Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 2. oktober 2019

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike



Najvažnejši dogodek v tem času je bila slovesna blagoslovitev novega stiškega opata Maksimilijana Fileja v samostanski baziliki, v nedeljo, 18. avgusta, ob 15.00. Samostanska skupnost ga je izvolila že 13. maja 2019, na 102. obletnico prvega prikazanja Božje Matere trem fatimskih pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti. To je lahko znamenje povezanosti gospoda opata in samostanske skupnosti z Božjo in našo materjo Marijo. Cistercijanski red je bil že od začetka ves marijanski. Posebej je to vidno pri cerkvenem učitelju sv. Bernardu, glavnem svetniku cistercijanskega reda. Slovesno blagoslovitev je izvršil cistercijanski generalni opat iz Rima Mauro-Giuseppe Lepori, prvi del somaševanja, ob številnih škofih, opatih in duhovnikih, je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, evharistični del pa blagoslovljeni opat Maksimilijan File. Ker opatovo služenje samostanski skupnosti traja do 75. leta starosti, opat pa je še razmeroma mlad, se mu obeta dolgo trajanje v vodstveni službi. Vsi mu želimo obilen Božji blagoslov, Marijino priprošnjo in varstvo ter v medsebojni bratski ljubezni zavzeto sodelovanje samostanske skupnosti z njim, da bo Jezus tisti, ki bo vodil samostansko družino (prim. Mt 18,20).
Ob tej priložnosti je izšla Listina ljubezni (Carta caritatis prior), ki jo kot dragoceni kodeks hranijo v NUK-u v Ljubljani, na dan blagoslovitve pa je bila razstavljena v kapiteljski dvorani stiškega samostana. Je najstarejši prepis originala, ki je nastal ravno pred 900 leti. Izšla je posebej v knjižni obliki, z različnimi razlagami, posebej pa še v faksimilirani obliki v latinskem jeziku z lepim rokopisom.
Dne 22. avgusta je bila v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprta razstava Slovenci ob Belem Nilu – doktor Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci v Sudanu sredi 19. stoletja. Razstavo je pripravil kustos afriških zbirk Slovenskega etnografskega muzeja Marko Frelih. Prvič je predstavljena celotna skupina Slovencev, ki je pod Knobleharjevim vodstvom delovala v Kartumu in na območju južnega Sudana. Do 1858 je v Sudan prišlo več slovenskih duhovnikov, obrtnikov in drugih sodelavcev, ki so delali na različnih misijonskih postojankah. Nekateri so Knobleharju pomagali tudi pri raziskovanju porečja Belega Nila. Na razstavi si je mogoče ogledati predvsem Knobleharjevo zbirko, ki jo hrani etnografski muzej. Razstava bo na ogled do 22. septembra 2019.
Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije je poskrbel za obnovo vodnjaka na Velikem vzhodnem dvorišču samostana.
V baziliki obnavljajo cerkvene klopi, ki so iz časa zadnjega opata Franca Ksaverja Tauffererja (leta 1768), kar dokazuje tudi opatov grb na obeh prvih klopeh na obeh straneh. Zanimiva najdba je napis s črno barvo na deščici, ki govori o prejšnji obnovi klopi: »Klopi so bile prenovljene leta 1929. Ko je vladal sv. cerkev veliki misijonski papež Pij XI. Redu je načeloval opat dr. Frančišek Jannsen. Pod opatom dr. Avguštinom Kostelec, ki je cerkev znotraj in zunaj prenovil. Jugoslavijo je vladal Aleksander I. Karadjordjević, drugi kralj zedinjene naše države. Patrov je bilo 12, klerikov 21, bratov 23, kandidati 3.« S svinčnikom pa je dopisano: Mizarji: br. Kazimir, br. Leon, Martin Emeršič rezbar. S svinčnikom je napisan tudi datum: 16. 11. 1929.
kronist

Blagoslovitev novega opata p. Maksimilijana Fileja

Samostansko življenje, kot ga je v svojem Pravilu uredil sv. Benedikt, vodi in usmerja samostanski opat. Službo opata med brati sprejme na volitvah tisti, ki je dobil največ glasov, potem ko se je prejšnji opat zaradi dosežene starosti tej službi odpovedal. V primernem času po volitvah prejme novi opat slovesen blagoslov, ki ga v našem redu redno podeljuje generalni opat, lahko pa ga le-ta delegira krajevnemu škofu. Po majskih volitvah, ko je bil za opata izvoljen pater Maksimilijan File, smo slovesnost blagoslovitve v opatiji Stična obhajali z evharistično daritvijo v nedeljo, 18. avgusta. Navada je, da se tega blagoslova udeležujejo opati in opatinje našega reda, zato jih je tudi v Stično prišlo veliko. Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore je v globoki pridigi spregovoril o zgodovini našega samostana ter o pomenu besede opat, ki pomeni oče. Generalni opat cistercijanskega reda Mauro-Giuseppe Lepori pa je z nagovorom uvedel v obred blagoslovitve, ko je orisal lastnosti cistercijanske karizme. Ko je želel goreč plamen ljubezni do Kristusa, Cerkve in reda prenesti na našega novega opata, je nad njim molil blagoslovilno molitev. Ob številnem somaševanju škofov in duhovnikov, velikem številu vernikov ter združenih pevskih zborih ter orkestru, se je v molitvi celotna bazilika priporočila svetnikom ter zbrano sodelovala pri svetem bogoslužju. Opat Maksimilijan je ob tem prejel tudi zunanja znamenja svoje službe in molitveno podporo, da bo službo očeta v naši skupnosti, v blagor nas vseh in Bogu v čast, predano opravljal.

DOMAČA ZDRAVILA Bolezni ledvic in mehurja

Ledvice so pomemben čistilni organ, saj skoznje teče dnevno okoli 150 litrov krvi, ki se tu prečisti in vrača nazaj v krvni obtok.
Večina škodljivih snovi se izloči iz človeškega organizma preko ledvic, manjši del pa skozi prebavila, pljuča ali z znojenjem.
Najbolj pogosta obolenja sečnih poti so:
·akutno in kronično vnetje ledvic,
·ledvični kamni,
·vnetje mehurja,
akutno in kronično vnetje ledvic.
Najpogosteje so povzročitelji okužb bakterije iz prebavil, med katerimi prevladuje E. coli. Znaki vnetja ledvic so pogosto tiščanje na vodo, topa bolečina v ledvenem predelu, glavoboli, povišan krvni tlak in otekle veke in gležnji.
Kronično vnetje ledvic nastane po pogostih vnetjih, ki niso bila uspešno zdravljena.
Ledvični kamni:
Seč je raztopina raznih odpadnih snovi in soli. Kadar je seča malo, je koncentracija teh snovi večja – začnejo kristalizirati najprej v pesek, ki se z nadaljnjim nalaganjem spremeni v kamen, ki lahko zapre sečni kanal in povzroči vnetje.
Znaki prisotnosti kamnov so močna bolečina, krči, s katerimi telo skuša kamen odstraniti, slabosti ali bruhanje. Po vsakem napadu se lahko v seču pojavi malo krvi.
Če jih s pitjem velike količine čaja iz breze, zlate rozge, gladeža in rese ne moremo odstraniti, je potrebna operacija ali drobljenje.
Osebe, ki so že kdaj imele kamne, jih tudi po odpravi običajno dobijo nazaj zaradi motene presnove.
Vnetje mehurja:
Sečni mehur je rezervoar za urin, ki priteče po sečevodu iz ledvic. Vnetje nastane zaradi zastoja seča, ki je idealno gojišče za bakterije. Do zastoja lahko pride zaradi zožane sečne cevi; pri moških je to posledica povečane prostate. Pri ženskah vnetje mehurja v večini povzroča bakterijska okužba.
Tipični znaki vnetja pa so pekoče uriniranje, pogosto tiščanje na vodo, bolečina v spodnjem delu trebuha in smrdeč, moten urin. Pomaga pitje čajev iz bazilike, koprive, brusnice, plahtice in ursi.
Za pomoč pri težavah s sečili uporabljamo zdravilne rastline, ki:
razkužujejo: zimzeleni gornik, koruzni laski, kilovnik;
pospešujejo izločanje vode: kopriva, preslice, zlata rozga;
odpravljajo pesek ali manjše kamne: gladež, resa, breza.
farm. Klemen Križaj
Sitik d.o.o.
Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si

torek, 1. oktober 2019

Marijino poletje in Marija na Muljavi

Vsak letni čas ima svoje praznično obdobje: pozimi je to božični čas, spomladi tedni okoli velike noči, vroče poletje pa je posvečeno Mariji. Tedni med 15.avgustom – praznikom Marijinega vnebovzetja – in 8.septembrom – praznikom njenega rojstva, so še posebej blagoslovljeni in jih imenujemo čas med mašama. Velika maša ali Marijino vnebovzetje je najlepši in največji praznik poletja.
Na ta dan smo šli po navadi k maši na Muljavo. Tamkajšnji razkošni baročni oltar z angelci, ki se hkrati z Marijo dvigajo kvišku, kar sam od sebe pričara slovesno vzdušje vnebovzetja. Takratni muljavski župnik pisatelj Pavel Perko nas je znal pritegniti s pridigo. Ni pozabil omeniti stare legende, kako naj bi Marijina podoba na lipi pred cerkvijo, za katero so gnezdili sršeni, pomagala pregnati Turke. Povedal je tudi, da so Mariji podobne vse matere in so hkrati z njo povzdignjene v nebo zaradi ljubezni, ki jo izkazujejo svojim otrokom. S tem je tudi otrokom povedal, da naše matere prav tako kakor Marija zaslužijo občudovanje in hvaležnost.
Zunaj pred cerkvijo ob pokopališkem zidu se je med tem utaborila višenjska lectarica Perkova Tončka, ki je z zapravljivčkom in sirastim konjem pripeljala na prodaj svoj lect: punčke, srčke, konjičke in še marsikaj. Starši so nam vedno kupili kakšen lect ali pa vsaj bonbone.
Mala maša je bila manj slovesna. Rekli so ji malo žegnanje. Niso pa vabili sorodnikov na kosilo ali pekli potic in štrukljev. Kvečjemu z jabolčnim zavitkom so razveselili otroke, če so bila jabolka že zrela. Takrat se je že začelo šolsko leto in niti k maši nismo mogli. Dan Marijinega rojstva je razen božiča – Jezusovega rojstva in rojstva Janeza Krsnika o kresu, edini rojstni dan, ki ga slavimo v Katoliški cerkvi. Sicer pri svetnikih častimo dan njihove smrti, ko so se rodili za nebesa.
Je pa za obdobje med mašama veljalo tudi, da imajo v tem času zdravilna zelišča še posebno moč. Zato so ženske pridno nabirale rožice za čaje in mazila.
Pred iztekom poletja smo obhajali še praznik Žalostne Matere Božje, ki ji je posvečena stiška bazilika. Trpečo Marijo so vzele za zavetnico mnoge matere, da so z njeno pomočjo laže nosile križ materinstva. Matere vedno trpijo s svojimi otroki. Ne le, ko jih rodijo, njihovo srce teži vse, kar se otrokom hudega primeri v življenju. Kako velik je bil ta praznik, pove tudi pregovor: »Če se na Marijo sedmerih žalost na polju dela, potem zemlja sedem let ne obrodi.«
Valerija

ponedeljek, 30. september 2019

Nedeljsko kosilo

Nedeljsko kosilo v gostilni na Pajčni. Po dva gosta za vsako mizo, ponekod štirje. Končno pride velika družba, ki ima rezervirano skoraj polovico lokala. Več družin in več generacij. Razigrani so, kdo ve, kaj praznujejo. Najbrž kako obletnico. Kar dolgo traja, da se posedejo in zedinijo, kaj bodo naročili. Umirijo se, ko prinesejo na mizo juho. Tedaj se oglasi starejši moški: »Zdaj bomo pa molili.« Toda molitve ne prevzame on, ampak eden izmed otrok, deček, star morda malo več kot deset let. Nenadoma po vsem lokalu obmolkne žvenketanje jedilnega pribora. Nekateri se pridružimo molitvi, drugi molče poslušajo. Šele, ko deček odmoli amen, spet zaropotajo žlice in nad vsemi zavlada praznično vzdušje. Kot se za pravo nedeljsko kosilo spodobi!

nedelja, 29. september 2019

Ženski ravs

Včasih so se ženske na vasi silno rade prepirale. Če sta se sporekli samo dve, se je navadno končalo z nekaj žaljivkami. Kadar je bilo vpletenih več sosed, je lahko prišlo celo do pretepa. Tako se je nekega dne nedolžen prepir zaradi otrok, ki so osmukali edino češnjo v vasi, ki pa seveda ni bila njihova, nevarno razplamtel. Zdelo se je, da bodo vsak čas razen hudih besed, začela leteti tudi polena. Vse to je nebogljeno opazoval vaški mežnar. Razjarjenih žensk se ni upal lotiti, pa se je zatekel k molitvi. Začel je moliti tako naglas, da je njegov obupani »ki je za nas križan bil« preglasil prepirljivke. Ženske so nekaj časa še vrele, a kmalu jim je postalo jasno, da se njihove kletvice in žaljivke ne ujemajo z imenoma Marije in Jezusa v mežnarjevi molitvi. Počasi so utihnile, nazadnje so se še same pridružile molitvi. Ko je bila zvečer v vaški cerkvici maša, so prišle k maši pomirjene in skesane.