Kako
se moli, nam je pokazal Jezus sam. Molil je kljub veliki dejavnosti. Za molitev
se je umikal v samotne kraje, kajti v vrvežu je težko moliti. Pred važnimi
dogodki je veliko molil. Evangelisti poročajo, da je molil ob svojem krstu, ob
izboru apostolov célo noč, ob spremenitvi na gori Tabor, ob obuditvi Lazarja.
Tu se je nebeškemu Očetu že vnaprej zahvaljeval za uslišanje.
Jezusova
molitev je zbujala pozornost. Učenci bi tudi sami radi znali tako moliti, zato
so Jezusa prosili, naj jih to nauči. Tedaj jih je naučil moliti očenaš. Dan
pred smrtjo pa je v dvorani zadnje večerje molil svojo velikoduhovniško
molitev. To je bil pretresljiv pogovor z Očetom s prošnjo za učence, za nas
vse, za Cerkev, za edinost. Na vrtu Getsemani je, obdan s težo grehov vsega
sveta in zapuščen od vseh ljudi, molil: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene.«
Dodal pa je, naj se ne zgodi njegova ampak Očetova volja. Ta popolna predanost
Očetovi volji je izražena tudi v očenašu. Je sad molitve.
Če
se hočemo naučiti dobro moliti, je zelo koristno iti tudi v Marijino šolo. Za
dobro molitev je najprej potrebno, da znamo Božjo besedo poslušati. Pri vsakem
pogovoru je potrebno tudi poslušati, ne le govoriti. Marija je Jezusovo besedo
poslušala, ohranjala v srcu, premišljevala in po njej živela. Bila je živa
antena, naravnana na Božje valove. Zdaj v nebesih poveličana slavi Boga, se mu
zahvaljuje in stalno prosi za nas, ki so njeni duhovni otroci. Tako je srednica
vseh milosti.
Če
Božjo voljo izpolnjujemo, že molimo, ker s tem odgovarjamo Bogu na njegovo
vabilo. Živeti Božjo besedo in po Božji volji je možno le z globoko vero.
Najprej moramo Bogu prisluhniti, šele potem se lahko z njim pogovarjamo.
Učitelj in voditelj molitve je Sveti Duh. Veselje do molitve je njegov posebni
dar.
Najlepša
molitev za Jezusovim očenašem je Marijin Magnificat (Moja duša poveličuje
Gospoda), ki je čudovit izraz Marijine globoke duše. Je molitev občudovanja,
češčenja in zahvale. Ostanimo v Marijini šoli!