Vprašajmo
se, kaj je za bl. Alojzija Grozdeta pomenil rožni venec in kakšen odnos je imel
do njega. Redki so danes fantje in dekleta njegove starosti, ki bi redno in z
veseljem molili to molitev. Tudi starejši bi se lahko učili pri njem.
V
času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze rodil in v naslednjih letih
doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s
tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že
takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost. Molitvic in
krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi
dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela
predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.
Ko
je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je
seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi
molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle v življenjepisu zapisal:
»Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan,
tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med
sprehodom.
Kaj
je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu
bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji,
prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za
svoje vrstnike in zase.
1.V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj
prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan
pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za
mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv.
obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu
prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti
1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«
Dr.
Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih
stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega
telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je
le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v
Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti
osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«
Ljubezen
do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je
veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla
preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in
jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je
lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.
2.
Pri rožnem vencu v zdravamariji kar
naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi
zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila
kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil 8.
decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil
pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je
bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo
k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Ljubezen
do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v
Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni
je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa
moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred
mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite
Grignionove knjižice O pravi pobožnosti
do Matere Božje.
Na
sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v
nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor Marijinega brezmadežnega
Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami
sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe
izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«
3.
Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi
zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo
zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega
samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega
apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu
pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi
razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.
Na
praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega
Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse
slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu
Srcu Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki so ju tudi Slovenci tako
hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se
za vekomaj pogubijo.«
V
te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med
prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za
tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v
nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri
nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.
Ker
je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast
Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo
rad molil rožni venec. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na
večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom
in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas in naše bližnje za
gotovo pripelje v nebesa.
p. Anton