MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Tudi v tem mesecu smo napredovali za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Milostni kip fatimske Marije romarice so naši romarji slovesno izročili vodstvu v Fatimi, da ga pripravi za naslednje romanje. Mati Marija pa ostaja z nami in bo še naprej spodbujala fante in dekleta, da se odločijo za hojo za Kristusom po ožji poti. Naj ona prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost. Ona je Mati še posebej vseh poklicanih. Mi pa še naprej molimo, kajti žetev je velika, delavcem pa malo! Vedno več župnij bo kmalu brez duhovnika, če ne bo veliko več novih maš kakor doslej.

Pričevanje o Božjem usmiljenju

Bil je človek, ki je imel več let glavobole, ki so bili posledica duševnega trpljenja, saj nobena izmed mnogih preiskav ni pokazala ničesar nenavadnega. Navzven se je to trpljenje kazalo kot živčnost; stiskanje pesti, čeljusti, zguban obraz od bolečine. Vse to trpljenje se je z leti le povečevalo.

Ko so svojci ocenili, da se mu je življenje začelo iztekati, so poklicali duhovnika in mu je podelil zakrament svetega bolniškega maziljenja. Njegov sin se je odločil, da bo molil devetdnevnico božjega usmiljenja in pridružil se mu je tudi njegov sin. Zadnji dan devetdnevnice je ob umirajočem očetu molil njegov sin. Ko je sin zaključil molitev je oče umrl.

Ta človek je bil moj stari oče. V teh zadnjih devetih dneh je bil njegov obraz prepojen s trpljenjem, ampak ustnice so pa skoraj neprenehoma  izgovarjale: »Aba, Aba, Aba, Aba…« Da, klical je Očeta. Oče me je poklical in mi sporočil, da je stari oče umrl. Hitro sem prišel in ko sem zagledal telo sem onemel … Obličje je bilo kakor od angela; globoko spokojno, svetlo, predvsem pa lepo. Zgodila se je neverjetna preobrazba (spremenitev obraza), ki jo je povzročilo in izvršilo Očetovo usmiljenje, kakor je Jezus obljubil sveti Favstini glede molitve ob umirajočih. Da je bil načrt popoln, pričuje tudi to, da je nebeški Oče svojega sina poklical domov k sebi, na dan Vseh Svetih.

Usmiljeni Oče, zahvaljujem se ti,

da si se tako čudovito proslavil

skozi svojega sina – mojega starega očeta,

in razlil svojega Duha vanj, da ga je očistil,

preobrazil in naredil deležnega Božje lepote.

Podeli tudi nam svojega Duha, da bi tudi tisti,

ki bodo ob naši smrtni uri videli naš obraz,

uzrli tvojo lepoto.

B. S.

Pojdi in ti delaj prav tako

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Jezus je učitelju odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu:

»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10, 30–37).

Napol mrtvi človek je bil Jud. Judovski duhovnik in levit se ga nista usmilila, čeprav sta bila prva poklicana, da izkažeta usmiljenje pripadniku svojega rodu, ki je bil v veliki stiski. Napol mrtvega Juda se je usmilil šele neki Samarijan. To dejanje je občudovanja vredno zlasti zato, ker je Samarijan premagal sovraštvo, ki je vladalo med Judi in Samarijani. Napol mrtvi Jud se mu je zasmilil, zato mu je pomagal ter temeljito poskrbel zanj. V rane je vlil olje za blažitev bolečin, vino pa za razkuževanje ran. Izročil ga je gostilničarju, da je zanj poskrbel, sam pa je zanj plačal oskrbnino.

Za kristjana ni dovolj ljubezen do Boga, ampak mora izpolnjevati tudi ljubezen do bližnjega. Učitelj postave, ki je Jezusu postavil vprašanje, kdo je njegov bližnji, je pravilno odgovoril, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25–27).

Jezus sam je bil najpopolnejši usmiljeni Samarijan. V vsem svojem javnem delovanju se je zavzemal za najbolj uboge. Ozdravljal je bolnike, izganjal hudobne duhove, grešnikom je odpuščal grehe. Učil je: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Sam je navzoč v ljudeh, ki so potrebni pomoči. Pri poslednji sodbi bo zveličanim dejal: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,34–36).

Mati Terezija je dejala: »Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je on tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi … Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.« »Vsi moramo biti priče Jezusovega usmiljenja, njegove ljubezni do naših družin, naših sosedov, mest, kjer prebivamo, in do sveta, v katerem živimo.«

p. Anton

Bog, bodi milostljiv meni grešniku

Človek se odpira Božjemu usmiljenju s svojim zaupanjem, povezanim z vero in ljubeznijo. Poleg tega je zelo pomembna ponižna in skesana molitev. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »V nobenem trenutku in v nobeni dobi zgodovine – zlasti v tako kritičnem obdobju, kot je naše – Cerkev ne more pozabiti na molitev, ki je krik po Božjem usmiljenju spričo mnogovrstnih oblik zla, ki težijo človeštvo in ga ogrožajo« (CD 10,15).

Kakšna naj bo naša molitev, nas uči Jezus v priliki o cestninarju in farizeju (Lk 18,9–14). Jezus jo je povedal tistim, »ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge«: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Samo cestninar je bil deležen Božjega usmiljenja, ker se je nanj pripravil s ponižno molitvijo, farizej pa se je pred Bogom hvalil s svojimi dobrimi deli in pri tem zaničeval cestninarja. Na zunaj je res bolj spolnjeval postavo kakor cestninar, a je bil poln prevzetnega napuha. Takšen človek ne more računati z Božjo pomočjo, saj Sveto pismo kar na dveh mestih uči: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6; 1 Pt 5,5). Zato je šel samo cestninar opravičen domov, farizej pa ne.

Sv. Avguštin je zapisal, da smo vsi »berači pred Bogom«. Mati Terezija pa je dejala: »Za nas je nevarno, če pozabimo, da smo grešniki.«

Sv. Bernard pravi, »da je ponižnost dvojna: prva je v spoznanju, druga pa v volji, zato se tukaj imenuje ponižnost srca. S prvo spoznavamo svojo ničevost, in sicer na temelju lastne izkušnje in nam lastne slabosti. Z drugo odklanjamo svetno slavo, te ponižnosti pa se učimo od njega, ki 'je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika' (Flp 2,7). On se je umaknil, ko so ga iskali, da ga postavijo za kralja; ko pa so ga poiskali, da bi ga zasramovali in obsodili na sramotno trpljenje križa, se je prostovoljno sam predal.«

Sv. Favstina Kowalska je molila: »Zatekam se k tvojemu usmiljenju, ljubeznivi Bog, saj si samo ti edini dober. Čeprav je moja beda velika in moje pregrehe številne, zaupam tvojemu usmiljenju, ker si Bog usmiljenja. Od vekomaj ni bilo slišati, niti zemlja niti nebo ne pomnita, da bi bila duša, ki je zaupala v tvoje usmiljenje, razočarana. O Bog usmiljenja, edino ti sam mi moreš odpustiti. Ti me nikoli ne zavrneš, ko se skesana napotim k tvojemu usmiljenemu Srcu, ki še nikogar ni zavrnilo, niti največjega grešnika ne.«

V naročju Božjega usmiljenja (10) Iz njega je izhajala moč

Jezusovo usmiljenje se je pokazalo na mnogih bolnikih in obsedenih. Evangelisti ne navajajo le ozdravljenj posameznikov, ampak tudi skupinska ozdravljenja. Ker so ljudje zvedeli za Jezusovo izredno dobroto, ljubezen in usmiljenje, še posebej do bolnikov, so se v velikih množicah zbirali okrog njega. Zlasti so ga iskali bolniki.

Evangelist Matej omenja, da je Jezus ozdravljal »vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o njem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil« (Mt 4,23 s). Nekaj poglavij naprej je isti evangelist zapisal: »Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike« (Mt 8,16). Matej precej naprej omenja: »V templju so se mu približali slepi in hromi in jih je ozdravil« (Mt 21, 14).

Pri evangelistu Luku beremo: »Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni« (Lk 4,40 s). Luka nekoliko naprej poroča, da je bila ob Jezusu »velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,17–19).

Ko danes beremo in poslušamo ta poročila, v nas raste zaupanje v Jezusa. On je predvsem zdravnik naših duš. Vendar tudi telesna ozdravljenja niso izključena, če so v skladu z Božjimi načrti. Že zdravje duše blagodejno vpliva na zdravje telesa. Človek je celota. Jezus je odrešenik celotnega človeka.

Predvsem bi morali z večjim zaupanjem prejemati zakrament bolniškega maziljenja, pri katerem se srečamo z Jezusom Zdravnikom. Pravočasen prejem pomaga pri vsestranskem ozdravljenju, tudi telesnem, če je takšna Božja volja. Duhovnik moli tudi za to. Nad bolniškim oljem moli: »Dobri Oče, s tem svetim oljem bo maziljen naš brat, polajšaj mu bolečine in ga ozdravi.« Poglejmo dve molitvi, za bolnika in za ostarelega:

»Gospod Jezus Kristus, sprejel si našo človeško naravo, da bi nas odrešil in bolne ozdravil. Naj ta bolnik, ki smo ga v tvojem imenu mazilili s svetim oljem, ozdravi na duši in telesu. Vrni mu moč in ga potolaži, utrdi ga, da bo bolezen premagal. Pomagaj mu, da bo poln zaupanja svoje trpljenje združeval s tvojim trpljenjem.«

»Dobri Bog, naš brat, ki je oslabel zaradi starosti, te prosi, naj s svetim maziljenjem doseže telesno in dušno zdravje. S Svetim Duhom mu utrdi vero in upanje, da bo zmogel potrpeti in veselo pričevati o tvoji ljubezni.«

Fatima – šola utrjevanja vere v posmrtno življenje

Fatimski dogodki so takoj od začetka in vseskozi vodili k tesni povezanosti z Bogom in razodevanju dejstva nebes. Angel in nebeška Gospa sta pogled pastirčkov usmerila v večnost. Obe angelovi molitvi nas združujeta z Bogom. Že prva molitev je v tem pogledu zelo nazorna in poučna: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse.« Marija je pri prvem prikazanju pastirčkom razodela: »Sem iz nebes.« Zagotovila jim je, da bodo prišli v nebesa. Lucija je pozneje povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Že sv. Pavel je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Lucija je zaradi vedno večjega trpljenja pri drugem prikazanju prosila Marijo, naj jih vzame v nebesa. Marija je odgovorila, da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu, Luciji pa je poverila življenjsko nalogo: širjenje češčenja brezmadežnega Marijinega Srca. Tistemu, ki se bo oklenil te pobožnosti, je obljubila zveličanje.

Po vsaki desetki rožnega venca s fatimsko molitvijo prosimo za zveličanje vseh ljudi: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

Tudi videnje pekla v prvem delu tretje skrivnosti je imelo ta namen, da nas usmeri v nebesa. Lucija je pojasnila: »To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa [v prvem prikazanju]. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.«

Tudi pobožnost do brezmadežnega Srca Marijinega hoče privesti ljudi v nebesa. Marija je v drugem delu skrivnosti rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Brezmadežno Marijino Srce častimo predvsem s posvetitvijo in zadoščevanjem temu Srcu, kar je posebej naglašeno pri pobožnosti petih prvih sobot. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje med izraze pobožnosti do Marijinega Srca uvršča: »posvetitev posameznih vernikov, družin, redovnih skupnosti in narodov; zadoščevanje z molitvijo, premagovanjem, deli usmiljenja; pobožnost petih prvih sobot v mesecu« (št. 174: CD 102).

Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca nas mora voditi do prenove življenja, zato ni le ena izmed pobožnosti. Ko je bil papež Benedikt XVI. maja 1910 na Portugalskem, je 11. maja v glavnem mestu Lizbona dejal: »Sporočilo, odgovor Fatime, v bistvu ne meri na različne pobožne vaje, ampak na temeljni odgovor, to je stalno spreobračanje, pokora, molitev in tri Božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.« Vse to nas pripravlja na večno življenje v nebesih, v družbi z Bogom, Devico Marijo, angeli in svetniki.

Za rešitev ljudi za večnost sta Jezus in Marija ponudila obhajanje petih prvih sobot, pri katerem je najbolj poudarjeno zadostilno sveto obhajilo. Poleg tega spada k prvosobotni pobožnosti zakrament sprave, molitev rožnega venca in 15 minut premišljevanja ene ali več rožnovenskih skrivnosti, da s tem delamo Mariji družbo – vse to z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Poglejmo dva primera, ki kažeta, kako so bili fatimski pastirčki usmerjeni na večnost. Preden je Jacinta šla v bolnišnico, je Luciji rekla: »Samo še malo, pa pojdem v nebesa! Ti ostaneš tu, da boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas, da to poveš, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih prosijo pri njej. Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce; naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog njej izročil. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj, ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega in Marijinega Srca!«

Preden se je Jacintin brat Frančišek 4. aprila 1919 poslovil s tega sveta, mu je Jacinta naročila: »Izroči mnogo mojih pozdravov Jezusu in Mariji in reci jima, da za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje brezmadežnemu Srcu Marijinemu rada trpim vse, kar bosta hotela.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas takoj na začetku uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja«. Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki so ob trikratnem srečanju z angelom leta 1916 in šestkratnem prikazanju Marije leta 1917 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom.

p. Anton