a) Klasični rožni venec
Začela sem seveda z naučenim
klasičnim rožnim vencem; najprej s tremi (veseli, žalostni, častitljivi) deli,
kasneje še s četrtim svetlim delom, in vsak dan sem molila tistega, ki je bil
za ta dan priporočen od Cerkve in na način, kot ga uradno priporoča Cerkev.
Čez čas sem se zalotila, da postajam
ob taki molitvi preveč nezbrana in raztresena, da molitvene obrazce včasih
ponavljam kot neko dolžnost, ki jo moram čim prej opraviti. Nisem bila
zadovoljna s seboj, gotovo še manj ljubi Bog z mojo mlačnostjo. Pri takšni
molitvi sem se dejansko počutila mlačna, tudi če sem poskušala v mislih risati
podobe iz življenja Jezusa in Marije, na katere so me usmerjale posamezne
desetke. Ob tem so v meni begale misli za vse mogoče potrebe in želje, ki so
bile tisti čas aktualne in ki sem jih želela po Mariji izročiti Bogu. In tudi
zahvale. In tudi kesanje za grehe, spodrsljaje, opuščene kreposti in dobra dela
... Potrebe in prošnje so se množile – zlasti za družino, za njeno spreobrnjenje,
za posameznike in skupnosti v potrebah. In vsakič, ko je do mojega srca prišla
ta ali ona spodbuda za molitev, ki je potrebna, sem si rekla: »Vidiš – za to
tudi moraš moliti! A kdaj, kako? In na kakšen način res iskreno, zavestno in iz
srca?«
Kako na nikogar in nič pozabiti?
Kako pred Bogom dejansko osmisliti in izraziti vse osebne zahvale, kesanje,
želje, potrebe, prošnje in jih iskreno in goreče izraziti, izročiti, ne da bi
pri tem trpela pomanjkanje »klasična molitev«? Kako naj moja molitev ostane
ponižna in preprosta, – cestninarjeva – in sočasno ne zgolj prazno farizejsko
besedičenje pred Bogom? In kako naj kljub vsemu prihranim čas, da se vsakič
sproti ne »izmišljujem«, za kaj, za koga in kako naj še molim? Kako naj pri tem
upoštevam večne nauke Besede in hkrati ne zanemarim znanih mi priporočil
zemeljskih pastirjev? Želela sem si ubrane in stalne molitve, kot sidra, ki v
nemirnem morju sveta umiri in ustavi ladjo srca in duše v blagem pogovoru z
Najvišjim, z Njegovo Materjo. Da ne bi begala. Da ne bi pozabljala. Da bi bila
pred Njim vsaj malček tistega, kar želim biti in kar On najbrž želi in
pričakuje od mene. Take so pač moje želje. In nekoč je nekdo zapisal, da nam
Bog ne navdihuje želja, ki nam jih ne bi bilo mogoče uresničiti! Razumem, da so
iskrene in čiste sanje in želje, ki se rodijo v nas, pravzaprav samo
informacija, kaj nam Bog želi dati, kaj nam je namenil, če Mu bomo popolnoma
zaupali in z Njim sodelovali na Njegov način in hodili po poti, ki jo bo On
izbral. Tako, kot je to v izrečenem »Zgodi se« vse do zadnjega diha in
vnebovzetja zaupala in delala Marija.
