Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shod v baziliki v Stični bo letos še v petek, 13. oktobra ob 18.30. Vodil ga bo g. nadškof Marijan Turnšek.

Srečanje udeležencev duhovnih vaj v Assisiju letos avgusta bo v samostanu Stična v petek, 13. oktobra 2023 s pričetkom ob 16. uri. Ob 18.30 uri bo nadaljevanje z molitvenim shodom v baziliki.

 

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

se začne v naši baziliki v soboto, 7. oktobra, ob 18h.

Nato bo: 4. novembra, 2. decembra, 6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

 

Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični 1.

Basilica minor (manjša bazilika) je poleg basilica maior (večja bazilika) vse od 18. stoletja poseben častni naslov, ki ga more papež podeliti kaki pomembni cerkvi.

V Sloveniji imamo sedem manjših bazilik:

bazilika Matere usmiljenja v Mariboru (1906)

bazilika na Sveti Gori pri Gorici (1906)

bazilika lurške Matere Božje v Brestanici (1929)

bazilika Žalostne Matere Božje v Stični (1936)

bazilika obiskanja Device Marije v Petrovčah (1984)

bazilika Marije Pomagaj na Brezjah (1988)

bazilika Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori (2009). 

Marijanskost slovenske vernosti

Kaj imajo skupnega sedmere bazilike na Slovenskem? Vse so posvečene Mariji! Tudi v tem se kaže pomembna vloga marijanskih romarskih središč v zgodovini našega naroda. Po pravici pa smemo omeniti še dve svetišči: Gospo Sveto na Koroškem in Svete Višarje na stičišču treh narodov.

Zibel slovenske državnosti in krščanstva je tekla na Gosposvetskem polju na Koroškem. Na Krnskem gradu je od 7. do 9. stoletja prestoloval karantanski knez, pri bližnji Gospe Sveti pa je misijonar sv. Modest okoli leta 760 pozidal cerkev Matere Božje in si jo izbral za svoj škofovski sedež. To Marijino svetišče je zgodovinskega pomena za slovenski narod.

Marijina božja pot na Svetih Višarjah v Kanalski dolini, katere nastanek sega v leto 1360, je bila nekdaj med Slovenci zelo priljubljena. V zadnjih desetletjih se tu srečujejo Slovenci treh domovin, tj. iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva, in verniki treh dežel, tj. Furlanije, avstrijske Koroške in Slovenije. Po besedah Božjega služabnika mučenca Lamberta Ehrlicha je tu edina meja, ki ne ločuje, ampak povezuje.

Povezuje nas Božja mati Marija! Slovenci častimo Božjo mater Marijo zlasti v številnih marijanskih romarskih svetiščih. To so živi spomeniki našega krščanskega življenja in trdni braniki naše samostojnosti. Človeka, ki potuje po Sloveniji, prevzame nešteto cerkva, posejanih po dolinah in gričih našega raja pod Triglavom. Sv. Janez Pavel II. pomenljivo pravi, da romarski kraji sestavljajo »zemljepis vere«. V Sloveniji imamo skoraj 400 Mariji posvečenih cerkva, od tega 40 romarskih. Edinstveni biser je Marijina cerkev na Blejskem otoku!

 

Cerkev – hiša Božja in vrata nebeška

»Razveselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo'» (Ps 121,1). Gospodova hiša je hiša molitve, kjer se krščansko ljudstvo zbira k molitvi in obhajanju zakramentov. Cerkve so posvečeni prostori, ki so izvzeti iz vsakdanje dejavnosti. Svetišče je izbran kraj in odlično znamenje svete Cerkve, Kristusove neveste. Lepota in sijaj svetišča ponazarjata vzvišenost bogoslužnega dogajanja, kakor se glasi molitev ob posvetitvi cerkve:

»V njej te bodo verniki pobožno častili, poučeval jih boš s svojo besedo in hranil z zakramenti… Dobri Oče, tukaj naj voda Božje milosti izmiva grehe ljudi, da se bodo tvoji otroci, odmrli grehu, prerajali za nebeško življenje. Tukaj naj tvoji verniki ob oltarni mizi obhajajo spominski obred velike noči in se nasičujejo s Kristusovo besedo in njegovim Telesom. Tukaj naj odmeva prijetna hvalna daritev; angelskemu petju naj se pridružijo človeški glasovi in naj se za rešitev sveta dviga nenehna molitev. Tukaj naj ubogi dobivajo usmiljenje, stiskani prihajajo do prave svobode in vsi ljudje prejemajo dostojanstvo tvojih otrok, dokler veseli ne dospejo do onega Jeruzalema, ki je zgoraj«.

 

Pomembnost in odličnost bazilik

Kar velja za vse bogoslužne zgradbe, je še mogočneje poudarjeno pri bazilikah, stolnicah in božjepotnih svetiščih.

Bazilika prvotno pomeni »kraljeva hiša«. V Rimu je pet patriarhalnih bazilik, ki se od začetka 18. stol. imenujejo tudi basilicae maiores: sv. Janeza v Lateranu, sv. Petra v Vatikanu, sv. Marije Velike, sv. Pavla in sv. Lovrenca. Zunaj mesta Rima sta samo dve cerkvi dobili naziv »velike bazilike«, in sicer v Assisiju: leta 1754 cerkev sv. Frančiška in 1909 cerkev sv. Marije Angelske.

Basilicae minores (manjše bazilike). Nekatere posebne pravice (privilegije) patriarhalnih bazilik so od 16. stol podeljevali v Rimu in nato od 18. stol. vedno bolj obsežno tudi po vsem svetu. Tem cerkvam so dali naslov basilicae minores (manjše bazilike) in jih odlikovali s podobno častjo kakor patriarhalne (insignie collegiate = collegiate decoratae ad instar patriarchalium). Decembra 2020 je imelo ta naslov 1876 cerkva.

Odlok kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov leta 1968 (dopolnjen 1975) je opredelil namen podelitve naslova basilica minor: »Okrepiti povezanost posameznih cerkva z rimskim škofom. Hkrati poudariti pomen te cerkve za tisto pokrajino.« Ista kongregacija je 9. novembra 1989, na praznik posvetitve lateranske bazilike, izdala nov odlok »Domus ecclesiae«, ki določa norme za podelitev naslova basilica minor.

Razlogi za imenovanje so starodavnost, zgodovinski pomen kake cerkve, njena arhitekturna in umetniška vrednost ter zlasti da je pomembno versko središče. V zadnjem primeru gre večinoma za romarske cerkve z milostno podobo, ki jo verniki goreče častijo. V izbrani cerkvi morajo še skrbneje obhajati bogoslužje, razlagati Božjo besedo in spovedovati.

Verniki morejo v baziliki prejeti popolni odpustek, če pobožno sodelujejo pri sveti maši ali kaki pobožnosti oz. vsaj zmolijo očenaš in vero ter izpolnijo običajne pogoje: opravijo zakramentalno spoved, prejmejo sveto obhajilo in molijo po namenu svetega očeta. Popolni odpustek morejo prejeti na te dneve:

na obletnico posvetitve bazilike; na dan bogoslužnega obhajanja zavetnika svetišča; na slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla (29. junija); na obletnico razglasitve bazilike; enkrat letno na dan, ki ga določi krajevni škof; enkrat letno na dan, ki ga izbere vsak vernik sam (Domus ecclesiae, št. 17).

 

Posebne pravice

Bazilika je svetišče, v katerem se po Marijini priprošnji ponovno posvetimo troedinemu Bogu in se tesneje povežemo z vesoljno Cerkvijo. Omenjeni odlok pravi: »Med cerkvami v škofiji gre prvo mesto in največje dostojanstvo stolnici ... Sledijo župnijske cerkve … Poleg tega so svetišča, kamor romajo verniki škofije in drugih krajevnih Cerkva. Med temi so nekatere obdarovane s posebnim pomenom za liturgično in dušnopastirsko življenje, ki jih papež lahko odlikuje z naslovom 'basilica minor'. To izraža posebno povezanost z rimsko Cerkvijo in papežem« (Domus ecclesiae, št. 3 in 4).

V bazilikah naj bo slovesnejše obhajanje bogoslužja, redno oznanjevanje in spovedovanje. Baziliko lahko vidno označijo takole: »Na bandera, na cerkveno opravo, na žig bazilike lahko upodobijo papeški znak 'prekrižanih ključev'.« (Domus ecclesiae, št. 18).

 

Duhovno zdravilišče

V baziliki je torej mogoče prejeti popolni odpustek. V tej zvezi lahko spomnimo na posebno molitev, ki jo izgovori papež, ko z blagoslovom »urbi et orbi« (mestu in svetu) podeli odpustek: »Veselje v miru, poboljšanje življenja, čas za resnično pokoro, milost in tolažbo Svetega Duha, stanovitnost v dobrih delih naj vam podeli vsemogočni in usmiljeni Gospod.« Kakšni duhovni sadovi!

Anton Štrukelj

ZA ZIDOVI SAMOSTANA V šoli Kraljice miru

Vsak dan sledimo vojni v Ukrajini. Poslušamo, kako se papež Frančišek prizadeva za mir. Poglejmo, kaj vse je zanj naredila naša nebeška Mati že v času prve svetovne vojne in za preprečitev druge. K drugemu delu fatimske skrivnosti spada pogojna napoved druge svetovne vojne. Da bi se tej vojni izognili, bi bili potrebni trije pogoji: ljudje bi morali prenehati žaliti Boga, papež bi moral skupaj s škofi vsega sveta pravočasno posvetiti Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, Cerkev bi morala uvesti prvosobotno pobožnost z zadostilnim obhajilom. Dne 13. julija 1917 je namreč Marija razodela:

»Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Ko je bila Lucija v postulatu pri dorotejkah v Španiji v mestu Pontevedra, se ji je ponoči 10. decembra 1925 v njeni mali sobi prikazala Marija z Detetom, ji pokazala svoje s trnjem obdano srce in ji dala naročilo glede širjenja pobožnosti prvih sobot: »Poglej, moja hči, moje srce, ovito s trni, ki jih nehvaležni ljudje vsak trenutek zabadajo vanj s svojimi žalitvami in nehvaležnostjo. Vsaj ti me skušaj tolažiti in v mojem imenu oznanjaj mojo obljubo: vsem, ki se bodo na prvo soboto pet zaporednih mesecev spovedali in prejeli sveto obhajilo, molili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca, z namenom, da mi zadoščujejo, bom pomagala ob smrtni uri z milostmi, ki so potrebne za njihovo zveličanje.«

Glede posvetitve Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu je Devica Marija 13. junija 1929 sestri Luciji v mestu Tuy sporočila: »Prišel je trenutek, v katerem Gospod prosi, naj sveti oče skupaj z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu, in obljublja, da jo bo zaradi posvetitve rešil.«

Kardinal Ratzinger je leta 2000 zapisal glede besed 'Moje brezmadežno Srce bo zmagalo': »Kaj to pomeni? Za Boga odprto srce, očiščeno, z gledanjem na Boga, je močnejše kakor pa puške in vsakovrstno orožje. Marijin 'fiat', beseda njenega srca, je spremenila svetovno zgodovino, ker je privedla Odrešenika v ta svet – ker je v prostoru tega 'da' Bog mogel postati človek in ostane zdaj tako za večno. Zlo ima moč v tem svetu, to neprenehoma vidimo in izkušamo: moč ima, ker se naša svoboda vedno znova pusti odtrgati od Boga. Toda odkar ima Bog sam človeško srce, in je tako obrnil človekovo svobodo k Bogu, nima svoboda za zlo nič več zadnje besede. Od tedaj naprej velja beseda: 'Na svetu boste imeli stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal' (Jn 16,33). Fatimsko sporočilo nas vabi, naj se zaupamo tej obljubi.«

Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984 na trgu sv. Petra, v duhovnem zedinjenju z vsemi poprej 'sklicanimi' škofi vsega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse ljudi in ljudstva. Med drugim je molil: »Zato, o Mati ljudi in ljudstev, ki poznaš vse njihovo trpljenje in upanje, in ki z materinskim srcem čutiš vse boje med dobrim in zlim, med lučjo in temo, ki pretresajo naš današnji svet, sprejmi naš klic, s katerim se po navdihu Svetega Duha obračamo naravnost na tvoje Srce: objemi s svojo ljubeznijo Matere in Gospodove dekle ta naš človeški svet, katerega ti zaupamo in posvečamo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in ljudstev. Posebej ti posvečamo in izročamo v varstvo tiste ljudi in narode, ki najbolj potrebujejo te izročitve in posvetitve.«

Z zadnjim stavkom so mišljeni predvsem narodi Sovjetske zveze, iz katere se je širil komunizem po vsem svetu. Sestra Lucija je 8. novembra 1989 v pismu potrdila, da takšno slovesno in univerzalno dejanje posvetitve 25. marca 1984 ustreza temu, kar je hotela Naša Gospa.

Zadnja posvetitev Cerkve in vsega sveta, posebej Rusije in Ukrajine, pri kateri smo se pridružili papežu Frančišku, je bila 25. marca 2022. Bistveno besedilo se glasi: “Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo Tvojemu brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino.”

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca pomeni prisrčen odnos do naše duhovne Matere. Hladen odnos do Marije je bil vedno znamenje upadanja vernosti. Poživitev češčenja naše duhovne Matere najbolj zanesljivo vodi k poživitvi vere, upanja in ljubezni. Smemo upati in v ta namen tudi kaj storiti, da bo v našem času za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca vedno več zanimanja. Poudarek mora biti na življenju, na posnemanju Marijinih kreposti, zlasti ljubezni, ki jo ponazarja simbol srca. Ko častimo Marijino brezmadežno Srce, pripravljamo svoje srce za Božje darove, ki jih prejemamo po Mariji, posrednici vseh milosti.

Kaj lahko konkretno storimo za mir? Tisto, kar je Marija naročala vidkinji Luciji: 1. ne žaliti Boga; 2. posvetiti se Marijinemu brezmadežnemu Srcu; obhajati pete prve sobote na fatimski način, kar bomo pri nas začeli na prvo soboto v oktobru ob 18h. Bo tudi možnost za spoved. Kdor nima možnosti v domači župniji, naj se nam pridruži v stiški baziliki. Pridite in naredite veselje Materi Mariji! Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

DOMAČA ZDRAVILA Krvavi mlečnik

Njegovo latinsko ime je Chelidonium majus L. Je zdravilna rastlina, ki ima zelo veliko ljudskih imen na Slovenskem: cengulja, draznica, krvnik, senedolka, skrobla, droznica, krošljak, aselnica, lastovičica, rdeči mleček, krivljek, grenica, kravje zelišče, mali lisjak, bradavičnik, dražnica, karoščik, kemenica, zlata korenina, kačji mleček, oranjšica, vodenična roža, sidolka, kačja trava, pasje zelje, krvavo zelječe, zlatič, skoblja, ceduljka, rumena draznica, krošelnik, krvošljink, cingola, drafna trava, krvno mleko, mleč, krvavo zelje, krvno mleko, rasopas, bolnica, zlateč, mlečnik, cindolka. Prav to, da imamo tako veliko število ljudskih imen, govori o tem, da so rastlino ljudje v preteklosti uporabljali in je bila dobro poznana rastlina. Verjetno po tem, da iz nje priteče sok, če rastlino ranimo.

Je trajno zelišče, visoko od 30 do 100 cm, ki se rogovilasto razraste. Sodi v družino makovk (Papaveraceae). Za zdravljenje predvsem uporabljamo celo rastlino brez korenine (Chelidonii herba). V nekaterih primerih pa tudi korenino (Chelidonii radix). Če rastlino ranimo v kateremkoli delu, predvsem v korenini, iz tega dela priteče oranžnorumen sok. Cveti od maja do septembra z rumenimi cvetovi, ki imajo 4 venčne liste. Listi so pri spodnjem delu stebla svetlo zeleni, v zgornjem delu pa motno zeleni. Listi so po obliki krpasti ter rahlo narezani.

Najdemo ga pogosto rasti ob zidovih v okolici hiš, ob ograjah, predvsem, če so tla pognojena, a neobdelana.

Nabiramo celo rastlino v času cvetenja, odrežemo jo 25 cm pod vrhom, predvsem tam, kjer je največ listov, in posušimo v senci. Nabiramo mlade rastline, ki so komaj začele cveteti in še niso zelo zrasle v višino. Iz 5 kg sveže nabranih krvavih mlečnikov dobimo 1 kg suhega zelišča.

V rastlini je odkritih več kot 20 alkaloidov, med katerimi so najvažnejši helidonin, heleritrin, homohelidonin, sanguinarin, helidoksantin, protopin itd. Tudi kisline so v rastlini: helidonska, jabolčna in citronska kislina ter amini, kot sta npr. histamin in holin. Holin je esencilano hranilo za telo, kar pomeni, da je nujno potrebno, da ga človek dobi v telo s hrano. Veliko ga je v jajcih.

 

Nasveti patra Simona Ašiča

Krvavi mlečnik topi žolčne kamne, zato za njihovo odstranitev pijemo čaj iz mešanice zdravilnih rastlin: listov poprove mete in regrata, skorje krhlike, korenine pirnice ter rastlin rmana, ptičje dresni, šentjanževke in krvavega mlečnika. Za drobitev kamnov in peska torej pijemo trikrat dnevno po 1 skodelico čaja, pripravljenega kot poparek, ¼ ure pred obroki. Poleg tega vsak večer pred spanjem popijemo 1 žlico surovega jedilnega olja. Takoj za tem pa popijemo 1 žlico olivnega olja s sokom 1 limone. To delamo 9 dni.

Na kurje oko nakapamo sok krvavega mlečnika. To ponavljamo, dokler kurje oko ne izgine. Enako ga vtiramo na bradavice. Alkaloidi v krvavem mlečniku, predvsem helerin, imajo učinek na kurje oko in bradavice. Zavirajo delitev celic ter razkrajajo beljakovine.

Berberin v krvavem mlečniku blaži krče gladkih mišic. Pater Ašič ga priporoča pri raznovrstnih krčih v obliki čaja. Npr. pri krčih srčne mišice ščepec listov krvavega mlečnika poparimo z ½ vrele vode, precedimo in pijemo po požirkih.

Z delovanjem berberina je še povečano izločanje žolča iz žolčnika in protibakterijsko delovanje.

Za urejeno delovanje jeter, ljudska medicina pravi, pijemo čaj iz čajne mešanice, ki vsebuje rastline krvavega mlečnika, liste melise, cvetove kamilice, lubje krhlike. Vsake rastline vzamemo po 20 g. Ščep čaja polijemo s skodelico vrele vode in pustimo, da se čaj ohladi. Pijemo ga po dve skodelici na dan, po jedi.

Pri uporabi krvavega mlečnika moramo biti pri samozdravljenju zelo pazljivi, saj alkaloid heleritrin zavira delovanje centralnega živčnega sistema ter povzroča bruhanje. Krvavi mlečnik tudi stimulira delovanje srca, zvišuje krvni tlak in deluje poživljajoče na maternico, zato ga nosečnice ne smejo uporabljati. Tudi za »nedolžno« natiranje bradavice ne.

Zaradi mnogih drugih zdravilnih rastlin, ki dobro učinkujejo na delovanje jeter in so bolj varne rastline za uporabo, se jemanje krvavega mlečnika za notranjo uporabo danes opušča. A za odstranitev kurjih očes in bradavic je krvavi mlečnik prava izbira.

Barbara Kozan, mag. farm.

Dan starih staršev

Skoraj vsak dan v letu je posvečen kakemu dogodku, osebnosti ali dejavnosti. Tako so dobili svoj praznik tudi stari starši in ostareli. To je četrta nedelja v juliju, blizu praznika sv. Ane in sv. Joahima, ki sta bila Marijina starša in torej stara starša Jezusova. Stari starši so bili včasih zelo pomembni pri vzgoji otrok, saj so veliko časa preživeli skupaj. Danes se to bolj redko dogaja, zato me je še toliko bolj ganil članek o Antonu Berusu iz Ceglenice pri Novem mestu v časopisu Slovenec iz leta 1899. Berusov oče so se bližali že stotim, pa so še vedno radi živeli. »Smrt me je pozabila. Ker sem vedno doma za pečjo, nikjer ne naleti name, da bi me vzela s seboj«, so govorili. Toda nekega dne so jih našli spečega za pečjo. V rokah so imeli konopec, s katerim so poganjali zibel najmlajšega pravnuka Tončka in na obrazu nasmeh – kakor zmerom, le da so zdaj zaspali za večno.

Valerija Ravbar

Verouk mojega otroštva

K verouku smo hodili tako rekoč vsi razen nekaj tistih, ki zaradi služb svojih očetov niso smeli. To nas sploh ni motilo, saj so nam očitno starši doma dobro razložili, kako je s tem. Nekoč pa smo imeli zelo vedoželjno sošolko, ki bi na vsak način rada videla, kako je pri verouku. Vabili smo jo, naj gre z nami, a je šla le do cerkvenih vrat, naprej pa si ni upala, čeprav smo mi kričali: »Boječka, boječka!« Na poti iz šole smo se marsikaj pogovarjali, pa očitno tudi verske zadeve. Ona je trdila, da sveta ni ustvaril Bog, mi pa smo se ji smejali. Nekoč je povsem izgubila potrpljenje in je v solzah zatrjevala, da tako piše v knjigi, in če piše v knjigi, je gotovo res. Takrat je bila priljubljena knjižica Pavla Kunaverja Nebo nad nami iz zbirke Čebelica, kjer je bil poljudno in otrokom primerno razložen nastanek vesolja. Toda zmagovalci tega pogovora smo bili mi. Rekli smo, da imamo mi knjigo, in to ne samo eno, kjer piše, da je svet ustvaril Bog. Če piše v knjigi, je gotovo res.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega X, Vesna

Potem, ko je bilo za njo več kot pol stoletja dejavnega življenja, lep del ga je preživela v tujini, kjer sta si ustvarila dom tudi njena otroka, sta se z možem vrnila v domovino. Ko je umrl, nekako ni več imela obstanka v Ljubljani. Sklenila je, da se vrne na Vrhovo. Kupila je zapuščeno hišo nekje pod gozdom, jo obnovila, zasadila vrt in začela novo obdobje svojega življenja.

Za rojstni dan so ji vnuki podarili gugalnik. Kako malo so jo poznali! Predstavljali so si jo kot babico iz pravljice, ki v gugalniku plete nogavice. Ker pa je sodobna babica, najbrž celo gleda TV. Ne, babica Vesna je bila na nogah ves dan. Vaščani so se nekako navadili, da je urejala stvari za druge, predvsem starejše. Vedno je bilo treba koga kam peljati, napisati kako prošnjo ali urediti pri zdravniku.

Kak večer je vendarle sedla v gugalnik in prelistala časopis. Tako je nekoč zagledala nekrolog z znanim imenom. Mihael. Fotografija ji ni pomenila ničesar. Popolnoma je že izginil iz njene zavesti. Ni ji bilo čisto jasno, kaj pravzaprav občuti zdaj ob spominu. Bolečino? Zakaj?

Spoznala sta se v knjižnici, kjer so prirejali srečanja za študente, ki so jih zanimala verska vprašanja. Ko so se predavanja nehala, je še vedno vsak teden prihajala na klepet z Mihaelom, ki je ob četrtkih popoldne pomagal v knjižnici. Toliko stvari sta morala predebatirati, ki so se jih na predavanjih komaj dotaknili. Z nežnostjo se je spominjala tistih popoldnevov.

Sanjarila sta, da bi šla nekam, nekam daleč, kamorkoli. Ponudil ji je Afriko; zaostalo deželo, trpeče ljudi in dolgo utrudljivo pot, po kateri naj bi nekoč hodila in delala dobro. Ja, v Afriko bi res lahko šla. Skupaj? Seveda. Ampak ne še zdaj. Nekoč, kadarkoli. Afrika je bila tako daleč in ideje o misijonarstvu tako stare in romantične, da bi morala vedeti, da se ne bodo nikoli uresničile. Potem pa ga je na zadnji četrtek v juniju zaman pričakovala v knjižnici. Ob koncu počitnic pa je prišlo pismo.

»Ja, v lemenat sem šel. Zdi se mi, da nimam misijonskega poklica. Za to je potreben še poseben Božji klic. Zase mislim, da bom lahko tu doma več naredil. Težko se vživim v novo okolje in v nove ljudi. Tudi telesno nisem dovolj močan. Ti lahko greš sama na to pot, če se čutiš dovolj močna. Fizično sama, saj duhovno bi bila še naprej povezana. Zakaj bi ne bila in morda bo še kaj več koristi od najine zveze.«

Čudno, to je bilo njegovo edino pismo. Tudi srečala se nista nikoli več v življenju. Celo popolnoma je pozabila nanj. Kakor da tisti popoldnevi v knjižnici niso bili del resničnega sveta. Gotovo se je odločil prav. Če ne drugo, so to dokazovala številna priznanja, nazivi in zasluge, ki so jih navajali nekrologi. Morala bi biti ponosna, da ga je poznala, a je čutila samo bolečino. Mihael je naredil, za kar se je čutil poklican. Pa ona?

Valerija Ravbar