VALERIJINE VRSTICE Marija Pomočnica kristjanov na Zaplazu

Zgodba o čudodelnem Marijinem kipu na Zaplazu je podobna mnogim drugim zgodbam o nastanku božjih poti. Kip, ki ga je v goščavi našel kmet, je sprva varovalo le zavetišče iz vejevja, pozneje pa kapelice, ki so jih, zaradi nasprotovanja oblasti, vedno znova podirali. Preden so prišli do prve cerkve ali bolje cerkvice, se je čudodelni kip nekje izgubil. Pa so po njegovi podobi naredili drugega, seveda malce večjega, in ga odeli v svileno oblačilo. Toda na Zaplaz je prihajalo čedalje več romarjev in tako so se pojavile potrebe po večji božji hiši. Leta 1917 je bila blagoslovljena nova cerkev. Stari kip Marije z Jezuščkom se je zdel za novi glavni oltar preveč neznaten, pa so na Tirolskem naročili bolj imenitnega. Zato so stari kip premestili v stransko kapelo. Seveda so ga močno polepšali, ga pobarvali in pozlatili ter odstranili svileno ogrinjalo. Šele leta 2017 so zanj naredili tudi nov oltar. Vidimo ga lahko na letošnji naslovnici glasila VMŠ. Pa še nekaj: tako stari kot novi kip predstavljata Marijo Pomočnico kristjanov, ki goduje 24. maja v spomin na pomoč, ki jo je Marija izkazala kristjanom v bojih s Turki in Napoleonom. Toda 'žegnanje' praznujejo na Zaplazu o Velikem Šmarnu.

Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana« (17)

Naslednji dan, 16. avgusta 1936, je bila nedelja. Ko se je začelo daniti, je na raznih koncih Stične zadonela mogočna budnica domače godbe na pihala. Tudi višenjska godba je ves čas sodelovala in se trudila, da bi povzdignila slovesnost.

Cerkev je bila polna že ob šesti uri zjutraj. Maševal je mariborski škof dr. Jožef Tomažič. V nagovoru je skušal ljudem položiti na srce hvaležnost za dar vere. Po zgledu škofa Slomška jim je razložil, da je sveta vera največji dar, ki ga lahko človek v življenju prejme. Toda če jo izgubi, je izgubil največ, kar je mogoče. Hrabril je ljudi, naj vero ohranijo trdno zasidrano v srcu.

Ob osmi uri so se začela stanovska zborovanja. Fantje, možje, dekleta in žene so se zbrali vsak na svojem mestu. Razmišljali so o poslanstvu, ki ga ima vsak stan posebej. Med njimi je bilo veliko navdušenje. Čutili so, kako nekaj velikega je, imeti v srcu živo vero. S ponosom so razmišljali o slovenskem narodu, ki se je že tako zgodaj povzpel med kulturne evropske narode, katerih kulturo je oplemenitila vera v Kristusa. Do izraza je prišla tudi hvaležnost za stiške menihe, ki so bili med prvimi blagovestniki na slovenski zemlji. Učili so ljudi ljubiti Kristusa. Pomagali so jim v okolici na razne načine. Učili so jih umnega kmetovanja. Pomagali so jim krčiti gozdove in pridobivati rodovitna polja. Oskrbovali so jih z novimi vrstami žit in sadja, ki so jih prinesli iz daljnih krajev zahodne Evrope. Toda še bolj velja poudariti, da so bili tudi zatočišče v stiskah. V času, ko so Turki pobijali, požigali in uničevali slovenske domove, so menihi odprli vrata samostana in dajali ljudem zatočišče pred divjimi janičarji. Kadar je v družino udarila bolezen, so bili v samostanu pripravljeni dati zdravila in nasvete, da so bolezen čim prej premagali. Marsikateri bister fantič iz domačih krajev se je v samostanu naučil brati in pisati. Tisti bolj zavzeti pa so lahko šolanje nadaljevali in se pridružili samostanski družini. Ne nazadnje pa je veljala največja hvaležnost menihom, da so ljudi učili bogoljubnega življenja. Bili so jim zgled požrtvovalnega dela in ljubezni do Boga.

Stiška praznovanja so še posebno povzdignili visoki državni predstavniki. Veliko veselje je naredila navzočnost ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca. Bil je duhovnik, ki je svoje življenje posvetil službi ljudem v politiki. Prišel je tudi ban dr. Marko Natlačen. Poleg njih so prišli najvišji predstavniki vojaštva, mesta Ljubljane, zastopniki ljubljanske univerze in mnogi drugi odličniki.

Slovesno sveto mašo je daroval škof Jeglič. Na prostem so postavili oltar, za njim pa visok križ. Ob njem so bili škofje, opati in drugi duhovniki. Pri sveti maši je v slovesnem govoru ljudi nagovoril škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je, da je Kristus ustanovil Cerkev za vse ljudi. Vsi narodi naj bi se ji pridružili in tako našli pot do zveličanja.

Govorili so še drugi duhovniki in škofje. Tudi opat Avguštin Kostelec je pozdravil vse navzoče in se vsem zahvalil, da so pomagali oblikovati tako čudovito praznovanje.

Prebrali so še mnoge druge čestitke, ki so prispele. Škof Rožman je predlagal, da bi poslali pozdravni telegram papežu Piju XI. in kralju Petru II. Ljudje so predlog z navdušenjem sprejeli.

Ob koncu vseh govorov in pozdravov je škof Rožman slovesno prebral posebno apostolsko pismo papeža Pija XI. V njem je papež ob tako veliki slovesnosti stiško cerkev povzdignil v baziliko. To visoko odlikovanje je prineslo stiški cerkvi možnost, da romarji prejmejo odpustek tako kot v kateri koli rimski patriarški baziliki. Ko je bila papeška listina prebrana, je ljudi zajelo nepopisno veselje. Na okoliških pobočjih so se oglasili možnarji, ki so grmeli nad slovesno množico.

Po tej glavni slovesnosti so nekateri udeleženci začeli zapuščati slavnostno prizorišče. Veliko pa jih je še ostalo na popoldanskem delu. Pred izpostavljenim Najsvetejšim je ostalo še okoli šest tisoč ljudi. Peli so pesmi v čast sv. Rešnjemu telesu. Na koncu so bile še pete litanije z blagoslovom.

Po tem dejanju so se še zadnje množice začele pomikati proti stiški železniški postaji v Ivančni Gorici. Časopisi so obširno poročali o vsem dogajanju v Stični. Posebno obširna poročila je objavil Slovenec in jih obogatil z mnogimi fotografijami z dogajanja. Povsod so poudarjali, da je bil to velik dogodek za ves slovenski narod. Zelo so bili navdušeni tudi nad izjemno dobro organizacijo praznovanja. Vse je potekalo mirno in urejeno. Med praznovanjem ni prišlo do nikakršnih izgredov. Ta praznik je gotovo utrdil vero v vseh navzočih in tudi njihovih domačih. Vsak, ki se je praznovanja udeležil, je nosil v srcu živ spomin na nepozabni dogodek.

Toda življenje ni samo praznovanje. Večji del je vsakdanji delovni dan. Po praznovanju je bilo treba vse pospraviti. Tudi tega je bilo veliko, saj je bil samostan ob tako velikem dogodku kakor na glavo postavljen.

Meniško življenje stiškega samostana se je počasi začelo vračati v svoj vsakdanji tir. Menihi so si malo oddahnili od vsega. Tudi zanje je bilo veliko breme. Marsikaj je bilo treba pripraviti, narediti, organizirati. Pogosto ni bilo časa, da bi se pripravili, našli sodelavce. Treba je bilo narediti takoj in kolikor mogoče dobro.

Opat Avguštin je bil s praznovanjem več kot zadovoljen. V kapitlju se je vsem sobratom zahvalil za vse, kar so v teh dneh naredili za tako čudovito praznovanje. Tudi vsem župljanom se je pri nedeljski maši sam osebno zahvalil. Dejal jim je, da so tudi oni nosili velik del pri pripravi praznovanja. Pomagali so pri okrasitvi prizorišča in sodelovali pri vseh organizacijskih dejavnostih. Na vse je klical Božji blagoslov in jim še posebej obljubil svojo osebno molitev in molitev vse samostanske družine.

Ob večerih, ko so menihi končali dan, je zopet dolgo ostajal v cerkvi. Z veseljem jo je imenoval bazilika. Zavedal se je, da lahko odslej prejme tudi odpustek, kadar moli v baziliki po papeževem namenu in izpolni vse predpisane pogoje. Ta dar svetega očeta se mu je zdel neverjetno velika duhovna obogatitev stiške Božje hiše. Skušal je ta duhovni dar čim bolj izrabiti.

Veselil se je vsega praznovanja, ki je potekalo v Stični v pretekih mesecih. Nekoliko mu je zraslo prepričanje v pokončnost in vernost slovenskega naroda. Imel je občutek, da je slovenski narod zrel in pošten. Upal je, da ga lovke ruskega komunizma ne bodo mogle ujeti v smrtonosen poljub. Videl je navdušenje za Božjo stvar. Opazoval je vse navzoče, ki so z velikim zanimanjem spremljali vse govore in drugo dogajanje. Da, udeležba pri praznovanju je presegla njegovo pričakovanje. Razdelili so veliko število svetih obhajil. Tudi spovedovanja je bilo veliko. Domači patri in drugi duhovniki so pogosto cele dneve presedeli v spovednicah in podeljevali zakrament Božjega usmiljenja. Vse to kaže, da je slovenski narod v globini svojega srca zdrav in trden.

Toda v kotičku srca mu je ostajala zla slutnja, da mogoče ni vse tako svetlo, kot se na prvi pogled zdi. Misel se mu je povrnila daleč nazaj, v Kristusove čase. Tudi Jezusa so obdajali ljudje, ki so z navdušenjem poslušali Njegove besede. Vzklikali so mu »Hozana na višavah!« in »Pozdravljen, judovski kralj!« A ista množica je teden dni pozneje s strašno jezo kričala »Križaj ga, križan naj bo!«

Da, človeško srce je pogosto nestanovitno. Danes se navdušuje nad tem, jutri že lahko nad čim popolnoma drugačnim. Toda kako pomagati ljudem, da bi ostali stanovitni? Veliko pomeni praznovanje, ko ljudje začutijo, da jih je veliko, da niso sami. Toda potrebno je več kot samo praznovanje. Vsak dan je treba biti zvest Gospodu. Posebno dragocena je zvestoba v malem. Saj je Jezus tako zelo poudaril, da je do konca zvest samo tisti, ki zna biti zvest v najmanjših rečeh.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda Ponižnost in pričakovanje pohvale

Če pričakuješ pohvalo zaradi svoje ponižnosti, nimaš te kreposti, ampak njeno nasprotje. Kdor je zares ponižen, hoče veljati za neznatnega in ne želi, da bi ljudje govorili o njegovi ponižnosti. Veselí se, kadar ga zaničujejo, in je le toliko ponosen, da zaničuje hvalo. Kaj je bolj pokvarjenega in nesramnega, kakor če izpoved, ki je varuhinja ponižnosti, služi napuhu, ko bi človek želel veljati za toliko boljšega, kolikor slabšega se dela?

To je zares čudna bahavost, ko ne moreš doseči svetniškega ugleda, če se ne pokažeš kot hudodelec. Takšno izpovedovanje, ki ima le videz ponižnosti, ne pa njene kreposti, ne zasluži usmiljenja, ampak izziva jezo (16,10). Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Vso modrost in vso krepost, kolikor ju utegneš imeti, pripiši Kristusu, ki je Božja moč, Božja modrost (1 Kor 1,24).

Ne želi si pohvale v tem življenju, saj kradeš Bogu vsako čast, za katero nisi njemu hvaležen. Od kod ti prihaja slava, gnili prah, od kod? Iz svetega življenja? Posvečuje samo Duh, in sicer ne tvoj duh, ampak Božji. In če se bleščiš s čudeži in znamenji, jih izvršuje Božja moč, četudi po tvojih rokah. Ali, če ti ploska množica, ker si dobro izrazil kakšno dobro misel. Usta in modrost ti je dal Kristus (13,7).

Angel varuh, moj prijatelj (Po napevu: Oče večni v visokosti)

Angel varuh, moj prijatelj,

Bog te zame je izbral.

Moj si varuh, pokazatelj,

da bom Jezusu vse dal.

 

Z mano hodiš, moj sopotnik,

kamor koli vsak dan grem.

Velik zame si dobrotnik,

skrit človeškim si očem.

 

Varuh moj si vse življenje,

naj bedim, ponoči spim.

S smrtjo boš vodnik v življenje,

kjer le v Bogu zaživim.

Marija Kovačič

 

TAKOLE MOLIM Molitev v naši župniji

V župniji, kjer opravljam službo župnika, smo v LETU EVHARISTIJE molili takole: v postnem času smo popoldne molili sveti križev pot in litanije. V velikonočnem času smo vsako nedeljo molili, kljub trem nedeljskim mašam, pred izpostavljenim Najsvetejšim: eno nedeljo smo imeli krajšo obliko molitvene binkoštne dvorane, to je oblika molitve, ki ima štiri glavne točke. Prvič: pesem v čast Svetemu Duhu: zapeli smo vse kitice S skupno pesmijo. Drugič: molili smo en del sv. rožnega venca. Tretjič: obnovili smo posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Četrtič: iz knjige Marijih sporočil ali iz Katekizma Katoliške Cerkve smo imeli kratko premišljevanje (7 – 10 minut). Vedno smo molili za svetega očeta. Sledile so litanije Matere Božje, nato še blagoslov z Najsvetejšim. Naslednjo nedeljo pa smo pred izpostavljenim Najsvetejšim častili Božje Usmiljenje. Najprej smo molili prvi rožni venec Božjega usmiljenja, nato smo molili litanije Božjega usmiljenja, sledil je drugi rožni venec Božjega usmiljenja, nato smo molili vzklike k Božjemu usmiljenju, sledil je še tretji rožni venec Božjega usmiljenja. Potem so sledile še litanije in blagoslov z Najsvetejšim. Nato so se nedelje menjavale po tem osnovnem vzorcu molitve. Vsako nedeljo pred drugo – glavno nedeljsko mašo – začnemo moliti tri četrt ure prej sveti rožni venec. Izpostavim Najsvetejše in grem v spovednico. 15 minut pred mašo, ko zvonovi vabijo, pa prva molivka po mojem naročilu začne moliti rožni venec Božjega usmiljenja. Za sklep podelim še blagoslov z Najsvetejšim, nato pa je glavna župnijska maša. Enkrat na mesec imamo veliko molitveno binkoštno dvorano, ko zmolimo vse štiri dele svetega rožnega venca pred izpostavljenim Najsvetejšim.

V župnijski cerkvi imamo veliko sliko Usmiljenega Jezusa, ki jo je pri posebni slovesnosti blagoslovil gospod nadškof, in smo jo v procesiji slovesno nesli v cerkev in namestili na mesto, kjer je dobro vidna vsem. Svojim župljanom sem o Božjem usmiljenju pridigal že leta 1998, ko sem v italijanskem jeziku bral DNEVNIK sestre Favstine Kowalske. Ko je DNEVNIK izšel v slovenskem jeziku, so moji župljani naročili 18 izvodov knjige. Župljanom sem omogočil nakup slike Usmiljenega Jezusa in vsaka družina, ki je to hotela, si je lahko nabavila to sliko. Sliko fatimske Gospe Marijinega brezmadežnega Srca – pa sem podaril vsaki družini v župniji, ko sem porabil 3 leta, da sem obiskal vse družine. Samo pri dveh hišah so odklonili moj obisk. V tiskanem oznanilu za cvetno nedeljo natisnem vedno tudi DEVETDNEVNICO K BOŽJEMU USMILJENJU in povabim župljane, da bi jo molili. Praznik Božjega Usmiljenja praznujemo slovesno, župljane povabim tudi v Stično in sam se vedno udeležim slovesnosti v Stični. V župniji sem imel tudi mladinsko molitveno binkoštno dvorano, ko je okoli 20 mladih enkrat mesečno molilo pred izpostavljenim Najsvetejšim celotni rožni venec, 18 mladih se je udeležilo tudi Marijanskih duhovnih vaj. Za mlade sem imel od začetka svoje službe v tej župniji tudi 70 tednov zapovrstjo, brez prekinitve, »mladinski verouk« najmanj po 2 uri ali še več. Ti mladi so sedaj že poročeni in živijo v različnih župnijah. Vsa leta svoje duhovniške službe pa imam mladinski verouk, kjer sem imel tudi teme o Marijinih prikazovanjih v La Salletu, Lurdu, v Fatimi in Medžugorju. V župniji, kjer delujem, sem imel tudi otroške molitvene binkoštne dvorane, ko smo z otroki molili pred izpostavljenim Najsvetejšim en del svetega rožnega venca. Nekateri župljani pa molijo tudi v družinskih binkoštnih dvoranah in častijo Marijino brezmadežno Srce ter se po Mariji izročajo Jezusu. V teh letih so se zvrstile različne generacije otrok in mladih, nekatere so bile bolj dovzetne za molitev in mladinski verouk, nekatere generacije pa manj. Vsako leto romamo tudi na narodno molitveno binkoštno dvorano na Sveto Goro pri Gorici, ki je nastala kot zahvala Mariji za rešitev Slovenije ob razpadu Jugoslavije, da v Sloveniji ni bilo takšne vojne, kot je bila v Bosni in na Hrvaškem. V letu 2005 smo romali že štirinajstič. V začetku moje službe je romalo en avtobus mladih, ministrantov in liturgičnih bralk, ter en avtobus drugih župljanov, romali so tudi z osebnimi avtomobili, na veliko narodno molitveno binkoštno dvorano, nekaj let nazaj pa roma po en avtobus in še z osebnimi avtomobili. Vsako prvo soboto obnovimo posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, za Marijino vnebovzetje pa vsa župnija na slovesen način obnovi svojo posvetitev. Za prve petke tudi molimo pred izpostavljenim Najsvetejšim in obnovimo posvetitev presvetemu Jezusovemu Srcu. Nekateri župljani tudi radi romajo v Medžugorje in v druga Marijina svetišča v Sloveniji. Župljani imajo naročeno revijo Mir – odmev Medžugorja. Ko sem pred leti nekaj nedelj pridigal o Katekizmu Katoliške Cerkve, sem začel zbirati prijave za naročilo Katekizma in v župniji sem zbral 80 naročnikov. V zadnjem času razmišljam in se pripravljam, kako bi zbudil željo po branju Svetega pisma, da bi se župljani začeli duhovno hraniti z njim. Veselim se leta Svetega pisma, ki bo – vsaj tako upam – pri katoličanih vzbudil zavzetost za branje, premišljevanje in vsakodnevno uporabo Svetega pisma. Bog daj, da bi bilo tako! Priporočam se Svetemu Duhu, da bi mi navdihnil še druge načine molitve in dela, ki bi v naši župniji prinesli dobre duhovne sadove.

župnik I. P.

JEZUS NAS UČI MOLITI (23) Kontemplativna molitev

Neki mož je po vsaki nedeljski maši še dolgo časa klečal v cerkvi. Molče je strmel v tabernakelj. Duhovnik ga je nekoč vprašal, kaj ves čas dela v cerkvi. Mož mu je vesel odgovoril: »Sončim si dušo.«

V arški cerkvi je pred tabernakljem nekdo dolgo molil. Arški župnik sv. Janez Vianney ga je vprašal: »Povej mi, kaj ves čas pripoveduješ Bogu?«

Mož mu je odvrnil: »Pravzaprav nič, gospod župnik.« Pokazal je na tabernakelj in rekel: »Jaz gledam Njega, On gleda mene.«

To gledanje je posebno odlična oblika molitve, ki si jo človek ob pomoči Božje milosti pridobi z dolgo zvestobo v molitvi, ali pa je čisti Božji dar. Tudi v naravnem svetu govorimo o poglobljenem gledanju ali kontemplaciji. Tako umetnik gleda v duhu svojo umetnino pred seboj, znanstvenik pa z enim pogledom zadene bistvo stvari.

Na začetku je naša premišljevalna molitev običajno bolj umska. Pot do prisrčne osebne povezanosti z Bogom je dolga prek delovanja razuma, volje in čustev. Kdor vztrajno opravlja razne oblike premišljevalne molitve in se resno trudi za krščansko življenje, njegova molitev sčasoma ob pomoči Božje milosti postaja vedno bolj kontemplativna, vedno bolj gledanje in okušanje Božjih stvari, češčenje in občudovanje. Kristjan vedno lažje počiva v eni sami misli, v enem samem čustvu, v popolni ljubezni in predanosti Bogu. Razumsko razglabljanje vedno bolj izginja. Človek je brez besed, prazen vsake sebičnosti, v popolni ponižnosti in predanosti pred Bogom. Besed sploh ne potrebuje, ali zadošča en stavek, npr.: »Gospod, ti veš.« »Moj Gospod in moj Bog!« »Moj Bog in moje vse!« Po takšni molitvi človek postane pred Bogom čisto preprost in bolj sprejemljiv za navdihe Svetega Duha. Tu gre za pridobljeno ali aktivno kontemplacijo.

Romano Guardini v Uvajanju v molitev piše: »Bolj ko napreduješ v premišljevanju, manj misli potrebuješ. Nazadnje ti zadostuje ena sama, da najdeš z njo pot resnice k Bogu. Tudi za razgovor z Bogom potrebuješ vedno manj besed. Sv. Frančišku je zadostoval za vso noč stavek: 'Moj Bog in moje vse!' Potek misli sam se spremeni. Polagoma prehaja v mirno gledanje in medsebojno sporazumevanje, v preprosto navzočnost in notranje doživljanje. Tudi govorjenje postaja drugačno: tišje in globlje. Nazadnje beseda morda sploh odpade, na njeno mesto stopa preprosti pogled na Boga, hrepenenje po njem, valovanje tokov sem in tja. Ob takem dogajanju ne sili nazaj v mnogoličnost razmišljanja, ne koristilo bi, marveč celo škodilo. Če preprostost ohrani svoje bistvo, je to več vredno kot pestrost, in če ostane tišina živa, velja več kot glasnost.«

Terezija Velika pravi v svojem delu Notranji grad: »Molitev ni v tem, da veliko premišljujemo, ampak da mnogo ljubimo. Zato se moramo z vsem bitjem prizadevati, da v sebi poživljamo in večamo ljubezen do Boga. Ta ljubezen v nas pa je delo Svetega Duha, Duha ljubezni, ki nas povezuje in združuje z Bogom.«

Kristjan le počasi prehaja od bolj umskega (diskurzivnega) h kontemplativnemu načinu premišljevanja. Vmesna stopnja je afektivna (prisrčna, čustvena) molitev.

Prehod od umske (diskurzivne) molitve k prisrčni (afektivni) in nato h kontemplativni molitvi običajno prinaša v duhovno življenje hudo krizo.

Človek preide iz enega načina premišljevanja v drug način večkrat prezgodaj ali prepozno. Ob tem prehodu smo v veliki skušnjavi, da premišljevanje sploh opustimo. Zelo koristno je, da se glede načina premišljevanja posvetujemo z izkušenim duhovnim voditeljem.

Kdaj naj preidemo od bolj razumskega na prisrčen način premišljevanja? Ravnati se je treba po nekaterih znamenjih: med premišljevanjem ne moremo več umsko razmišljati, ampak se samo dolgočasimo; težimo za pobožnimi čustvi, ki se nam zbujajo hitro in sama po sebi; brez posebnega napora smo takoj v središču, v prisrčni ljubezni do Boga; zelo se varujemo, da ne bi Boga žalili s kakim prostovoljnim malim grehom. Prehod od ene k drugi obliki premišljevanja je običajno počasen. Včasih zopet bolj deluje razum, drugič smo polni ljubezni. Molitev postaja vedno bolj preprosta. Sveti Duh v duši obilneje deluje.

Seveda se ne bomo predajali praznim čustvom. Izogibali se bomo velike nevarnosti, ki je v tem, da si človek začne domišljati, da je že popoln.

Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom: »Ne želim si premišljevanja, katero vodi v prevzetnost.« Ne bodimo preveč navezani na tolažbo, ki smo je na tej stopnji molitve deležni v obilnejši meri! Ko se bo tolažba umaknila, nas to ne sme vreči s tira. Ker so na tej stopnji skušnjave hudobnega duha silnejše, bodimo še bolj budni!

Kako pridemo od afektivne molitve do kontemplativnega načina premišljevanja? Afektivna molitev postaja vedno bolj preprosta. Čustev je vedno manj, a ta so močnejša in trajnejša. Končno prevlada eno samo čustvo, ljubezen, ki traja tudi dalj časa. Smo v stanju pridobljene kontemplacije. To je preprost pogled z ljubeznijo, pogled na versko dejstvo, na Boga, Kristusa, Marijo, angele in svetnike. Ta pogled nas spremlja tudi čez dan. Takoj se lahko zberemo, takoj smo pri ljubljeni osebi ali predmetu. Da dosežemo pridobljeno kontemplacijo, je običajno potrebno dolgotrajno in resno duhovno prizadevanje. Marsikomu je le kdaj pa kdaj dan tak način molitve, še zlasti v zvezi s Kristusom.

Hoja za Kristusom nas spodbuja:«Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v Njegovih svetih ranah.«

Do kontemplacije je mogoče priti tudi po posebni Božji milosti brez posebnega človekovega sodelovanja. V tem primeru govorimo o podarjeni ali pasivni kontemplaciji. Vendar imajo popolno kontemplativno življenje le zveličani v nebesih, na zemlji pa gre le za začetno in nepopolno obliko takšnega življenja. Pomembno je, da se da kristjan voditi Svetemu Duhu, ki pri kontemplativni molitvi močneje deluje.

Prava kontemplativna molitev ni povezana samo z ljubeznijo do Boga, ampak tudi do ljudi. Molivca priganja k velikim apostolskim dejavnostim. Sv. Bernard v Nagovorih o Visoki pesmi pravi: »Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za tri zrna. Bog povrni vsem, ki v molitvi in darovanju trpljenja  za duhovne poklice vztrajate.

Sveti papež Janez Pavel II. je v pismu za 23. svetovni dan duhovnih poklicev leta 1986 zapisal: »Duhovni poklici so zanesljivo znamenje živega krščanskega občestva. Ali ni rodovitnost eno najočitnejših znamenj živega bitja? Župnija brez duhovnih poklicev je kakor družina brez otrok ... Bodite molitveno občestvo! Biti moramo prepričani, da so duhovni poklici neprecenljiv Božji dar tistemu občestvu, ki moli ... Bolniki in vsi, ki trpijo na duši in telesu, naj se zavedajo, da njihove molitve, združene s Kristusovim križem, pomenijo najmočnejši vir moči pri apostolatu duhovnih poklicev.«