Razmišljanje ob Pravilu sv. Benedikta

Pravilo se začne z značilno besedo: »Poslušaj!« Koga naj poslušamo? Predvsem Boga, njegov glas. Če hočemo razločno slišati Božjo govorico, moramo pripraviti svoje srce, iz njega odstraniti vso navlako, da bomo sposobni sprejeti Božjo besedo in po njej Boga samega. Bog nam govori po Svetem pismu, po Božjih in cerkvenih zapovedih, po vesti, po predstojnikih, po notranjih navdihih Svetega Duha, po okoliščinah …

Sv. Benedikt nas spodbuja, naj odpremo svoje oči Božji svetlobi. Bog ni samo Beseda, ki nam je v Kristusu na najbolj jasen način spregovorila. On je tudi Luč. Za varno pot skozi življenje potrebujemo Božjo Svetlobo. Tako bomo postali luč.

Za lepo in srečno življenje v vsaki skupnosti je nujno potrebna medsebojna ljubezen. Sv. Benedikt se zaveda, da se vsaka prava ljubezen do bližnjega začne s spoštovanjem do njega. V spoštovanju do njega naj bi naravnost tekmovali, saj smo vsi otroci istega nebeškega Očeta, bratje in sestre Jezusa Kristusa, templji Svetega Duha, Marijini otroci. Kdor bo imel to pred očmi, mu ne bo pretežko spoštovati bližnjega. Ne bodo ga pri tem motile njegove telesne in značajske slabosti, saj smo z njimi vsi obremenjeni. Bližnje moramo sprejemati take, kot so. V luči vere bomo prenesli nam še tako nesimpatičnega človeka. Srečni bomo takrat, kadar bomo skrbeli za srečo drugih. Važno je, da prispevamo svoj delež in da ljubimo prvi, čeprav nam bližnji ne bo (takoj) vračal naše ljubezni. V vsakem človeku je nekaj dobrega, za vsakega je šel Jezus na križ. Če kdaj pride do spora, je prav, da upoštevamo naročilo sv. Benedikta: »S sprtim se spravi pred sončnim zahodom!«

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE

Že 35 let izhaja glasilo V Materini šoli. Že 35 let smo v Marijini šoli. Poglabljamo se v besedila iz tistega časa. V 3. številki, za božič 1985, je bila na prvi strani napisana lepa misel sv. Bernarda o božičnem prazniku in učlovečenju Božjega Sina:

»Ni večjega dokaza za Božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Iz tega naj človek spozna, kako Bog skrbi zanj. Naj ve, kaj Bog misli o njem in kaj čuti do njega. Nebeški Oče je poslal na zemljo Zaklad, poln Božjega usmiljenja. Zaklad je bil majhen, a poln; rojeno nam je Dete, a v njem prebiva telesno vsa polnost božanstva.«

Potem se besedilo takole nadaljuje: »Bernardova družina nas je povezala v eno, zlasti smo eno v molitvi. Število članov stalno raste. Posebno veselje za nas vse je dejstvo, da se je Bernardovi družini priključilo veliko bolnikov in invalidov. Njihova molitev in žrtev je Božjemu Odrešeniku še posebej ljuba. Za vse dosedanje molitve in žrtve se vsem prav lepo zahvaljujem in se priporočam še za naprej. Menihi v Stični pa molimo za vas. Še naprej molímo in upajmo skupaj! Tako lahko pričakujemo, da bodo številni obiskovalci duhovnih vaj in drugih duhovnih prireditev v Stični odhajali na svoje domove še bolj duhovno prenovljeni kakor doslej. Vsi bomo rasli v svetosti, to je v ljubezni do Boga in do vsakega človeka.

Da bo glasilo V Materini šoli postalo še bolj glasilo nas vseh, pišite tudi sami vanj, kakor nekateri že delajo! Napišite svoje vtise, želje, predloge. Pridobite še nove člane. Moč naše molitve je odvisna od števila in gorečnosti molivcev.«

DOMAČA ZDRAVILA Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen, pogosto imenovana tudi diabetes, je skupina presnovnih bolezni, pri katerih v daljšem časovnem obdobju prihaja do visoke ravni sladkorja v krvi. Je posledica delnega ali popolnega pomanjkanja hormona inzulina, ki nastaja v trebušni slinavki, ali bodisi zato, ker se telesne celice na proizvedeni inzulin ne odzivajo ustrezno.

Obstajajo tri glavne vrste sladkorne bolezni:

1. Sladkorna bolezen tipa 1 je posledica nezmožnosti trebušne slinavke, da bi ustvarjala dovolj inzulina.

2. Sladkorna bolezen tipa 2 se začne z odpornostjo proti inzulinu, to je s stanjem, v katerem se celice na inzulin ne odzivajo pravilno.

3. Nosečnostna sladkorna bolezen je tretja glavna oblika bolezni; pojavlja se kot visoka raven krvnega sladkorja pri nosečnicah.

Značilni znaki diabetesa so:

- pogosto izločanje vode,

- povečana žeja,

- povečan apetit,

- izguba teže,

Vzroki za nastanek bolezni:

- dednost,

- povišana telesna teža.

- nepravilna prehrana,

- pogosta vnetja,

- poškodba trebušne slinavke.

Pri dolgotrajni bolezni nastanejo komplikacije:

žilna obolenja – degenerativne spremembe (zelo zgodaj),

obolenja srčnih arterij,

diabetična nefropatija – okvara ledvic,

diabetična retinopatija – motnje vida,

diabetična nevropatija – poškodba živcev v telesu,

diabetična stopala (razjede na nogi), ki jih je težko zdraviti in včasih je potrebna amputacija.

Zdravljenje

Sladkorni bolniki morajo upoštevati navodila o strogi dieti. Izogibajo naj se preobilne in premastne hrane. Varujejo naj se hudih duševnih pretresov in naporov.

V veliko pomoč so od nekdaj zdravilne rastline.

Zelišča, ki povečajo izločanje urina in tako zmanjšujejo količino sladkorja v krvi: brezovi listi, kopriva, koruzni laski, fižolove luščine, njivska preslica, zlata rozga, lipa.

Zdravilne rastline, ki krepijo trebušno slinavko in nekako prevzamejo vlogo inzulina, da glukoza lažje prodre v celico: borovničevi listi, regratove korenine, lakota, bela omela.

Priporočamo čaj za sladkorne bolnike:

20 g rastlina plahtice,

30 g list koprive,

10 g cvet lipe,

10 g rastlina zlate rozge,

30 g list breze.

2 žlički čajne mešanice prelijete z 3 dcl kropa. Čez 10 minut precedite in popijete uro po obroku. To ponovite 3 krat dnevno, vselej sveže pripravljeno.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

Duhovne prireditve v Stični v letu 2020

MAREC 2020

6. – 8. o. Maksimilijan, birmanci

6. – 8. Škofijska gimnazija Šentvid

6. – 7. Katoliška mladina

8. ob 14.30 Bernardova družina in JMS

12. – 15. p. Vital Vider, zakonci z otroki

13. – 15. o. Maksimilijan, birmanci

13. – 15. g. Hari, duhovna obnova

20. – 22. o. Maksimilijan, birmanci

27. – 29. o. Maksimilijan, birmanci

APRIL 2020

3. – 4. Skupnost Emanuel

10. – 12. Katoliška mladina

15. – 17. Vrtec Jurček

17. – 19. Silvo Novak, duhovne vaje

19. ob 3.00 nedelja Božj. usm., BD in JMS

23. – 26. p. Vital Vider, zakonci z otroki

24. – 26. Katoliška mladina

MAJ 2020

9. – 10. Skupnost Emanuel

9. Seja odbora JMS z animatorji

10. Bernardova družina in JMS, romanje

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki

16. – 17. skavti

Prijave za skupine v Domu duhovnosti sprejema voditelj Doma p. Nikolaj:

po e-mailu opatija.dom.duhovnosti@gmail.com

ali na telefon: 041 972 813.

Večdnevne skupine se redno začno ob 18.00 zvečer, ali po dogovoru.

Prijave posameznih udeležencev sprejemajo voditelji skupin.

P. dr. Nikolaj Aracki, GSM: 041/972 813; e-naslov: nikolaj.aracki@rkc.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Dr. Maksimilijan Matjaž, maksimilijan.matjaz@rkc.si

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Bernardova družina bo imela skupaj z Združenjem posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2020 (BD in JMS) srečanja na 2. nedeljo v mesecu v opatovi kapeli od 14.30 do 16.30: 9. februarja, 8. marca, 19. aprila (ob 15.00 v cerkvi na nedeljo Božjega usmiljenja), 10. maja (skupno romanje v Marijino svetišče), 14. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 13. septembra (ob 19.30 skupaj s fatimsko pobožnostjo v cerkvi), 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Fatimska pobožnost leta 2020 bo v cerkvi ob 19.30: 13. maja, 12. junija, 13. julija, 13. avgusta, 13. septembra (tudi Bernardova družina in Združenje JMS), 13. oktobra.

Postna duhovna obnova za duhovnike, animatorje in posvečene JMS

Voditelj: nadškof Marjan Turnšek

Združenje posvečenih JMS pripravlja postno duhovno obnovo za duhovnike, animatorje in posvečene JMS, ki bo v samostanu Stična 29. februarja 2020 ob 9.15. Program se prične z molitvijo RV, temu sledi duhovno razmišljanje o pomenu postnega čas. Vemo, da je postni čas Božji klic: »Vrni se! Vrni se k Bogu, da se boš vrnil k človeku.« Voditelj DO bo prof. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof v pokoju. Imeli bomo tudi priložnost pogovora z njim in tudi med seboj. Srečanje bomo sklenili s kosilom ob 12.30. Prisrčno vabljeni! JMS

VALERIJINE VRSTICE Kapela lurške Marije v Lipici

Poleg velikih imenitnih božjih poti poznajo ljudje tudi številne posvečene kotičke, za katere vedo večinoma le domačini. To so navadno kraji, kjer so se zgodila razna ozdravljenja, pa so potem postavili znamenje ali kapelico. Tako je nastala tudi kapelica vklesana v živo skalo s kipom Lurške Marije na Krasu blizu Lipice. Lipico, kraj, kjer se pasejo plemeniti beli konji, obiskujejo številni turisti z vsega sveta. Do kapelice kakih deset minut proč, usmerijo korak le redki. To je pravzaprav kraška vrtača, ki ji rečejo Dolina lurške Matere Božje.

Sredi 19. stoletja je bil vodja kobilarne konjeniški general Karl Grünne. Ko je zbolel za jetiko, je iskal zdravja na sprehodih po kraških gmajnah in hrastovih gozdičih. Zaobljubil se je, da bo v bližnji vrtači postavil oltar v čast Mariji, če ozdravi. Držal je besedo in dal narediti čudovito kapelico. Polkrožna niša je vklesana v živo skalo, zapirajo jo kovana vratca. V vdolbini stoji kip Lurške Matere Božje. Pred nišo je oltarna miza. Z dna vrtače do kapelice vodijo kamnite stopnice.

Povejmo še, da je bila Lipica, preden je v 16. stol. postala cesarska kobilarna, poletni dvorec tržaških škofov. Zato sta bili v sklopu stavb tudi kapela in kaplanija. V tistem času je bil kaplan v Lipici Edvard Legat, ki je tudi blagoslovil Marijin kip. Legata omenjamo zato, ker se je rodil v Višnji gori (12. 3. 1848), kjer je bil njegov oče zdravnik. Očetov brat Jernej Legat pa je bil tržaško-koprski škof in je verjetno zato Edvard dobil službo kaplana v Lipici. Pa omenimo še eno slavno ime. Nečakinja kaplana Edvarda je bila prva slovenska šolana igralka – Marija Vera. Po zgodnji smrti staršev jo je vzel k sebi v Lipico in poskrbel za njeno izobrazbo.

V prejšnjem stoletju ter vse do 2. svetovne vojne so ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali k Mariji v to lipiško dolino, ki je slovela po čudežnih ozdravitvah. Za časa Jugoslavije so ta romanja prenehala, po osamosvojitvi Slovenije pa so jih spet obudili. Maše v Dolini so ob vseh večjih Marijinih praznikih.

Na kovana vrata ljudje obešajo rožne vence. Vsak rožni venec pomeni eno uslišano prošnjo. Mnogi pa se zahvalijo le s svečo, rožami ali molitvijo na stopnicah pred kapelico.

Marija moli roženkranc

Zvonovi vabijo k službi božji, kličejo k molitvi, merijo čas, naznanjajo praznike, se oglašajo ob nesrečah in smrti. Pomembno za vsak zvon je, da ima dober glas. Malo bolj vešči poslušalci kmalu ugotovijo, da se zvonovi med seboj razlikujejo po barvi glasov. Nekateri zvenijo svetlo, veselo, skoraj razposajeno, drugi bolj otožno in preudarno. Na glasovno lepoto zvona vpliva več dejavnikov: teža, kvaliteta materiala, iz katerega so vliti, pa tudi njihovo število. Zato sosedje prepoznajo glas svojih zvonov in so ponosni nanje. Za potrebe vojskovanja so med 1. svetovno vojno pobrali po naših zvonikih večino zvonov in jih prelili v topove. To je ljudi zelo prizadelo. Čeprav so potem med vojnama večino zvonov nadomestili z novimi, so bili ti slabše kvalitete in so odzvanjali drugače. Na melodije posameznih zvonov so si tekom stoletij ljudje omislili tudi besedila, največkrat zbadljiva. Zvonovi pri Sv. Marjeti v Malem Črnelu so baje peli: »Sam ilovc, sam ilovc ...« Zemlja, na kateri stoji vasica, je namreč ilovnata in zaradi blata, ki je bilo nekoč značilno za črnelske poti, so ji celo rekli Sv. Marjeta na Ilovcih. Prebivalcem izpod zvona Sv. Tomaža v Spodnji Dragi so okoličani zafrkljivo rekli Draški zamaški, pa je menda tudi njihov zvon pel: »Draški zamaški, draški zamaški …« Vse pesmice zvonov, tako pri nas kot drugod v Evropi, kar ji poznam, so zbadljive. Čisto drugače pa so se oglašali zvonovi pri Marijini cerkvi na Muljavi. Poleti 1884 je objavljal v časopisu Slovenec bogoslovec Andrej Adamič (1860 Muljava – 1888 Stična) potopis Iz Brezja do Zatičine. V njem piše o muljavskih zvonovih takole: »Eden je bil vlit 1651, drugi pa 1668, tretji ima letnico 1806. Zvoné tako lepo miloslovesno, pravijo ljudje, da jih nihče ne more prehvaliti. Kadar se vsi trije glasé, pripovedujejo sosedom

: 'Marija moli roženkranc, Marija moli roženkranc …' in jih opominja, naj ga še oni molijo.« Kdo ve, ali zvonovi, ki se danes oglašajo v muljavskem zvoniku, še razglašajo Marijino ime?

Valerija Ravbar