Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (1) (Iz knjige: Gôvori o Visoki pesmi)

Iz najpomembnejše knjige sv. Bernarda 'Gôvori o Visoki pesmi' bomo v več nadaljevanjih objavljali kratka besedila, ki se nanašajo na posamezne teme, čeprav so bile nekatere misli že kdaj objavljene. Številke v oklepaju za besedili pomenijo poglavja in pododdelke poglavij  v knjigi. Glavni svetnik cistercijanskega reda in cerkveni učitelj na duhovni način razlaga starozavezno knjigo 'Visoka pesem'. Vsa njegova razlaga je usmerjena na duhovno življenje, na prisrčno povezanost med dušo in Bogom (Kristusom). Pri pisanju zelo pogosto navaja Sveto pismo. Tistim, ki želijo v duhovnem življenju napredovati, bodo Bernardove misli zelo pomagale. Potrebno jih je brati počasi in ob njih premišljevati.

 

Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo Danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave !

Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: » Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10), (št. 45,9).

 

Jezusova ljubezen do nas, naša ljubezen do Jezusa

Govor začnimo z učiteljevimi besedami: »Če kdo ne ljubi Gospoda Jezusa, naj bo izobčen« (1 Kor 16,22). Res bi moral močno ljubiti tistega, po katerem sem, živim in umevam. Če sem nehvaležen, sem tudi nevreden. Smrt zasluži, kdor se upira živeti tebi, Gospod Jezus, in je že mrtev; kdor tebe ne umeva, je neumen. Kdor ne želi živeti zaradi tebe, je nič in za nič. Končno, kaj je človek, če mu ne bi bil ti tega naznanil? O Bog, vse si naredil zaradi sebe in kdor hoče bivati sebi, a ne tebi, postaja nič med vsem stvarstvom. »Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, to je namreč cel človek« (Prd 12,13). Če je torej v tem cel človek, je brez tega človek nič. Nagni k sebi, Gospod, to neznatno bitje, kakršnega si me ustvaril! Prosim te, vzemi od mojega revnega življenja preostale dneve (Iz 38,10), za tiste pa, ki sem jih v življenju zgubil, ker sem živel zgubljeno, o Bog, ne boš zavrgel skesanega in ponižnega srca (Ps 51,19). Moji dnevi so se nagnili kakor senca in minili brez sadu (Ps 102,12). Ni jih mogoče priklicati nazaj, a sprejmi, da jih pred tvojim obličjem še enkrat premislim z bridkostjo v duši (Iz 38,15). Pred teboj je vse moje hrepenenje ter nameni mojega srca in odslej bom vso modrost, če je bom kaj dosegel, ohranil zase. Toda, o Bog, ti poznaš mojo nespamet, če ni morda pametno prav to, da jo po tvojem daru tudi jaz spoznam. Pomnoži mi ta dar, saj se bom trudil, da bi bil čim manj nehvaležen za darilce, in skrbel, da bi nadomestil to, kar še manjka. Iz vseh teh razlogov te ljubim, kolikor morem (št. 20,1).

Nekaj pa me še bolj nagiba, sili in vnema. Predvsem te ljubim, o dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To. pravim, prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil. Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! K temu premisli, da te ljubezni ni vrnil, ampak jo je navrgel. Ali mu je kdo prej kaj dal, da bi moral dobiti povračilo (Rim 11,35)? Evangelist Janez pravi: »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga, on nas je vzljubil« (Jn 4,10). Ljubil nas je, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil (št. 20,2).

 

TAKOLE MOLIM Mojo molitev hrani Sveto pismo

Poleg redne vsakdanje molitve, h kateri spada tudi rožni venec, gojim bolj notranjo molitev. Pri tem so mi v oporo stavki iz Svetega pisma, zlasti tisti, ki jih je povedal Jezus. Že večkrat mi je veliko pomagal in dajal hrano moji notranji molitvi stavek, ki ga je Jezus namenil višjemu cestninarju Zaheju: »Zahej, danes moram ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Jezus v moji hiši, Jezus na poseben način v mojem srcu, ko ga prejmem pri svetem obhajilu, Jezus v naši skupnosti in v naših medsebojnih odnosih, kako je to nekaj čudovitega! Večkrat čez dan ponavljam: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Ta stavek ogreva moje srce in me vsaj včasih spremlja ves dan. Pomaga mi, da občutim Jezusovo bližino, njegovo ljubečo naklonjenost, kar me zelo osrečuje.

Pridejo pa dnevi, ko me tudi ta stavek pušča hladnega in praznega. Tedaj sem v nevarnosti, da bi začel opuščati notranjo molitev. Pomembno je, da vztrajam in si poiščem kak drug svetopisemski stavek, ki me bo nagovoril. Včasih zelo počasi in s premislekom molim kako ustno molitev, na primer očenaš. Za vsako nočjo pride dan, za vsako zimo pomlad, za vsakim tunelom zopet dnevna svetloba!

Zadnje čase me nagovarja znani stavek svetega Pavla: »V njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Kako tolažilna je misel, da živim v Bogu, v Sveti Trojici! Žal, na to zaradi mnogih opravil in skrbi pogosto pozabim. Vendar tudi takrat živim v Bogu. Tudi ko hodim, ko se vozim, ko sem na potovanju, sem v Bogu. Vedno sem v Bogu, ki me je ustvaril, odrešil in me neprestano posvečuje.

Tu pa tam mi Bog da to milost, da njegovo navzočnost izkustveno občutim. Težko je to stanje opisati. Takrat niti ni potrebna vera vanj, saj mi je Bog tako zelo blizu. To so posebno dragoceni in popolnoma podarjeni trenutki. Bog jih da, kadar hoče in komur hoče. Večinoma pa se v skrivnost Božje navzočnosti potapljam z vero, pri čemer včasih doživljam poseben mir, mir, ki ga svet ne more dati. Drugič pa se mi zdi, kakor da se je Bog umaknil od mene. Tega sem zaradi premajhne zvestobe večkrat tudi sam kriv.

Če je molitev dobra, nas mora voditi k spreobrnjenju in rasti v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri tem mi je še posebej v oporo Jezusov stavek o pšeničnem zrnu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Življenje je stalno umiranje svoji sebičnosti, če se hočemo darovati bližnjim, tudi tistim, ki imajo težak značaj. Sebičnost in zvesta služba Bogu ne gresta skupaj. Samo iz smrti vzklije novo življenje!

France

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (27) Družinska molitev

Papež Pij XII. je dejal: »Družina, ki moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.« Skupna družinska molitev ima prednost pred molitvijo posameznikov. Jezus je pri takšni molitvi, pri kateri so člani zbrani v njegovem imenu, še na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19s). Kaj je lepšega, kakor imeti Jezusa med seboj? Za takšno navzočnost je potrebno prizadevanje za medsebojno ljubezen, pomoč, prizanesljivost, obzirnost, potrpežljivost in odpuščanje. Če bo vse to v redu, ne bo za res krščansko družino tako težko najti primeren čas, vsebino in način molitve. Mnogo pripomočkov imamo in prav je, da jih zaradi pestrosti molitve menjavamo: Sveto pismo, Leto svetnikov, kakšna druga duhovna knjiga, rožni venec, drugi molitveni obrazci, cerkvene pesmi, spontane molitve, spontane prošnje za vse potrebe, besedno bogoslužje, liturgične hvalnice in večernice. Če je družina versko bolj dozorela, bo s pridom uporabljala skupno meditacijo, ki se bo končala s spontanimi prošnjami za vse potrebe, v katere bo vključeno življenje družine čez dan, pa tudi utripanje Cerkve in sveta.

Mati lepo piše o skupni večerni molitvi v svoji družini: »Vsi skupaj smo zbrani edinole zvečer, zato si takrat vzamemo in poiščemo čas za molitev. Najlepši uvod vanjo je pogovor z možem in otroki po večerji. Tak pogovor nas uglasi v eno srce, otroci se umirijo in dolžnosti dneva so v glavnem že za nami. Od medsebojnega pogovora pa do pogovora z Bogom v molitvi je samo še korak: vse nam podarja Bog, zato se mu zahvalimo, zlasti kadar smo veseli in srečni; naše skrbi in težave niso samo naše, ampak nam jih Bog pomaga prenašati; trpljenje združimo s Kristusovim, da bi tudi s trpljenjem naše družine doprinesle delež pri dopolnitvi njegovega trpljenja; iskanje poti iz dvomov in nejasnosti iščemo v duhu Božje besede. Molitev ne postaja zato zgolj dolžnost, ampak potreba po pogovoru z Bogom. To je važno zlasti za otroke, ker jim je molitev velikokrat odveč, pa jim bo iz dolžnosti prešla v navado in potrebo. Že zdaj ne zaspijo prej, dokler naju ne prikličejo k posteljam, da skupaj pomolimo.

Otroci tudi v molitvi ljubijo pestrost, in vsakdanje življenje v družini je zadosti pestro, otroci pa domiselni, tako da oblikovanje molitve ni težko, sicer pa je oblika tudi najmanj važna. Vsebinsko bi se naša molitev hitro osiromašila, če bi navdihe zanjo iskali samo v sebi, ki smo tolikokrat prazni, ali če bi nam jo narekovala samo naša vsakdanjost, ki ni vedno pestra, temveč tudi enolična. Molimo najraje zato, da v molitvi prisluhnemo Božji besedi in ker smo po molitvi drug z drugim najbolj povezani. Sebe in svoje življenje bi radi oblikovali v evangeljskem duhu in že manjši otroci so za evangelij dovzetni, ali vsaj za kakšno misel, spodbudo in nauk iz tega. Zdi se mi, da postaja ravno Božja beseda čedalje globlji in nepogrešljivi vir naše skupne molitve. V Božji besedi lahko vsak zase ali naša družina skupaj išče svojo podobo, ki jo predstavljamo pred Bogom. Bog spregovori vsakemu posebej in vsem skupaj. Božja beseda nam vliva moč, pogum, življenjsko radost in ostaja v naših srcih tudi med delom. Vsaj trudimo se, da bi po njej živeli.«

Družinski oče poudarja pomen pogovora o Bogu in veri: »Družinski pogovor že sam po sebi večkrat preide v pogovor o veri in o Bogu. Otroci tak pogovor spremljajo z zanimanjem in radovednostjo. Postavljajo vprašanja, ki z leti postajajo vse bolj polemična. Otroci zahtevajo za vsako trditev ali mnenje podkrepitev z dokazi. Zgolj razlaga jim ne zadošča več. Najtežje je obdobje dvomov, ko mlad človek zdvomi tudi nad samim dokazovanjem pa tudi nad avtoriteto starševske besede. Matere, ki bolj intuitivno čutijo resnico, se ograde v svoj tihi, čustveni svet. Očetje, ki začenjajo onemevati ob izjavah in logiki lastnih otrok, pa običajno obstanejo pri svojih dokazih in trditvah s pripombo, da bodo otroci že še spoznali kasneje v življenju pravilnost njihovih trditev in izjav.

Od pogovora z versko vsebino, ki je največkrat pravi domači verouk, pa do družinske molitve, ni daleč. Če smo se namreč pogovarjali o Bogu kot prisotni osebi, ga kaj lahko vključimo tudi v pogovor. Vključitev Boga v pogovor, ne kot nekega tujca, ampak kot nekoga, ki je v družini, med možem in ženo, med starši in otroki stalno prisoten, pa že predstavlja družinsko molitev.«

Zelo pomembna je vzgoja otrok za osebno, spontano molitev. Starši ali stari starši običajno učijo otroke le raznih molitvic na pamet. Tudi to je koristno. Za osebno molitev koristijo kratki stavki, ki govorijo o Božji navzočnosti, ljubezni, dobroti. Otrok bo molil: »Jezus, Ti si z nami, Ti nas imaš rad, Ti hočeš, da bi bili dobri. Jezus, rad Te imam. Jezus, pomagaj mi, da bom starše ubogal na prvo besedo. Jezus, pomagaj moji mami, mojemu očetu. Moj Bog, hvala Ti, ker sem zdrav. Hvala Ti za dobre starše, hvala Ti za lepo vreme, hvala Ti za dobro kosilo ...«

Otroci se naučijo molitvic najlaže, ko poslušajo starše, ki molijo. Treba si je vzeti čas in otrokom pojasniti težja mesta. Otroci namreč marsikaterega izraza ne razumejo. Za molitev otrok je neprecenljive vrednosti zgled staršev, ki molijo. Obeh, ne samo matere!

Marsikje se od časa do časa zbere k večerni molitvi tudi po več družin skupaj. Tako nastajajo molitvene skupine, ki so zelo pomembne za skupno rast v veri, upanju in ljubezni ter za pospeševanje dejavnega krščanskega življenja. Veliko uporabljajo Sveto pismo, različne molitve in petje.

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem sodelujočim. – Nekdo je zapisal:

»Posredujem Vam prispevek k skupni skrbi za nove duhovne poklice ter svetost poklicanih.

- 23 obiskov sv. maše med tednom,

- 30 molitev sv. rožnega venca,

- 5 sodelovanj pri češčenju Jezusa v sv. Zakramentu ter vsakdanje preizkušnje v preteklem mesecu.

Pri molitvenem dnevu za duhovne poklice na Brezjah sta nas k zaupni molitvi ter potrebnemu delu in žrtvam prijazno povabila gospod nadškof Stanislav Zore in odgovorni duhovnik za pripravo srečanja gospod Jure Ferlež.«

»Piti vsako jutro sok zdravamarije«

Rožni venec sem se naučil moliti že v otroštvu. Spominjam se rožnega venca kardinala Légera, ki ga je molil po radiu. Bil je njegova zadnja molitev, preden je zatisnil oči. Pri tej molitvi sem kasneje doživljal vzpone in padce, kljub temu pa ji ves čas skušam ostajati zvest in vztrajati pri ponavljanju zdravamarij. Rad rečem, da je treba vsako jutro »popiti sok« zdravamarije, ker tako ostajam v »kondiciji srca«. Ta molitev mi pomeni jutranjo vadbo, ki mi pomaga, da dobro začnem dan. Svojega angela vsakič prosim, naj moli z menoj in mi pomaga!

Dolène iz Kanade

Pričevanje, 13. oktober 2018

Moč rožnega venca je večja od orožja

Noben od vas, častitljivi bratje, ne ve, kako veliko muko in žalost so ob koncu 12. stoletja Božji Cerkvi povzročili heretiki albižani, ki so izšli iz sekte zadnjih manihejcev. Po deželah južne Francije in ostalih predelih latinskega sveta so razširili pogubne zmote. Ko so po vseh krajih sejali nasilje z orožjem, so mislili, da lahko neovirano gospodujejo s splošnim razdejanjem.

Proti tem izjemno krutim sovražnikom je usmiljeni Bog, kot je znano, poklical svetega moža, slavnega meniha in ustanovitelja dominikanskega reda. On se je neustrašeno začel zavzemati za katoliško Cerkev in pri tem se ni zanašal ne na silo ne na orožje, ampak je predvsem zaupal v tisto molitev, ki jo je prvi poimenoval sveti rožni venec in jo je sam ali prek svojih učencev povsod razširjal. V moči navdiha in Božje spodbude je dobro vedel, da bi s pomočjo te molitve, ki je dejansko mogočno duhovno orožje, verniki lahko premagali in porazili sovražnike in jih prisilili, da bi prenehali s svojo gnusno in neumno predrznostjo. Znano je, da so kasnejši dogodki potrdili njegovo predvidevanje.

Odkar so to obliko molitve, ki jo je učil sv. Dominik, kristjani sprejeli in jo, kot se spodobi, prakticirali, so se začele krepiti pobožnost, vera in sloga in so povsod odločno premagali zvijače in pasti heretikov. Poleg tega so se mnogi, ki so bili v zmoti, vrnili na pot odrešenja. Norost nevernikov je premagalo tisto orožje, ki so ga katoličani uporabljali za zatrtje nasilja.

papež Leon XIII. (1810–1903)

www.vatican.va

PO MARIJI K JEZUSU »Molite rožni venec! Duhovniki bodo osvobojeni, bolniki ozdravljeni.«

V Gietrzwaldu (severna Poljska) so prvo leseno cerkev postavili leta 1352, gotsko pa zgradili leta 1500. V letu 1568 so jo posvetili rojstvu Device Marije. Pomemben dogodek v zgodovini Gietrzwalda je bilo prikazovanje Device Marije (1877), ko je bilo poljsko kraljestvo razdeljeno med Prusijo, Rusijo in Avstrijo.

Devica Marija se je med 27. junijem in 16. septembrom 1877 prikazovala dvema deklicama, in sicer Justini Szafrinski in Barbari Samulowski. Ko sta Justina in njena mati šli iz cerkve, sta zaslišali zvon, ki je naznanjal molitev Gospodovega oznanjenja. Ko je deklica pričela moliti, je v javorju zagledala bleščečo svetlobo in nato lepo sedečo gospo, obdano z angeli. Naslednjega dne se je deklica na ta kraj vrnila s prijateljico Barbaro. Molili sta rožni venec in medtem se jima je prikazala Devica Marija. Prikazovanja so se nadaljevala vse dni ob različnih urah.

Devica Marija je 30. junija 1877 v poljščini rekla: »Hočem, da rožni venec molita vsak dan.« 1. julija je pojasnila: »Sem brezmadežna Devica Marija.«

V naslednjih mesecih so se deklicama pri molitvi rožnega venca pridružili mnogi Poljaki. Nekateri so se na Devico Marijo obračali z vprašanji, ki so se tikala zaprtih duhovnikov, izginulih oseb in svobode Poljske. Drugi so jo prosili predvsem za ozdravljenje od alkoholizma.

Odgovor Device Marije je bil vedno enak: »Molite rožni venec! Duhovniki bodo osvobojeni, bolniki ozdravljeni in Poljska bo po vaših molitvah spet dosegla neodvisnost.«

Naša Gospa je prosila vernike, naj na mestu prikazovanj zgradijo kapelo in v njej postavijo kip njenega brezmadežnega spočetja. Obljubila je, da bo ob robu gozda blagoslovila izvir vode. Ljudi je pozvala, da bi pili to čudežno vodo. Poljaki, ki so živeli v Prusiji, Avstriji in Rusiji, so spet dobili občutek, da so združeni in znova en narod.

Krajevna oblast je deklici preganjala, teološka in zdravniška komisija pa sta preiskovali deklici in vsebino sporočil.

Kardinala Wyszynski in Wojtyla (bodoči papež Janez Pavel II.) sta 10. septembra 1967 v imenu Pavla VI. sveto podobo slovesno okronala. Ob stoti obletnici prikazovanj je krajevni škof v soglasju s poljskim primasom in svetim sedežem 11. septembra 1977 razglasil pristnost prikazovanj.

Marijanska enciklopedija