Imamo
še tretji vir skušnjav. To je hudobni duh. Ta je nasproten Bogu in hoče na
vsakem koraku razdirati to, kar Bog naredi v odrešenju človeka. Ker se je sam
uprl in Bogu odrekel pokorščino, hoče k temu nagovoriti tudi človeka. Na vsakem
koraku preži na človeka in ga nagovarja, da bi bil svoboden in ne Bogu pokoren.
V zadnjem delu te prošnje je Jezus postavil prav to. Polaga nam v usta prošnjo,
naj nas Bog varuje hudega. Pod pojmom hudo lahko razumemo vse hudo, kar se lahko
človeku pripeti. Nesreče, trpljenje, izgube in tako naprej. Mislim pa, da je
bolj prav, če pod besedo hudo čisto preprosto mislimo na hudiča.
Jezus
je vedel, da se mu težko upiramo. Zelo prekanjen je in moder. Še bolj pa je
predrzen in vsiljiv. Povsod se hoče prikrasti v bližino človeku, da bi ga
nagovarjal k slabemu. Niti najbolj sveti prostori, kraji in časi, mu niso
nedostopni. Posebej na svete kraje se rad prikrade in tam dela zmedo ter
zapeljuje človeka.
Njegova
moč je v prijaznem nagovarjanju. On se ne prikaže kot nagnusna grdoba z bedasto
pametjo. On se prikaže kot angel luči, ki je moder, ustrežljiv in prijazen.
Hoče biti dober in pošten svetovalec. Hitro opazi, če kdo omahuje in tam pomaga
»svetovati«. Njegova naloga je, da ljudi vodi ali nagovarja v dejanja, ki
peljejo proč od Boga. Ni vesel, če človek izpolnjuje Božjo voljo. Sam se je
uprl, zato hoče k upornosti nagovarjati tudi človeka.
Njegova
glavna dejavnost je hudobija. Toda to ni nekaj, kar bi bilo podobno ljubezni z
negativnim predznakom. To je nasprotno od ljubezni. Ljubezen združuje, zato
hudobija na vsakem koraku razdira in ruši. On razdira vezi med Bogom in
človekom, razdira pa tudi vezi med ljudmi. Njegova strast razdiranja je tako
močna, da niti on ne more živeti v soglasju s svojimi sodelavci. Prežema ga
neizmerno sovraštvo. Ker sam sovraži Boga in vse, kar je Bog ustvaril, sovraži
tudi svoje sodelavce. Združuje jih samo želja, da bi skupno zasejali in
naredili še več sovraštva. Ker sovraži in razdira, je sam osamljen. In v osamo želi
pripeljati tudi človeka.
Njegova
druga lastnost je laž. Ker je daleč od resnice, ki je Bog sam, laže vsemu
stvarstvu. Posebej človeku, ki omahuje, je sposoben lagati in mu prikazovati
vse v lepi vabljivi podobi. Ko človek nasede, doživi grenkobo in razočaranje.
V
skušnjave je zapletel Jezusa samega. A ta se mu je uprl na prvem koraku.
Jezusovo ravnanje je zgled nam vsem. Upreti se mu je treba v samem začetku. Na
ta način mu odvzamemo moč, ker ga odslovimo. Potrebno ga je takoj prepoznati,
da veš, kako ravnati. Jezus je takoj razkrinkal njegove laži, ko mu je hudič
ponujal svetne časti in slavo. Hotel mu je izročiti vsa kraljestva tega sveta,
ki sploh niso njegova. Ponujal mu je angele za spremstvo, da ga bodo varovali,
pa sam sploh ne more ukazovati angelom. Vse je bila ena sama laž. Zato ga Jezus
tudi imenuje, da je oče laži.
Dejansko
nima nobene oblasti nad človekom, če se mu človek upre. Zato se ga ni potrebno
bati. Mnogi ga primerjajo z divjim psom na verigi. Če se mu ne približamo, nas
ne more ogristi. Tudi hudič nam ne more škodovati, če sami ne privolimo v to.
Bog nas varuje pred njim in mu ne dovoli, da bi nas zavajal. Toda človekova
svoboda omogoča tudi hudiču, da škodi. Če človek svobodno zapusti varno Božje
zavetje, se izpostavi hudiču. In ta bo seveda opravil svoje, saj se mu je
ponudila priložnost.
To
zadnjo prošnjo bi lahko razumeli, kot rotenje Boga, naj nam dá toliko spoznanja
in moči, da ne bomo ušli iz varnega zavetja pri Bogu. Ko smo pri njem, smo
varni pred napadi hudobca. Bog hoče biti v nas, da bi že na daleč prepričal
zlodeja, da pri človeku nima kaj iskati.
Ljubezen
se ne utrudi. Vsak trenutek kliče k razdajanju in služenju. Toda tudi sovraštvo
je vedno na delu. Hudobija se ne poteši z enim zlobnim dejanjem. To je strast,
ki žene vedno bolj globoko v hudobna dejanja. Bolj ko človek globoko pade,
globlje si želi. Zloba je tako popolna, da kljub trpljenju tišči v še večje
trpljenje. Hudobec uživa samo takrat, ko nekoga zavede. Užitek, ki ga povzroči,
je le trenuten. Hudobni duh divja naprej in išče, koga bi še lahko pahnil od
Boga. Ker je zlodej osamljen, želi osamo tudi človeku. V grozni osamljenosti
trpi, a ne išče nikogar, da bi z njim delil trpljenje, marveč hoče povzročiti
še več trpljenja. Hudobčevo delovanje je divji ples v trpljenju, ki postaja
vedno težje. Sovraštvo ga peha v vedno nove in vedno bolj drzne podvige.
Apostol Peter lepo opozarja: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi
okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se
mu, trdni v veri.«
V
tej zadnji prošnji nam Jezus polaga te besede v usta zato, da bi vedno znova
prosili, naj nas Bog varuje pred zapeljivostjo hudobca. On ve za njegovo
zvitost, ve pa tudi, da smo sami slabotni. Hitro lahko nasedemo lažnivemu
zavajanju in pademo v njegove mreže.
Najbolj
zvito delovanje hudobca je to, da nas prepričuje, da ni nevaren. Hoče biti
»dober« svetovalec in zbuditi videz popolnoma nenevarnega bitja. In prav temu
ljudje danes najbolj nasedamo. Pogosto se smejemo tistim, ki nas na hudičevo
delo opozarjajo. Imamo jih za zastarele, za tiste, ki še vedno verjamejo v
srednjeveške zgodbice o zlodeju in njegovem kraljestvu. Toda hudobec je. Manj
ko ga poznamo, lažje se mam približa in lažje nas zapelje. Zadnja prošnja
očenaša je neke vrste Jezusova kateheza o hudobcu. Želi nas vsak dan znova
opozoriti na njegov obstoj in delovanje. Hoče nas svariti, naj se ne igramo z
njim, ker je močnejši od nas. Njegovi zvitosti se ne bomo mogli ustavljati, ker
je prekanjen bolj kot vsa druga bitja.
Rad
bi spregovoril samo še o eni zanki, v katero danes zlodej lovi z velikim
uspehom. Tudi greh mu je uspelo pahniti v pozabo. Dela vtis, kot da greha ni.
Nič ni narobe, če se pač zmotiš. Motiti se je človeško. Saj vsi tako delajo.
Tvoje dejanje ni nič posebnega. Iz tega sledi, da ni več potrebno kesanje. In
človek ostaja ujet v spone greha. Postaja nesposoben za prijateljevanje z Bogom
in tako vedno bolj vpet v zlodejeve zanke. Toda greh ostaja. Vsak odklon od
Boga je neke vrste izdajstvo Božje ljubeče ljubezni. To ni dobro. Rani človeka
in potrebno je zdravljenje v zakramentu Božjega usmiljenja. Bog nam prihaja
naproti, ker ve, da smo potrebni njegove pomoči. Sveti Pavel ni zaman napisal:
»Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, da bi prav
tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost
kraljevala s pravičnostjo za večno življenje«. Bolj ko padamo, bolj nam je Bog
blizu, da nas dviguje in ozdravlja naše rane. Pomembno je, da se zavedamo, da
imamo v Bogu resnično usmiljenega Očeta. On čaka vsakega izmed nas, da se vrne
iz avanture greha, nas objame in odpusti.
Prav
očenaš je eno od znamenj te usmiljene ljubezni. Jezus jo je tako popolno
sestavil, da v njej prosimo Očeta za vse, kar potrebujemo. Nič ni izpuščenega,
nobena človeška potreba ni pozabljena. Dovolj bi bilo moliti samo to čudovito
molitev, pa bi prejeli vse, kar potrebujemo za bivanje. Prav je, da o njej
veliko razmišljamo in segamo v globine njenega bogastva.
p. Branko Petauer