Jezus
nas izroča Mariji.
Pri
mašni daritvi je po delovanju Svetega Duha na zakramentalni način navzoče
Kristusovo trpljenje in vse, kar je z njim povezano, tudi mati Marija in
apostol Janez, ki sta stala pod križem. Papež pravi: »Ne manjka niti tega, kar
je Kristus izvršil pri svoji Materi v naš blagor. Dejansko njej izroči
ljubljenega učenca in v njem ji izroči tudi vsakogar izmed nas: 'Glej, tvoj
sin!' Enako pravi tudi vsakomur izmed nas: 'Glej, tvoja mati!' (prim. Jn
19,26–27).« Po Janezovem zgledu pri vsaki sveti maši vzamemo k sebi tudi mi
njo, ki nam je vsakokrat dana za mater. S tem se napotimo v Materino šolo; ona
nas bo spremljala skozi življenje in nas upodabljala po Kristusu.
Da
je Marija s Cerkvijo in kot mati Cerkve navzoča v vsakem obhajanju evharistije,
je za naše duhovno življenje zelo pomembno. Pri vsaki mašni daritvi nam je
vedno znova dana za mater, mi pa jo po Janezovem zgledu vzamemo na svoj dom.
»Karkoli
vam reče, storite!«
Papež
te besede, ki sicer neposredno veljajo za služabnike v Kani, povezuje tudi z
evharistijo. Naše izpolnjevanje Kristusovega naročila pri zadnji večerji 'to
delajte v moj spomin' je hkrati sprejemanje Marijinega povabila, naj ga
poslušamo brez obotavljanja: 'Karkoli vam reče, storite' (Jn 2,5). Kakor da nam
Marija govori z materinsko skrbjo, ki jo je izpričala pri svatbi v Kani: 'Ne
omahujte, zaupajte besedi mojega Sina. On, ki je mogel vodo spremeniti v vino,
more prav tako iz kruha in vina napraviti svoje telo in kri in verujočim
izročiti živi spomin svoje velike noči (pashe) ter tako postati kruh
življenja'.
Marija
je živela daritveni značaj svete evharistije.
Papež
piše: »V vsem svojem življenju v Kristusovi bližini, in ne le na Golgoti, je
Marija živela daritveni značaj evharistije. Starček Simeon je napovedal, da bo
Marijin Sin znamenje, kateremu se bo nasprotovalo in da bo njeno dušo presunil
meč. Ko se Marija dan za dnem pripravlja na Golgoto, živi neke vrste
'anticipirano evharistijo' [vnaprej uresničeno], rekli bi, neko 'duhovno
obhajilo' hrepenenja in darovanja, ki se je dovršilo v zedinjenju s Sinom v
trpljenju in ki se je nato v povelikonočnem času izražalo v njenem udeleževanju
obhajanja evharistije, ki so jo vodili apostoli, kot 'spomin' trpljenja.«
Papež
se sprašuje: »Kako naj si predstavljamo Marijina čustva, ko je iz ust Petra,
Janeza, Jakoba in drugih apostolov slišala besede zadnje večerje: 'To je moje
telo, ki se daje za vas' (Lk 22,19)? Saj je to telo, žrtvovano kot daritev in
znova predstavljeno pod zakramentalnimi znamenji, bilo isto telo, ki je bilo
spočeto v Marijinem naročju!«
Podobnost
med Devico Marijo in prejemnikom svetega obhajila.
Podobnost
je v tem, da gre pri obhajilu za prejem bistveno istega Jezusa, čeprav v
drugačni podobi, ki ga je Marija devet mesecev nosila v svojem telesu in ga je
v prvi Cerkvi skupaj z apostoli in drugimi učenci pri 'lomljenju kruha' (Apd
2,42) prejemala v svoje srce. Marija se je brez dvoma udeleževala evharistične
daritve v prvi Cerkvi in prejemala Jezusa v sveti evharistiji, saj je zapisano
v Apostolskih delih o prvih kristjanih, da so se zbirali k lomljenju kruha in k
molitvam. Lahko si mislimo, s kakšno zavzetostjo in srčno pobožnostjo se je
Marija udeleževala 'lomljenja kruha' prvih kristjanov.
Obstaja
globoka podobnost med zgodi se – fiat, s katerim je Marija odgovorila angelovi
besedi, in amen, ki ga izgovori vernik, ko prejme Gospodovo telo. Od Marije se
je zahtevala vera, da je on, ki ga je spočela 'po delovanju Svetega Duha',
'Božji Sin'. V evharistični skrivnosti se tudi od nas zahteva vera, da je isti
Jezus, Božji in Marijin Sin, navzoč z vsem božje-človeškim bitjem pod podobama
kruha in vina. Kakor je Marija verovala, da je tisti, ki ga je spočela, Božji
Sin, tako mora verovati tudi vernik, ko prejema sveto obhajilo.
Papež
podaja lepo misel za prejemnika svetega obhajila: »Ali ni Marijin očarani
pogled v trenutku, ko zre obličje novorojenega Kristusa in ga objema s svojimi
rokami, nedosegljivi vzor ljubezni, od katere se moramo pustiti navdihovati
vsakokrat, ko v svetem obhajilu prejmemo evharistijo?« Lahko dostavimo, da isto
velja takrat, kadar smo pri češčenju Najsvetejšega.
Podobnost
med Devico Marijo in tabernakljem.
Pri
sv. Janezu Pavlu II. imamo tudi to primerjavo: »Ob svojem obisku pri Elizabeti
nosi Marija učlovečeno Besedo v svojem naročju in je nekakšen 'tabernakelj' –
prvi 'tabernakelj' v zgodovini –, v katerem je Božji Sin še neviden človeškim
očem, a ponuden Elizabeti v češčenje; njegova luč tako rekoč 'izžareva' iz Marijinih
oči in glasu.« Tudi kristjan, ki pri sv. obhajilu prejme Kristusa, postane
nekakšen 'tabernakelj'.
Podobnost
med evharistijo in pesmijo Magnifikat.
Marijina
duhovna podoba, njeno Srce, najbolj žari v njeni pesmi Magnifikat. Med
evharistijo in to pesmijo je velika podobnost. Papež pravi: »Kakor Marijina
pesem je tudi evharistija predvsem hvaljenje in zahvaljevanje. Ko Marija
vzklikne: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem
Zveličarju', nosi Jezusa v svojem naročju. Hvali Očeta 'zaradi' Jezusa, toda
hvali ga tudi 'v' Jezusu in 'z' Jezusom. Natančno v tem je resnična
'evharistična naravnanost'.« Marija v svoji pesmi opeva tisto 'novo nebo' in
'novo zemljo', ki ju evharistija anticipira [vnaprej uresničuje].
Magnifikat
izraža Marijino duhovnost, zato nam nič drugega ne more tako pomagati živeti
evharistično skrivnost kakor ta duhovnost. »Evharistija nam je dana, da bi bilo
vse naše življenje, podobno kakor Marijino, en sam 'Magnifikat',« pravi papež.
Poudarimo
dve papeževi misli, ki sta tudi del njegovega življenja: Treba je živeti
Marijino duhovnost, duhovnost Marijinega Srca, ki jo izraža Magnifikat, če
hočemo živeti evharistično skrivnost. S pomočjo evharistije naj bi po Marijinem
zgledu naše življenje spremenili v 'Magnifikat'. Iz tega sledi: Če bomo častili
in posnemali Devico Marijo, bomo v polnosti zaživeli iz daru svete evharistije.
Polno sodelovanje z evharistijo nam bo pomagalo, da bo naše življenje vedno
bolj postajalo »en sam 'Magnifikat'«.
Kristus
bo zmagal po Mariji.
V
to drugo obdobje, v katerem je poleg poljske marijanske duhovnosti navzoča tudi
duhovnost sv. Ludvika Montfortskega, spadajo Wojtyłove besede duhovnikom ob
nastopu službe krakovskega nadškofa: »Že dolgo časa sem prepričan, da je
skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove Matere Marije. Zato
najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v
skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares
odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo
telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.«
Naj
bodo omenjene še papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi
Prestopiti prag upanja: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem
spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana
Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond,
umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z
Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te
besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme
vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni
razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo
zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu
povezane z njo.«
p. Anton