MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Naša bralka je pred leti zapisala: »Že dolgo čutim željo in potrebo, da molim za vse duhovne in redovne poklice ter stanovitnost že poklicanih. Kljub velikim oviram, ki so se postavljale na pot, mi je bilo po Božji milosti in Marijini priprošnji dano, da sem uspela opraviti pobožnost prvih devet petkov ter prvih pet sobot. Srčno upam in želim, da mi bo tudi vnaprej to možno v kar največji meri. Mislim, da je sveta Marija Marjeta Alakok nekje zapisala, kako lepi so prvi vikendi v mesecu in kako jih komaj čaka. Tudi jaz sem se vsak prvi vikend tako počutila … Vsak dan znova želim vstopati po poti spreobrnjenja. Vsak dan znova se posvečam Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prosim za pomoč kot otrok Brezmadežne.«

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem za sodelovanje.

 

 

PO MARIJI K JEZUSU Svetinjica se je odtrgala sama od sebe

Dne 10. novembra 1939 sem kot vojak imel nalogo, da bi odkril, kje se nahajajo nemške čete. S tremi vojaki smo šli k področju, kjer naj bi Nemci po naših podatkih napredovali. Okrog desnega zapestja sem nosil svetinjico naše Gospe Zmagovalke, od katere se nisem nikoli ločil. Bilo je okrog polnoči. Eden od mojih mož je imel s seboj baterijo. Hodil je pred mano in se ustavljal ob najmanjšem šumu. Občasno nas je rafal mitraljeza opozoril, da so bili Nemci še tam.

Ko smo se ustavili, sem na tleh opazil rahlo lesketanje. Sklonil sem se, da bi videl, kaj je temu vzrok. Ko sem povesil glavo, sem nad seboj v višini, kjer bi bila moja glava, zaslišal žvižg rafala mitraljeza. Če se ne bi sklonil, bi bil pri priči mrtev.

Kaj je bil ta blesk, ki je pritegnil mojo pozornost? Svetinjica naše Gospe Zmagovalke! Pogledal sem na svoje zapestje. Svetinjice ni bilo na njem. Padla je k mojim nogam. Še bolj presenetljivo pa je bilo, da je bila verižica nepoškodovana. Noben njen člen ni bil zlomljen ali razprt. Svetinjica je padla na tla sama od sebe.

Letopis naše Gospe Zmagovalke, junij 1967

PO MARIJI K JEZUSU Devica Marija obiskuje vse nesrečne

Devica Marija, nosilka upanja, je blizu vsem tistim, ki so deležni križa njenega Sina. Šestletni otrok Rafael je imel prirojeno napako, zaradi katere je bil zapisan smrti. Ko je svojim staršem, ki ga niso hoteli pustiti samega, zaželel lahko noč, je še rekel: »'Devica Marija vsak večer pride k moji postelji. Ob njej mi je zelo prijetno!' 'Ali je ta večer že bila pri tebi?' 'Ne, še ne! Sedaj obiskuje vse nesrečne. Njena pot je zelo dolga. Šele potem bo prišla k moji postelji!'«

Oče Nicolas Buffet, Famiglia Cristiana, 27. maj – 2. junij 2017

PO MARIJI K JEZUSU Nasmejani brat Pavel pred smrtjo

Brat Pavel iz reda cistercijanov je bil vse življenje dober, skromen in zvest Marijin otrok. Pri vseh svojih delih in pokorah, v bojih in bolečinah, je iskal pomoč pri Mariji. Njeno ime je vsak dan neštetokrat pobožno izgovarjal. Iz ljubezni do Marije je posebno pazil, da si ohrani neomadeževano sveto čistost in da nikdar ne prelomi redovnih pravil. Najrajši je govoril o Mariji in tedaj je žarel njegov obraz v čudovitem žaru, ki je vnemal še druge v sveti ljubezni. Brat Pavel je bil mrtev za svet in je živel le za nebesa.

Naposled so se tudi njemu iztekle ure. Na smrt bolan je ležal v svoji celici. Okrog njega so bili zbrani njegovi sobratje menihi cistercijani, da mu z molitvami pomagajo ob zadnji uri. Tolažijo ga in spodbujajo k zaupanju v Marijo. Brat Pavel pa se veselo zasmeje. Menihi ga opominjajo, naj se skrbno pripravi na zadnjo pot, naj bo v Bogu zbran – brat Pavel pa se nedolžno smeji še naprej. To bolnikovo vedenje začne skrbeti dobre menihe, zato začno svariti brata Pavla – a bolnik se znova veselo zasmeje. Bratje nadaljujejo z molitvijo zanj – a brat Pavel je še bolj vesel. To pa je bilo samostanskim bratom že preveč. Predstojnik stopi k bolniku in ga ostro posvari:

»Kako se vedeš, ljubi brat! Glej, naš svetnik veliki sveti Bernard je trepetal pred smrtjo, ti pa se smeješ.«

»Ah, dobri samostanski očetje,« odgovori umirajoči, »kako bi se ne veselil in ne smejal, ko pa je pri meni Marija, moja ljuba Mati, ki me z veselim obrazom in prisrčnimi besedami vabi s seboj v večna domovanja, kjer odmeva smeh in veselje!« – Ko brat Pavel to izreče, z nasmehom na ustnicah blaženo zaspi.

Tako umirajo Marijini otroci v Marijinem materinskem varstvu. »Blagor njim, ki zdaj jokajo, ker se bodo nekoč veselili!« govori Gospod.

PO MARIJI K JEZUSU Prejel je svete zakramente

Že na polnoč je šla ura, ko je nekdo potrkal na župnijska vrata – sredi 19. stoletja v nekem trgu na Bavarskem. Kaplan odpre okno in z ulice mu nekdo zakliče: »Prosim, če bi šli z Bogom v hišo št. 46!«

Duhovnik se urno opravi, odpre hišna vrata in zapazi v temi pred vrati staro gospo. Pohiti v cerkev, vzame Najsvetejše in odhiti proti omenjeni hiši. Bila je temna noč in silno je lilo. Črno oblečena gospa pokaže duhovniku vrata pri omenjeni hiši in izgine za vogalom.

Duhovnik potrka – nič glasu. Potrka drugič – vse tiho. Zapazi hišni zvonec in močno pozvoni. V prvem nadstropju se tedaj odpre okno in starejši gospod se oglasi. Duhovnik mu zakliče: »Pozvan sem k bolniku, ki je v tej hiši. Z Bogom prihajam.« – »Vi se motite,« odgovori gospod ob oknu, »v tej hiši ni nihče bolan. Pa vam odprem vseeno, da tu prevedrite, ker strašno lije.«

Stari gospod mu odpre vrata in ga povede v svoje stanovanje. Duhovnik shrani Najsvetejše, prižge luč in odide za gospodom. Stopi v njegovo sobo, kjer je še gorela luč. Gospod je bral, ker ni mogel zaspati tisto noč. Kaplan opazi na steni podobo Matere Božje in pred njo prižgano lučko. »Ej, saj sem prišel med pobožne ljudi!« pripomni gospodu. A staremu možu se obraz zmrači in odvrne: »Motite se! Za vero in verske dolžnosti se že dolgo ne brigam. Nepotrebne skrbi! Ali tole podobo so moja mati imeli v čislih. Na smrtni postelji mi je še žena naročala, naj vendar sleherni večer prižgem luč pred to podobo. Obljubil sem umirajoči, no pa sem obljubo tudi držal. Tamle na steni je pa podoba moje pokojne matere, poglejte!« Duhovnik pogleda sliko – a v hipu ostrmi. »Ravno tale gospa me je nocoj poklicala,« pripomni staremu gospodu, »ravno tale gospa me je poslala sem! Prav taka je bila!«

Gospod kaplan razloži gospodu ves dogodek. Starega moža prevzame groza. Silno ostrmi. – Tedaj pa ljubeznivo dostavi duhovnik: »Ljubi gospod, glejte, Zveličarja imam s seboj, dobrega Pastirja, ki išče izgubljene ovce. Naj ga ne nesem zastonj nazaj! Dajte, opraviva sveto spoved in spravite se z ljubim Bogom! Spovem vas in obhajam. Vrnite se v tej noči nazaj k Jezusu!« Stari gospod se je branil in branil. A duhovnik ni odnehal, dokler ni gospoda spovedal in obhajal. Solznih oči je stari mož po dolgih letih spet prejel Zveličarja v svoje srce. O, kak rajski mir se mu je vrnil v dušo!

Mladi duhovnik se poslovi ves srečen. Ko pa zjutraj pride v zakristijo, mu pove cerkovnik, da je proti jutru nenadoma umrl neki gospod v hiši št. 46. Zadela ga je možganska kap. – Bil je prav tisti gospod, ki je ponoči še zdrav prejel svete zakramente.

PO MARIJI K JEZUSU Marije nikoli ne prosimo zaman

Leta 1749 je v kraljestvu Valencia živel velik grešnik, ki se je bal pasti v roke pravice. Odločil se je, da bo odšel v Turčijo. Tik pred vkrcanjem na ladjo je šel mimo glavnih vrat cerkve, kjer je jezuitski pater Hieronim Lopez govoril o Božjem usmiljenju.

Ko je grešnik poslušal pridigo, se je spreobrnil in se pri patru Lopezu spovedal. Ta ga je vprašal, če je morda gojil kakšno pobožnost, zaradi katere mu je Bog izkazal tako veliko milost.

Spovedanec je odgovoril, da je bila njegova edina pobožnost vsakdanja molitev k Devici Mariji, da ga ne bi zapustila …

Sv. Alfonz Marija Ligvorij, Marijina slava

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (30) Križ molitve (1)

Danes se veliko govori o molitvi in mnogi dajejo razne napotke za dobro molitev. Obstajajo tudi različne šole molitve ali uvajanja v molitev. Vse to nam pove, da molitev ni tako preprosta stvar. Ni nam prirojena, ampak se jo je treba učiti. Toda zakaj je molitev težka, zakaj lahko postane tudi križ, ki nas mogoče pritiska k tlom in nam jemlje moči?

Molitev ni samo izgovarjanje na pamet naučenih besedil in obrazcev. To je premalo, temu ne bi mogli reči molitev v pravem pomenu besede. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu, to pa je že nekaj več. Pove nam, da je za dobro molitev potrebno povzdigniti svojega duha k Bogu. V duhu se je treba preseliti k njemu in se z njim pogovarjati. To zahteva določen napor in seveda določeno vzgojo za molitev. Molitev zahteva, da je dejaven cel človek in ne samo delček človekovih sposobnosti. Vernega kristjana zadovolji šele dobra molitev, ki mu daje resničen občutek povezanosti z Bogom. Če molitev ni bila resničen pogovor z Bogom, ima človek slab občutek, da je premalo naredil s svoje strani, da bi bila molitev dobra. Skušajmo raziskati, zakaj molitev ni vedno dobra in zakaj včasih postane tudi težka.

Starši učijo otroka moliti tako, da zna najprej narediti križ. Pripovedujejo mu o Bogu in mu pokažejo, na katerih mestih je Bog na poseben način navzoč. Otrok si počasi vse zapomni. Na svetih krajih skuša ravnati tako, kot so ga naučili starši. Otrokova molitev je večinoma ustna molitev, saj otroci ne morejo popolnoma prodreti v globino vsebine molitve, ki jo molijo z usti. Spet pa ne moremo trditi, da otrok ni sposoben drugačne molitve kot ustne. Tudi otrok je sposoben čustvovanja in globokega doživljanja. Veliko je odvisno od tega, kako mu starši znajo govoriti o Bogu. Lahko mu o Bogu, Jezusu in njegovi ljubezni pripovedujejo tako živo, da otrok Boga dojame v globini svojega srca. Otrok celo lažje dojame Boga v globini svojega srca, ker ima čisto srce, ki še ni okuženo s slabimi nagnjenji. Zato je otroku velikokrat lažje čustveno doživljati Jezusovo trpljenje tako močno, da je zaradi tega ves ganjen in objokan. Otrok doživlja Boga kot resničnost ob sebi. Ne sprašuje se, če Bog je, ampak ga čuti ob sebi in se z njim pogovarja. Toda vse to je mogoče le, če ima otrok take starše, ki mu to omogočijo. Če se starši ne brigajo za molitev in jih otrok nikoli ne vidi moliti, tudi otrok ne bo mogel Boga doživljati v globini svojega srca.

Otrok tudi zelo čuti, kako ravnajo starši. Če jim je versko življenje samo še navaden običaj, bo otrok hitro začutil, da starši verskega življenja ne jemljejo resno. Če staršev ne bo nikoli videl moliti, bo tudi sam molitev drugače doživljal. Še bolj hudo pa je, če starši silijo otroka, naj moli, sami pa nikoli ne molijo z njim ali ne gredo k sveti maši. Otrok bo njihovo ravnanje doživljal kot nasilje in se jim bo uprl. Ko bo dorasel, bo vero in molitev hitro postavil na stranski tir in se bo spomnil na vero samo še ob praznikih ob polni mizi.

Mlačnost staršev je prvo, kar človeku naredi velike težave pri molitvi. Ko doraste, je potrebno vse navade na novo privzgojiti in jih osvojiti. Pri molitvi ne moremo napredovati brez osebnega stika z Bogom. Otrok, ki je odraščal v brezbrižnem okolju, mora sam na novo iskati in najti Boga. Ker ga starši niso pripeljali dovolj blizu k Bogu, mora sam opraviti to naporno iskanje. Res je dobro za človeka, da Boga sam išče, ga najde in vzljubi, toda veliko lažje je, če ti pri tem kdo pomaga. Tisti, ki je doraščal v brezbrižnem okolju, mora spremeniti ves svoj svet. Vrednote mora razvrstiti po drugem vrstnem redu in se odvaditi starih površnosti v odnosu do Boga. Molitve se mora na novo učiti. Potrebno je veliko truda, da se nauči molitve in da le-ta postane dejanje ljubezni do Boga. Gotovo so prvi koraki, ko človek odkrije Boga in mu začne govoriti, navdušujoči. Lepota prvega navdušenja lahko hitro poide, potem pa se je treba prebijati dalje in vztrajati. Potrebna je neomajna zvestoba.

Drugo, kar otežuje molitev, so človekova slaba nagnjenja. Molitev je neke vrste trud. Pri molitvi je potrebno biti vztrajen. Ko pride suhota, je potrebno veliko napora in predvsem volje, da molitev ohranimo in je ne opustimo. V človeku se hitro prebudijo slaba nagnjenja in v notranjosti vstanejo dvomi. Človek, ki se znajde v krizi molitve, se lahko začne celo vpraševati: Ali ni bilo vse skupaj moj privid? Ali je res potrebno toliko napora za molitev? Če človek opusti molitev takrat, lahko slaba nagnjenja v njem zagospodarijo in mu vzamejo iz srca še tisto malo ljubezni do Boga, ki jo je imel. Vsak dan se je potrebno z vso močjo volje odločati za Boga. Potrebno je moliti, pa čeprav se človeku zdi to popolnoma prazno. Običajno se ne vidi nobenih uspehov ali napredka v molitvi, zato je potrebno vztrajati do konca. Treba je verovati, da Bog je in da me ljubi, četudi jaz tega ne čutim.

Slaba nagnjenja v človeku prikažejo druge reči bolj privlačne kot molitev, ki se zdi težka, pusta in nerodovitna. Temu bi lahko rekli prva kriza ljubezni. Srečanje z Bogom nam odkrije Boga. Bog za nas postane resničnost. Človek se Bogu nerodno zahvaljuje za to srečanje in srečo, ki jo je ob tem doživel. Toda molitev ni samo izgovarjanje besed ali neka pesem, molitev mora postati življenje. Zaradi Boga, ki sem ga srečal, je potrebno življenje v marsičem spremeniti. Potrebno je opustiti slabe navade in se oprijeti dobrih. Potrebna je odpoved. V človeku se prične tehtanje. Kaj je tisto, kar bolj nese ali bolj privlači? Kako visoko ceno je človek pripravljen plačati za zvestobo Bogu? Potrebno je zbrati toliko moči, da Bog ostane na prvem mestu.

p. Branko Petauer