Pisalo se je leto Gospodovo 1927.
Jesen se je pripeljala v deželo. Listje je počasi začelo dobivati barvo. Bila
je lepa jesen, saj ljudje skoraj niso pomnili, da bi bilo kdaj tako toplo in
brez dežja.
Tudi pridelki so dobro kazali. Dobra
letina je bila. Vse, kar je še ostalo nepobrano, se je kopalo v razkošju.
Ajdova stebla na njivah so se šibila, tako so bila obložena z zrnjem, ki je
počasi zorelo. Tudi sadovnjaki so bili čudoviti za pogled. Drevesa, ki so bila
skrbno negovana, so povešala svoje veje. Na njih so se bohotili razkošni
sadeži. Jablane so bile kakor neveste, saj so skoraj do tal spuščale svoje
veje, ki so bile bogato obložene s sočnimi jabolki. Tepke so bile že zrele.
Padale so na tla in pod hruško se je naredila prava rumena preproga. Seveda so
jo hitro našle čebele, ki so se sladkale na razbitih sadežih.
Prelatov vrt je bil kakor raj. Kamor
koli si pogledal, so se veje sklanjale pod težo izbranih sadežev. Bratje so
pridno pobirali in sadje spravljali v zaboje. Puščali so jih kar pod drevesi,
saj jih s cizami niso vozili v samostan. Popoldne je prišel brat Robert s
konji. Skupaj so jih naložili in odpeljali na Polžev vrt.
Opat Avguštin Kostelec je pogosto
prihajal in obiskoval menihe, ki so se trudili z delom. S tem in onim je
izmenjal nekaj besed. Kadar pa ni imel drugih nujnih opravkov, se jim je
pridružil pri spravilu sadja. Nadel si je moder predpasnik in se pomešal med
menihe. Rad je bil med brati, saj jih je zelo cenil. Zavedal se je, da so oni
tisti, ki omogočajo, da samostan tako uspeva. Bogu je bil hvaležen, da jih je
bilo veliko. Ko je prevzel vodstvo opatije, je bilo malo bratov.
Skoraj pred tremi desetletji so
prišli menihi iz maternega samostana na obalah Bodenskega jezera. Treba je bilo
začeti znova. Vse je bilo prazno. Stavbe so bile zapuščene. Lotili so se
prenove s tako ljubeznijo, da so zapuščeni samostan spremenili v cvetočo
opatijo. Nekaj teh junakov obnoviteljev se je že vrnilo v materno hišo.
Nekateri pa so legli k počitku kar na stiški božji njivi. Nekateri prav mladi.
Brata Martina so kmalu po preobleki
položili k večnemu počitku. Kot novinec je pomagal v gozdu. Padajoče drevo ga
je stisnilo in na mestu je izdihnil svojo blago dušo. Ni mu bilo odločeno dolgo
vojskovanje s slabostmi telesa in duha. Hitro ga je Gospod poklical k sebi. Bog
mu daj večni pokoj!
Opat Avguštin je bil iz vsega srca
hvaležen Bogu, da je bila tudi letina duhovnih poklicev obilna. Pred nekaj leti
mu je prišlo na misel, da bi dal oglas v časopis, da v stiškem samostanu
sprejemajo kandidate za redovno življenje. Ni bil prepričan, da bo to dejanje
obrodilo tolike sadove. Fantje so prihajali z vseh vetrov. V notranjo
samostansko šolo jih je prišlo vsako leto okoli trideset. Določil jim je
učitelje, ki so pazili tudi na njihove duše. Vsak izmed menihov se je priučil
enega ali več predmetov in poučeval nadobudne mladeniče. Tako je v samostanu
nastala prava gimnazija. Da bi ne bil njihov trud zaman, se je povezal z
državno gimnazijo kralja Aleksandra na Poljanah v Ljubljani. Profesorji so bili
pripravljeni priti dvakrat na leto v Stično, da so njihove mladeniče pošteno
izprašali. Običajno so bili zelo zadovoljni, saj so domači menihi učitelji
dobro opravili svoje poslanstvo.
Opat Avguštin je bil vesel. Toda v
srcu mu je vstajala slutnja, da bo tega veselja kdaj konec. Bog ne daj, da bi
prišla še ena vojna. Saj smo si komaj od prve dobro opomogli. Toda kaj moremo?
Prihodnosti se ne da oblikovati. Ni v človekovih rokah. Bog je gospodar časov
in vekov, v njegovi roki je prihodnost. On naj nam bo milostljiv in nas reši
vsega hudega.
Proste ure ob pobiranju sadja so
hitro minile. Treba se je bilo vrniti v samostan. Poslovil se je od bratov, ki
so bili veseli, da je prišel mednje. Radi so ga imeli. Kot skrben oče je bil
stiški samostanski družini.
Na vrtu je srečal vrtnarje, ki so
pospravljali pridelke, in z njimi izmenjal nekaj besed. Skozi »tunel« pod
Neffovo opatijo je prišel na Polžev vrt. Ta je bil kakor skladišče sadja. V
vseh kotih so bili naloženi zaboji s sadjem. Pri stiskalnici sta bila brat
Celestin in brat Vital. Cele dneve sta se trudila, da bi zmlela zrele tepke in
jih zaprla v sode, da bodo pozimi lahko kuhali hruškovec. Kar je bilo lepega in
nedotaknjenega sadja, so spravili v klet za ozimnico. Prav bodo prišle, ko bo
zunaj zima. Tudi stiskalnica je bila cele dneve v teku. Imeli so staro
stiskalnico, ki so jo kupili, ko so začeli obnavljati stiški samostan. Za
takrat je bila dobra, saj ni bilo veliko sadja. Ko se je samostansko
gospodarstvo okrepilo, je bilo več sadja, več dela s stiskalnico. Potrebovali
bi večjo in boljšo, saj bi nova zelo olajšala delo.
»Kako vam gre, bratje?« je opat
Avguštin nagovoril vse, ki so stiskali sadje.
»Hvala Bogu, imamo dovolj dela.
Dobra letina je. Še kakšna dva tedna bomo stiskali in mleli to sadje,« je
odvrnil brat Celestin.
»Veste, gospod opat, na novo
stiskalnico bomo morali misliti, da bo to delo v prihodnje hitreje dokončano.
Ni prijetno, da se s stiskanjem ubadamo cel mesec.«
»Vem, saj ste mi že omenili, pa na
žalost še nič nisem ukrenil,« je malo skesano odvrnil opat Avguštin.
»Jutri bom imel sestanek z ekonomom,
pa bova tudi o stiskalnici rekla kakšno besedo,« je dodal opat.
Naslednji dan sta brat Celestin in
brat Vital spet nadaljevala svoje delo pri stiskalnici. Veliko sta naredila.
Pozno popoldne sta bila že pošteno utrujena. Malo manj kot ena ura je bilo še
do molitev.
»Brat Vital, malo bolj pritisnite,
da bova dovolj zgodaj končala. Za molitve bi se rad malo pripravil,« je
spodbujal brat Celestin.
»Ne bo dobro preveč pritiskati, saj
je kaša precej redka. Potem bova imela še več dela, če se kaj ponesreči.«
»Mislim, da lahko kljub temu malo
bolj pritisnete, saj sva koš obložila z vrečevino.«
Brat Vital je krepko privil
stiskalnico. Močan curek je tekel izpod nje. Brat Celestin je bil vesel in že
delal načrte, kako se bo pred kornimi molitvami še očedil in preoblekel.
Tedaj pa je naredilo »hreeesk«. V
trenutku je bil brat Celestin po obrazu in prsih na debelo oprhan s sadno
goščo.
»Kútjete fékete!« se mu je izvilo iz
ust. »Sedaj imam pa novo podobo.«
»Pa sem vam rekel, da ne bo dobro,
da bi preveč pritiskala. Kamen je težek in naredi svoje,« je modro dodal brat
Vital.
Težko je zadrževal smeh, ko je
gledal brata Celestina, ki je bil ves moker in umazan. Dolgo pa ni mogel
zadrževati smeha, zato je bruhnil v sproščen in bučen krohot. V isti sapi se je
prikazal pri stiskalnici še opat Avguštin. V trenutku je razumel, kaj se je
zgodilo.
»Brat Celestin, sedaj pa imate sočen
obraz,« je hudomušno podražil mokrega brata.
»Kútjete fékete, ali sedaj razumete,
da bo treba nemudoma razmišljati o novi stiskalnici,« je hitro dodal brat
Celestin.
»No, saj zato prihajam k vam, da vam
sporočim, da sva z ekonomom govorila o novi stiskalnici. Na svoje oči sem se
prepričal, da je res potrebna.«
»Tega sem pa res vesel. Ali bom jaz
lahko kaj pomagal pri tej napravi?«
»Seveda, saj ste mi že zadnjikrat
rekli, da so vaši bratje vešči izdelovanja stiskalnic. Pišite jim, naj pridejo
v Stično, da se o vsem potrebnem dogovorimo.«
Brat Celestin si je z roko brisal
sadno kašo z obraza. Vesel je bil opatovih besed. Še zlasti ta trenutek mu je
dobro delo. Skoraj bi bil pozabil na svojo novo podobo. Malo se je nagnil in
pogledal po habitu. Ves je bil umazan in kapljalo je od njega.
»Gospod opat, veste, to ni prvič, da
je tako bruhnila kaša iz stiskalnice. To se pogosto zgodi. Stiskalnica je res
dotrajana in pogosto se deska iz koša izmakne in je nesreča. Poglejte, kakšne
so stene ob stiskalnici. Vse so oškropljene in umazane. Človek, ki pride
pogledat, bi res mislil, da sva v obilju talentirana z nerodnostjo. A kolikor
se da, paziva.«
Opat Avguštin se je ozrl okrog in
res videl stene, ki so bile ponekod kar na debelo ometane s sadno brozgo.
Popolnoma je verjel, da se bratje trudijo, da bi delo opravljali, kolikor se da
dobro. Poznal jih je, da so dobri. Bil je Bogu hvaležen zanje.
Brata sta začela pospravljati, da bi
lahko še dovolj zgodaj prišla k molitvam. Nista nadaljevala. Končala sta delo.
p.
Branko Petauer