnega venca; 3. sprejemanje žrtev in križev v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov; 4. obhajanje prvosobotne pobožnosti na fatimski način; 5. posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.