Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (3) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Urejena ljubezen

»Uredil je ljubezen v meni« (Vp 2,4). Katero? Obojno, toda v nasprotnem redu, zakaj ljubezen v dejanju daje prednost nižjim dejanjem, čustvena pa višjim. Ni namreč dvoma, da na primer od ljubezni prevzeta duša daje ljubezni do Boga prednost pred ljubeznijo do človeka in med ljudmi bolj ceni popolnejše od slabotnih, nebesa bolj od zemlje, večnost bolj od časnosti ter dušo bolj od telesa. V pravilno urejenih dejanjih pa se dostikrat ali celo vedno držimo nasprotnega reda. Tako nas skrb za bližnjega bolj priganja in se večkrat oglaša; onemoglim bratom z večjo vnemo strežemo. Po človeški postavi in nujnosti se bolj trudimo za mir na zemlji kakor za nebeško slavo in stiska zemeljskih skrbi nam komaj dovoljuje, da mislimo na večnost. Skoraj neprenehoma se ubadamo s svojimi telesnimi tegobami ter pri tem zanemarjamo skrb za dušo; in po apostolovih besedah tistim svojim udom, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje (1 Kor 12,23) in na ta način izpolnjujemo Gospodovo besedo, ki pravi: »Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji« (Mt 20,16) … Red je obrnjen na glavo, toda sila kola lomi. Dejanska ljubezen se drži svojega reda po naročilu gospodarja, začenši pri zadnjih. To je dobro in pravično pravilo, ki se ne ozira na osebo, marveč na potrebe ljudi in tudi ne gleda na ceno stvari (št. 50,5).

Drugače pa ravna čustvena ljubezen, ki začenja pri prvih. To je modra ljubezen, ki razlikuje stvari po njihovi vrednosti. Čim večja je na primer vrednost neke stvari same po sebi, tem bolj jo ceni tudi ljubezen; manj vredne ceni manj, najmanj vredne pa najmanj. Oni red ljubezni ustvarja resnica, ta red ljubezni pa si prilašča ljubezen. V tem je namreč resnična ljubezen, da prej prejmejo tisti, ki so bolj potrebni; nasprotno pa je darežljiva resnica, če se z ljubeznijo držimo reda, ki ga resnica določa z razumom.

Kako molim

Če primerjam molitev z dihanjem ali z bitjem srca, želim s tem nakazati to nenehnost molitve, brez prekinitve, mnogokrat celo nezavedno.

Spomin se mi vrača na neko davno razlago molitve, ki pravi, da je najvišja oblika molitve slavljenje, ker Bog vse ve in razume in je v to slavljenje vključeno vse drugo, tudi zahvale in prošnje.

Imam možnost, da začnem z najvišjo obliko molitve, to se pravi s slavljenjem, in se potem spuščam na nižjo stopnjo zahvaljevanja in na koncu na najnižjo, prošnje. Lahko pa storim tudi obratno, da se vzpenjam.

Vendar v mojem načinu molitve začenjam na višini in ostajam v slavljenju tako dolgo, dokler se da. Potem se spuščam, tako da se slavljenje prelije v zahvaljevanje, na kar v svojem življenju pogosto pozabim. Na koncu so prošnje za vse to, kar mi leži na srcu. Spontano in preprosto, brez olepšavanja in ovinkarjenja, izrazim vse svoje želje, potrebe in hrepenenja. Prosim tudi za potrebe bližnjih.

Še druga razlaga stopenj molitve mi pogosto stopi pred oči:

1. stopnja: jaz govorim in Bog posluša;

2. stopnja: Bog govori in jaz poslušam;

3. stopnja: dialog, pogovor;

4. stopnja: tišina, brez besed, besede niso več potrebne. To je nekakšno zrenje, mir, sreča, ljubeča navzočnost. Gre za globok mir, ljubezen, zaupanje in predanost.

In še molitev srca. Obstoji v tem, da na primer kar naprej ponavljamo te ali podobne besede: »Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!« Kako se je naučiti? Spomnim se, kako je duhovnik katehet pri verouku  razlagal svojim učencem molitev srca. Rekel je, da je prvih stokrat težko ponoviti eno in isto kratko molitev in da potem naprej gre lažje, srce moli samo od sebe. Teh besed se večkrat spomnim, predvsem v trenutkih, ko se molitev upira, ali sem utrujena in podobno. Prvih stokrat je težko, treba se je potruditi in tako premagati samega sebe in potem naprej gre samo od sebe, srce moli …

Nekateri pravijo, naj bi bile besede pri molitvi srca vedno iste. Tega se ne držim. Vedno znova iščem nove oblike molitve srca, in to z namenom, da bi res molilo srce, da ne bi bila to le molitev ustnic in volje, ampak res iz srca.

Ljubiti in moliti … moliti in ljubiti … zaupati, odpreti se, se izročiti, dopustiti, da On moli v meni … in vedno znova začenjati, nikoli se ne naveličati …

Še kratek pogled v prihodnost: kaj je cilj moje molitve, kam me vodi, kaj se dogaja, ali se spreminjam, ali pa ostajam vedno ista, z istimi napakami in s ponavljanjem istih grehov?

Potruditi se moram za nesebičnost v molitvi, da bolj molim za druge kot zase. Večkrat se zalotim, da je moja molitev sebična in se potem čudim, da sem kljub celodnevni molitvi slabe volje in da ne čutim ljubezni do bližnjih.

V drugi točki pa želim delati za to, da se stopnja molitve dvigne čim više in da tako dobim tudi sadove molitve, ki so v bistvu sadovi Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir …Vsega tega želim v obilici zase in za druge, da bi med nami rastlo Božje kraljestvo, kraljestvo ljubezni in edinosti v Svetem Duhu.

Marie – Agnès de Jésus FCJ

 

TAKOLE MOLIM Pogovor z Jezusom

Na kratko bi rekla: Vsa moja molitev se začenja, nadaljuje čez dan in končuje zvečer ob misli na najsvetejši Srci.

Jutro začnem z molitvijo:

Glej, moj Jezus, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo. O dobri Jezus, Jagnje Božje, ki se neprenehoma daruješ na naših oltarjih za zveličanje sveta, združena s hčerami Srca Jezusovega se združujem s Teboj. V ta namen sprejmem vse trpljenje, križe in ponižanja, ki mi jih je Tvoja Božja Previdnost namenila. Vse Ti darujem v tisti namen, za katerega se Ti sam daruješ. Naj izprosi moja neznatna žrtev obilo blagoslova sveti Cerkvi, duhovščini, naši domovini in za spreobrnjenje grešnikov.

Opoldan molim:

Jezus želim Te to uro, združena z Marijo, prav posebej ljubiti, hvaliti in tolažiti. Sprejmi v ta namen vse moje misli, besede in dejanja, posebno moje srce, da ga razžariš v ognju svoje ljubezni.

O trikrat sveti Bog: Oče, Sin in Sveti Duh, iz globočine te molim in ti darujem predragoceno kri, dušo in bogastvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za vse žalitve, božje rope in preklinjanje, s katerimi ga žalijo ljudje. In po neskončnem zasluženju presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega Te prosim: Spreobrni uboge grešnike!

Čez dan se mi porajajo razni vzdihljaji in prošnje k Srcu Jezusovemu, na primer za ljudi, ki želijo podporo v molitvi. Vse izročam presvetemu Srcu Jezusovemu, posebno ob uri Usmiljenja – ob 3. uri popoldan. To so milostni trenutki.

Po uslišanih prošnjah mi raste zaupanje in ljubezen, z njo pa se obnavlja hvaležnost. Vsak dan zmolim litanije Srca Jezusovega.

Zvečer se poslavljam z naslednjo molitvijo:

Jezus, ti nežno počivališče vseh Tebi ljubečih src. Tebi priporočam za to noč svoje srce, dušo in telo, da ju varuješ nečistih skušnjav in predstav hudobnega duha. Moj najdražji Jezus, počivat grem s tistim namenom, s katerim si ti v slavo svojega Očeta dovoljeval svojemu telesu počitek. Kolikorkrat mi bo udarilo srce, toliko tisoč pozdravov naj velja Tvojemu Srcu.

O preljubeznivo Srce Marijino, ker ponoči sama ne morem hvaliti Boga, te prosim, hvali ga ti namesto mene. Ob vsakem utripu mojega srca ponesi tisočero hvalo in čast Presveti Trojici in presvetemu Srcu Jezusovemu.

Vsak moj dihljaj sprejmi kot znamenje ljubezni do Tebe in Tvojega ljubega Sina.

Ljuba Mati, sprejmi me nocoj v svoje posebno varstvo in me blagoslovi v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Amen.

s. Ksenija

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (29) Molitveno bogoslužje

Duhovniki, redovnice in redovniki, pa tudi številni laiki imajo vsak dan v rokah molitveno knjigo, ki ji rečemo bogoslužni molitvenik ali kar brevir. V njej so glavna molitvena vsebina svetopisemski psalmi, pa tudi prvo od beril je vedno svetopisemsko in še marsikaj. To je za Svetim pismom in mašno knjigo najsvetejša molitvena knjiga Cerkve. Iz nje vsak dan molimo v imenu Kristusa in Cerkve. Vključujemo se v molitev Kristusa in Cerkve k Očetu. To je dihanje Cerkve, da se v vedno bolj zastrupljenem duhovnem ozračju ne zaduši in ne umre. Posebno dragoceno je to dihanje po kontemplativnih samostanih. Bog ne daj, da bi prenehalo!

Konstitucija o svetem bogoslužju molitveno bogoslužje takole razlaga: »Molitveno bogoslužje je po starodavnem krščanskem izročilu sestavljeno tako, da hvalospev Bogu posvečuje celoten tek dneva in noči. Kadar pravilno molijo ta čudoviti hvalospev duhovniki in drugi, ki jih je Cerkev pooblastila, ali pa verniki, ki skupaj z duhovnikom molijo v odobreni obliki, tedaj je to zares glas neveste, ki ogovarja Ženina, da, je celo molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu« (B 84).

Neka redovnica je pred leti zapisala: »Novo obliko molitve sem odkrila ob izdaji molitvenika Hvalnice in večernice. Z njim se mi je odkrilo bogastvo psalmov. Všeč mi je bil psalmist, ki je tako odkrito, tako neposredno molil k svojemu Bogu. Hotela sem mu biti podobna in tako sem tudi sama poskusila napisati nekaj psalmov. To so bili moji prvi začetki prosto oblikovane molitve.«

Bogoslužni molitvenik je uradna cerkvena molitvena knjiga. Ko se udeležujemo molitvenega bogoslužja, svoje molitve pridružujemo Kristusovim molitvam in molitvam Cerkve, kajti molitveno bogoslužje je »molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu« (B 84).

Vsaka molitev Cerkve, zato tudi molitveno bogoslužje, dobiva svojo moč in učinkovitost od edinosti, s katero je Cerkev povezana s svojim Gospodom, katerega telo je. Krščanska molitev je zato nujno cerkvena. Čeprav jo opravlja kristjan sam zase, vključuje edinost z brati in sestrami in dobiva svojo učinkovitost od Cerkve. Tako nobena molitev, čeprav jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna.

Poleg psalmov in drugih delov Svetega pisma pridejo tekom leta na vrsto pomembnejši odlomki iz del cerkvenih očetov in duhovnih pisateljev. Pridružujejo se jim pesmi in odpevi. Vse je urejeno v skladu s cerkvenim letom.

Neki laik naglaša bogastvo življenjske modrosti molitvenega bogoslužja:

»Imam prijatelja, ki ni duhovnik, a vsak dan moli iz brevirja. Včasih mi pripoveduje, kako polne in bogate so tiste molitve. Občudujem ga. In vidim, da so mu dnevi bogati. Besedila niso samo čiste molitve, v njih je tudi veliko modrosti. V življenju nam je modrost potrebna, prav tako ali še bolj kakor znanje in spretnost. Nekaj modrosti je pravzaprav skrite v vsaki molitvi, povsod so poleg spodbude za polnejše in bolj kulturno življenje.«

Z molitvenim bogoslužjem posvečujemo ves dan in vse cerkveno leto. Z njim spolnjujemo naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17).

Glavni molitveni uri sta hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev. Molijo jih tudi mnogi laiki. Razen tega spadajo k molitvenemu bogoslužju ura bogoslužnega branja, dnevna molitvena ura in sklepna molitvena ura.

Molitveno bogoslužje ni le javna molitev Cerkve, temveč je tudi »vir pobožnosti in hrana za osebno molitev«. Koncilski očetje zato goreče prosijo »duhovnike in vse, ki se ga udeležujejo, naj se pri molitvi srce sklada z glasom« (B 90). Bogoslužni molitvenik je torej knjiga, s pomočjo katere napredujemo na poti svetosti. Poleg Svetega pisma in svete maše je glavni vir našega duhovnega življenja. Zato ima prednost pred katerokoli drugo molitvijo. Veliko vrednost ima skupno molitveno bogoslužje, pri katerem je Jezus na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19s).

Redovni duhovnik piše:«Za sveto mašo dajem prvo mesto molitvenemu bogoslužju. Zavedam se, da moli po meni Kristus in Cerkev, da sem usta Kristusa in Cerkve. Opravljam ga za vso Cerkev in za potrebe vsega sveta. Obenem vanj vključujem tudi svoje duhovne potrebe in svoje pastoralno delo.

Ljubim skupno molitev molitvenega bogoslužja, kakor ga opravljamo po samostanih. K temu me priteguje uspešnost skupne molitve in Jezusova navzočnost pri njej. Jezus namreč pravi: »Nadalje vam resnično povem: Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,19s). Nadalje me vabi k skupni molitvi evharistični Jezus, ki nas čaka, da ga skupno počastimo. Končno je skupna molitev temelj bratske ljubezni in jo utrjuje.«

Duhovnik lepo pravi:«Jezus je zame nenadomestljiv zgled in učitelj, kako moram kot duhovnik-srednik v molitvi najti svoje pravo mesto. Zavedam se, da z molitvijo na odličen način opravljam svoje duhovniško poslanstvo, zato mi jo Cerkev naroča kot eno od glavnih opravil mojega duhovniškega dela in življenja.

Velikokrat doživljam, da me ljudje, tudi taki, ki sami redno molijo, prosijo za molitev. Veren človek vidi v duhovniku nekoga, ki mu je bila na poseben način zaupana naloga, da moli za druge.«

Udeležba pri molitvenem bogoslužju je odličen način hoje za Kristusom. Tudi on je molil psalme. Vključujemo se v njegovo molitev in po njem, z njim in v njem prihajamo k Očetu.

Z molitvenim bogoslužjem se pridružujemo Mariji, apostolom in drugim učencem, ki so pri skupnih molitvah uporabljali psalme in druge dele Svetega pisma:

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi« (Apd 1,14). »Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah ... Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi« (Apd 2,42.47).

Molitveno bogoslužje ima veliko apostolsko moč. Cerkev »neprenehoma hvali Gospoda in prosi za zveličanje vsega sveta ne le z obhajanjem evharistije, ampak tudi na druge načine, zlasti z molitvijo duhovnih dnevnic tj. molitvenim bogoslužjem« (B 83). Tako živimo v stalni povezanosti z Bogom in prinašamo stoteren sad za življenje sveta.

Molitveno bogoslužje je začetek tistega bogoslužja, ki ga bomo vekomaj obhajali v nebesih; »Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško« (B 8). Seveda je to okušanje, dokler smo na tej nepoveličani zemlji kot tujci in popotniki, še nepopolno. Če se molitvenega bogoslužja udeležujemo s pravim notranjim in zunanjim sodelovanjem, nam daje navzoči Gospod svojo prisotnost na neki način tudi okušati. Vsaj včasih. Nebesa so tam, kjer je in se razodeva ter daje poveličani Kristus. Ker je poveličani Kristus po Svetem Duhu med nami pri molitvenem bogoslužju navzoč, je razumljivo, da je naše zemeljsko molitveno bogoslužje že nekakšno okušanje nebeškega bogoslužja.

Neka uslužbenka je povedala o svoji molitvi tole:«V zadnjem času sem začela moliti brevir. Tako čudovito se mi zdi dneve začenjati z molitvijo in jih z molitvijo končati. Tako osrečujoče je nositi Božjo besedo v srcu ves dan, se je spominjati v veselih in žalostnih trenutkih.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo kar za štiri zrna. Hvala vsem za sodelovanje.

Lepo povabljeni k molitvenemu sodelovanju še drugi. Tudi če za duhovne poklice zmolite samo eno desetko rožnega venca na dan in večkrat tudi to pozabite, bo še vedno več kot 50 rožnih vencev na leto. To je že duhovni zaklad! Ne gre v prvi vrsti za število. Bolj pomembna je kvaliteta molitve in ljubezen, s katero molimo. V številu pa se kaže vztrajnost. Izraz »duhovni poklici« pomeni duhovniške, redovniške, misijonarske poklice in še druge oblike posvečenega življenja. Posvetimo ga z zaobljubami ali podobnimi vezmi pred Bogom in Cerkvijo.

PO MARIJI K JEZUSU Pričevnje nekdanjega nogometaša Floriana Boucansauda

Zelo jasno se spominjam svojega »srečanja« z Devico Marijo. Katoliško vero sem spoznal pri svojih iskanjih na internetu, ker v župniji nisem poznal nikogar, ki bi mogel odgovoriti na vsa moja vprašanja.

Ugotovil sem, da se je sveta Devica Marija v teku zgodovine večkrat prikazala, da bi nas povabila k spreobrnjenju in nam povedala, kako nas Bog ljubi. Na začetku sem gledal video, ki je poročal o prikazovanjih v Garabandalu (Španija), Fatimi in Medžugorju itd.

Pred tem sem poznal Lurd samo po imenu in nisem vedel, kaj se je tam resnično zgodilo. Svoji ženi sem rekel: »Neverjetno je, da o tem nihče ne govori? O dogodku bi morali poročati vsak večer pri dnevniku!«

Počasi sem v nebeško Mater dobil zaupanje. Prosil sem jo, da me vodi vsak trenutek dneva. Ko sem brskal po spletu in poizvedoval pri protestantih, ki so omalovaževali Marijino vlogo v odrešenjskem načrtu, se je v meni pojavil boj, kakršnega prej še nisem poznal.

Svoj računalnik sem posvetil Devici Mariji – k temu dejanju me je brez dvoma navdihnila Ona – in jo prosil, da me obvaruje pred vsako zmoto. Od takrat naprej sem pričel spoznavati razodetja in svetnike, ki so mi pomagali, da sem jo še bolj ljubil! Molitev rožnega venca je postala moja vsakdanja spremljevalka, ker sem imel veliko žejo po spoznanju našega Gospoda in njegove ljube Matere!

Kmalu po spreobrnjenju mi je Gospod podelil eno največjih milosti v mojem življenju: odkril sem evangelij, ki ga je po navdihu napisala Marija Valtorta. Branje tega dela me je preoblikovalo, moja vera se je razcvetela, ljubezen do Jezusa in Marije pa je pričela neprestano rasti. Notranji občutek mi pravi, da ju danes mnogo bolje poznam.

Močno sem upošteval mnenje o delu Marije Valtorte, ki mi ga je zaupal don Gabriele Roschini: »Nobena druga marijanska literatura niti najboljše tovrstne knjige, ki sem jih bral in študiral, mi niso dale tako jasne, žive, popolne, svetle in privlačne podobe o Mariji. Je preprosta in obenem vzvišena.«

Florian Boucansaud, avtor knjige Es-tu prêt? Il revient (Si pripravljen? Vrnil se bo).