LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (8)

Molitev nas dviga in dela čudeže. Kristjani bi se morali zavedati, da si z molitvijo lahko izprosimo pri Bogu mnoge milosti, ki jih potrebujemo v življenju. Posebej jih bomo potrebovali v teh dneh, ko vstopamo v novo šolsko in veroučno leto. Naj se novo katehetsko leto prične, traja in konča predvsem z molitvijo. Potem smemo tudi sami pričakovati »čudež«, da se po nas in v nas na priprošnjo določenega svetnika izpolni Božja volja. Marija je v Fatimi poučevala otroke, kaj vse lahko dosežejo z molitvijo: mir na svetu, konec vojne in še mnoge druge milosti bodo deležni, če bodo zaupali Bogu. Marija je fatimskim pastirčkom pokazala, kaj je glavno sredstvo zoper moči satana, teme, zla, pekla, sovražnosti, kuge in greha? Nenehno je ponavljala: »molite, molite, molite rožni venec«. Vsi se še spominjamo dogodka, izpred petih let, ko nas je obiskala fatimska Mati Božja? Takrat smo vsi njeni otroci doživljali, da moli skupaj z Marijo vsa krščanska Slovenija.

Bog je na poseben način izbral sv. Jožefa in ga želi dati, kot ponovno znamenje in vzor možem in očetom naših časov. Sv. Jožef, glavar, varuh in skrbni branitelj svete Družine, je tudi danes velik priprošnjik našim družinam. Zato ga je Cerkev postavila za zavetnika vesoljne Cerkve in družine. Sv. Jožef gotovo more tudi v današnjih dneh braniti Cerkev, družine in nas posameznike pred nevarnostjo in pogubljenjem. Ali je v nas še toliko vere in zaupanja, da bomo tudi mi potrdili izkušnjo, ki nam jo je v svojih spominih zapisala sv. Terezija Velika: »Za katero koli milost prosite sv. Jožefa, vam bo dana!« S ponižnim in iskrenim srcem potrdimo to spoznanje svetnice, zato iz vsega srca kličimo: »Sveti Jožef, izprosi nam od Jezusa dušni mir in vztrajnost pri prenašanju križev.« Večkrat molimo: »Jezus, Marija, Jožef, vam podarim svoje srce in svojo dušo. Pravični sveti Jožef, posreduj za nas pri našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki si ga kot otroka pestoval v svojem naročju, in pri Devici Mariji, ki si ji bil izbran za moža.« Danes nas mora prebuditi iz sna in prepričati, da stopi pred nas ta slavni očak. Kakor je obvaroval Božjega Sina pred smrtno nevarnostjo, tako bo zagotovo tudi nas in naše družine vseh stisk in preizkušenj. »Potemtakem, moji ljubi«(Apd 2,12), ne izgubljajmo poguma in se ne naveličajmo moliti. Ohranimo tisto krščansko držo, o katedri nas uči Jezus: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo«(Mr 11,24). Pred tem pa Jezus še reče svojim učencem: » Imejte vero v Boga«(Mr 11,22)!

Cerkev nas vabi, da vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer molimo angelsko češčenje, v spomin na Božje učlovečenje. Enako se smemo spominjati tudi angelovega obiska sv. Jožefu, ko ga v sanjah opomni na nevarnosti in mu oznani velika božja dela, kot je naše odrešenje (Mt 1,22–23). Tudi mi tako, kot sv. Jožef, z vsem spoštovanjem ponavljajmo angelove besede: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj, in verjemimo, da za vsemi težkimi dnevi preizkušenj pridejo srečni dnevi, ko bomo iz vsega srca izgovarjali molitev Magnificat: »Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.« Najlepša zahvala Bogu pa je, ko v naših družinah odmeva skupna molitev »Oče naš, ki si v nebesih«. Zato naj bi skrbeli po naših družinah očetje, ki nosijo skupaj z Bogom Očetom isto ime in so namestniki nebeškega Očeta v družinah, tudi po zgledu sv. Jožefa.

Naj tudi nas naslednji zgled iz življenja poduči o veličini in mogočni priprošnji sv. Jožefa (Glasnik svetega Jožefa, l. 1879). Živela sta oče in njegova edina hčerka. Ta uboga 15-letna deklica je bridko jokala ob postelji svojega očeta. Matere ni nikoli poznala in sedaj naj bi izgubila še očeta. Pred nekaj urami je prejel svete zakramente za umirajoče. Vsak trenutek je bilo pričakovati njegovo smrt. Vsi so zapustili ubogo deklico, le žena iz soseščine je ostala ob njej in njenem očetu vso noč. Zjutraj slišita zvonjenje in soseda pove deklici, da je danes praznik sv. Jožefa. Deklica pa sklene roke in milo vzdihne: »Ljubi sv. Jožef, ti pomagaj, reši mojega očeta.« In v njenem srcu se je vzbudilo tako zaupanje do sv. Jožefa, da je bila prepričana, da jo bo sv. Jožef uslišal. Skloni se k postelji svojega očeta in mu zakliče: »Oče, sv. Jožef ti bo pomagal. Ti ne smeš umreti.« In res, umirajoči se je začel bolj in bolj zavedati. Še nekaj dni je sicer ležal na bolniški postelji, a veselo upanje po ozdravitvi in zaupanje v sv. Jožefa je krepilo njega in njegovo hčerko. Zopet so zvonovi naznanili nov praznik sv. Jožefa, prvega maja. Med množico, ki je hitela v cerkev, je stopal, oprt na hčerko, tudi njen oče, da se zahvali Mariji in njenemu ženinu sv. Jožefu za veliko milost ozdravljenja.

Jože Andrejek

 

Ljubitelj uboštva

»Ljubitelj uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko, na njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem vidimo globoko vdanost in hvaležnost Bogu, ki skrbi za lilije na polju in hrani ptice pod nebom. Sveti Jožef, ljubitelj uboštva, je vnaprej uresničeval Gospodovo naročilo: »Ne bodite v skrbeh in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli. Saj vaš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31–32). Jožef je užival srečo uboštva, uboštva v duhu, ki ga Gospod blagruje (Mt 5,3). Blagri razodevajo red sreče in milosti, lepote in miru. Jezus slavi veselje ubogih, ki jim božje kraljestvo že pripada. Jezus sam »je zaradi nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9). Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta. »Obljuba, da bomo Boga gledali, presega sleherni blagor. Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sv. Gregor iz Nise o blagrih). – Sveti Jožef je že na zemlji gledal Jezusa. Zdaj ga gleda v poveličanju nebeške slave.

Anton Štrukelj

 

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (6)

»Ogledalo potrpežljivosti« (Speculum patientiae). Katoliška Cerkev s to čudovito oznako pokaže na dragoceno lastnost svetega Jožefa, ki je še kako potrebna v vsakdanjem življenju. Božja previdnost mu je naložila težko breme vsakovrstnih nadlog. Vse to pa je sprejel in nosil z največjo potrpežljivostjo. Sprejel je uboštvo, četudi je bil kraljevega rodu. Sprejel je nosečo mater Marijo, čeprav mu ni bilo takoj jasno, kako se je to zgodilo. Ko je v Betlehemu zaman iskal prenočišče, ni godrnjal nad prebivalci in Bogom, temveč je tiho vdan nosil težki križ, ki mu ga je naložil Bog. Mnogo težav in bridkosti je prestal v Egiptu in potem v Nazaretu. Sveti Jožef se ni hudoval ne na Heroda in ne na Boga, ki je dopustil, da jih Herod zasleduje. To je sprejel kot Božjo voljo. Zaradi vsega tega, kar je prestal v življenju, je sveti Jožef postal zgled in živo »ogledalo potrpežljivosti«. Kolikor bolj se približamo Bogu, toliko potrpežljivejši in skromnejši bomo. S tem pa tudi bliže resnici in ljubezni. Navsezadnje je potrpežljivost vera v dobro, v moč dobrega, vera v to, da je dobrota močnejša od zla. Pismo Hebrejcem pravi: »Potrpežljivosti vam je treba, da izvršite voljo božjo ter dosežete obljubo« (Heb 10,36). Naš veliki arhitekt Jože Plečnik je voščil svojemu prijatelju: »Bog ti daj preljubo zdravje, svojo milost in voljno potrpljenje!«

 

POJDITE K JOŽEFU »POJDITE K JOŽEFU« (6) Adrienne von Speyr o sv. Jožefu (3)

V zadnjem poglavju, ki ima naslov »Mati in ljudje«, Adrienne von Speyr z izredno tenkočutnostjo predstavi Marijino materinsko vlogo v Cerkvi. Marija je vsem stanovom vzor in priprošnjica. »Ko dozorevajočega mladeniča začne zaposlovati vprašanje čistosti, potem mu je potreben konkreten zgled Matere, ki mu privede pred oči tudi podobo njenega ženina Jožefa. Mladenič spozna, kako sta bila oba določena drug za drugega, in vendar sta svoje življenje in njegovo izpolnitev prepustila Bogu, kakor da bi čakala na božji migljaj, da bi storila to, kar bi od njiju terjal. Ničesar si ne izvzameta, tudi ne s pretvezo večje ljubezni, nedolžnega veselja, človeške narave, ki kot izrazno sredstvo potrebuje tudi telesnost in čutnost. Vesta namreč, da bo izključni smisel njunega življenja v tem, da izpolnjujeta božjo voljo, o kateri takrat še nimata nikakršnega natančnega naznanila, in na to izpolnitev se pripravljata. Da bosta mogla božjo voljo popolnoma izpolniti in se ustrezno pripraviti na to, morata biti čista, se pravi, da se morata ohraniti brez greha. Čeprav poznata možnost, ki jo je Bog položil v njuno naravo, čakata na to, da jima Bog pokaže, kako morata uporabljati to naravo, da bo Bogu všeč«.

Nato nadaljuje: »Če pot vodi v zakon, tedaj Mati s svojim življenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. To je za družino tako pomembno, da mora vsaka duševna kakor telesna izpolnitev vselej veljati kot odgovor na izrecno božjo voljo. Tudi moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju posojila, za katero mora dajati obračun. S svojo rodovitnostjo ne sme kratko in malo suvereno razpolagati, ampak je mera za rabo in nerabo te rodovitnosti tudi zanj božja rodovitnost, kakor jo podarja zakrament zakona, in se mora njej prilagajati. V tem je marijanska oblika in milost njegovega življenja. Tudi Jožef mu stoji ob strani kot tisti, ki je pripravljen pomagati; a hoja za Jožefom je vedno tudi hoja za Marijo, ki je za Jožefa izrekla pritrditev Bogu. Tako možje, četudi samostojno razpolagajo, vedno ravnajo tudi v imenu svojih žena in to povečuje njihovo odgovornost.«

In za sklep še molitveno življenje sv. Jožefa, kakor ga vidi Adrienne von Speyr: »Vidim njegovo pobožno molitev. Jožef je preprostega srca in vztraja v odprtosti izročitve, ki je ne bo nikoli popolnoma razumel. … Jožef, pravični mož, je postavljen v nekaj, kar ga sprva prestraši; ne razume. Angel mu potrdi pravilnost dogodka, poslej ve: to je moja pot in moja pot prihaja od Boga. Toda nikdar ne bo povsem razumel, kaj se je zgodilo z Marijo. In če si prizadeva, da bi ji pomagal in bil otroku oče, se vendar stalno zaveda, da je samo namestnik. Njegovo razumevanje ne seže dlje. Vedno bolj moli za to, da mu Bog pokaže poti, ki naj jih utira; ne, da mu podeli popolno razumevanje. Ko gleda na Mater z Otrokom, uvidi, da je nezaslišana milost, da sme biti zraven, opazovati in pomagati. Napreduje v veri in veselju, da mu ni treba hoditi trda pota Matere. Ko tudi on v skrbi za otroka doživlja težke ure, pozna predvsem veselje podaritve, veselje udeleženosti, in njegova molitev je hvaležna, ne zelo obsežna, a pobožna in ljuba. Ko dojame nekaj o Sinu in njegovem doraščanju ter poslanstvu, to takoj vključi v molitev, ker tako tesno sovpada z njegovo potjo, da mora to ohranjati v molitvi. Jožef ljubi in dela, njegova pomoč nikoli ne prešteva. Odkar je angel govoril z njim, je pomirjen enkrat za vselej, in ta mir sije na vse, kar dela. Ne pozna nemira preračunljivosti. Ve, da je deležen veliko skrivnosti, tudi če ni njegova stvar, da bi jih preiskoval. Ni radoveden, ampak preprosto pobožen.«

Anton Štrukelj

 

Prej nisem verjela v rožni venec.

Cecilija Paschner, Filipinka, urednica v pokoju in mati treh otrok. Živi v provinci Cebu. Na vrhuncu svoje kariere pred petindvajsetimi leti je bila urednica mnogih lokalnih revij. Nekega dne se je odločila, da se bo izselila v ZDA. Sprememba življenja in kulture je močno oslabila njeno vero. »Z Bogom nisem imela nobenega odnosa, ker sem v ZDA morala delati za preživetje,« se spominja Cecilija.

Zdravniki so v marcu leta 2013 na desni strani prs odkrili velik tumor. Diagnoza se je glasila: rak na prsih v tretjem stadiju. Cecilija je zavrnila kemoterapijo in obsevanje ter se vrnila na Cebu, ker je hotela umreti v domači deželi. »Tumor so sicer odstranili, vendar so se v novembru 2015 pojavile metastaze, ki so se razširile na jetra in rebra spodnjega dela hrbta. Onkolog je ugotovil četrti stadij rakave bolezni,« je dejala urednica.

Cecilija Paschner je takrat spet vzpostavila odnos z Gospodom, se začela vsak dan udeleževati sv. maše in prejemati sv. obhajilo. »Moje vsakdanje zdravilo je bila sv. evharistija. Prej nisem verjela v rožni venec, ko pa sem ga pričela moliti, sem bolje spala. Rak je zelo boleča bolezen, vendar nisem jemala nobenih protibolečinskih tablet, ker sem imela rožni venec,« se spominja Cecilija.

Dne 24. marca 2018 je njen zdravnik onkolog ugotovil, da je rak izginil! Urednica je še izjavila: »Rak je beseda, ki vzbuja strah, vendar s Kristusom zmorete vse.«

Rona Joyce T. Fernandez

Vir: Sun Star