Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
V 95. letu je odšla k Bogu Terezija Dremelj iz Spodnje Drage, župnija Ivančna Gorica, ki je za duhovne poklice in njihovo svetost ter stanovitnost vsak dan zmolila več rožnih vencev. Draga Rezka, tudi v nebesih nadaljujte s svojimi prošnjami, na zemlji pa izprosite novo molivko za duhovne poklice.
Napredovali smo za tri zrna. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog bogato povrne.
Marija, Božja Mati, zelo malo si povedala (pet stavkov in hvalospev v novi zavezi), vendar si bila vedno navzoča v bistvenih trenutkih življenja svojega sina Jezusa Kristusa: v teh težkih časih te potrebujemo in se v prošnjah zatekamo k tebi!
Tebe, modro ženo, je Bog izbral kot srednico za odrešenje sveta: brez tvojega »DA« Bog ne bi mogel storiti ničesar!
Ali se ves čas zavedamo velike duhovne teže tvojega odgovora? Ali se resnično zavedamo mesta, ki ga je Bog namenil ženi?
V trenutku, v katerem vsi trdni razlogi izpuhtevajo in se kritike na račun mesta žene v Cerkvi množijo, se spomnimo, da je Bog izbral ženo za učlovečenje svojega Sina in za odrešenje sveta!
Zahvaljujemo se ti, Marija, za tvoj »DA« in te prosimo, da nam pomagaš bolje razumeti in dejansko sprejeti stvarnost človeštva, sestavljeno iz mož in žena, ki se medsebojno dopolnjujejo in so naravnani k življenju.
Blagoslovljena si, Devica Marija, naša Mati in Kraljica.
Blagoslovljen si, sveti Jožef, ker si sprejel skrivnost učlovečenja Božjega Sina.
V molitvah se zatekamo k vama!
Christine Boutin, nekdanja francoska ministrica in poslanka pariškega okrožja Yvelines do leta 2007
V knjigi Priprava na posvetitev sveti Devici Mariji po metodi sv. Ludvika Grigniona Montfotskega (knjigo je napisal monfortanec J. M. Texier), ki priporoča tridesetdnevno pripravljanje na to dejanje, v poglavju o devetdnevnem uvajanju na »odpoved svetu« najdemo odstavek o sv. Anzelmu, v katerem zvemo resnico o pravi podobi »sveta«.
»Nekega dne je sv. Anzelm padel v zamaknjenje. Videl je veliko, hitro tekočo reko, v kateri so plavale nečistoče z vsega sveta. Nič ni bilo strašnejšega od teh smrdljivih in blatnih vod. Kar pa je najbolj začudilo svetnika, je bil pogled na množico moških, žensk in otrok, ki so neprestano skakali v te vode in so v njih uživali. 'S čim se hranijo ti nesrečniki in kako morejo preživeti v reki samo za trenutek'?, je vzkliknil sveti mož na višku osuplosti.
Neki glas mu je odgovoril: »Hranijo se z blatom in pri tem so srečni. Reka, ki jo vidiš, Anzelm, je svet. V svojih ostudnih vodah nosi s seboj smrtnike in njihova bogastva, časti in vse pripadajoče muke. Lahko se ti zdi, da je njihova nesreča zelo velika, vendar se imajo sami za srečne…«
Skupina Marija iz Nazareta
Še veliko je Marijinih imen, Marijinih obrazov, Marijinih podob, Marijinih poti. Ko se v mislih sprehajam po njih, pa naj bodo obiskana in znana ali zgolj prepoznana, se mi zdi, kot da bi nizala tridimenzionalne litanije Matere Božje. In še bi jih lahko dopolnjevala. Ena Marija, pa vendar je vsem postala in ostala vse. Z njo kot begunci in ujetniki tega, še nezveličanega, sveta hodimo po svoji življenjski poti od rojstva do smrti v večnost, kjer bo naš pravi dom. Pomaga nam, ko se k njej nemočni zatekamo po pomoč in tolažbo. V roke nam polaga rožni venec in nas spodbuja, da skupaj z njo izprosimo Božjega usmiljenja za storjene grehe in žalitve; naše lastne in vsega sveta. Misel na njeno držo v trpljenju ob vseh mečih bolečin, ki so prebodli njeno materinsko srce, našo lastno bolečino zlahka vsaj prepolovi, če ne skoraj izniči. V težkih časih za narod ali vsakega posameznika nas gostoljubno sprejme pod svoj plašč in nas varuje pred vsem hudim, če ji le zaupamo. Vedno znova nam po svojih svetostnih glasnikih in vidcih pošilja sporočila in nam z materinsko ljubeznijo prigovarja, naj se vendar resnično spreobrnemo in zadoščujemo, naj se zatečemo v Sinovo Presveto in Njeno Brezmadežno Srce. Ker nam želi le najboljše. Ker je naša resnična nebeška Mati. Ker se nam zato zna približati na način, ki je ljudem in času in kraju najbolj primeren. S podobo in na način, ki je razumljiv vsem, ki vsaj poskušajo razumeti in ne zamahnejo vnaprej z roko, češ – larifari, iluzije. In če Marijo lahko vidijo, predvsem pa slišijo preprosti pastirčki v Lurdu, Fatimi, na naši Skalnici ali kjerkoli že, če njena navodila lahko razume in do potankosti izpolni preprosta in neuka redovnica (npr. s. Katarina Labouré), če je z njeno pomočjo lahko neizpodbitni pričevalec nepismeni Indijanec iz Guadalupe, potem lahko sklepamo, da imamo mi pri tem težave le zato, ker smo preveč »razumski«, in sami zase pametni ter premalo »čisti v srcu« in ponižni. Božja beseda nas vsega tega uči; jasno in nedvoumno. Spomnimo se samo Jezusovega govora na Gori, izrečenih blagrov.
Ko leta tečejo in prinašajo take in drugačne tegobe in težave, se zgodi, da človek ne more več dostikrat poromati k tej ali oni Marijini podobi, za katero čuti, da ga bo nagovorila ali potolažila v dani situaciji. Ampak Marija ne bi bila najbolj iznajdljiva mati, če ne bi našla rešitve tudi za take primere. Nek pregovor, ki sicer izvira iz druge veroizpovedi, pravi: če ne gre Mohamed na Goro, pa Gora pride k Mohamedu. No, kristjani pa lahko ponosno rečemo: Če mi ne gremo k Mariji, pa Marija pride k nam. To se je tudi v naši domovini že »opredmetilo« z vsakim prihodom Marije Romarice iz Fatime. In ker Marija najbolj ve, kdo si najbolj želi k njej, pa ne more, je v naši župniji ob svojem prihodu leta 2016 uredila tako, da je bila najprej sprejeta pred Domom za starejše občane. Vstopila je v domsko kapelo, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička – ne samo s presrečnimi stanovalci ampak tudi z vsemi drugimi krajani, ki smo ji prišli izreči dobrodošlico. Težko z besedami opišem čustva in globoka doživljanja, ki so jih risali obrazi starostnikov ob pogledu na Fatimsko Marijo, mojo otroško »belo Marijo s kronico«. Zase vem, da bi po končani mašni daritvi na svojem robcu v žepu težko našla suho tkanino ... Vsi obrazi so bili obrnjeni v prelep kip Fatimske Marije, oči pa, kot bi jo hotele pobožati in se je toliko nagledati, da slika pred očmi ne bi nikoli več zbledela. Ganljiva je bila mašna daritev, v kateri se je, kot zlata nit, prepletalo omenjanje milostnega Marijinega prihoda med nas. Ob pridigi našega župnika pa je marsikatera, tudi kaka krepka moška dlan, kradoma z gesto obrisala solzo, ki je zdrsnila čez očesni rob. Z iskrami v poprej ugaslih očeh so se potem starostniki poslovili od kipa Marije Romarice, ki smo jo v procesiji čez kraj ponosno pospremili do župnijske cerkve, kjer je domovala v času svojega milostnega obiskanja. Zares – kaj ni bilo tako, kot da bi Marija pohitela k nam kot Romarica na način, kot je nekoč poromala k pomoči potrebni teti Elizabeti? Vedela je, da jo potrebuje. In tudi mi smo jo potrebovali. Zato je prišla k nam. K vsem skupaj in k vsakomur posebej, ki jo je želel gostiti. V svojem domu ali v svojem srcu. In njeno romanje nima konca. Naj ga nima tudi naša ljubezen do Nje in Njenega Sina.
Bralka
Z rožnim vencem se je Karol spoprijateljil že v najnežnejših letih, saj so ga vsak dan molili v domači družini. Ta molitev spada v vsa tri obdobja papeževega odnosa do Device Marije, Kraljice rožnega venca. Kot papeža so ga ljudje pogosto videvali z rožnim vencem v roki. Papež Janez Pavel II. je s svojimi pogumnimi odločitvami vedno znova presenečal Cerkev in svet. Takšno presenečenje je bilo tudi tisto sredo pri splošni avdienci, 16. oktobra 2002, ko je napovedal leto rožnega venca. Ob začetku leta rožnega venca je napisal apostolsko pismo o rožnem vencu Rožni venec Device Marije. O sebi je v tem pismu s prisrčnimi besedami zapisal:
»Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala pomembno mesto v mojem duhovnem življenju (…) Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo. Pred štiriindvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po svoji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: ‚Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in svoji globini‘ (…) Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Moja duša poveličuje Gospoda! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus tuus!«
Papež nato napove leto rožnega venca. S tem nas hoče spodbuditi k premišljevanju in zrenju Kristusovega obličja skupaj z Devico Marijo, v njeni šoli. Dobesedno pravi: »Moliti rožni venec namreč ni nič drugega kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo. (…) Želim, da v potekanju tega leta v raznih krščanskih občestvih posebej gojijo, priporočajo in cenijo to molitev. Zato razglašam obdobje od oktobra tega leta do oktobra 2003 za leto rožnega venca.« Papež pravi, da prastara molitev rožnega venca »združuje preprostost ljudske molitve s teološko globino. Primerna je za ljudi, ki čutijo potrebo po zrelejši kontemplaciji. Cerkev je tej molitvi vedno pripisovala posebno učinkovitost. Najtežje skrbi je z zaupanjem polagala v skupno in vztrajno molitev rožnega venca. V časih, ko je bilo krščanstvo sámo ogroženo, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni molitvi. Devico presvetega rožnega venca so pozdravljali in častili kot posrednico odrešenja.«
Janeza Pavla II. si skoraj ne moremo predstavljati brez rožnega venca v rokah. Kako je cenil rožni venec, vidimo tudi po tem, da je vsako prvo soboto po vatikanskem radiu sam molil naprej to molitev. Velika in izredno pomembna novost, ki jo je papež s svojim apostolskim pismom uvedel, je pet novih skrivnosti rožnega venca, pet skrivnosti svetlobe, svetli del rožnega venca. V njih je zaobseženo Jezusovo javno delovanje, od krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije. Te skrivnosti so v dosedanjih treh delih rožnega venca manjkale. Zdaj imamo štiri dele rožnega venca: veseli, svetli, žalostni in častitljivi del. Premišljujemo vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti. Papež končuje svoje pismo z molitvijo blaženega Bartola Longa: »O rožni venec, blagoslovljen po Mariji, blaga veriga, ki nas povezuje z Bogom, vez ljubezni, ki nas zedinja z angeli, stolp zveličanja zoper napade pekla, varen pristan v vesoljnem brodolomu, nikdar več te ne izpustimo. Ti, naša moč v smrtni uri. Tebi velja zadnji poljub našega življenja ob naši smrti. Zadnji pozdrav naših ustnic bodi tvoje milo ime, o Kraljica rožnega venca…!«
p. Anton
Že nekaj časa objavljamo zapise o pokojnih, tudi o svetniških kandidatih, blaženih in svetnikih, ki so se odlikovali v češčenju Božje Matere in jim lahko pripišemo vzdevek: ves Marijin. To je bilo celo geslo papeža sv. Janeza Pavla II., Totus tuus! (Ves tvoj) V več nadaljevanjih bomo prikazali njegovo izredno povezanost z Materjo Marijo. V tej izročenosti Njej je napredoval vse življenje do končnega srečanja z Njo in Kristusom. Naslonili se bomo na drugi del knjižice: Anton Nadrah, Sv. Janez Pavel II. ves Marijin.
1. Vključenost v poljsko marijansko pobožnost
Karolova duhovna
rast ob Mariji
Poljaki so Marijin narod in še danes zelo častijo svojo duhovno Mater. Tako je bilo tudi v Wojtyłovi družini in v njegovi domači župniji Wadowice. V župnijski cerkvi je bila stranska kapela posvečena Materi nenehne pomoči. Tja so hodili molit k Mariji gimnazijski dijaki že pred poukom in v popoldanskih urah. Med ljudmi je bila zelo razširjena škapulirska pobožnost karmelske Matere Božje, kajti v Wadowicah je bil na griču karmeličanski samostan. Papež je nosil od desetega leta dalje vse življenje škapulir Karmelske Matere Božje. V župnijski in karmeličanski cerkvi se je vse do zrelih let oblikovala Karolova marijanska pobožnost.
Pri Karolu imamo glede njegovega odnosa do Matere Marije tri obdobja: 1) mladostno obdobje vključenosti v poljsko marijansko pobožnost; 2) srečanje s sv. Ludvikom Grignionom Montfortskim; 3) povezanost s fatimsko Marijo po atentatu. Pri tem naslednje obdobje ne pomeni opustitve prejšnjega, ampak predvsem njegovo poglobitev in nove odtenke. Čim bolj človek v povezanosti s svojo duhovno Materjo napreduje, tem lažje razume tega svetnika in mistika marijanske duhovnosti ter njegove čudovite in kar čudežne sadove, ki jih je v svojem dolgem papeževanju doprinesel Cerkvi in svetu.
Kakor Devica Marija v Jezusovem zemeljskem življenju ni stopala v ospredje, ampak je bila popolnoma naravnana na svojega Sina in njegovo slavo, tako tudi pri sv. Janezu Pavlu II. ni v ospredju ona, ampak njen Sin. Vendar kakor Jezusa Kristusa ne bi bilo, če ne bi bilo Matere Marije (ker je on tako hotel!), tako tudi sv. Janeza Pavla II. ne bi bilo tako velikega, kakor je zdaj, če ne bi v njegovo življenje tako močno posegala Božja Mati.
Marijine božjepotne cerkve so imele na Poljskem posebno vlogo. Pogosto je v mladosti in pozneje, ko je bil že škof, Karol hodil na božjo pot na Kalwario Zebrzydowsko, ki je glavna božja pot v krakovski nadškofiji. Tam je v molitvi predstavljal Gospodu razne probleme Cerkve, predvsem v težkem času spora in boja s komunizmom. Od dvanajstega leta naprej, ko sta se z očetom pridružila romarjem v Čenstohovo, mu je bila vedno zelo pri srcu čenstohovska »črna Marija«, kraljica vseh Poljakov.
Papež sam v knjigi Prestopiti prag upanja pravi, da je v osmem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji, našel »tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo. Prva oblika, ki je najstarejša, je povezana s podobo Marije Pomočnice v župnijski cerkvi v Wadowicah, pred katero sem stal v otroških letih, povezana je z izredno zgovornim in simbolično bogatim izročilom karmeličanskega škapulirja, ki sem ga spoznal v mladosti prek karmeličanskega samostana ‚na griču‘ v rojstnem mestu. Povezana je tudi z izročilom romanja na božjo pot Kalwaria Zebrzydowska, na enega tistih krajev, ki privlačijo množice romarjev, zlasti z juga Poljske in Zakarpatja. Posebnost te pokrajinske božjepotne cerkve je v tem, da ni samo marijanska, temveč tudi globoko kristocentrična. In romarji, ki prihajajo tja, med bivanjem pri cerkvi hodijo predvsem po ‚stezah‘, ki so nekakšen križev pot, kjer človek prek Marije najde svoje mesto poleg Kristusa. Prizor križanja je tudi topografsko najvišja točka, ki obvladuje vso cerkveno okolico. Slovesna Marijina procesija, ki je pred praznikom Vnebovzetja, je samo izraz vere krščanskega ljudstva v posebno sodelovanje Božje Matere pri vstajenju in slavi lastnega Sina. Od najzgodnejših let je bila marijanska pobožnost v meni tesno povezana s kristološko razsežnostjo. V tej smeri me je vzgajalo prav svetišče na Kalwarii. Poglavje zase je Jasna Gora s svojo podobo črne Marije. Jasnogorsko Devico že stoletja častijo kot kraljico Poljske. To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti« (str. 220–221).
Nagovor, 26. maj 2006
