POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (5) Poglabljanje v molitev

            Pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom smo bili navajeni reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha k Bogu (po Evagriju). To je sicer res, a molitev ni samo to. Razen tega ne gre samo za povzdigovanje duha, ampak tudi srca. Bolje bi bilo reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha in srca k Bogu.

Teolog Karl Rahner pravi: "V molitvi odpiramo svoje srce Bogu." "Molitev je vsako neposredno k Bogu usmerjeno povzdigovanje srca."

Filozof Kierkegaard pravi:   "Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi. – Prava molitev je boj z Bogom, v katerem zmagamo z Božjo zmago. – Kdor se bori s svetom, bo velik v zmagi nad svetom; kdor se bori s seboj, bo večji; kdor se bori z Bogom, bo večji kot vsi."

                        "Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga," je kratko, jedrnato in globoko povedal Charles de Foucauld.

Pri nekaterih opisih manjka vidik poslušanja Boga. Morda je le rahlo nakazan. Če najprej ne spregovori Bog, nismo zmožni prave molitve. On nas ne samo prvi ljubi, temveč nas tudi kliče prvi k molitvi. Bog se je moral najprej prikazati Abrahamu ter mu obljubiti, da bo njegovemu potomstvu dal obljubljeno deželo. Šele nato mu je Abraham postavil oltar kot odgovor na to Božje prikazanje. Vse obračanje očakov na Boga, vse molitve prerokov in drugih so odgovor na Božji klic, na Božje obljube in pomoč.

            Poglobljeno molitev lepo opiše sv. Terezija Vélika: "Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega kakor prijateljsko srečanje in zaupen pogovor z Njim, ki o njem vemo, da nas ljubi."

            Že v Svetem pismu so veliki molivci poslušali Boga. Še več: celo gledali so ga. Vse so pričakovali od Boga. Z Bogom so govorili, ga klicali, pred njim zdihovali in jokali, mu peli in vzklikali. Na Boga se niso obračali le z besedami, temveč tudi s srcem in duhom. Njihova molitev je bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem posameznika in skupnosti. Molitev ustnic, srca in duha je bila duhovni izraz njihove trajne povezanosti z Bogom. Ko so se ravnali po Božjih zapovedih, so že molili.

            Ko z očmi vere Boga gledamo, gremo iz sebe k njemu. Ko ga poslušamo, zapuščamo sebe in svoje misli in mu gremo naproti.

            Za Lazarjevo sestro Marijo pravi evangelist, da "je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo" (Lk 10,39). Marija ob Jezusu pozablja na vse drugo. Zdaj je zanjo čas srečanja z Gospodom. V polnosti živi sedanji trenutek: z ljubeznijo sprejema Jezusove besede in z ljubeznijo v srcu nanje odgovarja. Zaslužila je Jezusovo pohvalo: "Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel" (Lk 10,42).

            Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Kot takšna ima vrednost sama v sebi in zato nanjo ne smemo gledati le kot na sredstvo, s katerim moremo doseči kakšno dobrino od Boga. Molitev ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Naglica je velik sovražnik molitve. "Bog je ustvaril čas, človek pa naglico," pravi irski pregovor.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili dve zrni. Po zunanjem štetju je to tisoč rožnih vencev. Bog seveda šteje drugače kot mi. Gleda predvsem na to, koliko je pri molivcih ponižnosti, žrtve in predvsem ljubezni. Bog povrni vsem za zvesto sodelovanje! Danes ni lahko postati duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar. Pri večini ljudi velja tak korak za polomijo. Da se bo pri ljudeh in v družinah gledanje spremenilo, je potrebna molitev, potreben pa je predvsem zgled doslednega krščanskega življenja. Potrebna je živa vera, ki nam bo pomagala, da bomo spoznali vrednost duhovnih poklicev. Mladim je poleg tega potrebna moč, veliko moči, tista moč, ki jo daje samo Bog po naši molitvi in žrtvi.

Kaj pomeni posvetitev Mariji?

Ludvik Marija Grignion Montfortski v zvezi s posvetitvijo Mariji v 115. številki svoje knjige Razprava o pravi pobožnosti do Marije priporoča, »da vsa naša dejanja začnemo, nadaljujemo in jih zaključimo prek nje, v njej, z njo in po njej, da jih bomo izvrševali prek Jezusa Kristusa, v Njem, z Njim in po Njem, ki je naš končni cilj.« Nekoliko naprej v 120. številki Grignion Montfortski natančno pove:

»Ker je Marija med vsemi ustvarjenimi bitji najbolj podobna Jezusu Kristusu, je logično, da je med vsemi pobožnostmi, ki najbolj posveti kakšno dušo našemu Gospodu in mu jo naredi najbolj podobno, prav posvetitev presveti Devici, njegovi Materi: bolj ko bo kakšna duša posvečena Mariji, bolj bo pripadala Jezusu Kristusu. To se dogaja zato, ker popolna posvetitev Jezusu Kristusu ni nič drugega kot celostna in popolna posvetitev sebe presveti Devici. To pa je posvetitev, ki jo učim.«

Namen posvetitve Devici Mariji je torej hoja za njenim Sinom. Po drugi strani pa je to tudi nauk naše fatimske Gospe. 13. junija 1917 je Marija rekla mali Luciji: »Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo pripeljala k Bogu.«

Vir: Newsletter št. 47

Njuna mama ju je posvetila Devici Mariji

Dvojčka Monika in Kristjan Moya, rojena januarja 1974 v Casablanki v Čilu, sta pred kratkim izvedela, da ju je mati kot novorojenčka, posvetila Devici Mariji. Danes je Kristjan duhovnik in Monika redovnica. Tu je njuna zgodba:

Sestra Monika je naredila slovesne zaobljube v Kongregaciji Hčera Svete Marije od Božje Previdnosti v Čilu leta 2017, njen brat dvojček je sedaj duhovnik v svetišču Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez, v Čilu.

Izvedela sta, da ju je njuna mama posvetila Devici Mariji, ko sta bila stara tri mesece, ko sta bila v kritičnem zdravstvenem stanju v bolnici. Njuna mama je gojila globoko pobožnost do Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez (Naša Prečista Gospa). Življenje svojih otrok je izročila Devici Mariji. »Takoj po posvetitvi sva oba začela ozdravljati« pove sestra Monika.

Za slovesnost svojih večnih zaobljub je sestra Monika izrazila željo, da bi daroval sveto mašo in vodil slovesnost, ki jo običajno vodi škof, njen brat dvojček. Kongregacija je sprejela to prošnjo redovnice. Njen brat se nahaja v župniji, ki jo je obiskovala njuna mati, ko sta dvojčka zbolela. Prav tam je njuna mati prosila Devico Marijo milost za svoja dvojčka.

Posvetitev Jezusu po Mariji

Poglejmo nekoliko starejše pričevanje:

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo…' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.