Slovenci v Lurdu

O prvih romanjih Slovencev v Lurd so pisali Ivan Križanič (1886), Janez E. Kalan (1908) in F. K. Meško (1909).

V vročih avgustovskih dneh leta 1886 se je 38 Slovencev: 6 Korošcev, 22 Štajercev ter 10 Kranjcev in Primorcev pridružilo velikemu avstrijskemu romanju v Lurd. S seboj so ponesli za darilo Lurški Gospe imenitno bandero iz belega in rdečega damasta. Dolgo je bilo štiri metre, široko pa dva in pol. To je bilo darilo vseh narodov monarhije. Zato so bila na belem traku izpisana imena vseh avstrijskih dežel. Poleg Marijine podobe so bile na njem izvezene tudi podobe osemnajstih zavetnikov posameznih dežel. Podobna bandera drugih evropskih držav so že prej krasila stene in stebre lurške cerkve. Potovanje je trajalo tri tedne in je bilo dokaj naporno. Vlak je ustavljal v mnogih mestih, ki so si jih romarji tudi ogledali, predvsem pa so se malce naspali in si odpočili. Romanje je za Slovence popisal Ivan Križanič (1843–1901), ki je bil tedaj stolni kanonik v Mariboru. Že vožnja skozi dobrih 10 km dolg predor Arlberg je bila stresna. Ko smo zopet na dan prišli, je rekel nek duhovnik: »Če v peklu druge kazni ni, kakor večna tema, dosti imajo.« Med potovanjem so se dalj časa zadržali v Zürichu, ki pa jih ni navdušil. »V celem mestu Zürich ni katoliške cerkve. Tukaj živijo sami Kalvinci. Nesrečno ljudstvo se mi je v srce usmililo. Večer ni zvonilo večne luči, zjutraj ne zdrave Marije, niso vabili k sveti maši. Ubogi otroci, ki matere nimajo. V Zürichu se mi je zdelo, kakor bi prišel v hišo, kjer je mati umrla. Sladkega čuta materine ljubezni, ki nas romarje v Loudes tira, ti ljudje pač ne poznajo.« Zato pa jih je toliko bolj očaral Lurd. »In na tem svetem kraju vsi ljudje prelepo molijo. Neki sklepajo roke, drugi molijo z razprostrtimi rokami ali stegujejo proseče svoje roke gori k Mariji in zopet drugi poljubljajo sveta tla in pečino, na kateri je Marijina noga stala. Nas vseh oči so v Marijo uprte, a ona gleda v nebesa in tamkaj s svojo besedo podpira prošnje romarjev. Tukaj bolniki na glas vpijejo, naj se jih Marija usmili, slepi bi jo radi videli, nemi bi ji rad hvalne pesmi pel, hromi bi rad tekel k njej. Tukaj ljudi ne razločuje stan, ne starost ne premoženje. Vsi so otroci preljube Marije. Tukaj bi človek za zmeraj ostal in na vse pozabil.« A očitno je tudi tokrat obveljal rek Povsod lepo, doma najlepše. Takole je kanonik Križanič končal svoje poročilo: »Francozi so ali jako odločni kristjani ali pa jako zanikrni bogotajci; na sredi jih je malo. Razen Lurdčanov, ki so krepki in lepi ljudje, so Francozi, kakor smo jih mi videli, mršav rod. Deset slovenskih fantov bi pregnalo sto francoskih vojakov v beg, ako bi šlo za telesno moč; puška seveda vsakemu poči. Kar se bogastva tiče, se Francoska, kar sem jaz videl, nikakor ne more meriti z našimi kraji. Mi Slovenci smo res na sredi kolača. Zato Francozi veliko bolj skromno in varčno živijo kakor razvajeni Slovenci. Kar je res je res.«

-----

Ko so leta 1908 obhajali v Lurdu petdesetletnico Marijinih prikazovanj, so šli po zgledu drugih narodov tudi Slovenci na to slavno božjo pot. Pod pokroviteljstvom ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča je popeljal romarski vlak tja in nazaj 611 Marijinih častilcev. Tudi njih je prevzel mogočni predor Arlberg: »Človek bi ga prehodil komaj v poldrugi uri. Mnogi romarji so izvlekli rožne vence, (če jih niso že prej v roki imeli) in so jeli moliti. Prav zložno so zmolili en rožni venec, medtem ko je vlak drdral in ropotal pod zemljo.« So pa seveda tudi ogledovali kraje. skozi katere so potovali. »Smelo pa lahko trdimo, da je imelo to romanje za udeležence lepe koristi ne samo v verskem in duhovnem oziru. Naši ljudje so videli sveta, kakor ga ne bodo zlahka kmalu zopet. Videli so vzorno gospodarstvo na polju in v vinogradih v Švici, deloma tudi na Francoskem. Seveda, natanko proučiti ni bilo mogoče vsega v teh kratkih dneh. Nekaj pa je gotovo ostalo.« S seboj so ponesli kamnito spominsko ploščo, ki so jo vzidali v steno lurškega svetišča. Ta plošča bo vedno pričala, da je slovenski narod Marijin narod. V plošči so vsekane besede sledeče molitve:« O Marija, brani in razširjaj sveto Cerkev, utrdi vero v naših dneh, vzemi v varstvo našo domovino, prosi za grešnike, čuvaj nedolžne, varuj tebi posebno posvečene, stori nas vse kakor Bernardko srečne, če ne na tem, pa na onem svetu.« Kdo ve, če bi po več kot sto letih to ploščo še našli v Lurdu?

Ko so dve leti pozneje Slovenci - kar 540 jih je bilo, romali v Jeruzalem so tudi nesli s seboj podobno tablo, a so jo pozabili na ladji.

poiskala Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Leto svetega Jožefa

Cerkev sv. Marjete v Malem Črnelu ima visoko gori v atiki podobo sv. Jožefa, ki mu delata družbo sv. Jakob in sv. Filip. Zato je bilo v preteklosti veliko vaščanov krščenih na ta tri imena. Največ je bilo seveda Jožefov. V času mojega otroštva so nosili to ime trije gospodarji: dva so klicali Jože, enega pa Pepe. Na predvečer njihovega godu smo se zbrali na vasi, opremljeni s pokrovkami in starimi lonci, ter šli delat »ofrah«. Odrasli so dobili kozarec domačega vina, otroci pa suho sadje. Sicer sv. Jožef pri nas ni bil pogosto omenjan svetnik. Za vsako težavo, ki nas je doletela, smo imeli v nebesih zavetnika, h kateremu smo se obračali po pomoč, sv. Jožef pa – kakor da ni imel kake posebne zadolžitve. Samo v litanijah smo ga omenjali.

Kranjci smo imeli v najtežjem obdobju svojega obstoja za zavetnika sv. Ahaca, ki je stal ob strani kranjskim vitezom v boju s Turki. Leta 1675 pa je cesar Leopold I. za zavetnika svojih dednih dežel, torej tudi Kranjske, postavil sv. Jožefa. Cesar je bil tedaj v hudih škripcih. Deželo so od vseh strani obkrožali sovražniki, ogrožale so jo kuga, potresi, kobilice in lakota, gospodarstvo je bilo na tleh – brez Božje pomoči se je cesar čutil izgubljen. Zato se je zatekel pod varstvo Jezusovega skrbnika, upajoč da bo sv. Jožef pomagal Avstro-Ogrski na vseh področjih. S svojo univerzalno vlogo naj bi nadomestil svetnike s posameznih področij, na katere so se ljudje obračali doslej. O svoji odločitvi je obvestil škofe in jim naročil, naj vpeljejo čaščenje novega zavetnika. Ljubljanski škof Jožef Rabatta je bil svojemu godovnemu zavetniku še posebej naklonjen in je uspešno širil njegovo češčenje, čeprav so Kranjci ostali še naprej zvesti tudi starim zavetnikom.

Najbrž je bil v podobni stiski kakor cesar Leopold I. tudi papež Pij IX. leta 1870. Tedaj je bilo konec papeške države, katere ozemlje je bilo priključeno novo nastali državi Italiji. Papežu je ostala le oblast v Vatikanu, ki ga poslej ni nikoli več zapustil, kakor tudi še vrsta njegovih naslednikov ne. Sv. Jožefa, ki je bil skrbnik in zaščitnik sv. Družine, je papež izbral, naj zaščiti vesoljno cerkev.

Pol stoletja kasneje je sedel na Petrovem prestolu papež Benedikt XV. Tudi on ni zapustil svoje državice, čeprav so leta 1920 že trkali na vrata modernejši časi. Pozval je katoliški svet, naj se v spomin na češčenja sv. Jožefa kot varuha katoliške Cerkve opravljajo slovesnosti. V varstvo naj se mu izročijo predvsem delavci, da bi jih obvaroval nevarnosti brezvernega socializma.

Leta 1970 je bil poglavar katoliške cerkve papež Pavel VI. Tudi on je naročil slovesno praznovanje. V Rimu so se zbrali strokovnjaki s celega sveta in razpravljali o raznih vprašanjih, ki se nanašajo na osebo svetega Jožefa in njegovo češčenje. Papež pa se je ravno tri dni pred tem vrnil z velikega potovanja po azijskih deželah. Bil je drugi papež, ki je spet zapustil vatikanske zidove, in prvi, ki je obiskal vseh pet celin.

Danes po 150 letih je sveti oče spet zaprt za zidovi Vatikana. Tokrat je zaklenila vrata korona. Papež Frančišek je odločil, da bomo obhajali posebno leto sv. Jožefa – od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021 – kajti v letu, ki je pred nami, bomo potrebovali njegovo pomoč, kot so jo naši predniki v časih težkih preizkušenj.

Valerija Ravbar

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (22)

Pot smo nadaljevali še nekoliko bolj na jug. Namenjeni smo bili v mesto Puškin. Zakaj se imenuje po pisatelju Puškinu ne vem. Mogoče je bil tam doma, ali je tam delal, pisal. Tudi v tem kraju je bilo veliko parkov, razkošnih drevoredov in večjih hiš. Lahko bi jim rekel celo palače. Sli smo naprej med drevesi in prišli do velikega in imenitnega dvorca.

Stavbe so bile imenitno prenovljene. Vse je bilo v modri in beli barvi, okrasje v obliki štukatur pa je bilo temo oker barve. Po velikem dvorišču je bil tudi pesek oker barve. Večji del pa je bila trava. Na robu trave je bila cela vrsta velikih žarometov, ki so ponoči osvetljevali dvorec. Ta dvorec je bil posvečen cesarici Katarini, zato ga tudi po njej imenujejo.

Čakali smo na vogalu dvorišča. Začelo je deževati. Nekaj časa smo potrpežljivo čakali, nato pa šli naprej proti glavnemu vhodu. Toda zadnji del poti proti vhodu se je tako ulilo, kot bi ulival iz škafa. Bili smo v trenutku mokri. Škof Andrej me je vzel pod dežnik, a ni veliko zaleglo. Oba sva bila mokra. Fotoaparat pa sem skrival pod obleko.

Precej premočeni smo prišli v vežo. Bilo je nekoliko bolj toplo kot zunaj, zato smo tisti, ki smo obogateni z očali težko videli. Očala so se namreč čisto orosila. Toda kmalu smo se znašli. V nekem stranskem prostoru smo počakali in uredili obveznosti z vstopnicami. Ne vem več točno ali smo dobili posebnega vodiča ali nam je razlagala naša vodička, ki nas je ves čas spremljala. Dobili smo rjave papirnate copate, ki smo si jih morali obuti preko čevljev. Vse to je kazalo, da bomo hodili po dragocenih tlakih. Fotografiranje je bilo dovoljeno, toda brez bliskavice in brez stojala. To pomeni, da ne bo mogoče narediti dobre fotografije. Toda nekako se bom že znašel.

Povedli so nas na razkošno stopnišče. Tam smo čakali, da se je skupina pred nami vrnila z ene strani ogleda. Na stenah so bili mali pomoli, na njih pa razkošne vaze. Po stenah je bilo polno belih štukatur in veliko okrasja. Na stropu je bilo nekaj slik na platno.

Ko se je skupina pred nami vrnila smo se pomaknili naprej. Prva dvorana, ki smo so jo ogledali je bila razkošna jedilnica za manjšo druščino. Mislim, da je bilo sedem ali osem sedežev. Vse je bilo pripravljeno za slovesno pojedino. Prostor je bil razkošen in ves v zlatu. Vsi robovi na stenah in vse štukature so bile pozlačene. Na mizah dragoceno posodje ob stenah pa zlati svečniki. V kotu čudovita lončena peč, za katero je bilo videti, kakor da je narejena iz dragocenega porcelana. Mogoče je celo bila.

Strop je bil razkošno okrašen z štukaturami, ki so bile okviri od slik, ki so bile njih vstavljene. Na zadnji steni je bilo nekaj oken. A to so bila le lažna okna, ki si bila narejena v steni. Namesto šip pa so bila v njih ogledala. Tudi to je bil eden izmed trikov, s katerim so umetno povečali prostor. Zdelo se ti je, da se vidi skozi okna, v resnici pa so bila le ogledala.

Naslednji prostor je bila velika dvorana, ki je bila čez vso širino stavbe. Bila je svetla, z okni na obeh straneh. V osnovi so bile bele stene, a vse so se bleščale v zlatu. Zidovi so bili polni lepih štukatur, ki so bile vse pozlačene, zato se je vse lesketalo v zlatu. Tudi tla so bila vrhunsko izdelana. Kombinacije različnih barv in razne figure izdelane iz več vrst lesa.

Pogled v strop pa je razodeval še večje razkošje. Vse strop je bil ena sama slika na platno. Naslikana je bila iluzorna arhitektura, ki je prostor navidezno povišala vsaj za eno nadstropje. V vrhu navidezne arhitekture se je strop odpiral v nebo, kjer so bili razni prizori.

Počasi samo drsali v naših papirnatih prevlekah za čevlje. To je bila zanimiva domislica. Toda navadni čevlji najbrž ne poškodujejo tal. Posebej če so podplati iz mehke in voljne gume. No, oni že vedo, zakaj so tako ukrenili. Guma mogoče lahko pušča temne črte na tlaku. Mislim, da jih ni težko pobrisati, a najbrž je bolje, če jih sploh ni. Tlake veliko bolj poškodujejo ženski čevlji z visoko peto. Posebej tisti z ozko in trdo petico. To sem sam že videl, saj so bila tla tako uničena, kot bi jih natolkel z ošiljenim kladivom.

V veliki dvorani so nas zadržali tako dolgo, da si je skupina za nami ogledala prva dva prostora. Ko je bila vsa skupina že v polovici velike dvorane, so nas spustili naprej. Zanimivo, kako so uredili obhode turistov.

Ta velika dvorana je bila najbrž namenjena raznim večjim koncertom ali celo plesom. Dva velika klavirja sta bila še vedno v dvorani. Vmes med okni so bila nameščena velika ogledala. Tudi to je dajalo občutek, da je prostor večji, kot je v resnici. Najbrž je bilo tudi zanimivo gledati sebe med plesom. Vsak je lahko opazil, koliko lahkotnosti in elegance je v njegovih plesnih gibih. Da, ti znali so carji opremljati prostore!

Eno takih ogledal je še mene zapeljalo, da sem skušal narediti en avtoportret. Toda ni bilo tako preprosto, kot se na prvi pogled zdi. Takoj, ko pogledaš skozi iskalo, zakriješ precejšen del obraza. Kar pa za portret ni ravno najbolje. Ko pa umakneš oko iz iskala, se sicer obraz bolje vidi, a s tem tvegaš, da fotografija mogoče ne bo tako pokončna kot bi morala biti. Naredil sem več poskusov in se potrudil, da je bil fotoaparat čim bolj pravilno pokončno postavljen. Za silo mi je uspelo. Toda, ko gledam fotografijo, se mi zdi, da bi bilo to in ono še potrebno popraviti. Bom pa naslednjič bolj pazil, ko me bo spet popadla kakšna skušnjava pred ogledalom.

Na koncu sem spoznal, da jaz nisem bil edini nečimrnež, ki sem se ogledoval in fotografiral v ogledalu. Tudi nekateri od bogoslovcev so poskušali enako.

p. Branko Petauer

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (17) Težave z zbranostjo

Legenda pripoveduje, kako je nekoč sv. Bernard prijahal z lepim konjem in se ustavil pri kmetu. Kmetu je bil konj silno všeč. Svetnik mu je rekel: "Dam ti ga, a spolniti moraš en pogoj." "Z veseljem," je rekel kmet, "kateri je ta pogoj?" "Zbrano zmoli en očenaš!" Kmet je začel moliti očenaš, sredi molitve pa je planil na dan z vprašanjem: "Ali bom dobil tudi uzdo?" Tako je kmet pokazal, da njegova molitev očenaša ni bila zbrana. Zato tudi s konjem ni bilo nič.

V preteklosti so na molitev gledali predvsem kot na prizadevanje razuma, da bi izrečno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrečno mislil na Boga in tako popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga. Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde raztreseni.

Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s telesnostjo. Tako so hoteli doseči najvišjo kontemplativno molitev. Kristjani upoštevamo, da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da vršimo Božjo voljo, da živimo iz ljubezni do Boga in do vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki Boga ljubi.

Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je opat Štefan nekaj časa pridržal cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je odgovoril: "Vsem svojim mislim, katere moram službeno imeti čez dan pri upravi samostana, pravim, naj ostanejo zunaj in naj se ne drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure tu najdem."

Marsikdo se laže zbere, če uporablja posebne telesne drže. Študentka piše: "Spoznavam, kako pomembne so pri molitvi telesne drže in koliko mi pomagajo. Raztresenost je eden najbolj pogostnih vzrokov, da slabo molim. Toda ko moje telo zavzame določeno držo in se prepustim preprosti misli: Bog me ima rad, Bog me obdaja z vseh strani, pozna me do dna duše in moje bistvo mu ni prikrito (prim. Ps 139), takrat se umirim in molitev mi ne more biti v breme, ampak jaz sama postajam del molitve."

Dobra molitev je zelo odvisna od priprave nanjo. K tej pripravi spada najprej prizadevanje za zbranost. Kdor se hoče zbrati, se mora najprej umiriti. Preden začnemo moliti, je treba nekaj časa porabiti prav za to, da se umirimo in zberemo. Pri tem lahko ponavljamo: "Zdaj bom molil. Nobenega drugega opravila nimam, nobene druge skrbi. Tu sem, pred Bogom sem. Dobri Bog, Ti si ob meni, Ti si v meni. S Teboj se hočem pogovarjati. Pomagaj mi!"

Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

"Raztresenost pri molitvi je dobro sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkriva nekaj tega, kar je na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo sposobni zbrano moliti pred Bogom."

Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost. Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.

Laže smo zbrani, če svoje misli, ki se nam najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrečni molitvi laže zbrani. Bolj bomo zbrani, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo po molitvenih obrazcih. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam bo ustrezal in bomo laže zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo seveda prilagoditi.

Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve laže varovali grehov. Treba je živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.

K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Smemo svojega duha in srce ustaviti pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo. Čeprav ustno molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej, je naša misel ostala pri mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.

Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim..."

Prekinili so ga:

"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?"

Ponovil je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim..."

Spet so mu rekli:

"To delamo vendar tudi mi!"

Tedaj jim je mož pojasnil:

"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju..."

p. Anton

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (1)

V letošnjem letu bomo imeli priložnost, da tudi v glasilu »V Materini šoli« razmišljamo, kako se živi v Jožefovi šoli. Papež Frančišek nas je pred letošnjimi božičnimi prazniki, na dan Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra 2020, presenetil z apostolskim pismom »Patris corde«, gotovo tudi zaradi častitljive 150-letnice razglasitve sv. Jožefa za zavetnika Katoliške cerkve. V teh izrednih razmerah svetovne pandemije, ko si mnogi prizadevajo, da bi rešili človeška življenja, je sveti oče začutil, da si sv. Jožef, kot mogočni zavetnik, zasluži še večji pomen v Cerkvi. Predvsem moramo izkoristiti milostne trenutke našega časa, da sprejmemo Božjo pomoč, ki se nam, ljudstvu v stiski, daruje po sv. Jožefu. Zato je v Katoliški cerkvi razglasil: »Leto sv. Jožefa«. Papež Frančišek odgovarja na mnoge pozive iz pastorale o vlogi Jezusovega Rednika. Sv. Jožef nas tako vabi v svojo šolo k spoznavanju njegovih kreposti. Želi, da bi tudi mi po JMS odkrili veličino njegovega ponižnega služenja sveti Družini. Cerkev (papež Pij IX.,1870) je sv. Jožefa postavila za svojega zavetnika, ker je v njem prepoznala najvišjo stopnjo potrebnih kreposti in modrosti. Pot svetosti za sv. Jožefa se je začela, ko se je razumno in svobodno odločil za Boga. Njegovo življenjsko poslanstvo je od tistega trenutka ob Jezusu in Mariji postavljeno v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu za človeštvo. Ko sem v katehetsko pastoralni šoli pred leti pisal zaključno nalogo z naslovom: *Češčenje svetega Jožefa v Cerkvi*, sem si z nalogo zastavil cilj in željo, kako čim bolje osvetliti vlogo sv. Jožefa, Jezusovega krušnega očeta, v katerem je Jezus odkril človeško očetovstvo. Vlogo očetovstva je sv. Jožef sprejel z globoko vero. To poslanstvo starševstva je sv. Jožef v polnosti spoznaval vse življenje, najbolj pa takrat, ko je Jezus pri dvanajstih letih v templju njemu in njegovi materi Mariji dejal: » Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49). Sv. Jožef si ob tem prikliče iz spomina angelove besede: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). Sv. Jožef je vse življenje živel v popolni edinosti z Jezusom in Marijo.

To razmišljanje »v Jožefovi šoli«naj bo ena sama zahvala njemu, zvestemu in pravičnemu možu (Mt 1,19). Predvsem želim izkoristiti ta milostni čas, ki nam ga je določil sveti oče, da bi sv. Jožef bil bolj ljubljen in češčen. Pa tudi, da si ga vzamemo na svoj dom, z njim trpimo, delajmo, živimo in se mu izročamo. Tako kot mnogi rodovi pred nami! »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« (1 Mz 41,55). Te besede egiptovskega kralja pa niso veljale samo Egipčanom v stari zavezi, temveč poziv k sv. Jožefu velja še danes. Pojdite in zaupajte sv. Jožefu svoje stiske.

Papeži, predvsem zadnjih stoletij, so veliko govorili o sv. Jožefu kot vzoru delavcev, ki je vse svoje življenje in delo posvetil in podaril Bogu. Med mnogimi svetniki, ki so še posebej častili sv. Jožefa, bi izpostavil redovno cerkveno učiteljico sv. Terezijo Veliko. Svojo življenjsko izkušnjo je povzela v stavku, da se še nikoli ni zatekla k sv. Jožefu v najrazličnejših potrebah in ne bi bila uslišana. Marija pa je redovnici sama razodela, kako ji je ljubo češčenje sv. Jožefa. Znano je tudi, da je papež sv. Janez XXIII. zaupal 2. vatikanski cerkveni zbor (1962 – 1965) v varstvo sv. Jožefa. Cerkev je na njegovo pobudo vključila sv. Jožefa v I. evharistično molitev. Sedanji papež Frančišek pa je izdal odlok o omembi njegovega imena tudi v II., III. in IV. evharistični molitvi. Kar pomeni, da se ga omenja pri vsaki sveti maši. Velik častilec sv. Jožefa je bil tudi papež sv. Janez Pavel II. Svoj pogled na Jezusovega krušnega očeta je podal v apostolski spodbudi: »Odrešenikov varuh« leta1989. Papež Frančišek je na praznik sv. Jožefa, marca 2013, v svoji prvi homiliji izpostavil pomembno vlogo tega svetnika, ki naj nam bo vzgled, kako odgovoriti na Božji klic.

Iskreno želim, da bi se poživitev Jožefove osebnosti v nas in med nami, posebej v letošnjem letu, obnovila s poudarki na molitvah, vse v večjo čast Bogu, Mariji in njemu. Naj bo v tem letu za vse nas navdih, da bodo naši koraki vedno bliže Jezusu, Mariji in tudi sv. Jožefu. Po ljudskem izročilu je iz mnogih zapisov razvidno, kako pogosto so se naši predniki zatekali k njemu po pomoč. Slovenci se mu še danes radi priporočamo v hudih stiskah in brezupnem položaju. Posebej se mu priporočajo tesarji, mizarji in obrtniki, možje, zakonski pari in starši. Zlasti pa so ga ljudje prosili za srečno zadnjo uro. Kot zavetniku umirajočih je ohranjenih več molitev. V zbirki: »Pobožnosti v čast sv. Jožefu« iz leta 1923 je omenjena s poudarkom molitev ob sredah, ki je že od nekdaj posvečena sv. Jožefu.

»O častiti svetnik, ti si vreden, da te pred vsemi božjimi svetniki spoštujemo, ljubimo in na pomoč kličemo zavoljo tvojega visokega zasluženja in zavoljo tvoje mogočne priprošnje. Zato te izvolim danes vpričo Jezusa Kristusa, ki te je za očeta izvolil, in vpričo Marije, ki te je za ženina sprejela, kot priprošnjika pri obeh; bodi moj zaščitnik, bodi moj oče! Trdno sklenem, da te nočem nikdar pozabiti in da te hočem vse žive dni častiti. Zato me sprejmi milostno v svoje posebno varstvo in v število svojih najzvestejših služabnikov. Pomagaj mi pri vseh mojih opravilih. Prosi zame Jezusa in Marijo! Posebno pa me ne zapusti ob smrtni uri. Usmili se nas in ubogih umirajočih. Amen«.

V naslednjih razmišljanjih bo več poudarka o osebnih izkušnjah v povezavi z mogočnim zavetnikom in zvestim priprošnjikom v našem vsakdanjem življenju.

 

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo za tri zrna. Hvala vsem, ki pri molitvi za duhovne poklice redno sodelujete. Ker udeležba v cerkvi pri mašni daritvi zaradi trenutnih razmer ni mogoča, velja udeležba po radiu, televiziji ali internetu. Molitve rožnega venca pa nam noben virus ne more preprečiti. Virus je prinesel več trpljenja. Če ga darujemo za duhovne poklice, bo to trpljenje ob svojem času gotovo obrodilo obilen sad. Zavedamo se, da je molitev za duhovne poklice molitev za spreobrnjenje celotne družbe. Velja Jezusov klic: »Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15).

 

SVETNIKI O BOŽJI BESEDI

4. nedelja med letom: sv. Janez Zlatousti o Jezusu: Učil jih je kakor tisti, ki ima oblast:

Ko je šel z gore, poslušalci niso odšli, marveč je vsa ta množica šla za njim. Takšno ljubezen jim je vlival do svojega nauka.

Ko so slišali njegov govor, so mu bili pokorni in so šli za njim. Na to opozarja evangelist, ko pravi: spremljale so ga velike množice.

Rad bi videl, da pomisliš tudi na to, kako preudaren je bil Gospod, ko je uporabljal različne načine, da bi koristil svojim poslušalcem ter prehajal od čudežev na besede in od besed takoj na čudeže.

Preden je namreč šel na goro, jih je mnogo ozdravil, da tako pripravi pot tistemu, kar bo govoril.

In da tak govor ne bi bil videti kakor napuh in hvalisanje, ga je spreminjal v dela.

 

5. nedelja med letom : sv. Peter Krizolog: Bog išče ljudi, ne pa njihovega premoženja:

Poglejte, kaj je Kristusa pripeljalo v Petrovo hišo: resnično ne želja, da se odpočije, temveč bolezen tiste, ki je ležala; ne potreba po jedi, temveč priložnost, da bolno ozdravi; ne obilna telesna gostija, temveč da pomore s svojo božansko močjo.

Kristus je prišel, da prevzame nas, ne pa da bi iskal naše.

Ne gleda na vse, kar pripravljajo, temveč na stokanje bolnice in na njeno mrzlico.

Večer nastopa, ko se končuje zemeljski dan, ko se svet oddaljuje od luči, ki razsvetljuje vse čase. Zvečer je prišel obnovitelj sveta, da nam poganom, ki hodimo v noči časov, podari večni dan.

Od tega trenutka so hudi duhovi prišli pod oblast naših rok. Samo naj nas, bratje, naša nezvestoba ne vrne v njihovo sužnost.

 

6. nedelja med letom: sv. Janez Zlatousti: Velika je bila preudarnost in vera tistega, ki je stopil k Jezusu:

Tega ni storil nemarno, temveč z veliko gorečnostjo. Vrgel se mu je pred noge in ga prosil z iskreno vero ter o njem prav mislil.

Vse je zaupal Jezusu in pričal, da ima on kot Gospodar vrhovno oblast, da ga ozdravi.

Hočem, bodi očiščen! Čeprav je storil toliko velikih čudežev, se zdi, da ni nikdar tako govoril.

Tukaj je, da bi potrdil misli ljudstva in gobavca o svoji moči, najprej izjavil: »Hočem«.

Pokazal je, da se je treba najbolj varovati in zdraviti od gobavosti greha. Zato se je prvi dotaknil gobavca in nihče mu ni ugovarjal. To razsodišče ni bilo pokvarjeno in gledalci niso bili okuženi z nevoščljivostjo.

Zapovedal mu je molk, da nas pouči, da se moramo ogibati bahaštva in častihlepnosti. Jezus je vedel, da gobavec ne bo molčal, marveč bo slavil svojega dobrotnika, vendar je s svoje strani storil, kar je mogel, da bi to preprečil.

Po njegovem pouku moramo biti vedno hvaležni in se spominjati njegovih dobrot ter povsod hvaliti Gospoda.

 

1. postna nedelja: Izak iz Stelle, opat: Duh in puščava:

-Moj Gospod Jezus ni delal nič sam od sebe. Vse je delal po naročilu. Poslan je prišel na svet, odveden v puščavo, poklican vstal od mrtvih, kot je zapisano: Prebudi se, moja duša, prebudita se harfa in citre!(Ps 56,9)

Vendar k svojemu trpljenju hiti tudi po svoji volji in prostovoljno, kakor je bil napovedal prerok: Žrtvoval se je, ker je sam hotel. (Iz 53,7)

Naš Učitelj in vzor poslušnosti je edina pot, ki vodi v resnično življenje.

Kdor se torej želi dvigniti, naj pride dol k Jordanu, naj se spusti navzdol, naj se poniža.

Tukaj bo našel Svetega Duha, ki prihaja na ponižne in krotke.

Zaradi njegove ponižnosti in pokorščine ga po pravici povišujem in postavljam nad druge: zato ga torej poslušajte!

zbral p. Avguštin Novak