FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji Ob koncu

Tokrat je z Niko in Mihom prišla sestričina Urška. Zelo dolgo je že nisem videla. Želela sem jo vprašati cel kup reči. Zato sta bila Nika in Miha kar malce ljubosumna, ker sem ji posvečala več pozornosti kot njima.

»Ali se danes ne bomo pogovarjali o Fatimi? Saj nam niste povedali še vsega,« sta protestirala.

»Ne, saj vsega ne bi mogla nikoli povedati. Ampak vse na svetu ima pač svoj konec: vrečka bombonov, počitnice, pa tudi naši pogovori.«

»Škoda, da je Fatima tako daleč. Tudi jaz bi rada obiskala grob Frančiška in Jacinte in se priporočila Fatimski Mariji,« je sanjarila Nika.

»Za tiste, ki bi radi doživeli milost srečanja s Fatimsko Marijo, se njen kip vsake nekaj let odpravi na romanje po svetu. Tudi v naši cerkvi je že bila.«

»Kako je to mogoče?«

»To je dvojnik kipa Fatimske Marije. Potuje iz župnije v župnijo. Verniki ga sprejemajo z molitvijo in drugimi pobožnostmi, ki jih je naročila pastirčkom v Fatimi.«

»Kje ste izvedeli vse to o Fatimi?« je zanimalo Urško, ki sta ji otroka zaupala naše pogovore.

»Saj veva, na internetu!« je vzkliknil Miha.

»Lahko bi jih tudi na internetu, a tokrat sem jih jemala iz knjig,« sem jima pojasnila.

»Tudi jaz vama bom prebrala kakšno knjigo, če vama je to tako všeč«, je obljubila Urška.

»Ne, brati znava sama! Hočeva, da se pogovarjaš z nama.«

Tedaj je Nika pokazala risbico, ki jo je prinesla s seboj: tri otroke in ovčke v ozadju.

»To so fatimski pastirci, » je rekla. Težko sem se strinjala s tem, kajti bolj so se mi zdeli podobni Niki, Mihu in Urški.

»Ja, fatimski otroci so preveč žalostni, » mi je razložila Nika.« Če bi jaz videla Marijo, bi bila vsa srečna in obsijana z nasmehom.«

Morala sem ji dati prav, pa vendar sem ji skušala tudi razložiti bolečo resnost fatimskih otrok:

»Obdobje, v katerem so se dogajala prikazovanja v Fatimi, je bilo zelo hudo. Vsekakor eno najtežjih v človeški zgodovini. Če ne bi Marija posegla vmes, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Tisti časi niso bili primerni za lepa sporočila.«

»O, bila so tudi lepa sporočila. Predvsem lepe molitve!. Samo nisem si jih zapomnila.«

»Res je. Mislim, da bo dovolj, če si zapomnimo, kaj je naročila Marija, ko molimo rožni venec. Po vsaki skrivnost recite: O, Jezus odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«.

Valerija Ravbar

Romanje kipa medžugorske Matere Božje Mala Nedelja

Od 15. do 17. maja bo v Murski Soboti potekal prvi Mladifest (Mladinski festival) v Sloveniji. Duh Medžugorja se želi prenesti tudi v Slovenijo: češčenje križa, češčenje Najsvetejšega, spoved, pesmi, maša, pričevanja. V pripravi na ta festival roma po župnijah murskosoboške škofije kip Kraljice Miru iz Medžugorja. Mladi so ga sprejeli iz rok Medžugorskega župnika fra. Marinka Šakote.

Dan pred Marijinim obiskom v naši župniji Mala Nedelja smo imeli pred mašo adoracijo – češčenje Najsvetejšega kot neposredno pripravo na njen milostni obisk. Prvi dan njenega obiska, v petek 24. 1., je nosil naslov: S Teboj, Mati, pod križem. Z veseljem smo pričakali prihod Marijine podobe iz Medžugorja v našo župnijo. Najprej so ji delali družbo naši veroučenci, molili so rožni venec, peli Marijine pesmi, ji izrekali zahvale in jo prosili milosti zase in za svoje družine. Nato so prišli člani ŽPS, Karitas, župnijski sodelavci in drugi, ki so molili in peli do večerne svete maše. Pri sveti maši je bil uradni sprejem.

Gospod župnik Srečko Fras je pozdravil Marijo z naslednjimi besedami: »Tvojo milostno podobo sprejema naša župnija z največjo ljubeznijo. Za nas so tukaj na zemlji tvoji obiski vedno znamenja posebnih milosti, da nam nebo hoče nekaj sporočiti. Tvoje sporočilo je vedno Božje naročilo. Pod to čudovito podobo sprejemamo in slavimo tebe, naša nebeška Gospa, Kraljica miru, in se ti v teh dneh še posebej izročamo v varstvo. Obnoviti hočemo svojo posvetitev tvojemu Brezmadežnemu Srcu. Prosimo te, varuj nas, o Mati, vsake nevarnosti, varuj našo župnijo, naše družine in našo mladino vseh zablod in vsega hudega.«

Po sveti maši smo imeli adoracijo, z Medžugorskimi pesmimi na CD-ju.

Drugi dan, v soboto, je nosil naslov: Marija pa je vse te besede ohranila v svojem Srcu. Ves dan so prihajali verniki molit po vnaprej določenem programu za posamezne vasi do večerne svete maše. Vsako molitveno uro so molili rožni venec, litanije, peli, prebirali Marijina sporočila in v tišini izročali svoja srca Mariji. Po maši je bila akademija v spomin župniku Antonu Kremplu, ki je deloval v župniji (1836-1844).

Zadnji dan obiska pa je nosil naslov: Z vstalim Gospodom in Marijo v življenje. Eno uro pred jutranjo sveto mašo smo molili rožni venec z Marijo pred Najsvetejšim. Pri sveti maši so otroci molili Marijin Magnifikat, po njej pa smo se posvetili Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Ob odhodu Marije iz naše župnije so jo med petjem pesmi Pred teboj o Mati, iz cerkve spremljali otroci oblečeni v belo. Slovo je bilo zelo težko, kot da odhaja mati od doma. Solzne oči večine prisotnih, ki so napolnili malonedeljsko cerkev, so izražale tisto, kar je čutilo srce. Vse dni njenega obiska so naše telesne oči res gledale kip, Marijino podobo, naša srca pa so čutila njeno živo navzočnost in okušala njeno materinsko ljubezen.

Obisk Marijine podobe iz Medžugorja nam je vsem dal novih moči za življenje. Marija nam je izprosila veliko milosti za naše družine, za našo mladino. Naša naloga pa je, da živimo po Marijinih sporočilih, ki nam jih je dala v Medžugorju: 1. Molitev rožnega venca, 2. Evharistija, 3. Branje Svetega Pisma, 4. Post in 5. Mesečna spoved.

Marija Šalamun

Lepa in mila Marija

Vsak dan večkrat molim k Devici Mariji in med svojimi obveznostmi ji mimogrede izrečem kakšno besedo. Vem, da je tam, ob meni, vem, da me posluša in bo uslišala vse moje molitve. Okrog mene je zelo veliko ljudi, ki trpijo … zato sem se odločil, da jih izročim Mariji, Jezusu in Svetemu Duhu. So tri najmočnejša bitja v mojem življenju, ki vodijo moje korake in olajšajo stvari, ki jim jih zaupam.

V kakršnih koli okoliščinah rad izrekam besede zdravamarije, ker je molitev, ki dviguje našo dušo. Lahko jo molim doma, ko se vozim z javnim prometom, celo na odru, ko ima vlogo drug igralec. Moj odnos z Marijo je zelo globok in kar najbolj skrivnosten. Zvečer, preden zaspim, se izročim v njeno varstvo in čutim njeno naklonjenost ter ljubezen.

Michael Lonsdale, francoski pisec, rojen leta 1931.

»Pojdi se spovedat,« mu je rekla Devica Marija.

V Nemčiji je na začetku 18. stoletja neki človek storil velik greh. Sram ga je oviral, da bi se ga šel spovedat. Mučili so ga očitki in odločil se je, da bo storil samomor z utopitvijo. Ko je prišel do obrežja, mu ni uspelo, da bi se vrgel v vodo. Pretakal je debele solze in prosil Boga, da bi mu odpustil greh, ne da bi se ga spovedal.

Naslednjo noč je opazil, da ga je nekdo prijel za ramo in šepetal: »Pojdi se spovedat!« Vendar še naprej ni hotel iti k spovedi. Sram ga je še kar naprej zadrževal. Potem se je odločil, da bo šel do cerkve, vendar si tudi takrat ni upal spovedati svojega greha. Vrnil se je domov in začutil je navdih, da bi molil k sveti Devici Mariji.

Komaj je pokleknil, je začutil, da je drug človek. Vrnil se je v cerkev, prosil za spovednika in je v veliki skrušenosti priznal svoje grehe. Kasneje je povedal, da je bil po spovedi bolj vesel, kot če bi si pridobil vse zlato tega sveta!

Sv. Alfonz Marija Ligvorij

Kako sem srečna!

Jožefina Bakhita (1869–1947) je nekdanja sudanska sužnja, ki se je spreobrnila v krščansko vero in je bila razglašena za svetnico. Njen življenjepis je privlačen, ker njena pot ni bila običajna, ampak skoraj pustolovska. Njeno zemeljsko življenje, ki je trajalo 78 let, kaže, da je bila ta ponižna redovnica (red Hčera Božje ljubezni) resnična priča Božje ljubezni. Za svetnico jo je 1. oktobra leta 2000 razglasil papež sv. Janez Pavel II.

Bakhita je bila krščena 9. januarja 1890. Prejela je tudi zakrament prvega svetega obhajila in sv. birme. Poimenovali so jo Jožefina (klicali so jo Jožefa), ime pa je dobila po svoji krstni botri. Dosedanje ime Fortunata oziroma Bakhita je ohranila, poimenovali pa so jo še Marija, ker se je izročila v varstvo Svete Device. Istega dne se je posvetila našemu Gospodu in je prejela svetinjico in modri trak Marijinih hčera.

Do svete Device Marije je gojila veliko pobožnost: »Sveta Devica me je varovala tudi takrat, ko se tega še nisem zavedala. Tudi v največjem brezupu in najgloblji žalosti, ko sem bila še sužnja, nisem nikoli obupala, ker sem v sebi čutila skrivnostno moč, ki me je podpirala.«

Želja, da bi postala redovnica, se je polagoma krepila in 8. decembra 1896 je v Veroni izpovedala svoje prve zaobljube. Ob tej priložnosti je prejela tudi svetinjico Naše žalostne Gospe.

Decembra 1946 so zdravstveni problemi dali slutiti njen skorajšnji zemeljski konec. Sestra Klotilda Sella se spominja: »Ko sem jo spomnila, da je sobota, dan, ki je posvečen sveti Devici, je sestra Jožefina vzkliknila z veseljem: 'Kako sem srečna…! Moja Gospa!'« To so bile njene zadnje še razumljive besede. Umrla je 8. februarja 1947.