Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 1. december 2023

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Kaj je?

Drugi vatikanski koncil na zastavljeno vprašanje takole odgovarja:            »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (2. Vat, B 7).

Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi:

»V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).

Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega.

Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).

 

četrtek, 30. november 2023

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke redovne skupine smo napredovali kar za štiri zrna. Hvala vsem za sodelovanje.

Kar imamo za darovanje Bogu vsi na razpolago, so različne oblike trpljenja. To velja še posebej za različne bolnike, od starosti oslabele in tiste, ki se čutijo od vseh zapuščene. Že zjutraj lahko naredimo namen: »Kar bom danes trpel, darujem za poklice duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za njihovo stanovitnost.« V večnosti bomo spoznali vrednost teh velikodušnih daritev. Položimo jih v Marijino brezmadežno Srce, saj ona je mati še posebej vseh poklicanih.

sreda, 29. november 2023

Ravnokar so se srečali z Devico Marijo

V zvezi s pobožnostjo papeža Frančiška do Device Marije p. Aleksander Awi Mello, brazilski duhovnik in tajnik kongregacije za laike, družino in življenje, piše: »Njegova teologija in mariologija sta zelo konkretni, ker jasno kažeta, kaj je treba v molitvi prositi in v čem je bistvo življenja.« Pri svoji predstavitvi papeža navaja tudi njegove lastne besede: »Če hočeš vedeti, kdo je Marija, vprašaj teologe. Če hočeš vedeti, kako jo je treba ljubiti, vprašaj ljudstvo!«

P. Awi Mello poleg tega navaja odlomek iz knjige papeža Frančiška, Srečanja z Marijo, v kateri pripoveduje o svojih srečanjih z Božjo materjo v marijanskem svetišču Lujan (Argentina), ki je argentinsko narodno svetišče. Duhovnik piše: »Papež to opisuje na čudovit način. Če je spovedoval vernike, ki so vstopali v cerkev z leve strani in jo zapuščali na desni, so bile spovedi zelo običajne. Kadar je spovedoval na desni strani, ko so ljudje že šli mimo Božje matere, pa so opravili življenjsko spoved in njihovo srce je bilo pri tem ganjeno do solz … ker so se srečali z Devico Marijo in si z njo izmenjali poglede.«

 

torek, 28. november 2023

Marija je moja mati

Moje prvo izkustvo z Devico Marijo, še posebno z Našo Gospo iz Aparecide (Brazilija), sega v otroško dobo, ko še nisem imel tako formirane vesti kot odrasli moški.

Že v prvih mesecih življenja sem imel zdravstvene težave in moji starši, ki so bili zelo vdani Devici Mariji, so me posvetili Naši Gospe iz Aparecide. Veliko in dolgo so molili in prosili sveto Devico, da bi me ozdravila in varovala. Od tistega trenutka naprej v vsej svoji mladosti nisem imel več problemov z zdravjem. Nikoli nisem šel v bolnišnico razen takrat, ko sem bil pri sedemnajstih letih poškodovan pri igranju nogometa.

Še vedno hranim podobico, ki sem jo prejel v otroštvu ob svoji posvetitvi Devici Mariji. Ob tej priložnosti so bili starši tisti, ki so izbrali Devico Marijo za spremljevalko na moji življenjski poti, sedaj pa ta korak naredim sam. Sveta Devica je oporna točka vseh mojih premišljevanj, odločitev in aktivnosti. Marija je moja Mati, ki me posluša, mi kaže pot in hodi z menoj.

Silvonei José, direktor Vatikanskega radia v Braziliji

ponedeljek, 27. november 2023

PO MARIJI K JEZUSU Žalostna Mati Božja

Švicarski teolog, duhovnik in kardinal Hans Urs von Balthasar je napisal premišljevanja za križev pot, ki ga je v Koloseju na veliki petek 1988 molil sv. Janez Pavel II. V teh premišljevanjih von Balthasar opisuje Marijo, ki trpi skupaj s Sinom: »Mati Marija je bila neobhodno nujno potrebna pri Jezusovem spočetju in rojstvu, zdaj je spet neobhodno nujno potrebna pri njegovem trpljenju in smrti. Noben človek ni brez sočloveka, a zdaj na križu nista dovolj oba sokrižana razbojnika, potrebna je še brezgrešna žena, ki ne more prenehati biti to, kar je: deviška mati. Jezus jo bo zdaj napravil za deviško Mater svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Da bi mogla to postati, mora skupaj s svojim Sinom vstopiti v najhujše trpljenje: voda in kri, zakramenti Cerkve, pritekajo samo iz Jezusovega telesa, ki trpi do smrti, Marija pa more postati mati in prapodoba Sinove neveste, Cerkve, samo iz svojega duhovno prebodenega Srca. Marija mora biti zato deležna Sinove zapuščenosti od Boga: Kakor mene zdaj zapušča Oče, tako jaz zapuščam tebe: glej svojega novega sina, Janeza, mojega ljubljenega učenca, ki je hkrati globoko povezan s Petrom, zastopnikom cerkvene edinosti. Po Janezu je Marija, Immaculata, uvedena v petrinsko Cerkev; v njeni sredi bo za vse vernike prosila za Svetega Duha, ki jo je prej že obsenčil v Nazaretu.

Marija je le človek, ni Bog-človek, ki more nositi greh sveta. A kljub vsemu je udeležena pri tem nadčloveškem trpljenju: od nje se zahteva samo to, da se ne razburja, ampak da še naprej izreka svojo pritrditev do strašnega konca. Od nobenega človeka, nobene matere, nobene žene ni bilo mogoče toliko terjati: sedmeri meči v njenem srcu so samo šibka prispodoba za to. Videc Razodetja jo uzre med zemljo in nebesi, ko glasno kri v porodnih bolečinah.

Nekaj svoje milosti krščanstva, ki izhaja docela od Kristusa, dolgujemo tudi njej. To so vedeli že cerkveni očetje: kristjan ima Boga za Očeta in marijansko Cerkev za mater. Na križevem potu ne more Sinu ničesar odvzeti. Marija more le soglašati in hoditi skupaj z njim. Tako je v krščanstvu: Kristus nosi vse, a iz milosti nam vendarle pušča delež, da bi mogli biti udeleženi pri rodovitnosti odrešenja.

Vsi sedmeri meči so presunili Materino Srce, in vsak meč je bil nova pritrditev Sinovim mukam. V bistvu je nedoumljivo, da je kak človek sposoben izreči privolitev in nič drugega k vsemu, tudi k najbolj nedoumljivi bolečini.

V tej brezmejni pritrditvi je Marija odrešena zemlja, ki more sprejeti mrtvega odrešenika na svojih kolenih. Že v tej nemi podobi je vidno, da celoten pasijon ni bil zaman: Marija je tu zastopnica človeštva, ki hvaležno sprejema ves nebeški blagoslov, tudi če se to izvrši v neskončno boleči utrujenosti. Sinovo telo končno ne bo pokopano v hladno brezčutno materijo - spomnimo se, da pride materia od mater - zemeljsko naročje, matrix, v katero bo pokopana, je kljub vsemu materinsko naročje, iz katerega zraste nekaj rodovitnega, podoba ustvarjene ljubezni, ki doseže svoj vrhunec v materialni stvari, v deviški materi Mariji.

Zaradi tega podoba Pietà ne ostane prehodna, marveč trajna podoba. Zelo skrivnostna podoba: kajti rodovitnost materinskega naročja, ki tu nosi mrtvega Sina, dolguje svojo poslednjo rodovitnost prav truplu, ki leži v rokah Matere.«

pripravil Anton Štrukelj

 

nedelja, 26. november 2023

SKRIVNOST KRIŽA Križ zapuščenosti (1)

Bog je človeka ustvaril kot družabno bitje. Že sam je rekel, da za človeka ni dobro, da je sam. Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Kot nam je znano, je Bog pripeljal pred človeka vse živali, da bi se mu našla pomoč. Človek je vse živali poimenoval, a zanj se ni našlo nič, kar bi mu bilo v družbo in pomoč. Zato se je Bog odločil narediti človeku pomočnico. Naredil mu je ženo, ki se je je človek zelo razveselil in vzkliknil: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« Tako je človek dobil enakovredno pomočnico, ki bi mu bila v družbo, da ne bo osamljen in ne zapuščen.

Zapuščenost človeka zelo ubija in ga lahko privede do takšne stopnje, da človek ne ve več, ali je njegovo življenje še komu koristno. Bog je to vedel, zato je človeka ustvaril tako, da bi bil vedno v družbi, z nekom v odnosu, da ne bi bil zapuščen. Toda skušajmo bolje raziskati, kaj sploh pomeni biti zapuščen.

Zapuščen ni tisti, ki je sam. Besedi samota in zapuščenost ne sovpadata in se ne pokrivata. Sta dve različni stanji. Človek, ki je sam, ni nujno, da je zapuščen. Lahko je fizično sam, a v odnosih s tistimi, ki jih trenutno ni blizu. To pomeni, da ni zapuščen. Saj je lahko v odnosu, v prijateljstvu z ljudmi, ki niso vedno telesno navzoči, a kljub temu čuti, da so mu blizu. Zapuščenost pa je nekaj popolnoma drugačnega. Nekaj zapustiti pomeni ločiti se od nečesa, pri čemer sem bil: zapustiti prijatelja, zapustiti določen prostor, zapustiti Boga. Ko človek nekaj zapusti, v sebi nosi spomin na tisto, kar je bilo prej. Prav tako pri zapuščenosti ostane spomin na odnose, ki so bili živi in jih sedaj ni več. Zapuščenost vsebuje neko grenkobo, češ da sedaj vsega tistega, kar je bilo prej, ni več. Zapuščen človek je lahko tudi tisti, od katerega so se drugi ločili in ga zapustili. Tisti, ki je zapuščen, je res pomaknjen na rob družbe in ima vse odnose pretrgane. Grenkoba zapuščenosti človeka lahko zelo razjeda, ker mu budi spomine na čase, ko ni bil zapuščen, zato je lahko še toliko bolj boleča.

Človek mora svoje življenje deliti z nekom, ki mu je blizu. Ni dovolj, da mu je nekdo telesno blizu, potrebno je, da mu je blizu po duhu. Človek si mora z nekom deliti tudi svoje duhovne izkušnje. Če človek nima nikogar, ki bi mu bil blizu po duhu, je lahko zapuščen kljub temu, da ima veliko ljudi, ki so mu telesno blizu. Biti zapuščen pomeni, da nimaš nikogar, ki bi z njim delil svoje duhovno izkustvo, nikogar, ki bi te sprejemal takšnega, kot si.

Bog je človeka ustvaril kot družbeno bitje, ki bo znalo graditi odnose s svojimi vrstniki in z Bogom. Odnos je neke vrste iskren pogovor ali lahko tudi sožitje. Pogovor ni samo poslušanje nekoga, ki razlaga svoje poglede na svet, ampak je skupno iskanje resnice. To pomeni, da morata oba, ki iščeta, sprejemati drug drugega in biti pripravljena iskreno sprejeti resnico. S pogovorom ne smem drugega enostavno prisiliti v svoj prav. Pogovor je sprejemanje stališč in misli svojega bližnjega, te misli pa lahko v meni odprejo nove misli in zbudijo nova iskanja. Tako se pogledi vedno bolj kristalizirajo in misli postajajo vedno bolj čiste. Toda to se lahko dogaja le, če znam bližnjega sprejemati v njegovih izjavah in biti zanje hvaležen, ker so mi vir novih navdihov. Tisti, ki je v pogovoru, je v odnosu, je v družbi.

Drugače pa se dogaja pri zapuščenosti. Zapuščen človek ni sprejet od drugih. Ne more vstopiti z bližnjim v pogovor, v iskanje. Ker ga ne sprejema, resnice ne more iskati tako uspešno. Namesto da bi napredoval, se vrti okoli samega sebe in se še bolj zapira. V sebi neguje in pestuje svojo nesprejetost in v duhu obtožuje vse druge, češ da ga ne razumejo. Še bolj postaja zagrenjen in s tem seveda še bolj onemogočen, da bi začel iskreno sožitje ali pogovor. Njegov krog doživljanja postane vedno ožji, saj izloča iz njega vse tiste, ki ga ne razumejo. Sam se oddaljuje od njih. Tako postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Zapuščen človek na nek način oslepi, ker ob sebi ne vidi več drugih, ki ga obdajajo. Ker je doživel nesprejetost, misli, da ga nihče noče sprejeti in z njim zgraditi odnosa. Za takega človeka je nevarno tudi, da podvomi v Božjo dobroto. Tudi Boga si predstavlja po človeško, po vzorcu tistih ljudi, ki so ga zavrnili, zato ostaja še bolj zapuščen. Lahko se začne jeziti na Boga in ga v svoji zapuščenosti preklinjati.

Vprašajmo se, kaj je krivo, da človek postane zapuščen. Lahko je premajhna odprtost do drugih ljudi, lahko pa je tudi prevelika sebičnost. Človek hoče imeti vedno prav in se ne zna pogovarjati. Hoče zmeraj deliti, nikoli pa sprejemati. Hoče poučevati, a se nikoli ne pusti poučiti. Mogoče je v takem človeku premalo ponižnosti, da bi znal sprejemati in se pustiti poučiti. Vedno hoče igrati vlogo nekoga, ki vse najbolje ve, ki vse obvlada, ki se povsod znajde. V resnici pa takih ljudi ni. Mogoče se boji, da bi s tem, ko bi se pustil poučiti, drugi opazili, da vsega le ne ve. Hoče biti popoln. Vsak, ki pride z njim v stik, se počuti utesnjenega in prisiljenega sprejemati njegove trditve. Te niso vedno pravilne, a kljub temu vztraja pri svojem. Ravno njegova sebičnost mu podira vse odnose in ga zapira v svoj lastni krog.

Drugi vzrok pa je premajhna potrpežljivost tistih, ki pridejo v stik s človekom, ki je drugačen od njih. Vsak, ki pride z njim v stik, hitro opazi njegovo naravo in težak značaj. Mogoče se še trudi, da bi mu bil v pomoč. Hitro lahko obupa, ker vidi, da so njegovi namigi nesprejeti in mu ničesar ne more podariti. Premalo je, da bi ga samo poslušal, podariti mu ni mogoče ničesar, kar bi mu odprlo oči. Pusti ga pri miru in se mu raje ne bliža več. Tak človek sicer išče prijateljev in družbe, toda ne išče jih zato, da bi se ob njih bogatil, ampak da bi jih poučeval. Preprosto mora imeti nekoga, ki bi ga poslušal in mu prikimaval, tega pa veliko ljudi noče. Sam tarna in čuti, da je zapuščen. Išče prijateljev, a z vsakim počne enako: hoče ga imeti za nekoga, ki mu bo pritrdil, da ima prav. Zato je vsako tako prijateljstvo že v začetku obsojeno na skorajšnji konec, človek pa postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Vsaka slaba izkušnja poveča njegovo zapuščenost, hkrati pa ga dela čedalje bolj nemogočega.

p. Branko Petauer

sobota, 25. november 2023

Sveta spoved

Že v času Jezusovega javnega delovanja lahko opazimo, kako je posameznikom, tudi pri različnih čudežih, ki jih je storil, človeku grehe odpustil. Farizeji in pismouki so se nad tem pohujševali in govorili: »Samo Bog more odpuščati grehe.« Na velikonočni večer, ko se je vstali Jezus prikazal svojim učencem, jim je govoril: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam [..] In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani'» (Jn 20,22–23). To so tako imenovane Janezovske binkošti. Jezus je dal učencem moč in oblast odpuščati grehe.

Ko se je mudil z učenci v krajih Cezareje Filipove, jih je spraševal, kaj menijo, kdo je on. V imenu vseh je Peter izpovedal vero, da je Mesija, Sin živega Boga. Jezus mu je napovedal, da mu bo izročil ključe nebeškega kraljestva. »Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih‹« (Mt 16,18–19).

V teh Jezusovih besedah vidimo napoved odpuščanja grehov, torej zakramenta svete spovedi.

Sveta spoved je v zgodovini Cerkve imela različne oblike. Običajno je bila vedno osebna spoved. V prvih stoletjih ni bila tako pogosta. Nekateri so z njo odlagali na čas tik pred smrtjo, da bi umrli v posvečujoči milosti.

Cerkev naroča, naj se kristjan spove svojih grehov vsaj enkrat na leto, v velikonočnem času, in vsaj takrat prejme sveto obhajilo. To je najmanj, kar Cerkev pričakuje od vsakega kristjana. Spoved naj bi bila priprava na največji krščanski praznik, ki je velika noč, Jezusovo trpljenje in vstajenje.

Kdor hoče poglobljeno krščansko živeti, hodi mesečno k spovedi, če pa je storil smrtni greh, pa čimprej je to mogoče. Pri velikih ali smrtnih grehih je treba povedati tudi število, vsaj približno. Ni pa dolžnost, da se spovemo vseh malih grehov, saj male grehe odpuščajo tudi kesanje, spokorna opravila, različne molitve (očenaš, zdravamarija), dobra dela, pobožna pokropitev z blagoslovljeno vodo itn.

Učitelji duhovnega življenja priporočajo redno spoved, čeprav se človek ne zaveda velikih grehov, saj spoved človeku zelo pomaga, da ima boljši pregled nad svojim notranjim življenjem, prejme pa tudi milost, da se v prihodnje lažje varuje grehov. Redna spoved se zelo priporoča ob prvih petkih in prvih sobotah v mesecu. Omenjeni pobožnosti vključujeta dobro sveto spoved.

Vsaka sveta spoved je v prvi vrsti odpuščanje grehov in sprava z Bogom in Cerkvijo. Bog grešniku odpusti grehe in obnovi prijateljstvo z njim. Po vsaki dobri spovedi je človek v stanju posvečujoče milosti, torej v popolnem prijateljstvu z Bogom. Odpuščeni so mu mali in veliki grehi, če jih je imel, se jih kesal in se jih spovedal.

Pri spovedi prejmemo poleg odpuščanja grehov še dejansko ali pomagajočo milost. To je milostni dar, ki nam pomaga krepostno živeti v vsakdanjem življenju. To je nekaj dragocenega, saj z Božjo milostjo sploh lahko živimo v prijateljstvu z Bogom in med seboj ter se izogibamo greha.

Za vsako dobro spoved je potrebna skrbna priprava. To pomeni, da grem v globino svojega srca in premislim, kakšni grehi so se mi zgodili od zadnje spovedi. Prav je, da človek premisli, kateri greh se mu najbolj pogosto ponavlja, in odkrije glavno grešno korenino v svoji notranjosti. Ko jo odkrije, se s spovednikovim nasvetom ali tudi sam odloči, da se bo v prvi vrsti boril proti glavnemu grešnemu nagnjenju, ki ga vodi v greh. To pomeni, da sekiro nastavi na glavno korenino.

Pripravo na spoved lahko vsak oblikuje osebno, lahko pa si pomaga z raznimi brošurami, tiskovinami ali knjigami, ki so na voljo. Nekatere župnije imajo celo na svojih spletnih straneh dobra besedila, ki grešniku pomagajo, da lažje spozna svoje grehe in se jih spove.

Drugi korak k dobri spovedi je ponižno in iskreno priznanje svojih grehov. Zelo pomembno je, da se kakšnih velikih ali smrtnih grehov pri spovedi vedé in namerno ne zamolči. Takšna spoved ni iskrena, je celo neveljavna. Bog ne more odpustiti, če mu grehov ne izročimo in zanje ne prosimo odpuščanja.

Najbolj pomemben del spovedi je iskreno kesanje nad storjenimi grehi. Kesanje je iskrena žalost, da sem z grehi žalil ljubega Boga in ranil Cerkev. Z drugimi besedami, žalil in ponižal sem nekoga, ki me neskončno ljubi. Zavrgel sem njegovo ljubezen. Z vsakim mojim grehom je tudi Cerkev manj sveta. Zaradi tega mi mora biti iskreno žal. Nekateri rečejo, da je kesanje stud nad storjenimi grehi.

Naslednji korak je trden sklep, da v prihodnje ne bom več grešil. To seveda ne pomeni napovedi, da nikoli več ne bom grešil. To bi bilo resnično dobro, a zaradi človeške slabosti je to težko živeti. Zato je potrebno pri trdnem sklepu v volji skleniti, da se bom z Božjo pomočjo grehov v prihodnje ogibal z vsemi svojimi močni, najprej vseh velikih, če sem jih storil.

Za izpoved kesanja, ki ga pri sveti spovedi molimo, uporabimo običajno obrazec, ki smo se ga naučili za prvo sveto spoved. Ni pa nujno, da z omenjenim obrazcem izpovemo iskreno kesanje. Lahko ga oblikujemo s svojimi besedami.

Sledi odveza, ki nam jo podeli duhovnik. Od grehov nas v resnici odveže Bog. Duhovnik je samo njegovo orodje, po katerem odpušča grehe. Zato grehe, ki jih izpovemo duhovniku, izpovemo Bogu samemu. Duhovnik je zavezan k spovedni molčečnosti za vse, kar je pri spovedi slišal. To pomeni, da tudi ob grožnji s smrtjo ne sme povedati, katerih grehov se je kdo spovedal.

Spovednik lahko da nekaj nasvetov in pred odvezo naloži pokoro. Pokora ni kazen za storjene in spovedane grehe. Tudi ni odkupnina za grehe. Pripravljenost sprejeti in opraviti pokoro je znamenje resničnega kesanja in obnovljene ljubezni do Boga. Pokora je lahko v obliki molitve, dobrega dela ali dela usmiljenja. Lahko je kratka, na primer, molitev. Lahko pa je za velike in številne grehe dolgotrajna, kar pomeni, da obsega dejanja ali molitve, ki jih spokornik opravlja več ali veliko dni. Pokoro je spovedanec dolžan opraviti. Če je ni opravil, ali jo je pozabil opraviti, naj pri naslednji spovedi spovedniku to pove. More pa spovedanec sam predlagati spovedniku, kaj bi opravil za pokoro. Če se spovednik s tem strinja, mu predlagano pokoro potrdi.

Pomemben je tudi čas po sveti spovedi. Bogu se je potrebno zahvaljevati za odpuščanje, saj je to njegov milostni dar. S pomočjo pomagajoče milosti se je potrebno truditi živeti v posvečujoči milosti. To pomeni v prijateljstvu z Bogom in brez smrtnega greha. Treba se je ogibati grešne priložnosti. Ker pa smo ljudje slabotni in nagnjeni, da v skušnjavah pogosto podležemo, se lahko zgodi naslednji smrtni greh kaj hitro. Tega se je dobro zavedati, saj je človek po vsakem grehu bolj slaboten in manj sposoben za krepostno življenje. Zato je zelo priporočljivo, čim prej po velikem grehu poiskati spovednika in opraviti ponovno spoved. Nikakor ni dobro čakati, da bo minilo leto, ko bo čas za novo spoved.

Odrasel in zrel kristjan mora sam bedeti nad svojo notranjostjo in čutiti, da z velikim grehom v srcu ne more mirno živeti. Sam se mora odločiti za ponovno spoved in poiskati spovednika.

Jezus nam je dal spoved zato, da bi nam omogočil, da bi živeli v čim lepšem prijateljstvu z njim. Zato nam grehe odvzema in nam daje po vsaki spovedi možnost za nov začetek. Od nas pričakuje, da mu grehe izročimo in jih obžalujemo. Samo na ta način nam lahko izkaže usmiljenje in grehe odpusti. Dal nam je popolno svobodo in je nikoli ne bo odvzel ali preklical. Zato je na nas več odgovornosti.

p. Branko Petauer