Neskončna Božja ljubezen

Gospod,

Tvoje in moje roke;

samo Tvoje so prebodene …

Tvoje in moje noge;

samo Tvoje so bile pribite na križ …

Tvoje in moje srce;

samo Tvoje je prebodla vojakova sulica …

Tvoje in moje obličje;

samo Tvoje je ožarjeno s svetostjo …

Naj me očisti in odžeja Tvoja kri;

naj me razplamti ljubezen Tvojega Srca.

An

Duhovne prireditve v DD v Stični v letu 2019

MAREC

1.– 3. P. Maksimilijan File, birmanci

7. – 10. P. Vital Vider, zakonci z otroki

8. – 10. P. Nadrah, Bernardova družina

8. – 10. P. Maksimilijan File, birmanci

10. ob 14.30 Bernardova družina

15. – 17. P. Maksimilijan File, birmanci

16. nadškof Marjan Turnšek, animatorji

22. – 24. P. Maksimilijan File, birmanci

29. – 31. P. Maksimilijan File, birmanci

29. ob 19.30 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL

6. – 7. Skupnost Emanuel

11. – 14. P. Vital Vider, Zakonci z otroki

14. ob 14.30 Bernardova družina

26. ob 19.30 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Prijave za skupine v Domu duhovnosti sprejema 

voditelj Doma p. Nikolaj: opatija.dom.duhovnosti@gmail.com

ali na telefon: 041 972 813.

Večdnevne skupine se redno začno ob 18.00 zvečer, ali po dogovoru.

Prijave posameznih udeležencev sprejemajo voditelji skupin.

P. dr. Nikolaj Aracki, GSM: 041/972 813; e-naslov: nikolaj.aracki@rkc.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Dr. Maksimilijan Matjaž, maksimilijan.matjaz@rkc.si

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Bernardova družina bo imela v letu 2019 srečanja na 2. nedeljo v mesecu v opatovi kapeli od 14.30 do 16.30: 13. januarja, 10. februarja, 10. marca, 14. aprila, 12. maja (romanje), 9. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v baziliki), 8. septembra, 13. oktobra, 10. novembra in 8. decembra.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca bo leta 2019 na zadnji petek v mesecu v opatovi kapeli od 19.30 do 21.30: 25. januarja, 22. februarja, 29. marca, 26. aprila, 31. maja, 28. junija, 26. julija, 30. avgusta, 27. septembra, 25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki 13. v mesecu ob 19.30: 13. maja, 13. junija, 12. julija, 13. avgusta, 13. septembra in 13. oktobra.

Duhovne vaje za vse (posebej za Bernardovo družino) bodo s spremljanjem p. Antona Nadraha:

-v spomladanskem roku od 8. marca ob 18.00 do 10. marca po kosilu. Tema: Kako naj izboljšam svojo molitev?

-v jesenskem roku od 6. septembra ob 18.00 do 8. septembra po kosilu. Tema: Kaj je smisel mojega življenja? Prijave: anton.nadrah@rkc.si ; GSM: 031/389 666; Anton Nadrah, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica.

Postna duhovna obnova za vse animatorje in vse posvečene JMS bo v Stični v soboto, 16. marca, od 9.30 do 13.00. Vodil jo bo upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek.

Letna seja vseh animatorjev in odbora Združenja posvečenih JMS bo v Stični v soboto, 25. maja, ob 9.30. Na seji bodo volitve novih animatorjev (8) v odbor Združenja posvečenih JMS.

Vseslovensko srečanje posvečenih JMS bo v soboto, 22. Junija, v Brestanici, od 10.00 do 13.00. Poskrbite za skupen prevoz.

Letne duhovne vaje za vse posvečene JMS bodo v Medžugorju od ponedeljka, 5. avgusta, do sobote, 10. avgusta. Vodil jih bo p. Anton Nadrah ob sodelovanju navzočih duhovnikov. Prijave sprejema predsednik Združenja JMS, duhovnik g. Srečko Fras na naslov: fras.srecko@gmail.com; GSM 041 939 394.

Kreposti

Zvezde svetijo ponoči, podnevi pa se skrivajo; tako se prava krepost v ugodnih razmerah navadno ne pokaže, izkaže pa se v neugodnih razmerah.

Kaj pa tista duša, ki lahko nudi Bogu prostrana sprehajališča, da na njih lahko dovrši delo svojega veličastva?

Nikakor ni zapletena v posvetna opravila ter časne skrbi, ni predana ne trebuhu ne nečistosti, se ne ozira radovedno okoli sebe in ne želi vladati in ne hrepeni po gospodovanju. Prvi pogoj, če hoče duša postati nebo in Božje bivališče, je, da je rešena teh strasti. Kako bi sicer imela čas za Boga in kako bi ga mogla spoznavati?

Prav tako se ne sme niti malo vdajati sovraštvu, nevoščljivosti ali mržnji, zakaj, ker v »hudobno dušo modrost ne prihaja« (Mdr 1,4). Torej mora rasti in se širiti, da bi bila sposobna sprejeti Boga.

Misli sv. Bernarda Vera in dela

Smrt za vero je, če se loči od ljubezni. Veruješ v Kristusa? Izvršuj Kristusova dela, da bo živela tvoja vera. Tvojo vero naj oživlja ljubezen in dokazujejo naj jo dela. Naj ne upogiba zemeljsko delo človeka, ki ga vzravnava vera v nebeško. Kdor pravi, da živi v Kristusu, mora tudi sam živeti tako, kakor je živel on (prim. 1 Jn 2,6).

Če iščeš lastno slavo, zavidaš tistim, ki se jim dobro godi, obrekuješ odsotnega, vračaš žaljivcu, vedi, da Kristus tega ni storil. Praviš, da poznaš Boga, z dejanjem pa ga zanikuješ. To pač ni nobena pravičnost, če daš jezik Kristusu, dušo pa hudiču. Poslušaj, kaj pravi: » Ta človek me časti z ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene« (Mt 15,18).

Prav tako tudi pravična dela brez vere ne morejo ustvariti pravičnega srca. Kdo naj imenuje pravičnega takega človeka, ki ni Bogu všeč? »Brez vere ne moremo biti Bogu všeč« (Heb 11,6). Kdor ni Bogu všeč, temu tudi Bog ne more biti všeč,

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (10) Odpusti nam naše dolge

V nadaljevanju Gospodove molitve izrečemo čudovite besede: in odpusti nam naše dolge. To prošnjo je Jezus postavil v očenaš zelo premišljeno. Zavedal se je naših slabosti, zato je naslovil na Očeta prošnjo, naj ljudem odpušča njihove dolgove. Tu seveda niso mišljeni denarni ali materialni dolgovi. Tu so mišljene naše grešne zadolženosti.

V življenju pogosto ne živimo po Božji volji. Sebično se oklepamo drugih nagibov in ti nas vodijo v zadolženost pred Bogom. To so naši grehi, ki nas ločujejo od Boga. Greh je posledica človeške samovolje in premajhne poslušnosti Bogu. Tudi te besede, ki jih je Jezus položil v očenaš, so znamenje Božje ljubezni do nas. Vedel je, da smo slabotni in pogosto padamo. Bremena grehov in padcev nas težijo, da postajamo še bolj slabotni. Potrebno je, da nam nekdo naša bremena odvzame in nam dá novih moči za zvesto življenje. Bog nas razume in ve, da velikokrat pademo iz slabosti. Nimamo jasnega spoznanja, kaj je prav in kaj ni. Jezus je to pokazal v usmiljeni prošnji k Očetu, ko so ga križali. Tisti, ki so ga mučili, so, človeško gledano, storili veliko zlo. Zaslužili bi kazen. Toda Jezus je vedel, da je odpuščanje bolj zdravilno kot kazen. Prosil je Očeta, naj jim odpusti, ker ne vedo, kaj delajo. Prav v tej prošnji odmeva Jezusova prošnja Očetu za odpuščanje.

Naše zadolženosti so lahko različne. Večje ali manjše, zavestne ali ne popolnoma premišljene. Bog to razume in upošteva. Toda vse so naše. Tega, da bi človek grešil, ni bilo v prvotnem Božjem načrtu s človekom. Bog je človeka ustvaril, da bi bival v popolnem soglasju z njim. Nobenega strahu ni imel človek pred Bogom. Bog ga je pogosto obiskoval in mu bogatil življenje. Človek se je Božjih obiskov veselil. Toda greh, ki ga je naredil prvi človek, je ves Božji načrt spremenil. V življenje je prišla sebičnost in človek je želel postati kakor Bog. Vse druge ustvarjene stvari so postale za človeka zanimive in privlačne. Pogosto si jih je želel prilastiti in gospodovati nad njimi. Boga se ni več tako veselil. Nek strah se je prikradel v odnos do Boga. Človek tudi ni več vedel, kaj je prav in kaj ne. Pred Bogom se je počutil nelagodno in strah ga je bilo, da bi ga Bog ne kaznoval za greh. Bog je obljubil odpuščanje grehov.

Po Jezusovem vstajenju je bilo odpuščanje grehov prvi dar, ki ga je Bog naklonil človeštvu. Želel je, da se obljuba, ki jo je dal že v raju, čim prej uresniči.

Odpuščanje ni tuj poseg v področje pravičnosti. Pravičnost je ena stopnja, odpuščanje pa je nad njim. Če bi Bog bil samo pravičen, bi nas moral vse zavreči. Vsi ljudje bi morali biti obsojeni, ker to po pravici zaslužimo. Toda Bog je več kot pravičen. Jezus pravi, da ni prišel zato na svet, da bi ga obsodil, marveč zveličal, rešil. Po poti pravičnosti ga ni mogoče rešiti, zato je moral izbrati usmiljenje. Človek se mu je tako zasmilil, da mu je moral izkazati usmiljenje, ker ga še vedno neskončno ljubi. Odpustil mu je grehe in jih odpušča vedno znova. Ni dovolj, da enkrat odpusti, ker je človek slaboten. Ko so učenci Jezusa vprašali, kolikokrat je treba odpustiti, jim ni rekel sedemkrat, temveč sedemdesetkrat sedemkrat. To pomeni vedno.

To je izraženo tudi v očenašu. Vedno, ko ga molimo, prosimo tudi za odpuščanje. Očeta prosimo, naj nam odpušča vsak dan znova, vsak dan večkrat. Mogoče se te prošnje navadimo in ne pomislimo dobro, kaj pomeni.

V tej prošnji nas Jezus kliče k ponižnosti, da bi se svojih grehov zavedali in zanje prosili odpuščanja. Bog se nas rad usmili, treba pa se je nagniti k njemu in reči: Oče, odpusti! Jezus nam razodeva, kako usmiljeno srce ima nebeški Oče. Očenaš molimo kristjani skoraj najbolj pogosto. Ali ne delamo nadlege Bogu, ko ga dan in noč prosimo za odpuščanje. Pomisliti moramo, da tudi noč in dan grešimo. Zato je potrebno tako pogosto prositi odpuščanja. Če to prošnjo izrečemo vedno z iskrenim srcem in premišljeno, je neke vrste kesanje in prošnja za usmiljenje. To so torej velike besede. Dobro se je zavedati njihove veličine.

Biti deležen odpuščanja pomeni, biti deležen ljubezni. Ko prejmeš ljubezen, te ta kliče, da bi jo tudi sam izkazal. Zato prejeto odpuščanje kliče človeka, da bi tudi sam odpuščal. Če Bog meni odpušča, sem tudi jaz dolžan odpuščati svojemu bližnjemu. Takoj za prošnjo po odpuščanju izrečemo besede obljube, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom. V tej prošnji je čisto na kratko povzeta vsa prilika o gospodarju, ki je služabniku odpustil ves njegov velikanski dolg. Ta pa ni hotel odpustiti svojemu sodelavcu, ki mu je bil dolžan nekaj malega. V priliki je Jezus rekel, da je bil gospodar zelo žalosten. S temi besedami nam razodeva čuteče Očetovo srce, ki rado izkazuje usmiljenje in se žalosti, če človek sam ni usmiljen s svojimi bližnjimi.

p. Branko Petauer