Sv. Janez Pavel II. ves Marijin (4) Marijina navzočnost v obhajanju svete Evharistije

Jezus nas izroča Mariji.

Pri mašni daritvi je po delovanju Svetega Duha na zakramentalni način navzoče Kristusovo trpljenje in vse, kar je z njim povezano, tudi mati Marija in apostol Janez, ki sta stala pod križem. Papež pravi: »Ne manjka niti tega, kar je Kristus izvršil pri svoji Materi v naš blagor. Dejansko njej izroči ljubljenega učenca in v njem ji izroči tudi vsakogar izmed nas: 'Glej, tvoj sin!' Enako pravi tudi vsakomur izmed nas: 'Glej, tvoja mati!' (prim. Jn 19,26–27).« Po Janezovem zgledu pri vsaki sveti maši vzamemo k sebi tudi mi njo, ki nam je vsakokrat dana za mater. S tem se napotimo v Materino šolo; ona nas bo spremljala skozi življenje in nas upodabljala po Kristusu.

Da je Marija s Cerkvijo in kot mati Cerkve navzoča v vsakem obhajanju evharistije, je za naše duhovno življenje zelo pomembno. Pri vsaki mašni daritvi nam je vedno znova dana za mater, mi pa jo po Janezovem zgledu vzamemo na svoj dom.

 

»Karkoli vam reče, storite!«

Papež te besede, ki sicer neposredno veljajo za služabnike v Kani, povezuje tudi z evharistijo. Naše izpolnjevanje Kristusovega naročila pri zadnji večerji 'to delajte v moj spomin' je hkrati sprejemanje Marijinega povabila, naj ga poslušamo brez obotavljanja: 'Karkoli vam reče, storite' (Jn 2,5). Kakor da nam Marija govori z materinsko skrbjo, ki jo je izpričala pri svatbi v Kani: 'Ne omahujte, zaupajte besedi mojega Sina. On, ki je mogel vodo spremeniti v vino, more prav tako iz kruha in vina napraviti svoje telo in kri in verujočim izročiti živi spomin svoje velike noči (pashe) ter tako postati kruh življenja'.

 

Marija je živela daritveni značaj svete evharistije.

Papež piše: »V vsem svojem življenju v Kristusovi bližini, in ne le na Golgoti, je Marija živela daritveni značaj evharistije. Starček Simeon je napovedal, da bo Marijin Sin znamenje, kateremu se bo nasprotovalo in da bo njeno dušo presunil meč. Ko se Marija dan za dnem pripravlja na Golgoto, živi neke vrste 'anticipirano evharistijo' [vnaprej uresničeno], rekli bi, neko 'duhovno obhajilo' hrepenenja in darovanja, ki se je dovršilo v zedinjenju s Sinom v trpljenju in ki se je nato v povelikonočnem času izražalo v njenem udeleževanju obhajanja evharistije, ki so jo vodili apostoli, kot 'spomin' trpljenja.«

Papež se sprašuje: »Kako naj si predstavljamo Marijina čustva, ko je iz ust Petra, Janeza, Jakoba in drugih apostolov slišala besede zadnje večerje: 'To je moje telo, ki se daje za vas' (Lk 22,19)? Saj je to telo, žrtvovano kot daritev in znova predstavljeno pod zakramentalnimi znamenji, bilo isto telo, ki je bilo spočeto v Marijinem naročju!«

 

Podobnost med Devico Marijo in prejemnikom svetega obhajila.

Podobnost je v tem, da gre pri obhajilu za prejem bistveno istega Jezusa, čeprav v drugačni podobi, ki ga je Marija devet mesecev nosila v svojem telesu in ga je v prvi Cerkvi skupaj z apostoli in drugimi učenci pri 'lomljenju kruha' (Apd 2,42) prejemala v svoje srce. Marija se je brez dvoma udeleževala evharistične daritve v prvi Cerkvi in prejemala Jezusa v sveti evharistiji, saj je zapisano v Apostolskih delih o prvih kristjanih, da so se zbirali k lomljenju kruha in k molitvam. Lahko si mislimo, s kakšno zavzetostjo in srčno pobožnostjo se je Marija udeleževala 'lomljenja kruha' prvih kristjanov.

Obstaja globoka podobnost med zgodi se – fiat, s katerim je Marija odgovorila angelovi besedi, in amen, ki ga izgovori vernik, ko prejme Gospodovo telo. Od Marije se je zahtevala vera, da je on, ki ga je spočela 'po delovanju Svetega Duha', 'Božji Sin'. V evharistični skrivnosti se tudi od nas zahteva vera, da je isti Jezus, Božji in Marijin Sin, navzoč z vsem božje-človeškim bitjem pod podobama kruha in vina. Kakor je Marija verovala, da je tisti, ki ga je spočela, Božji Sin, tako mora verovati tudi vernik, ko prejema sveto obhajilo.

Papež podaja lepo misel za prejemnika svetega obhajila: »Ali ni Marijin očarani pogled v trenutku, ko zre obličje novorojenega Kristusa in ga objema s svojimi rokami, nedosegljivi vzor ljubezni, od katere se moramo pustiti navdihovati vsakokrat, ko v svetem obhajilu prejmemo evharistijo?« Lahko dostavimo, da isto velja takrat, kadar smo pri češčenju Najsvetejšega.

 

Podobnost med Devico Marijo in tabernakljem.

Pri sv. Janezu Pavlu II. imamo tudi to primerjavo: »Ob svojem obisku pri Elizabeti nosi Marija učlovečeno Besedo v svojem naročju in je nekakšen 'tabernakelj' – prvi 'tabernakelj' v zgodovini –, v katerem je Božji Sin še neviden človeškim očem, a ponuden Elizabeti v češčenje; njegova luč tako rekoč 'izžareva' iz Marijinih oči in glasu.« Tudi kristjan, ki pri sv. obhajilu prejme Kristusa, postane nekakšen 'tabernakelj'.

 

Podobnost med evharistijo in pesmijo Magnifikat.

Marijina duhovna podoba, njeno Srce, najbolj žari v njeni pesmi Magnifikat. Med evharistijo in to pesmijo je velika podobnost. Papež pravi: »Kakor Marijina pesem je tudi evharistija predvsem hvaljenje in zahvaljevanje. Ko Marija vzklikne: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju', nosi Jezusa v svojem naročju. Hvali Očeta 'zaradi' Jezusa, toda hvali ga tudi 'v' Jezusu in 'z' Jezusom. Natančno v tem je resnična 'evharistična naravnanost'.« Marija v svoji pesmi opeva tisto 'novo nebo' in 'novo zemljo', ki ju evharistija anticipira [vnaprej uresničuje].

Magnifikat izraža Marijino duhovnost, zato nam nič drugega ne more tako pomagati živeti evharistično skrivnost kakor ta duhovnost. »Evharistija nam je dana, da bi bilo vse naše življenje, podobno kakor Marijino, en sam 'Magnifikat',« pravi papež.

Poudarimo dve papeževi misli, ki sta tudi del njegovega življenja: Treba je živeti Marijino duhovnost, duhovnost Marijinega Srca, ki jo izraža Magnifikat, če hočemo živeti evharistično skrivnost. S pomočjo evharistije naj bi po Marijinem zgledu naše življenje spremenili v 'Magnifikat'. Iz tega sledi: Če bomo častili in posnemali Devico Marijo, bomo v polnosti zaživeli iz daru svete evharistije. Polno sodelovanje z evharistijo nam bo pomagalo, da bo naše življenje vedno bolj postajalo »en sam 'Magnifikat'«.

 

Kristus bo zmagal po Mariji.

V to drugo obdobje, v katerem je poleg poljske marijanske duhovnosti navzoča tudi duhovnost sv. Ludvika Montfortskega, spadajo Wojtyłove besede duhovnikom ob nastopu službe krakovskega nadškofa: »Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove Matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.«

Naj bodo omenjene še papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. »in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14)

Kateri ljudje so Bogu po volji (v ital. »ki jih Bog ljubi«; op. prev.) in zakaj so mu po volji? Ali je Bog pristranski? Ali mogoče ljubi samo nekatere, druge pa prepušča samim sebi? Evangelij na ta vprašanja odgovori tako, da nam pokaže nekaj oseb, ki jih Bog ljubi: Marijo, Jožefa, Elizabeto, Zaharija, Simeona, Ano, pastirje in modre z Vzhoda, tako imenovane svete tri kralje. Vsi ti so budne osebe, odprte za Božjo besedo, za angelovo oznanilo. Njihovo življenje ni bilo zaprto samo vase, njihovo življenje je bilo odprto. Na nek način, v najglobljem smislu, so bili v pričakovanju nečesa, pravzaprav v pričakovanju Boga. Njihova budnost je bila razpoložljivost – razpoložljivost za poslušanje, razpoložljivost, da se odpravijo na pot, pomenila je pričakovanje luči, ki jim bo pokazala pravo smer. Prav to zanima Boga. On ljubi vse, ker je vse ustvaril. Vendar so nekateri ljudje svojo dušo zaprli, njegova ljubezen ne najde nobene poti do njih. Mislijo, da ne potrebujejo Boga, nočejo ga. Drugi, ki so moralno mogoče enako bedni in grešniki, vsaj trpijo zaradi tega. Oni pričakujejo Boga. Vedo, da potrebujejo njegovo dobroto, tudi če ne vedo natančno, kakšna je. V njihovo odprto dušo, ki čaka, Bog lahko vstopi in z njim njegov mir. Bog išče ljudi, ki bi nosili in širili njegov mir. Prosimo ga za to, da našega srca ne bi našel zaprtega. Ravnajmo tako, da bomo prav v tem času lahko postali dejavni nosilci njegovega miru.

Homilija, 24. december 2005

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. »Slava Bogu na višavah« (Lk 2,14)

»Pozdravljena, sveta Mati«, govori bogoslužno besedilo, »rodila si Kralja, ki vlada nebu in zemlji na veke vekov«. V Marijinem materinskem srcu je odzvanjalo oznanilo betlehemskih angelov in ga napolnjevalo s strmenjem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). Evangelij dodaja, da je Marija »vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako tudi Cerkev hrani in premišljuje Božjo besedo v različnih in spreminjajočih se okoliščinah na svoji poti.

Opoldanski nagovor, 1. januar 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Božja Mati

V pismu Galačanom apostol Pavel zatrdi: »Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Origen komentira: »Bodi pozoren na to, da ni rekel: rojenega po ženi, temveč rojenega iz žene« (Komentar k Pismu Galačanom PG 14, 1298). Ta prodorna opomba velikega eksegeta in cerkvenega pisca je zelo pomembna: če bi se namreč Božji Sin rodil samo »po« ženi, potem si ne bi zares privzel naše človeškosti, kakor se je v resnici zgodilo, ko je »od« Marije prejel telo. Marijino materinstvo je torej resnično in v polnosti človeško. V besedah »Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene«, je strnjena temeljna resnica o Jezusu kot Božji osebi, ki si je v polnosti privzela našo človeško naravo. Jezus je Božji Sin, rojen od Boga, obenem pa je sin žene – Marije. Zato lahko Jezusovo mater imenujemo in jo moramo imenovati Božja Mati.

Homilija, 31. december 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Marijino materinstvo

Mati je tista, ki da življenje, vendar tudi tista, ki pomaga in uči živeti. Marija je mati, mati Jezusa, ki mu je dala svojo kri in svoje telo. Ona nam prinaša večno očetovo Besedo, ki je prišla prebivat med nas.

Homilija, 31. december 2005

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Božič

Bog je zato, da bi preobrazil svet, izbral ponižno dekle iz galilejske vasi, Marijo iz Nazareta, in jo je nagovoril z naslednjim pozdravom: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj«. V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu izmed nas: Veselite se, Bog je blizu! Z Marijino pomočjo se pogumno in ponižno dajmo na razpolago, da bi svet sprejel Kristusa, ki je vir resničnega veselja.

Opoldanski govor, 17. december 2006

SKRIVNOST KRIŽA (22) Križ dvoma (1)

Ko so učenci videli Jezusa hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.

Različni dvomi nas spremljajo vse življenje in najbrž ni človeka, ki ga kdaj ne bi razjedali dvomi. Mnogokrat dvomi prinesejo človeku toliko trpljenja in gorja, da se človek sprašuje, zakaj Bog dopusti toliko negotovosti. Od kod se je naselil dvom v človeka? Zakaj mu je tako lasten?

Spet pojdimo v Staro zavezo k našim prvim staršem. Živela sta v raju in bila srečna. Zaupala sta Bogu in bila z njim povezana. Vedela sta, da je Bog stvarnik vsega in da vse živi zaradi njegove ljubezni. Tudi sama sta vedela, da živita kakor na Božji dlani, ki ju varuje in ohranja. To lepo harmonijo Boga s človekom pa je porušil hudobni duh, ko je človeka zapeljal v greh. Vedela sta, da sredi vrta stoji drevo, od katerega jima je Bog rekel, da naj ne jesta. Toda ni ju motilo. Ni ju bolelo in ni jima zbujalo posebnih apetitov. Enostavno sta živela s to stvarnostjo in jo sprejela tako, kot je bila. Hudobni duh pa jima je to svarilo razložil tako, da sta začela v srcu dvomiti v Božjo poštenost in iskrenost. Mogoče jima pa Bog le ni vsega razodel, mogoče še kaj skriva pred njima. Tako je zbudil v njima poželenje, da bi vseeno naredila to, kar jima je Bog naročil, naj ne delata. Hudobni duh jima je celo obljubljal, da bosta postala kakor Bog. Tako dolgo jima je prigovarjal, da je njuno poželenje prešlo v dejanje. Z lažjo ju je prevaral in v njunih srcih zasejal dvom o Božji iskrenosti.

Dvom, ki se je spočel v srcih prvih staršev, se sedaj prenaša v vsako človeško srce in nam v življenju povzroča veliko trpljenja. Dvom nastane v srcu zato, ker se bojujeta dve sili, ki hočeta druga drugo premagati. To, kar je v nas Božjega, se bojuje s tistim, kar je od hudobnega duha ali pa izvira iz naše sebičnosti. Po izvirnem grehu smo tako oslabljeni, da ta boj od človeka terja več napora. Ker je naše srce premalo zavzeto za Boga, ima druga sila toliko večjo moč. Ko bi bili popolnoma trdno odločeni za Božje, bi se v nas ne dogajali boji, ne bi dvomili. Premalo trdno smo navezani na Boga, zato imajo drugi miki v nas moč, da nas silijo v eno ali drugo odločitev.

Ali je Bog človeka kaznoval, ko mu je dal svobodno voljo, ki je vendar izvir vseh dvomov? Ne, ni ga kaznoval, človek se je sam kaznoval, ker se je svobodno obrnil od Boga. Devica Marija je najlepši primer človeka pred prvim grehom. Ona je bila s pomočjo Božje milosti tako močno navezana na Boga, da je greh ni mogel premagati. Vnaprej je na podlagi Krisusovega zasluženja bila obvarovana izvirnega greha. Bila je vsa zagledana v Božje reči, da druge reči sploh niso imele prostora v njenem srcu. Kljub vsemu pa je bila Marija popolnoma svobodna v svojih odločitvah. Svobodno se je lahko odločila za sodelovanje z Bogom. Hudobija ni imela moči nad njo in zato ji v srce ni zasejala dvomov o Božji ljubezni in dobroti.

Ljudje smo zelo drugačni od nje. Greh ima nad nami veliko moč in zaradi naše ranjenosti po izvirnem grehu smo se mu manj sposobni upirati. Zato se v naši notranjosti odvijajo boji: odločiti se za Boga ali za katero drugo stvar? Tudi naša sebičnost nas vodi v mnoge dvome. V naših srcih še vedno odmeva beseda hudobnega duha našim prvim staršem: »Bosta kakor Bog.« Vsak človek bi rad nekaj pomenil. Rad bi postal slaven in velik. Toda to slavo bi rad dosegel brez Boga, s svojimi lastnimi močmi. Bog pa nas vedno nagovarja k služenju in ponižnosti. Sam nam je dal tak zgled. Zato mu ne verjamemo, da nas vodi v slavo in nas hoče narediti velike. Radi bi sami nekaj naredili, zato nam rojijo po glavi vse vrste načrti in velike reči. Začnemo jih veselo, z veliko poguma, potem pa nam začne pogum upadati in podvomimo v svoje sposobnosti. Dvom nam jemlje še tisto moč, ki jo imamo. Seveda je vse skupaj obsojeno na polom, ker smo se dejanja lotili z napačne strani. Zaupati bi morali Bogu, ki gleda drugače kakor človek. Bog bi nas vodil v prave višine. Ne bi nas oropal našega človeškega veselja, ampak bi nam dal oboje: da bi rasli v služenju in ponižnosti ter bili priljubljeni pri ljudeh.

p. Branko Petauer