ZA ZIDOVI SAMOSTANA Božič v našem življenju

Še smo v dobi, ko po cerkvah odmevajo božične pesmi. Kaj je tisto, kar naj ostane v naših srcih in v našem življenju od Božiča za vse življenje?

Več stoletij pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Luč je pred dobrimi dva tisoč leti zasvetila v betlehemskem hlevu, kjer je Devica Marija povila novorojeno Božje Dete. Bog je postal človek! Mar si moremo misliti na naši zemlji kaj bolj čudovitega!? Ni ga bilo dogodka in ga ne bo do konca sveta, ki bi se dal primerjati s tem dogodkom: Neskončno sveti Bog je postal človek, da bi odrešil tebe in mene, vse ljudi od začetka do konca sveta. Skupaj s prerokom Izaijem smo praznovali Jezusov rojstni dan v prekipevajočem veselju, »kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru«

Glejmo Jezusa, to veliko Luč, kot malo Dete v jaslih, ko živi v nazareški družini, ko oznanja Božje kraljestvo, ozdravlja bolnike, odpušča grehe in končno, ko nas s strahotno smrtjo na križu odreši in v prebodenem srcu razodene vso svojo ljubezen. Naše upanje in ljubezen se prebujata ob podobi vstalega Odrešenika, usmiljenega Jezusa in presvetega Srca Jezusovega. Vid nam pomaga verovati, upati in ljubiti! Ker smo slabotni, potrebujemo, da vedno znova zagledamo veliko Luč, čeprav tudi za nas velja Jezusov blagor apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29).

Vedno nas pretrese, ko pomislimo, kako slabo so prebivalci Betlehema in Jeruzalema sprejeli Jezusa. Le pastirji so se dobro izkazali in nato modri z Vzhoda. Kaj pa mi? Jezus je zato prišel na svet, da bi se rodil, živel in deloval v naših srcih in našem življenju. Že večkrat smo slišali starodavno misel: »Če je to Dete tisočkrat rojeno, če ni v tvojem srcu, je vse izgubljeno.« Da se Jezus rodi v našem srcu, je potrebno, da je čisto. Odrešenik na najodličnejši način prihaja k nam pri sveti maši v svetem obhajilu. Kako je s sodelovanjem pri mašni daritvi? Ali prejemamo Jezusa pri svetem obhajilu z vedno večjo ljubeznijo? Bog daj, da bi bilo tako! S tem mu napravimo največje veselje.

Jezus pa se hoče roditi tudi v naših skupnostih, predvsem v družinah. Vsi vemo, da so mnoge v krizi in da se jih veliko razbije. Potrebujejo Odrešenika bolj kot vsakdanji kruh. Jezus nam je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V Jezusovem imenu smo zbrani, kadar si prizadevamo za medsebojno ljubezen in edinost. Takrat izpolnjujemo Jezusovo naročilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Naše družine bodo rešene in se bodo lepo razvijale, če bo Jezus v nas in med nami.

Jezus je prišel na svet tudi zato, da bi bil v našem bližnjem, predvsem v tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Po tem, koliko smo prepoznali Jezusa v pomoči potrebnem človeku, bomo tudi sojeni. Spomnimo se na Jezusove besede ob poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti … Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35–40).

Pripravljamo se na sveto leto 2025. Naj bo močno zaznamovano z Jezusovo navzočnostjo v bogoslužju in našem vsakdanjem življenju in delovanju, v nas, v naših skupnostih in v vsakem bližnjem, zlasti tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Tako bo naše življenje postalo trajni Božič: Bog v nas, med nami in v naših bližnjih.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Vrtna angelika pospešuje izločanje žolča

in lajša črevesne bolečine, preprečuje napenjanje ter pospešuje izločanje želodčnih sokov.

Za lajšanje bolezenskih težav uporabljamo korenino vrtne angelike (Angelicae radix).

Druga imena za vrtno angeliko (Angelica archangelica L.) so: zdravilni gozdni koren, sveta grenčica, žlahtna angelika, vrtna vanelka, arhangelika.

Latinsko ime te zdravilne rastline nam daje slutiti, da je bila v preteklosti ta zdravilna rastlina zelo cenjena zaradi njene učinkovitosti, saj njeno ime pravzaprav pomeni »angelsko zelišče«. Ime archangelica izhaja iz grške besede arkhangelos (= nadangel). Legenda pravi, da je nadangel Gabrijel ljudem povedal uporabo te rastline v zdravilne namene. Kitajski cesar Šing Nong (3500 pr. Kr.) je v zeliščarskem spisu angeliko opisal kot zdravilo pri boleznih prebavil, ledvic in srca. Imenovali so jo tang kvej in to ime je obdržala na Daljnem vzhodu še danes. Neka legenda tudi pravi: v domači vasi je bilo slišati govoriti o možaku, ki je dočakal 120 let. Sam je trdil, da je tako dolgo živel, ker je imel navado žvečiti namesto tobaka angelikino koreninico.

Angelika je največkrat dvoletnica, redkeje tri ali večletnica in zraste do 2,5 m visoko. Zgornji del stebla je včasih rdečkasto obarvan. Spodnji listi so zelo veliki, dva do trikrat pernati. Cveti julija in avgusta. Po enkratnem cvetenju in nastanku plodov rastlina odmre. Socvetje je sestavljeno iz kobul, cvetovi so na dolgih pecljih, zeleno beli in dišijo po medu. Sodi v družino kobulnic (Apiaceae), kamor spadajo tudi navadna kumina, koriander, vrtni janež, navadni komarček, pravi peteršilj idr. Dvoletno korenino izkopljemo jeseni, očistimo z vodo in zrežemo po dolgem v 4 dele. Pri umetni toploti je ne sušimo, da eterično olje iz rastline ne bi izhlapelo. Čeprav so po učinkovitosti najbolj cenjenje korenine, lahko, preden rastlina zacveti, nabiramo tudi liste in cvetove. Angelika raste v naravi v severnih deželah, na pobočjih Alp in Pirenejev in ob rekah, ki pritekajo z gora. V Sloveniji angelike ne najdemo prosto rasti v naravi, zato pa njeno sorodnico zasledimo po vlažnih gozdovih in travnikih: navadni gozdni koren (Angelica officinalis L.), ki je po videzu in učinkovanju zelo podobna vrtni angeliki, le da je nekoliko slabotnejša po učinkovanju.

Angelika vsebuje eteričino olje, kumarine, čreslovine, pektin, organske kisline, kot so angelikina, jabolčna, ocetna, jantarjeva kislina in druge spojine. Deluje ugodno na prebavila: preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča in želodčnih sokov, pomirja vznemirjeno črevesje in lajša črevesne bolečine, deluje protimikrobno. Uporabimo jo, kadar nam zaužita mastna hrana povzroča prebavne težave, imamo občutek polnosti in slabosti v prebavilih, smo neješči, imamo vnetje želodčne sluznice ali vnetje tankega in debelega črevesja ter pri začetnem čiru na želodcu. Uporabni deli rastline so korenine, listi in semena. Največkrat se za pripravo čajev in grenčic uporabljajo korenine. V ljudski medicini se angeliko priporoča tudi ljudem, ki okrevajo po bolezni, študentom pred izpiti, saj angelika deluje krepčilno, spodbujevalno. Nosečnice naj angelike ne uživajo.

Nasvet patra Simona Ašiča zoper črevesne krče in slabo prebavo

Vino iz angelike: 60 g sesekljane korenine namakamo v 1 litru belega vina 2 dni, nato dodamo še 2 g uprašene korenine ter še dodatno namakamo 2 dni. Odcedimo in jemljemo po 2 žlici na dan v času trajanja težav.

 

Čajna mešanica ČreSIT patra Simona Ašiča za izboljšano delovanje črevesja vsebuje:

-                     30% rastline bazilike (Basilici herba)

-                     15% rastline rmana (Millefolii herba)

-                     15% korenine vrtne angelike (Angelicae radix)

-                     10% plod komarčka (Foeniculi fructus)

-                     10% rastline majarona (Majoranae herba)

-                     10% cvetov ognjiča (Calendulae flos)

-                     10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

 

Čaj si pripravimo kot poparek: žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut, pokrijemo, precedimo in pijemo do 3 krat dnevno.

 

Po pripravkih z angeliko bomo torej posegli najpogosteje, kadar imamo težave s prebavo. Z njo si bomo lahko lajšali tudi težave s hemoroidi in pri refluksu. Dodamo jo pa lahko tudi v zeliščni kis, s katerim izboljšamo okus solati.

 

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE Preprost blagoslov

Rekli so, da je »težak« intelektualec, in tudi ljudje, ki jih je povabil na kosilo ob neki posebni priložnosti, so se skoraj vsi ponašali z doktorskimi nazivi, nekateri celo z dvema. Poznali so se že dolgo zaradi skupnega dela, vendar ne toliko, da bi si bili zares blizu. Gostitelj ni hodil v cerkev, a vedel je, da je med njegovimi gosti nekaj iskrenih vernikov. Želel si je, da bi čutili, s koliko ljubezni je zanje pripravil kosilo. Kar klicalo je k temu, da bi ga začeli z molitvijo. Toda moliti ni znal, pa tudi vedel ni, kakšen bi bil odziv nevernih. Zato je preprosto vstal in rekel en sam stavek: »Tisti, ki ptice pod nebom živi, naj nam to hrano blagoslovi.« In zdelo se je, kakor da je res poseben blagoslov spremljal njihovo druženje – toliko prijateljstva je privrelo na dan.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božični paket

Težka leta po vojni so nam pomagali premostiti tudi paketi, ki smo jih dobivali iz Amerike. Sorodniki z druge strani oceana so nam pošiljali predvsem oblačila, včasih pa tudi hrano: riž, kavo, konzerve. Toda takega paketa kot so ga za božič tam nekako pred 70 leti dobili Barbčevi na domačiji  vrhu hriba, še nismo videli. V njem je bilo poleg oblačil predvsem veliko igrač:  punčke podobne barbikam, plišasti medvedki, pobarvanke, plastične pištolice, orglice in veliko sladkarij. Vse to je pošiljala gospodarjeva sestra, ki je iz domače revščine še kot mlado dekle odšla po svetu. Pravzaprav smo skoraj vsi dobivali pakete iz Amerike, a malce čudno je bilo, da ni nobenega nikoli dobila soseda Pavlina, katere pokojni mož je bil doma iz Barbčeve hiše. Bila je vdova z dvema neubogljivima otrokoma, ki ju je komaj preživlja z delom na dnini in krpo lastne zemlje, kjer je preredila pujska. Ljudje so ji govori, da ni prav, da vse pakete dobi svakinja na domu. Pavlina pa  je zamahnila z roko: »Kar naj jih ima, saj več kot ene obleke na enkrat ne more obleči in več kot več ne more pojesti – torej sva na istem.« Toda ljudem nekaj ni dalo miru, pa so pregovorili poštarja, da jim je dal naslov tete iz Amerike. Pisali so ji o stiski, v kateri živi ovdovela svakinja in da bi bilo prav, če bi se spomnila tudi nje in njenih otrok. Dobili so odgovor, da oblačila, ki jih pošilja, niso njena, ampak jih zbere pri sodelavkah in znankah, ki nimajo svojcev v Evropi. Pakete je pošiljala na svoj dom misleč, da jih svakinja razdeli vsem sorodnikom. Zdaj pa ne bo poslala nikomur več ničesar. Jaz pa ob spominu na to zgodbo vedno pomislim na preprosto dejstvo, da več kot ene obleke hkrati ne moreš obleči, prav tako se več kot do sitega tudi ne moreš najesti.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božične maše

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik.

V Rimu  je polnočnica v baziliki sv. Petra; tretja – tako imenovana dnevna maša, je v baziliki Marije Snežne; druga – za katero se je prijelo ime pastirska maša –  pa v cerkvi sv. Anastazije. Sv. Anastazija je bila v srednjem veku zelo češčena svetnica, mučeniške smrti je umrla 25. decembra leta 304, zato goduje na sam božični dan.  Na Slovenskem pa očitno ni bila posebno znana, saj imamo njej posvečeno eno samo podružnično cerkev v Brestovici  na Krasu. Zato tudi kot krstno ime ni bila  priljubljena.  V mojih osnovnošolskih letih je bil ravnatelj v Stični Ivan Velišček, ki  je bil doma nekje s Primorske. Rekli smo mu tovariš ravnatelj,  njegovi ženi pa gospa Stazika. To je bila okrajšava za Anastazijo. V tistih časih smo dobivali ameriško pomoč v obliki mleka v prahu, sira, moke in podobnih živil. Gospa Stazika nam je kuhala šolske malice. Iz te moke in mleka je spekla čudovit kruh, kakršnega od doma nismo poznali. Ko nam ga je delila, je nismo bili nič manj veseli kot so bili prvi kristjani veseli, ko jim je  v rimske zapore sv. Anastazija prinašala hrano.

Valerija

V bunkerju »Ljubljana«

Kako so z njimi ravnali v kočevskih zaporih, si lahko samo predstavljamo. To ni bil hotel. Tisti, ki so jih zaprli, niso imeli nikakršnega spoštovanja do vernih ljudi. Duhovniki so jim bili največji trn v peti. Poniževali so jih. Morali so spati na golih tleh. Da so jim še bolj vzeli dostojanstvo, jim niso dovolili niti na stranišče. Pogosto so jih zbujali sredi noči in jih napol zaspane silili, da so morali podpisovati razne zapisnike. Razumljivo je, da zapisnikov niso podpisali prostovoljno in iz prepričanja. Komunisti so v svojih časopisih celo objavili, da so vodilni izmed katoliških duhovnikov podpisali izjave in da obžalujejo, da so bili tako slepo pokorni silam, ki so nasprotne domovini.

Razmere v zaporu so bile nečloveške. Bili so zelo natlačeni. Hrana je bila slaba. Dobivali so umazano čorbo, v kateri je plaval tu in tam kak košček krompirja ali korenja. Še zlasti jih je pestila žeja. Imeli so en galon vode za vse, ki so bili v celici. Vsak je dobil komaj kak požirek. Tudi higienske razmere so bile obupne. Niso jim dovolili, da bi se umivali. Uši so se razpasle in jih grizle. Zaradi nenehne žeje so jim razpokale ustnice. Nekateri so imeli tako suha usta, da so težko govorili. Zaradi nepravilne prehrane so dobili hudo drisko, nekateri celo krvavo. Vse to jih je še dodatno izčrpavalo.

Po koncu procesa, ko so bili že obsojeni, so jih začeli odvažati in streljati. Kljub temu da so bile razmere tako nemogoče, je bilo med njimi veliko upanja. Sprejeli so razmere take, kot so bile, in skušali tudi na ta način služiti Bogu. Trudili so se, da so veliko molili. Ker so imeli med seboj duhovnike, so imeli možnost, da opravijo sveto spoved. Kolikor mogoče so bili pripravljeni na vse. Bolj ko so bili od ljudi zavrženi in ponižani, bliže jim je bil Bog ter jim dajal poguma in moči za zvesto pričevanje.

Nemci so se takoj potrudili, da bi naredili red v deželi. Zaradi bližajoče se nemške ofenzive so partizani zapustili Kočevje. Seveda je mesto moralo zapustiti tudi tako imenovano sodišče. Vse ujetnike so morali nemudoma preseliti. Naložili so jih na tovornjake in jih prepeljali v Grčarice. Vas je bila že popolnoma porušena in požgana, za kar so bili zaslužni partizani. Pred vasjo so zavili malo v gozd. Tam so ujetnike mučili in zastraševali s strojnicami. Po več kot dveh urah so jih odpeljali v vas in jih namestili v že precej razdejanem župnišču. Bili so močno zastraženi in niso niti smeli pogledati skozi okno. Eden izmed njih se je spozabil. Pri priči je bil ustreljen v glavo in prsi. Bili so zelo lačni, a jim nihče ni dal ničesar. Vse tri skupine so bile zaprte v raznih sobah. Med seboj pa niso mogli imeti stika.

V vsaki skupini je bil en duhovnik. Ti so se potrudili, da so vsak svojo skupino dobro pripravili na smrt. Molili so rožni venec in prejeli odvezo.

Dne 24. oktobra 1943 so jih z žicami privezali na vrv. Močno zastraženi so odšli v gozd nad vasjo. Po kaki uri hoje so prišli na jaso sredi gozda. Bil je laz, ki so ga domačini redno kosili. V njem je bila kraška vrtača. Tam so nekatere zelo mučili, preden so jih pobili. Med najbolj mučenimi je bil najbrž tudi pater Placid, saj so stari ljudje v Stični vedeli povedati, da je neki domačin partizan pripovedoval, da ne more pozabiti kako grozno so mučili patra Placida. Vseh jetnikov, ki so bili umorjeni na isti dan, je bilo 23.

Bil je Gospodov dan. Vsa Cerkev je praznovala misijonsko nedeljo. Ni naključje, da je pater Placid daroval svoje življenje za Kristusa ravno na nedeljo. V tem lahko vidimo Božjo ljubezen, saj je svoje zemeljsko življenje dopolnil ravno na dan, ko je Gospod vstal od mrtvih. Njegova daritev je bila misijonska. Tudi s svojo smrtjo je bil povezan z njim, ki mu je vse življenje pripadal. Mučitelji so mislili, da bodo v njem zadušili Gospoda, a ga je s smrtjo še bolj poveličal kot z vsem svojim življenjem. Življenje patra Placida je bilo kakor seme položeno v zemljo, da bi vzklilo in obrodilo mnogoteren sad.

Na hitro so skopali skupen grob na dnu vrtače. Zmetali so jih v grob in ga površno zasuli. Nekateri, ki so izvedeli za vse, kar se je zgodilo, so obvestili župnika v Ribnici. Ta pa je obvestil tudi domače. Oče p. Placida je onemel. Lasje na glavi so se mu pobelili. Obvestili so tudi samostanske v Stični. Ti so za pokojnega patra Placida 16. novembra opravili sedmino.

Vsem, ki so bili v skupini, je pater Placid naročil: »Če se bo kdo izmed vas rešil, naj sporoči v župnišče v Ribnico pozdrave za domače. Naj molijo zame. V Stično pa naj sporoči, da imam naročenih 120 svetih maš.« Te svete maše je pozneje opravil njegov rodni brat pater Maver.

V samostanu je smrt patra Placida povzročila neke vrste zadržanost. Niso veliko govorili o vsem, kar se je zgodilo. Tudi zapisali niso v samostanske dokumente skoraj nič. Komunistično nasilje je pognalo mnogim strah v kosti. Opat Avguštin je bil pretresen. Ni mogel verjeti, da se je lahko komunistična ideja tako razpasla med Slovenci. Tiho je trpel in se bal, kdo bo naslednji. Bil je trdno odločen, da se ne bo umikal in ne bal. Skrbelo ga je za njegove menihe. Tistim, ki so bili bolj izpostavljeni, je predlagal, naj bodo čim bolj zadržani in ne dajejo nikakršnih izjav, s katerimi bi lahko dražili komuniste. Z vso ljubeznijo je nadaljeval molitev za svoje menihe in za slovenski narod. Slutil je, da se bodo dogajale še hude reči. Toda ni izgubljal upanja in ni se prepuščal strahu. Vedel je, da v vsem, kar se dogaja, ni sam. Jezus je z njimi in on drži svojo roko tudi nad slovensko zemljo. Še posebno pa je bil gotov, da Bog varuje stiški samostan. Ne bodo se izognili trpljenju, a imeli bodo moč, da bodo vztrajali v zvestobi do konca. Pater Placid je že končal svoje zemeljsko popotovanje. Z apostolom Pavlom bi lahko vzkliknil: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal in vero ohranil.« Da, bil je zvest do konca. Tudi v mučeništvu ni klonil. Jezus sam je trpel z njim in v njem. Sedaj je sobrat že pri Bogu. Opat je bil prepričan, da so dobili v patru Placidu novega priprošnjika pri Bogu. Pogosto je iz vsega srca vzdihnil: »Pater Placid, prosi za nas pri Gospodu!«

Menihi se o vojnih rečeh niso veliko pogovarjali. Posebno molčeči so bili pred delavci. Vse je bilo tako čudno, da nikoli nisi vedel, kdo lahko kaj pove naprej. Bal se je, da bi komunisti med samostanskimi koga pridobili, da bi jim pripovedoval, kaj se v samostanu dogaja, o čem se menihi pogovarjajo. Vse, kar je opravil opat Avguštin, je opravil na štiri oči. Zelo je bil zaskrbljen za vse, ki so sodelovali pri reviji Božje kraljestvo. Pater Metod in pater Tomaž sta bila glavna sodelavca. Naročal jima je, naj bosta pazljiva, da ne bi po nepotrebnem izzivala nesreče.

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (3) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Ljubezen do Boga in bližnjega

Če torej ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem (Mt 22,37), če v vas bolj goreča ljubezen presega to ljubezen, s katero se zadovolji dejavna ljubezen; če plamenite v tej ljubezni, sprejeti v polnost Duha, ki je skoraj Božja ljubezen, h kateri vodi: boste v resnici uživali Boga, seveda ne takšnega, kakršen je, saj to je nemogoče vsakemu ustvarjenemu bitju, pač pa takšnega, kakršnega more človek uživati. Končno boste uživali tudi sami sebe takšne, kakršni ste, ko boste spoznali, da nimate prav ničesar, zaradi česar bi se ljubili, razen kar ste prejeli od Boga, in vsa vaša ljubezen se bo obrnila k njemu. Uživali boste, pravim, sami sebe takšne, kakršni ste, kajti z ljubeznijo, ki jo boste imeli sami do sebe, boste spoznali, da nič ni vredno ne vas ne vaše ljubezni, razen zaradi njega, brez katerega ste nič (št. 50,6).

Hkrati bo tudi vaš bližnji, ki ga morate ljubiti kakor sami sebe, da ga boste uživali, kakršen je, imel za vas isto slast kakor vi; je namreč človek kakor vi. Zato ne ljubite sami sebe, razen če ljubite Boga; dosledno kakor sami sebe ljubite vse, ki enako ljubijo Boga. Dalje svojega sovražnika, ki ni nič, ker ne ljubi Boga, ne morete ljubiti kakor sami sebe, ki ljubite Boga; vendar ga boste ljubili, da bi tudi on ljubil. Ni namreč isto ljubiti nekoga, da bi ljubil, in ljubiti, ker ljubi. Da bi ga uživali, kakršen je, ga ni treba vzeti takega, kakršen je, ker ni nič, marveč takšnega, kakršen bo morda postal; to je blizu niča, pa še to je dvomljivo. O komer pa je gotovo, da se ne bo vrnil k ljubezni do Boga, do tega vaša ljubezen ni le blizu niča, ampak popoln nič, ker ta človek ostane za vekomaj nič. Z izjemo človeka, ki ga nismo dolžni ljubiti, ampak celo sovražiti [tu bi Bernardu lahko oporekali, da moramo sovražiti greh, grešnika pa ljubiti}, kakor je pisano: »Mar ne sovražim tvojih sovražnikov, Gospod, se mi ne studijo, ki se vzdigujejo zoper tebe?« (Ps 139,21), nam vse objemajoča ljubezen ne dovoljuje, da bi komu odrekli ljubezen, pa naj bo tudi najhujši sovražnik. Kdo je moder in bo to doumel? (št. 50,7).