Moč rožnega venca je večja od orožja

Noben od vas, častitljivi bratje, ne ve, kako veliko muko in žalost so ob koncu 12. stoletja Božji Cerkvi povzročili heretiki albižani, ki so izšli iz sekte zadnjih manihejcev. Po deželah južne Francije in ostalih predelih latinskega sveta so razširili pogubne zmote. Ko so po vseh krajih sejali nasilje z orožjem, so mislili, da lahko neovirano gospodujejo s splošnim razdejanjem.

Proti tem izjemno krutim sovražnikom je usmiljeni Bog, kot je znano, poklical svetega moža, slavnega meniha in ustanovitelja dominikanskega reda. On se je neustrašeno začel zavzemati za katoliško Cerkev in pri tem se ni zanašal ne na silo ne na orožje, ampak je predvsem zaupal v tisto molitev, ki jo je prvi poimenoval sveti rožni venec in jo je sam ali prek svojih učencev povsod razširjal. V moči navdiha in Božje spodbude je dobro vedel, da bi s pomočjo te molitve, ki je dejansko mogočno duhovno orožje, verniki lahko premagali in porazili sovražnike in jih prisilili, da bi prenehali s svojo gnusno in neumno predrznostjo. Znano je, da so kasnejši dogodki potrdili njegovo predvidevanje.

Odkar so to obliko molitve, ki jo je učil sv. Dominik, kristjani sprejeli in jo, kot se spodobi, prakticirali, so se začele krepiti pobožnost, vera in sloga in so povsod odločno premagali zvijače in pasti heretikov. Poleg tega so se mnogi, ki so bili v zmoti, vrnili na pot odrešenja. Norost nevernikov je premagalo tisto orožje, ki so ga katoličani uporabljali za zatrtje nasilja.

papež Leon XIII. (1810–1903)

www.vatican.va

PO MARIJI K JEZUSU »Molite rožni venec! Duhovniki bodo osvobojeni, bolniki ozdravljeni.«

V Gietrzwaldu (severna Poljska) so prvo leseno cerkev postavili leta 1352, gotsko pa zgradili leta 1500. V letu 1568 so jo posvetili rojstvu Device Marije. Pomemben dogodek v zgodovini Gietrzwalda je bilo prikazovanje Device Marije (1877), ko je bilo poljsko kraljestvo razdeljeno med Prusijo, Rusijo in Avstrijo.

Devica Marija se je med 27. junijem in 16. septembrom 1877 prikazovala dvema deklicama, in sicer Justini Szafrinski in Barbari Samulowski. Ko sta Justina in njena mati šli iz cerkve, sta zaslišali zvon, ki je naznanjal molitev Gospodovega oznanjenja. Ko je deklica pričela moliti, je v javorju zagledala bleščečo svetlobo in nato lepo sedečo gospo, obdano z angeli. Naslednjega dne se je deklica na ta kraj vrnila s prijateljico Barbaro. Molili sta rožni venec in medtem se jima je prikazala Devica Marija. Prikazovanja so se nadaljevala vse dni ob različnih urah.

Devica Marija je 30. junija 1877 v poljščini rekla: »Hočem, da rožni venec molita vsak dan.« 1. julija je pojasnila: »Sem brezmadežna Devica Marija.«

V naslednjih mesecih so se deklicama pri molitvi rožnega venca pridružili mnogi Poljaki. Nekateri so se na Devico Marijo obračali z vprašanji, ki so se tikala zaprtih duhovnikov, izginulih oseb in svobode Poljske. Drugi so jo prosili predvsem za ozdravljenje od alkoholizma.

Odgovor Device Marije je bil vedno enak: »Molite rožni venec! Duhovniki bodo osvobojeni, bolniki ozdravljeni in Poljska bo po vaših molitvah spet dosegla neodvisnost.«

Naša Gospa je prosila vernike, naj na mestu prikazovanj zgradijo kapelo in v njej postavijo kip njenega brezmadežnega spočetja. Obljubila je, da bo ob robu gozda blagoslovila izvir vode. Ljudi je pozvala, da bi pili to čudežno vodo. Poljaki, ki so živeli v Prusiji, Avstriji in Rusiji, so spet dobili občutek, da so združeni in znova en narod.

Krajevna oblast je deklici preganjala, teološka in zdravniška komisija pa sta preiskovali deklici in vsebino sporočil.

Kardinala Wyszynski in Wojtyla (bodoči papež Janez Pavel II.) sta 10. septembra 1967 v imenu Pavla VI. sveto podobo slovesno okronala. Ob stoti obletnici prikazovanj je krajevni škof v soglasju s poljskim primasom in svetim sedežem 11. septembra 1977 razglasil pristnost prikazovanj.

Marijanska enciklopedija

 

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (31) Križ molitve (2)

Molitev lahko otežijo tudi bližnji ali mlačni ljudje. Če je človek veliko v stiku z ljudmi, ki so brez vere ali zelo mlačni in živijo, kakor se jim pač zljubi, je to za vernega človeka nevarno. Slabi zgledi lahko na vernega človeka delujejo pogubno in mu postavljajo razna vprašanja. Čudi se, zakaj drugim vse uspeva, čeprav se ne trudijo, da bi bili Bogu zvesti, sam pa se trudi in še toliko stvarem se mora odpovedati. Vendar je takšna sreča brez Boga samo navidezna, kar nas uči psalmist: »Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil. Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan. Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte. Popusti v jezi, zapusti srditost; ne huduj se, to bi se slabo končalo. Zakaj hudobneži bodo iztrebljeni, kateri pa upajo v Gospoda, bodo dedovali deželo. Še malo, in ni več krivičnika; pregledaš njegov prostor, pa ga ni več. Ponižni pa bodo dedovali deželo, oživljali se bodo ob velikem miru. Krivični snuje hudoben načrt zoper pravičnega, z zobmi škriplje zoper njega. Gospod se mu smeje, ker vidi, da prihaja njegov dan. Gospod pozna dneve popolnih, njihova dediščina bo ostala na veke. Ne bodo osramočeni v času nesreče, v dneh lakote bodo nasičeni.« Bogu je potrebno neomajno zaupati in verovati v njegovo dobroto. Vedno znova se je treba zatekati k Bogu v varstvo in po pomoč. Bog ne ostaja gluh za svoje uboge in jim hitro pomaga.

Obdobje prve krize se običajno dokaj hitro konča in človek postane bolj preizkušen ter seveda bolj trden. Molitev postane del človekovega življenja. Prva zmaga da novih moči, da molitev postane bolj zaupna in življenjska. Toda bojev za napredovanje v molitvi še ni konec. Hudobni duh vidi napredujočega človeka in ga hoče z vso silo ustaviti, zato ga napada z vsemi močmi. Povzroča mu hude skušnjave in velike dvome. Mogoče se začenja še večje trpljenje, kot je bilo prej. Tudi sedaj je potrebna zvestoba do konca. Ne smemo pustiti, da bi hudobni duh ugrabil in iztrgal iz srca seme, ki ga je Bog posejal v človeka. Vedno bolj je treba zaupati Bogu in se ob njem počutiti varnega. Če je Bog z menoj, se mi ne more nič hudega zgoditi. Tudi hudobni duh nima toliko moči in oblasti, da bi mi lahko škodil, če se zatečem v Božje naročje. Dobro je, da tak človek ostane miren in se ne boji. Strah človeka nekoliko ohromi in zbega. Človek bi se lahko zelo trudil in bi porabil veliko energije za napačno obrambo. Zgodi se, da lahko omaga. Potrebno je ostati miren in zaupati Bogu, ki naše strahove in stiske pozna bolje kot mi sami. Hudobni duh povzroča človeku težave tako dolgo, dokler še lahko upa na svoj uspeh. Ko je človek popolnoma v Božjih rokah, mu ne more več škodovati. V težavah te vrste je potrebno samo zaupanje in zvestoba. Dobro je zelo goreče moliti in ne odnehati. Nikoli pa se ne smemo počutiti tako varne, kakor da se nam nič ne more zgoditi. Vedno je dobro biti previden. V vsakem obdobju rasti v molitvi je treba iskati samo Boga in to vedno bolj. Bog je tako bogat, da ga ne moremo nikoli do konca odkriti. Ne smemo misliti, da smo v molitvi kdaj tako dozoreli, da ne moremo več napredovati. Vedno je mogoče še bolj zaupno moliti in seveda napredovati.

Molitev postane po vseh preizkušnjah zrela in dobra. Tudi Bog se človeku bolj razodeva in mu daje čutiti svojo ljubezen in navzočnost. Vsako novo odkritje človeku pomaga na poti k Bogu. Molitev ni samo ponavljanje naučenih besedil, ampak pritegne celotnega človeka. Resnično, postane povzdigovanje duha k Bogu. V molitvi se je potrebno ustaliti. Dobro je preizkusiti več načinov molitve in se držati tistega, ki nam najbolj ugaja in nas čim prej pripelje v Božjo bližino. Cilj take molitve je, da vse življenje postane molitev. Vse, kar delam, govorim ali premišljujem, mora postati ena sama molitev ali hvalnica Bogu. Vedno pa je dobro biti čuječ, saj nas skušnjavec še vedno lahko napade. Lahko se veselimo uspehov in zanje prosimo, a potrebno je biti tudi pripravljen na padce in suhe čase. Lepo je, če ob molitvi doživljamo Božjo bližino, a ta ni glavni del molitve. Bog je lahko ob nas, četudi ne čutimo njegove bližine. Prav iz tega pa izhajajo nove vrste težav pri molitvi.

Bog lahko nekaterim dušam za nekaj časa odtegne doživljanje njegove bližine. V času takšne duhovne suhote postane molitev spet težka. Ne moremo reči, da ni goreča, človek samo čuti, kot da moli v prazno. Nobenega odmeva ni, da bi človek dobil potrditev, ali moli dobro ali ne. To je čas silnega trpljenja, ko se človek počuti zapuščenega. Doživlja podobno, kot je doživljal Jezus na vrtu Getsemani med molitvijo. Počutil se je zapuščenega in prosil je Očeta, naj mu odvzame kelih trpljenja. S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«

Še večjo zapuščenost pa je Jezus čutil na križu, ko je umiral za človeštvo. Njegova človeška narava je bila tako razbolena, da se je počutil zapuščenega tudi od Očeta. V skrajni stiski je zaklical k Očetu: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Tudi veliki svetniki so ta vzklik iz vse duše ponavljali v občutku popolne zapuščenosti. Toda Bog jih ni zapustil, marveč jim je tako suhoto in notranje trpljenje dopustil zato, da jih je privedel do večje popolnosti. V takih stiskah so se običajno pridružile še hude skušnjave zoper vero in Božjo ljubezen. Nekateri svetniki so jih trpeli in prenašali tudi več let. Vsak trenutek znova so morali voljno odgovarjati, da verujejo iz vsega srca in iz vse globine svoje duše, čeprav niso razumeli. Verovali so, da je Bog ob njih in jih varuje. Zaupali so v njegovo ljubezen, ki ne more zapustiti tistega, ki ga ljubi. V življenju so se čutili tako zelo ljubljene in obdarovane, da so bili gotovi, da jih kljub suhoti Jezus ne more zapustiti.

Molitev ni samo to, da nas Bog pestuje v svojem naročju. Molitev je vsakdanje življenje, ko je treba vzeti na rame svoj križ in hoditi za Jezusom. Molitev je odpoved vsemu, kar ni Božje, in je vedno znova odločanje za Boga in služenje. Molitev je ljubezen. Tako kot ljubezen lahko pride v krizo tudi zvesta molitev, ki najde vedno nove bolečine zaradi zvestobe. Samo zvestoba lahko človeku pomaga rasti v ljubezni, saj je zvestoba ljubezen na dolgi rok. Končno lahko rečemo, da je popolnoma naravno, da je molitev tudi križ. Če postane ljubezen, je naravno, da se ljubezen prečiščuje pod križem in v trpljenju. Zato mora molitev skozi ogenj in preizkušnje. Molitev je zvesta hoja za Jezusom in se ne meni za nobene stiske. S pomočjo Njega, ki je cilj molitve, postaja tako močna, da je sposobna trpeti. Še več: celo hoče trpeti, da bi ga čim prej dosegla, saj je ločenost od Boga za zvesto dušo še večje trpljenje kot pa popotne težave v molitvi. Molitev postane tako velika želja po združitvi, da je nič ne more ustaviti. Duša v molitvi vidi pred seboj ljubljenega Gospoda, za katerega živi iz vse duše. K njemu hoče hiteti in se z njim združiti, saj je ustvarjena za združenje z Gospodom. Molitev je neke vrste bolečina ločenosti od Gospoda. Čim večja je ljubezen do Gospoda, tem večja bolečina postane molitev. Toda vsak korak bliže Gospodu je hkrati neizmerno veselje in sreča. Molitev je neizmerno hrepenenje po Bogu Stvarniku.

p. Branko Petauer

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Zaplazu (škofija NM), sobota, 17. junija 2023 Nagovor upokojenega škofa msgr. dr. Andreja Glavana

Lep pozdrav vsem, najprej duhovnikom in tudi vam laikom, posvečenim Jezusovemu in Marijinemu Srcu; še posebej pozdravljam družine, ki ste se posvetile. Vsako leto se zbirate, zdaj v enem, drugič v drugem svetišču, na enem izmed milostnih krajev. Včeraj je bil praznik Jezusovega Srca, danes pa je spomin Marijinega brezmadežnega Srca, ki sta še posebej vaša praznika.

Prvo misel bomo posvetili današnjemu prazniku Marijinega brezmadežnega Srca. V njenem svetišču na Zaplazu, pod njenim krovom, kjer je tudi grob bl. Alojzija Grozdeta, zato ne moremo mimo 100-letnice njegovega rojstva in 80-letnice njegove mučeniške smrti. Lahko bi rekli, da so bili za njegovo smrt »krivi« prav materiali in podobice o fatimskih dogodkih, ki jih je imel pri sebi, ker je z njimi želel navdušiti domače za Marijino češčenje in zadoščevanje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Sveto pismo pravi, da je Marija vse dogodke, vsa doživetja, vse, kar je slišala, premišljevala v svojem srcu. Tudi mi danes razmišljamo o svojem odnosu do Boga in do bližnjega, do bratov in sester. V svetu okrog nas je veliko iskanja, zaskrbljenosti, strahu in tesnobnosti. Tako so tudi v Marijinem srcu vse te naše skrbi, nadloge in nesreče. Marija ni ničesar odrivala, kar se je dogajalo okrog nje in okrog njenega Sina. Vse je shranila v svojem srcu. Tudi danes to dela. Vse, kar ji zaupamo, svoje skrbi, žalosti in veselje. Obenem se Marija ni obnašala, kot da bi ji bilo vseeno, kar se je dogajalo. Marija je žena, ki je ostala z obema nogama na tleh, žena realnosti, obenem žena, ki ne odriva, ne zavrača skrivnosti. V negotovosti, kot je bila zadrega na svatbi v Kani Galilejski, je strežnikom rekla: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Najbrž je podobno odgovarjala tudi ob drugih dogodkih in priložnostih. Njeno Srce je svetišče, v katerega se vedno znova vrača v molitvi in postopoma odkriva pomen dogodkov in vseh besed, ki jih sliši, kar počne in dela Jezus. S pomočjo tega premišljevanje v svojem srcu je vedno bolj postajala mati. To materinstvo objema Jezusa in vse človeštvo, vsakega izmed nas. Marija najprej posluša in nam je v tem zgled. Vsi bi radi, da bi bili v vsakdanjem življenju slišani v družini, družbi in skupnosti, a velikokrat sami ne znamo poslušati. Glavni napotek za svetost je: poslušati, poslušati. Vsi imamo prav v svojem umevanju stvari, v vsiljevanju svojih stališč pa tega ne znamo zagovarjati strpno in dialoško. V vsiljevanju svojih stališč postajamo vedno bolj grobi, celo nasilni, kar dokazujejo tudi razmere pri nas v medsebojnih odnosih, v medijih in v družbenem življenju.

V Marijino brezmadežno Srce položimo danes prošnjo za spreobrnjenje, da bi v teh zapletenih odnosih imeli odprto srce. Bog in Marija sta najbolj vesela našega spreobrnjenja. Mi lahko Bogu in Mariji darujemo velike darove, a največje veselje lahko naredimo samo tako, da se spreobrnemo, se nekoliko poboljšamo. Zato prosimo za naše odprto in poslušno srce, ki bo znalo sprejemati Božjo voljo v veselih in srečnih trenutkih, pa tudi v preizkušnjah, bolečini, trpljenju in bolezni. Prosimo za velikodušno srce, ki bo znalo odpuščati, predvsem pa poslušati druge. Mati Terezija je večkrat govorila: »Ko srečam človeka, s katerim govorim, je zame v tem trenutku edini na svetu in se mu popolnoma posvetim.« Svojim sestram je rada govorila: »Pojdite kot živa podoba Božje dobrote, dobrote v vaših očeh, dobrote na vašem obrazu, v vašem nasmešku, dobrote v vašem prijaznem pozdravu. To je nova evangelizacija.« Le tako lahko gradimo novi svet, svet ljubezni in pravičnosti.

Dragi bratje in sestre. Vi, ki ste v nekem smislu posvečeni, ste se odločili za posvečeno, skoraj kakor za redovno življenje. Molite še za svetost duhovnikov in redovnikov. Ne gre za to, da bi bili popolni in da bi učili druge nepopolne. Brez razlikovanja ljubite in služite. Vse, ne le izbrane. Gre za življenje in svetost krsta. Tudi duhovniki in škofje moramo pomisliti: če ne živimo po evangeliju, nismo na pravi poti. Te naloge posvečenja pa ne moremo doseči z lastnimi močmi. Samo s svojimi močmi ne bomo nikoli sposobni živeti Jezusovo življenje. To moremo le s pomočjo Svetega Duha, ki nam podarja svojo ljubezen in nas usposablja, da ljubimo kot Jezus. Pri tem nam pomagajo skupnosti in povezanost z njimi v molitvi. Tudi vi, posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ste taka skupnost. Dragi posvečeni, bodite protiutež vsem, ki omagujejo na poti posvečenega življenja. Pred kratkim sem bral intervju prefekta Dikasterija ustanov posvečenega življenja in družb apostolata življenja, da 2.500 redovnikov in redovnic letno pozabi na svoje obljube in zapustijo posvečeno življenje. To ni zanemarljiva številka. Izrekli so svoj »da« za vedno, toda verjetno se je v obljubi skrival pogoj, da obljubim, dokler bom srečen. Ko ni več sreče, išče posvečeni novo pot, ker zmotno misli, da Bog želi, da je srečen, vendar nekje drugje.

To nalogo, posvetiti se in izpolniti Božjo voljo, so imeli pred seboj zlasti vsi svetniki. Bl. Alojzij Grozde, sin Dolenjske, ima v tem svetišču grob z njegovimi relikvijami. Svojo gorečnost je globoko izrazil v svojem zadnjem javnem govoru, ki ga je imel tri tedne pred mučeniško smrtjo, na praznik Brezmadežne, ko je kot vodja Marijine kongregacije v Marijanišču navduševal mlade gimnazijce za globlje duhovno življenje.

Mojega najstarejšega brata, ki je bil takrat v Marijanišču, sem vprašal, kako so doživljali Alojzija Grozdeta. Povedal je, da so ga že takrat imeli za svetnika. Alojzij Grozde je takrat dejal:

»Iz usmiljenja do ubogih, ki nimajo kruha in do še bolj ubogih, ki nimajo Boga, iz usmiljenja do obojih dajemo svoje moči na razpolago Cerkvi, da te uboge rešimo in jih pripeljemo k Kristusu in v novo in lepšo prihodnost. Zavedati se moramo svoje naloge, da pride na svet nov, boljši red, ta pa zahteva najprej novega in boljšega človeka. Brez novega človeka je pravična družba le prazna beseda, brez novega človeka ne bo šlo. To je osnovna zmota vseh brezbožnih ideologij. In tega novega človeka moramo ustvariti zlasti mi mladi. Oblikovali ga bomo najprej v sebi in to po vzvišenem vzoru brezmadežnega Srca naše Matere Marije, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega.«

»Z Marijino pomočjo hočemo posvetiti sami sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje toliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delovne svetnike.«

Nazadnje je Alojzij Grozde razmišljal, da bi postal duhovnik. Na grobu so zapisane njegove besede: »Po novih potih šel bom v nove dni, srca in duše Bog bo le vladar, šla moja pot bo pred Njegov oltar.« V skladu s tem prepričanjem se je odločil, da bo postal duhovnik, da bo na ta način naredil največ dobrega za slovenski narod. Kako lepo se skladajo te besede z besedami papeža sv. Janeza Pavla II, ki jih je izrekel ob obisku v Sloveniji, znamenite besede o svetosti: »Svetost je edina sila, ki je sposobna spremeniti svet in jo moramo živo in radostno utelešati v življenju.« Alojzij Grozde se je pri prizadevanju za osebno svetost žrtvoval tudi z apostolatom.

V enih od zadnjih duhovnih vaj si je zapisal: »Apostol ni človek, ki uči samo z besedo, ampak človek, ki oznanja evangelij z vsem svojim bitjem, ki je že samo njegova navzočnost blagodejna bližina Jezusa Kristusa.«

Zapišimo si, dragi bratje in sestre, te besede globoko v srce. Naj bo nam vsem, še posebej v tem njegovem letu, bl. Alojzij Grozde vzornik pri izbiri pravih življenjskih vrednot v posvečenem življenju in posnemanju Jezusovega in Marijinega Srca. Amen

 

2. Cerkveno leto je Kristus

Krščansko bogoslužje je kristocentrično ne le zato, ker v svojem bistvu izvira od Kristusa, ampak še bolj zato, ker je on njegovo središče. V bogoslužju deluje na neviden način on sam, na viden način pa po ljudeh. Vse drugo je z njim povezano, od njega odvisno in od njega dobiva svojo učinkovitost. On je edini veliki duhovnik in edini srednik med Bogom in ljudmi. Po njem se v bogoslužju v Svetem Duhu dvigamo k Očetu. Zaradi Kristusovega sredništva je bogoslužje najvišja oblika češčenja Boga in posvečevanja ljudi. Dalje je izžarevanje Jezusove navzočnosti in dejavnosti, ponavzočevanje in podeljevanje njegovega odrešenja.

Benediktinski opat Ildefons Herwegen (+ 1946), eden od najpomembnejših utemeljiteljev liturgične prenove v Nemčiji, je naglašal: »Cerkveno leto je Kristus!« Kristus je s svojim odrešilnim delom vir in vrhunec vsakega krščanskega praznika. Kakor je Kristus v srcu sveta in krščanske vere, tako je tudi v središču bogoslužja in cerkvenega leta. Že sv. Ambrož je zapisal: »O Kristus, ... najdem te v tvojih zakramentih.«

V liturgičnem letu gre za Kristusa, na katerem se je popolnoma uresničil Očetov odrešenjski načrt. Gre pa tudi in predvsem za nas, da bi se vključili v ta odrešenjski načrt in se upodobili po Kristusu. Papež Pij XII. je v okrožnici Mediator Dei zapisal, da je liturgično leto »sam Kristus, ki vedno živi v svoji Cerkvi.«

Poveličani Kristus je srce cerkvenega leta. Dovolj je, da se spomnimo na nedeljo, ki je »prvi in glavni praznični dan« (B 106), spomin Kristusovega vstajenja, Gospodov dan. Vsaka mašna daritev, brez katere ni nedelje in praznika, je daritev Kristusa in njegove Cerkve. On je glavni darovalec, on je glavni dar; na zakramentalni način se ponavzočuje njegova kalvarijska daritev na križu skupaj z njegovim vstajenjem. Tako ima Kristusova velikonočna skrivnost, še posebej po nedelji in evharistiji, v cerkvenem letu osrednje mesto.

Pri krščanskem praznovanju in zato tudi pri cerkvenem letu gre za odrešenjsko dogajanje, za ponavzočevanje Kristusove skrivnosti. V enem letu praznujemo celotno Kristusovo skrivnost, kakor jo je sam označil: »Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu« (Jn 16,28).

p. Anton

 

1. Zgodovina odrešenja

Bog se je razodeval in podarjal človeštvu v zgodovini. Tako se je odvijal večni odrešenjski Božji načrt, ki ga sv. Pavel imenuje skrivnost. Če hočemo odkriti pomen, zgradbo in notranjo povezanost cerkvenega leta, je treba upoštevati ta odrešenjski Božji načrt in njegovo udejanjanje v človeški zgodovini, ki tako postaja zgodovina odrešenja.

Zgodovina odrešenja se je začela s stvarjenjem, ki je bilo njeno prvo dejanje. Nadaljevala se je v stari zavezi, ki ni bila le priprava na Jezusov prihod, ampak tudi odrešenjsko dogajanje, ki je v kali na zastrt način že vsebovalo Kristusov dogodek. Zgodovina odrešenja je dosegla svoj vrh v Kristusu. On je izvršil delo odrešenja »predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda« (B 5). Naslednja, današnja stopnja zgodovine odrešenja se razteza od Kristusovega vnebohoda do njegovega drugega prihoda in sovpada z obhajanjem cerkvenega leta in bogoslužja v Cerkvi. V bogoslužju Kristus vključuje v svoje odrešenje Cerkev, človeštvo in vse stvarstvo.

Cerkveno leto ali leto Božjih skrivnosti je torej utemeljeno v zgodovini odrešenja, v vrsti dogodkov in besed, po katerih je Bog stopil v človeško zgodovino in v njej neprestano deluje. Še posebej to velja za bogoslužna opravila. Čas je tako zaznamovan z večnostjo.

Osrednji dogodek, skrivnost vseh skrivnosti, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, je v zgodovini odrešenja, v bogoslužju in cerkvenem letu Jezus Kristus. Vse praznovanje cerkvenega leta in vsi prazniki se nanašajo na Kristusovo odrešenjsko skrivnost, in sicer na celoto ali na posamezen vidik te skrivnosti.

Med Kristusom, Cerkvijo in bogoslužjem je tesna povezanost. Povsod gre za zakrament v širšem pomenu besede, to je za učinkovito znamenje Božjega, milosti. Kristus je zakrament Boga, Cerkev je zakrament Kristusa, bogoslužje je zakrament Cerkve in Kristusa.

Temelj cerkvenega leta je Kristus

Kristus je nekoč apostolom zastavil vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15). Tako ga zastavlja vsakemu udeležencu bogoslužnega dogajanja. Gre za vprašanje naše vere v Kristusa. Odgovor na vprašanje, kaj komu pomeni cerkveno leto, je odvisen od odgovora na vprašanje, kaj komu pomeni Kristus. Cerkev namreč »na določene dni v letu obhaja sveti spomin odrešilnega dela svojega Božjega Ženina« (B 102). Obhajanje svetega spomina odrešilnega dela Jezusa Kristusa skozi vse leto je prav cerkveno leto.