SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (2) V šoli sv. Ludvika Grigniona Montfortskega

Ko sta se zaradi študija z očetom preselila v Krakov, se je Karol vključil v skupino »živi rožni venec« v salezijanski župniji, kjer se je srečal s češčenjem Marije Pomočnice. Pod vplivom Jana Tyranowskega, h kateremu je zahajal, se je oblikoval njegov duhovniški poklic. Tedaj je, kakor sam piše v knjigi Dar in skrivnost, njegov način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo: »Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnosti, češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do svete Device. V njej sem našel odgovor na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu. Razprava sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort bralca lahko zmede s svojim nekoliko vznesenim in baročnim slogom, toda bistvo teoloških resnic v njej je nesporno. Pisec je izvrsten teolog. Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede. Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve: ‚Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Svetega Duha. – Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. – In Beseda je meso postala in med nami prebivala … – Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva« (str. 38). Knjigo Razprava o pravi pobožnosti do svete Device je sv. Ludvik Montfortski napisal okrog leta 1700, a je ostala poldrugo stoletje skrita in v rokopisu, da nihče ni vedel zanjo.

Javno življenje

Lahko si predstavljamo, kako se je Devica Marija v različnih situacijah vračala k tej besedi: »Ne boj se, Marija« (Lk 1,30), jo vedno znova poslušala. V trenutku, ko ji Simeon reče: »Tvoj otrok bo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, tvoje srce bo prebodel meč«, bi se lahko Marija prepustila strahu, a se vrača k angelovi besedi in v svoji notranjosti sliši, kako odmeva: »Ne boj se, Bog te nosi.« Ko se pozneje v Jezusovem javnem delovanju pojavijo različna nasprotovanja in mnogi pravijo »nor je«, ona pomisli: »Ne boj se«, in gre dalje. In nazadnje, ob srečanju na poti na Kalvarijo in potem pod križem, ko se zdi, da je vse uničeno, v svojem srcu spet sliši angelove besede: »Ne boj se.« In tako pogumno vztraja ob umirajočem Sinu ter gre v moči vere naproti vstajenju, naproti binkoštim, naproti ustanovitvi nove družine Cerkve.

Homilija, 18. december 2005

Kristus v središču

Tako za življenje posameznika kot za mirno in skladno življenje vseh ljudi je nujno Boga videti kot središče stvarnosti in kot središče našega osebnega življenja. Najbolj odličen zgled takšne drže je Marija, Gospodova mati. Vse svoje zemeljsko življenje je bila žena poslušanja, Devica s srcem, odprtim za Boga in ljudi. Ona je in ostaja Gospodova služabnica, ki se ne postavlja v središče, temveč hoče voditi k Bogu, naučiti nas hoče, kako naj Boga priznavamo za središče stvarnosti in lastnega življenja.

Opoldanski nagovor, 10. september 2006

Devica tišine

Prosimo Devico Marijo, naj nas pouči o skrivnosti tišine, ki postane hvalnica; zbranosti, ki nas pripravlja na meditacijo; ljubezni do narave, ki se razcveta v zahvaljevanju Bogu. Tako bomo v svoje srce laže sprejeli luč Resnice ter jo v svobodi in ljubezni udejanjali.

Opoldanski nagovor, 17. julij 2005

Marija je »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51)

Evangelist Luka Marijo opisuje kot devico, ki živi tiho in nenehno prisluškuje večni Besedi, ki živi v Božji besedi. Marija v srcu shrani besede, ki prihajajo od Boga, in ko jih med sabo sestavlja v mozaik, napreduje v njihovem razumevanju. Tudi mi se hočemo v njeni šoli učiti, kako postajati pozorni in poslušni Gospodovi učenci.

Homilija, 1. januar 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Marijina poklicanost k devištvu in v zakon

Ob spominu na njeno darovanje v templju Marijo častimo kot mater in vzor Cerkve, ki v sebi združuje obe poklicanosti:k devištvu in v zakon, h kontemplativnemu in k dejavnemu življenju.

Opoldanski nagovor, 19. november 2006

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (20) Križ vere (1)

 Govoriti o veri je na prvi pogled mogoče preprosto. Zakaj bi človek o tem pisal, ko pa vsi ljudje vedo, kaj je to? Tako bi rekel marsikdo, toda v resnici vera ni nekaj tako preprostega ali površnega. Skušali se bomo povzpeti na goro Golgoto po poti, ki se imenuje vera. Tudi vera je lahko križ, ker velikokrat ni lahko verovati. Tudi vprašanje vere lahko postane za človeka težak križ, dokler ga ne vzljubi in se v celoti ne odpre tistemu, ki je cilj naše vere.

O veri imajo danes mnogi zelo napačne predstave. Tudi taki, ki so zelo šolani in razgledani, imajo včasih o veri tako otročje predstave, da je človeku kar težko.

Nekateri mislijo, da je človek veren takrat, kadar pripada neki skupini, ki ima določene nazore. Toda to ni vera. Vera tudi ne pomeni biti krščen in vpisan v krstno knjigo. Vera ni neke vrste filozofija, ki človeku narekuje smer njegovega delovanja in smer razmišljanja. Vera je veliko več. Pisatelj Pisma Hebrejcem takole pravi o veri: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže. Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.«

Danes glede vere obstaja velika zmešnjava. Ljudje si vsak dan izmišljajo različne vere in pišejo pravila zanje. Vsak seveda pravi, da je njegova vera edina, ki je razodeta od kakšnega boga. Mnogi takšni poskusi imajo zelo žalostno ozadje. Veliko verskih ločin je bilo ustanovljenih tudi zaradi denarja. Njihovi voditelji so se oklicali za bogove in tako tudi živijo. Od ljudi zahtevajo Božje češčenje in tudi določene prispevke. Svoje vernike skušajo držati v strogi pokorščini in odvisnosti. Ljudje velikokrat prepozno spoznajo take nepoštene pasti.

V glavnem smo prepričani, da so take stvari spadale v stari vek. Toda tudi danes se take reči dogajajo. Mislili bi, da se to danes ne more dogajati, ker so ljudje bolj razsvetljeni, a se dogaja.

Pustimo sedaj ob strani vse te vere in ločine in skušajmo stopati po poti vere, ki nam jo je razodel Bog. Naša vera je razodeta vera, saj ni nastala po zamisli človeka, ampak se je Bog sam sklonil k človeku in ga nagovoril. Človek ni bil prvi pobudnik, ampak je bila pobuda na Božji strani.

Bog je ljubezen sama. V sebi je popoln in nič mu ne manjka. Zaradi njega samega mu ni bilo treba ustvarjati sveta in vsega stvarstva. Tudi ni ustvaril sveta, da bi pred kom razkazoval svojo mogočnost. Svet je ustvaril iz čiste ljubezni. Ljubezen Boga tako napolnjuje, da jo je moral razliti še na stvarstvo. Bog je tako zelo srečen sam v sebi, da je sreča sama. Toda ljubezen mu narekuje, da bi s to čudovito srečo osrečil še človeka, ki ga je ustvaril kot krono vsega stvarstva. Ustvaril ga je po svoji podobi in mu podaril svobodno voljo, da bi se človek sam lahko svobodno odločal, da bo Bogu ljubezen vračal. Ni ga enostavno navezal nase, da bi se ne mogel odločiti za nič drugega, ampak mu je dal popolno svobodo. Seveda je s tem tvegal, da človek Boga zapusti ali se obrne proti njemu. Toda bolj pomembno mu je bilo, da se vsak človek lahko sam popolnoma svobodno odloči zanj.

Vera je dogajanje. Bog se človeku približuje in ga nagovarja. Sklanja se k njemu, ker ga neskončno ljubi. Rad bi mu podaril samega sebe in s tem seveda vso srečo, ki jo je mogoče imeti. Čeprav je Bog položil v srce hrepenenje po Bogu, ga človek vendar ne pozna. Bog je človeku neke vrste tujec, ki ga je še treba spoznati. Toda to Boga ne moti; njegova ljubezen je tako velika, da je sposobna premagati vse težave. Bog se razodeva človeku zato, da bi mu razodel svojo modrost. Ta modrost in spoznanja naj bi človeku pomagala živeti. V človekovo srce namreč ne vstopa samo Bog in ga skuša nagovarjati. V srce se skuša pritihotapiti tudi hudobni duh, padli angel, ki se je Bogu uprl in mu noče biti zvest. Tudi on hoče človeka nagovarjati k dejanjem, ki pa niso po Božji volji. Po svojem zgledu hoče za upor proti Bogu pridobiti tudi človeka.

Poleg hudobnega duha na človeka vpliva tudi okolje, ki človeka vleče in mika, da bi se odločil drugače, kot je po Božji volji. Po grehu prvih staršev je človek postal slabotnejši in manj trden v svojih odločitvah. Ni dovolj, da se enkrat odloči za Boga. Drugi miki ga tako močno nagovarjajo, da se mora vsak dan znova odločati za Boga in puščati ob strani vse druge mike.

V to zmešnjavo srca prihaja Bog človeku naproti. Hoče mu pomagati in mu razodevati pot svetosti, ki ni nič drugega kot odločitev za pravičnost. Res človeku podarijo vero že njegovi starši, če so verni, toda to je samo podarjena vera, ki še ni postala osebna. Starši so nam pripovedovali in nas učili, kako naj ga ljubimo. Potrebno pa je bilo, da se je vsak izmed nas sam osebno srečal z Bogom. Tako se je zgodilo tudi s Samarijani, ko jim je Samarijanka pripovedovala o Jezusu. Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« Jezusova Božja beseda jih je osvojila. Samarijankine besede so zbudile v njih neke vrste zanimanje in radovednost. Želeli so se srečati z Jezusom, Jezus sam pa jih je nagovoril tako, da so se odločili zanj in mu verovali.

p. Branko Petauer