Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 20. september 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU Povezanost z življenjem

Vse naše krščansko življenje je in mora biti vključeno v bogoslužje in v cerkveno leto, ne le neki posebej posvečeni dnevi in ure. Življenje kristjana je in mora biti posvečeno. Še več. Vse naše življenje – če je res krščansko – je v širšem pomenu bogoslužje, čeprav Cerkev šteje k bogoslužnim opravilom v ožjem pomenu le tista, ki jih je na podlagi Božjega razodetja in svoje oblasti sama določila. Ta dejanja so v še drugačnem pomenu posvečena in posvetilna. Ni bogoslužje le zbrano sodelovanje pri mašni daritvi, slovesno praznovanje božiča in velike noči. Tudi ni bogoslužje v tem pomenu samo molitev brevirja in delitev ter prejem zakramentov.

Sveto pismo ima mnogo širše gledanje. Sv. Pavel naroča: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Sv. Jakob govori o čisti in neomadeževani pobožnosti, ki je v delih ljubezni do bližnjega in v skrbi za brezgrešno življenje: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (Jak 1,27). Ko so farizeji videli, da Jezus jé s cestninarji in grešniki, jih je poučil, da je usmiljenje pred daritvami: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: 'Usmiljenja hočem in ne daritve' (Oz 6,6)« (Mt 9,13).

Bogoslužje s cerkvenim letom in krščansko življenje sta med seboj povezani. Pravo krščansko življenje je naravnano na bogoslužje. Bogoslužje je namreč po nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč. Apostolsko prizadevanje je namreč usmerjeno v to, da bi se vsi, ki po veri in krstu postanejo Božji otroci, zbirali, da bi v Cerkvi hvalili Boga, se udeleževali daritve in uživali Gospodovo večerjo« (B 10).

Pravo bogoslužje in pravo obhajanje cerkvenega leta vodita k pristnemu krščanskemu življenju, kakor uči 2. vatikanski cerkveni zbor, ko pravi, da »bogoslužje že samo priganja vernike, naj nahranjeni 'z velikonočnimi skrivnostmi' postanejo 'enega srca'; prosi, da bi 'zvesto živeli, kar so v veri sprejeli'; obnavljanje zaveze med Gospodom in ljudmi v evharistiji vernike priteguje in razvnema v goreči Kristusovi ljubezni« (B 10).

torek, 19. september 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU Cerkveno leto v službi človeku

V več sestavkih bomo razmišljali o cerkvenem letu. Leto, ki se začne s prvo adventno nedeljo in se konča v soboto po prazniku Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva, je kakor zaklad na njivi, ki ga je za marsikoga treba šele izkopati; biser, ki ga je treba šele poiskati, zaradi njega vse prodati in ga kupiti. Za dobro sodelovanje pri bogoslužju ali liturgiji in za življenje po veri je pomembno, da se seznanimo z njim in ga upoštevamo. Drugačna je udeležba pri mašni daritvi v adventnem času, drugačna v božičnem, postnem ali velikonočnem času. To naj bi se poznalo tudi doma in v naši notranjosti.

Izraz »cerkveno leto« prvič srečamo ob koncu 16. stoletja v neki nemški evangeličanski razlagi evangelijev. V krščanski starodavnosti so govorili o letnih praznikih, Gospodovem letu, letnem krogu. Kakor imamo civilno leto, tako imamo tudi cerkveno leto. Lahko mu rečemo tudi liturgično leto. Izraz cerkveno leto ne pove globoke vsebine, ki jo sicer ima. Vsebinsko bogatejši bi bili izrazi: Gospodovo leto, leto odrešenja, leto Božjih skrivnosti. Cerkveno leto je povezano z bogoslužjem, z različnimi prazniki in bogoslužnimi časi.

 


 

ponedeljek, 18. september 2023

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ob 18.30.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Poklicani smo k svetosti

 Kdor se izroči in posveti brezmadežnemu Marijinemu Srcu in se po njem izroči in posveti presvetemu Jezusovemu Srcu, se odloči, da bo krenil na pot svetosti. Ne bo izpolnjeval le Božjih in cerkvenih zapovedi, ampak bo sledil tudi navdihom Svetega Duha. Ta odločitev pomeni prekinitev z duhom tega sveta. Pot svetosti je čudovita in na njej moramo biti drug drugemu v spodbudo in oporo. Kaj narediti, da na nas ne bo vplival duh posvetnosti, ampak se bomo dali voditi Svetemu Duhu, ki je Jezusov Duh?

Če smo odkriti, bomo ugotovili, da marsikaj slabega vpliva na nas. To je najprej z zlom zastrupljeno okolje, ki nas vedno bolj ogroža. Niti ne opazimo, kako to okolje vztrajno zastruplja naše misli, besede in dejanja. Če hočemo iti po poti svetosti, se moramo temu okolju upreti, plavati proti toku. Sv. Janez Evangelist govori o trojnem poželenju, ki kvari svet, da ni tako lep, kakor bi po Božji zamisli moral biti. Zapisal je: »Nič namreč, kar je na svetu – poželenje mesa in poželenje oči in napuh zaradi imetja – ni iz Očeta, ampak je iz sveta« (1 Jn 2,16). Kristjan, ki stopi na pot svetosti, se mora resno upreti temu trojnemu poželenju: poželenju mesa, poželenju oči in napuhu zaradi imetja. To pomeni, da se mora upreti poželenju po grešnih užitkih, zapeljivosti videza in napuhu, ki izvira iz privlačnosti zemeljskih dobrin.

Zlo je tudi v nas samih, v našem starem človeku, ki je ranjen po izvirnem grehu in teži k slabemu. Sveti Pavel govori o tem nasprotju v nas, o dveh ljudeh. V nas je človek, ki teži k dobremu, a tudi drugi, ki teži k slabemu. Stari človek mora umreti in dati prostor novemu, ki bo upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji. Treba je, da se naše srce upodobi po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ko smo se izročili in posvetili obema Srcema, sta onadva začela oblikovati naša srca po svojem Srcu. Seveda pri tem računata z našim vztrajnim sodelovanjem. Gre za proces, ki bo trajal do konca življenja. Pot svetosti je ozka in strma, a je zato toliko bolj mikavna in je edina, ki vodi do popolnega združenja z Bogom.

Tretji vpliv, s katerim moramo računati, je zalezovanje hudega duha. Kadar gre za nenadne in hude skušnjave, ki so brez zunanjega povoda, lahko sklepamo, da so od očeta laži. Ta se ne ustavi na telesu, ampak prodre v človekovo domišljijo, v spomin, v čutno teženje in razplamti človekove strasti. Hudobni duh se pogosto spreminja v angela luči, kar pomeni, da prihaja pod videzom dobrega. Dostikrat težko ugotovimo, od kod vplivi zla. Pomembno je, da spoznamo, kaj je dobro, in se tega oklenemo. Zlo pa moramo zavračati. Razločevanje duhov, razločevanje dobrega od zla, je potrebno za dober začetek duhovnega boja. Brez tega boja ni mogoče iti po poti svetosti. Tu je začel sveti Ignacij, ko se je spreobrnil.

Kaj je dobro in kaj zlo, spoznamo iz Jezusovega nauka in nauka Cerkve. V pomoč pa so nam pri tem tudi sadovi. Kar prinaša v nas dolgotrajen mir, je znamenje dobrega. Kar prinaša slabe sadove, kar nas končno vodi v greh, gotovo ni dobro. Zlo se dostikrat ne spozna takoj, ampak na daljšo dobo.

Potrebno je očiščevanje srca. Jezus pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Če hočemo Boga globlje spoznati, ga gledati, je najprej potreben proces očiščevanja našega srca. Tega ne moremo doseči z eno spovedjo ali z enim trdnim sklepom. Gre z Božjim delovanjem za organsko rast. Tako kot ne more hrast zrasti v enem letu, tako tudi človek ne more kar naenkrat vsega doseči. Treba je potrpeti tudi s seboj. Važno je, da napredujemo. »Kdor ne napreduje, nazaduje!« je rekel sv. Bernard. Ne smemo se ustaviti, iti moramo z Božjo pomočjo naprej.

Prerok Ezekiel v Stari zavezi govori o novem, čutečem in usmiljenem srcu. Táko srce moremo doseči samo z Božjo pomočjo. Osvoboditi se moramo nepravilnih navezanosti, pospraviti v sebi vso navlako, napraviti prostor za Boga. Če bo srce v redu, bodo v redu besede, bo v redu ravnanje. Vse prihaja po Jezusovih besedah iz našega srca, zato je tako zelo pomembno, kakšno je to srce.

Jezus je zahteven: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Štiri stvari tu Jezus naglaša. Treba je hoteti iti za n jim. Če ni volje, ne bo uspeha. Moramo se odpovedati sebi, tistemu, kar je slabo v nas, sebičnemu jazu. Vzeti križ. Križ je nekaj, kar ni lahko, kar se človeku upira. Čim bolj se ga otepamo, težji je, čim bolj ga objemamo, lažji postane. Tako razumemo svetnike, ki so celo vzljubili križ. Treba je hoditi za Jezusom. Tudi tu je potrebna volja, trud. Včasih je prijetno, drugič pa je težko. Zmeraj, ne glede na naše razpoloženje, je treba z voljo in pomočjo Božje milosti hoditi za Jezusom.

p. Anton

sreda, 6. september 2023

DOMAČA ZDRAVILA Bazilika za krepitev želodca in lažje spominjanje

Naši predniki na Slovenskem so baziliko (Ocimum basilicum L.) imenovali tudi božilek, bržilka, bosiljek, bražilka, bažilka. Prvotna domovina bazilike je Indija. Dele rastlin so našli v grobnicah piramid iz let okoli 3500 pred Kristusom. V 12. st. so baziliko v Evropo prinesli menihi in jo gojili v svojih samostanskih vrtovih. Od tu se je nato na podeželju razširila njena uporaba.

Bazilika je močno razraščena rastlina, do 60 cm visoka enoletnica iz družine ustnatic (Lamiaceae). Listi so dolgopecljati in jajčaste oblike. Cvetovi so večbarvni, beli, rožnati ali škrlatni – poznamo več vrst bazilike. Cveti od julija do oktobra. Rada ima s hranilnimi snovmi bogata tla, ki so tudi malo vlažna, in predvsem obilo sonca. Naj raste v zavetrju, saj je občutljiva na nizke temperature. Cela rastlina je močno aromatična. Nabiramo oziroma žanjemo zel bazilike (Herba basilici), celo rastlino brez podzemnega dela oziroma gornji del rastline, v času cvetenja, večkrat na leto. Lahko pobiramo tudi samo liste (Folium basilici). Sušimo jo v senci ali sušilnici pri 40° C, posušena ima slan okus. Hranimo jo v dobro zaprti posodi, sicer izpuhti veliko njene zdravilne in začimbne vrednosti.

Uporabljamo posušeno celo rastlino ali samo liste za pripravo čaja. Lahko jo tudi dodajamo drugim zdravilnim rastlinam za pripravo čajnih mešanic. Bazilika vsebuje eterično olje, cineol, čreslovine in druge neraziskane učinkovine, ki jih je več kot 200. Eterično olje bazilike zavira rast gliv in bakterij. Deluje npr. proti Pseudomonas spp. ter Asperigillus spp., Candida spp. Vsebuje nekaj mineralov in vitaminov - predvsem veliko kalija in vitamina K.

V ljudski medicini bazilika krepi želodec, pomaga pri napenjanju, vetrovih, zaprtju, vrača apetit in odpravlja bolečine v predelu trebuha.

Čajna mešanica patra Simona Ašiča ČreSIT blagodejno deluje na prebavila ter vsebuje baziliko in druge zdravilne rastline, ki tudi izboljšajo delovanje prebavnega trakta:

-          30% rastline bazilike (Basilici herba),

-          15% korenin angelike (Angelicae radix),

-          15% rastlin rmana (Millefolii herba),

-          10% listov poprove mete (Menthae piperitae folium),

-          10% plodov komarčka (Foeniculi fructus),

-          10% rastlin majarona (Majoranae herba).

Bazilika nas pomirja, če smo živčni in napeti ter odpravlja nespečnost. V ta namen jo priporočamo študentom pred izpiti, saj pomaga pri mentalni utrujenosti. Baziliki pri tem dodamo še druge zdravilne rastline za pripravo čaja: cvet kamilice, list rožmarina, korenino angelike, plod ovsa ter list koprive. To je sestava MemoSIT čajne mešanice patra Simona Ašiča. 

Bazilika tudi poveča izločanje urina (UroSIT čajna mešanica), zato jo uporabljamo pri vnetem mehurju, pri pekočem in bolečem mokrenju. Za to delovanje ji dodamo še druge zdravilne rastline za boljši učinek. To so listi breze in velike koprive, zeli zlate rozge in njivske preslice in koruzne laske. Čreslovine v baziliki delujejo antiseptično – uničujejo morebitne bakterije v sečilih.

Ustavlja beli tok pri ženskah v rodni dobi, zato je primerna za ženske pri motnjah menstrualnega ciklusa. V ta namen, naj ženska pije ŽENSKI ČAJ patra Simona Ašiča, ki vsebuje poleg bazilike še rastlino plahtice, gosje trave in rmana ter cvet kamilice in list melise.

V literaturi zasledimo, da bazilika deluje tudi protivirusno, in sicer proti virusu herpesa simpleksa 2, protivnetno in zaščitno za jetra. Izkazuje še antioksidativno delovanje. Zaradi njenega blagodejnega mnogovrstnega delovanja baziliko najdemo v čajnih mešanicah za dobro počutje (čajna mešanica DOBRO POČUTJE).

Baziliko, najbolje svežo, dodajamo kot okusno in zdravilno začimbo mastnim jedem za lažjo prebavo, pa tudi solatam »olepša« okus. V poletnih mesecih se prileže solata iz paradižnika, mozzarelle in bazilike.

Barbara Kozan, mag.farm.

torek, 5. september 2023

Glavičeva brata

Leta 1884 je v časopisu Slovenec izhajal potopis z naslovom Od Brezja do Zatičine, ki ga je pisal Andrej Adamič, bogoslovec z Muljave. Opisoval je zanimive kraje, običaje in ljudi ob svoji poti. Tako se je v Gorenji vasi spomnil bratov Kastelic, vulgo Glavič. Mihaelu, narodnemu buditelju in pesniku v čast, je Prešeren napisal sonet, kjer pravi: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi.« No, bogoslovec Adamič pa si je zapomnil mlajšega brata Jožefa. Takole piše: »Rajnki Glavičev Jože (1800–1874), vso belo glavo je že imel in nad sedemdeset let se je ubijal na svetu, pa se je še zmerom rad imenoval 'fanta', ker se ni bil oženil. Njegov brat Anton je bil pa ravno tak fant. Kadar sta se klicala, nista si rekla drugače kakor: 'Ti, fant!' Če sta se sprla, ta čas je bilo pa: 'Primaruš, fant!' Pa tako hudo sta že malokdaj klela. Pri nas so poprej drugače kleli, kakor zdaj. Napredek mora biti povsod. Poprejšnji rod je poznal le lahke kletve, sedanjemu pa to ne ugaja več, je prestaro in preslabo. Njega dni je bilo za navadne vsakdanje potrebe čisto zadosti: 'Pajk po dolini, volk te podiši, buzarona ali kaj tacega. Za kaj hujega služil je: Tresek, klek, spak, budnik, zelenec, prikazen in kar je tacih pomočnikov in pomočnic. 'Zlod, hudiman, pošast, primaruha, primojkuš, – to je pa zadostovalo že za najsilneje prepire in celo v tepežu se je shajalo s tem. Zdaj pa ljudje že vsem besedam pridevajo tistega neprikladnega strica, pred katerim boječemu človeku lasje vstajajo pod klobukom, neboječi pa mu ponujajo svojo dušo, kakor Jud na sejmu svojo oprhnelo robo. To je res žalostno. Otroci znajo izgovarjati to besedo, preden morejo odgovoriti na vprašanje: Kdo te je ustvaril? Človeku kar slabo prihaja, ko vidi, kako se v kakem kotu repenči umazan samosrajčnik in posnemaje stare izgovarja 'dič' in 'duš'.«

V stoletju in pol, ki je minilo od takrat, se ti dve končnici še kar držita, številne stare lepe besede pa so tonile v pozabo.

Valerija Ravbar

 

ponedeljek, 4. september 2023

VALERIJINE VRSTICE Nadškof Anton Vovk (1900 – 1963) in kosilo ob birmi

Ko je nekoč škof Vovk birmal na Primskovem, je bilo zmenjeno, da bo na kosilu v župnišču v Velikem Gabru. Zato so najeli gospo Zaleteljevo iz Radohove vasi, ki je veljala za dobro kuharico. Toda prišlo je do nepričakovanega nesporazuma. Kuharica je mislila, da bo kosilo opoldne, toda škof je prišel v župnišče že ob enajstih. Ker se mu je mudilo naprej, ni utegnil čakati, da bi krompir, ki ga je pravkar odcedila, še olupila in prepražila. Rekel ji je: »Veste kaj, kar tako pustite. Tenstan krompir imam vsak dan, v komašnah ga pa nisem jedel že od otroštva.« In baje je bil visoki gospod s kosilom prav zadovoljen, kuharica se je pa tudi rada spominjala tega dogodka.

Valerija Ravbar