Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen

V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.

Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, “največja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič”.

Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju Božje volje. Bog ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.

Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo Božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:

“Meni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.”

Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: “Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo besede vredno.”

p. Anton

Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.

Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.

Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).

Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega hvalnica stvarstva svoj vrh.

Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.

Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.

Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).

Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”

“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim…”

“In kaj pravite Jezusu?”

“Nič! Ljubim ga!”

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (7). Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se ga bomo pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: “Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.” To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: “Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.” Sv. Avguštin je zapisal: “Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.«

V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.

Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Če se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.

Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.

Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: “Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.”

IX. Četrto prikazanje Marije

»Za 13. avgusta je bilo spet napovedano srečanje z Marijo. Fatimske oblastnike je zelo motilo, saj so bili proti veri. Zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom ter poklical še Lucijo. Skušal jih je najprej zlepa prepričati, naj priznajo, da je vse laž. Ker ni ničesar dosegel, so morali z njim v župnišče, kjer jih je zaslišal še župnik. Vprašal je, če jim je Gospa zaupala kakšno skrivnost. Lucija je potrdila, a povedala, da je ne bodo odkrili. Potem jih je upravitelj namesto v Irijsko globel, kakor je bil obljubil, odpeljal v večji kraj, kjer je bil njegov urad. Tu jih je v zaporu zadrževal tri dni. Iz njih je skušal na vsak način kaj izvleči. Grozil jim je celo s smrtjo. Strašili so jih, da jih bodo cvrli na olju.«

»Tega pa že ne morem verjeti. Tako se otrok ne sme strašiti,« je protestirala Nika

»Kadar hočejo pri nas izvedeti, kdo je naredil kako neumnost, ga pošljejo k socialni delavki ali k psihologinji.«

 »V tistih časih teh služb ni bilo. Vendar so z grožnjami dostikrat dosegli, kar so hoteli. Lahko si mislite, kako so se otroci počutili v zaporu , saj so bili prvič v življenju sami brez domačih.«

»Zakaj niso šli njihovi starši ponje in jih rešili iz zapora?«

»Bili so prepričani, da otroci lažejo in so upali, da jih bo upravnik spravil k pameti. Posebno trdovratna je bila Lucijina mati. Pa ne zato, ker hčerke ne bi imela rada, ampak ker je bila prepričana, da je za otroka to dobro. Otroci so svoje bolečine in strah darovali Bogu. Upali so, da se jim bo morda Gospa prikazala v zaporu, a je ni bilo. V Irijski globeli se je med tem zbralo veliko vernikov in radovednežev. Vendar Marije ni bilo, slišali so samo nenavaden ropot in bili priča čudni rumeni svetlobi. Čez dva dni so se otroci lahko vrnili domov. Upravnik je rekel ljudem, da otroci vidijo neke stvari, ker so hudo bolni. Ker 13. avgusta niso mogli priti v Irijsko globel, se jim je Gospa prikazala šest dni kasneje. Bila je nedelja in zato so pasli v bližnjem kraju Valinhos. »

»Kaj se je zgodilo?«

»Nič posebnega. Pravzaprav ne bi smela reči tega, saj je že samo prikazanje nebeške matere nekaj zelo posebnega. Naročila je, naj še naprej prihajajo v globel in molijo rožni venec. Veliko duš gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi zanje molil.«

»Jaz molim za sošolca Vida,« se je vmešal Miha.

»Zakaj ravno zanj?«

»Ker je bolan. Zanj molim samo, kadar je bolan. Drugače pa molim Jezusa.«

» Gospa je vedno ponavljala: Molite,veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Pri tem je bil njen obraz zelo žalosten. Dobro so ohranili v spominu trenutek, ko so zrli v pekel k pogubljenim dušam. Zato so se sleherni trenutek trudili, da bi z molitvijo in žrtvami pomagali grešnikom na pravo pot.«

»Ali jim doma še vedno niso pomagali?«

»Ne, posebno Lucijini materi se dvomi niso hoteli razkropiti. Oče pa ji je stal ob strani z besedami: Sicer ne vemo, ali je resnica, a prav tako ne vemo, ali je laž.«

Tudi Nika in Miha sta postala žalostna. Kakor da bi otrokom ne hoteli verjeti samo zato, ker so otroci.

Valerija Ravbar

Fatimski pastirji VIII. Tretje prikazanje Marije

Včeraj smo končali pogovor o stiski, v kateri se je zaradi nerazumevanja domačih znašla Lucija.

»Čeprav je Lucija sklenila, da zaradi materinih obtožb ne bo več hodila v Irijsko globel, jo je zadnji trenutek prevzelo neko močno čustvo, ki jo je prisililo, da je vseeno šla. Po tistem ni nikoli več omahovala ali čutila željo, da bi klonila in rekla, da laže. Tretje srečanje z Gospo je bilo zelo pomembno. Otroci so jo prosili, naj naredi čudež, da bodo vsi verjeli vanjo. Obljubila jim je, da bo oktobra povedala, kdo je, in naredila čudež.«

»Ali niso vedeli, da je Marija?«

»Ne, niso bili prepričani. Rekli so ji preprosto Gospa. To srečanje z Marijo je bilo morda najpomembnejše, saj jim je razkrila veliko skrivnost. V prvem delu jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v drugem je napovedala drugo svetovno vojno, v tretjem so videli prihodnje preganjanje cerkve in napad na papeža.«

»Kako jim je lahko pokazala pekel?«

»Gospa je razprostrla roke in odsev svetlobe je prodrl v zemljo. Otroci so zagledali ognjeno morje, v katero so se v strahotnih mukah pogrezale duše grešnikov. Videnje je trajalo le nekaj trenutkov, a je bilo strašno.«

»Ali jim je pokazala tudi vice in nebesa?«

»Ne, samo pekel.«

»Jaz ga ne bi hotela videti, ne maram peklenščkov in večnega ognja,« je vzkliknila Nika.

»Morda je treba kdaj ljudi prestrašiti, da bi se streznili in prišli k sebi. Včasih samo z lepimi besedami in prošnjami ni mogoče dopovedati, kaj ni prav.«

»Toda pastirji so bili pridni, zakaj so morali videti pekel?«

»Njim je Marija obljubila, da bodo prišli v nebesa. Toda skusili so grozo pekla, zato so se še toliko bolj trudili, da bi ljudi obvarovali pred pogubljenjem.«

»Kakšna je bila druga Marijina skrivnost?«

»V drugem delu skrivnosti je Gospa povedala, da želi Bog rešiti ljudi pred peklom, zato hoče, da se vpelje posebna pobožnost do njenega brezmadežnega Srca. Opozorila je, če je ljudje ne bodo poslušali in se poboljšali, bo izbruhnila druga svetovna vojna, hujša od prve. Ravno takrat se je v daljni Rusiji začelo obdobje še večjega brezboštva in sovraštva do Boga kot na Portugalskem. Marija je želela, da bi papež Rusijo posvetil njenemu varstvu.«

»Ampak druga svetovna vojna se je zgodila. Se pravi, da ljudje niso poslušali Marijinega svarila.«

»Ne, niso.«

»Kakšna pa je bila tretja skrivnost?«

»V tretjem delu skrivnosti je Marija prikazala preganjanje papeža in cerkve v prihodnosti. Otrokom je naročila, naj o tem z nikomur ne govorijo.«

»Toda, če so to skrivnosti, ki jih niso smeli povedati, kako vemo zanje?

»Niso jih smeli povedati takrat. Za prvi dve skrivnosti je dobila Lucija namig, da ju lahko pove, šele leta 1941, za zadnjo je dozorel čas šele leta 2000.«

Po vsem tem sta Nika in Miha umolknila; bila sta utrujena. Pravzaprav sem bila utrujena tudi jaz. Saj sem se zelo trudila, da bi jima čim bolj preprosto razložila dogajanje v Fatimi. Pa mi ni uspelo, saj še sama nisem vsega dojela. Kako so dojeli neuki pastirčki?