Brezje, Višarje, Lurd

Neko noč med vojno se je k nam zatekel mlad komunist iz soseščine in prosil očeta, naj ga skrije, ker je izvedel, da ga baje hočejo to noč ubiti. Z očetom sta se potuhnila v sobi in vso noč prisluškovala, če se bo kaj zgodilo. Potem pa sta res zaslišala, da nekdo hodi okoli hiše. V strahu sta se zaobljubila, da bosta šla k Marji na Brezje, če preživita to noč. Človek, ki se je motovilil okoli hiše, je bil nek partizanski kurir, ki se je izgubil in je spraševal za pot. No, vojna je minila. Preplašeni mladenič je po vojni postal velik funkcionar v Ljubljani. Pozabil je na domače kraje in na zaobljubo brezjanski Mariji. Toda čudno – ali je bilo takrat res tako težko iti na Brezje? Razumem mladega funkcionarja, ne vem pa, zakaj ni šel oče, ampak je vedno samo pripovedoval o tej zaobljubi, kot da se tega bremena z duše nalašč ne bi hotel znebiti. Ali pa je menil, da bi bila zaobljuba izpolnjena samo, če bi šla na Brezje oba z sozaobljubljencem, in je čakal, da se bo nekega dne pojavil na pragu. Ni ga pričakal. Šele v pozni starosti smo očeta peljali na Brezje, a nisem imela občutka, da je bila obljuba zanj izpolnjena.

Bolj romantična je bila zgodba o Mariji z Višarij. V otroštvu sem brala zgodbo z naslovom Višarska polena. Če so bile Brezje nekako domače in blizu in sem verjela, da jih bom slej ko prej obiskala, so se mi zdele Višarje povsem nedosegljive. Ko sem potem poromala na Višarje že s svojo družino, ni bilo nič tako, kot sem si predstavljala. Peljali smo se z žičnico, zgoraj nas je pozdravilo glasno navijanje narodno zabavne glasbe, »štanti« s spominki, kot na vsakem sejmu, v cerkvi pa Kraljeve slike, ki pri meni, žal, ne zbujajo globokih čustev. Skratka nobene sledi od spokornih misli, ki so prevevale romarje iz knjige, ko so na ramenih tovorili težka polena in s tem olajšali svoje duše.

Pri hiši je bil vedno tudi kip Lurške Marije. Vsako leto meseca maja smo ga prinesli iz spalnice v hišo in okoli njega razporedili šopke s šmarnicami. Tudi o Lurški Mariji sem največ izvedela iz knjige. Toda v tej knjigi je bila glavna junakinja Bernardka. Vendar zanjo v mojih predstavah ni bilo mesta. Marijo sem si predstavljala ob izviru našega potoka. Verjela sem, da ni doma samo v daljnem Lurdu. No, ko sem čez mnogo let obiskala Lurd, ni bilo nobene možnosti za pogovor z njo v tišini skrivnostnega izvira. Natočili smo lurško vodo iz velikih cistern, do katerih smo se prebijali v nepregledni koloni. Množice romarjev, molitve v vseh jezikih in posebno podnebje na visoki planoti, so gotovo storili svoje, da smo se počutili nekako posebno. Pa vendar čutim, da je zame pravi Lurd in pravi kraj za molitev prav tam, kot v mojem otroštvu – ob našem potoku.

Vse »moje« Marije - Marijino ime

Moji babici je bilo ime Marija. God je imela 8. septembra, ko je na koledarju zapisan velik praznik – rojstvo Device Marije. Ko sem bila otrok, me je mama na ta dan poslala, da sem ji nesla steklenico brinjevca. Danes, pol stoletja po njeni smrti, ji na ta dan prižgem svečo na grobu. Tudi moji materi je bilo ime Marija. Rodila se je 16. julija, na sam god Karmelske Matere Božje. Zelo je bila ponosna na svojo nebeško zavetnico in neizmerno ji je zaupala. Ker v teh dneh goduje tudi sv. Marjeta, zavetnica naše podružnične cerkve, je bilo za mamin god vedno praznično. Ko smo pekli štruklje za »žegnanje«, smo z njimi počastili tudi njen god.

Jaz sem se rodila v porodnišnici. Če bi prijokala na svet v domači hiši, mama najbrž ne bi mogla sama odločati o mojem imenu, saj so imeli sorodniki, predvsem ded, v mislih imena raznih imenitnih sorodnic. Mama pa je že od otroštva vedela, kako bo ime njeni hčeri. Ko je bila še majhna deklica, je prihajala na njen dom potovka s Polja pri Višnji Gori, ki je odkupovala jajca. Nekoč je imela s seboj vnukinjo, hčerko sina, ki je živel nekje daleč od doma. Potovka se je zaklepetala z babico. Ker ji je med tem vnukinja izginila izpred oči, jo je poklicala: »Valči, Valči!« Babica se je začudila, kakšno čudno ime je to, pa je je potovka razložila: »Njena zavetnica je sv. Valerija. Prelepo ime, a jo kličejo Valči, ker je krajše.« Moja mati je med tem čepela na stopnicah, ki so iz veže vodile na podstrešje in si te besede za vedno vtisnila v spomin. Že takoj naslednji dan po mojem rojstvu je prišla ena od sester v sobo, kjer so ležale mlade matere in vprašala, če katera želi, da nese njenega otroka krstit k bližnjemu sv. Petru. Takrat je bilo še v navadi, da so otroke krstili čim prej po rojstvu. V tistih prvih povojnih letih pa je najbrž tudi marsikatera mati rada opravila ta zakrament brez velike pozornosti. No, tako sem bila krščena kar na hitro, brez prisotnosti botrov. Mama je samo povedala imeni svojega strica in tete, ki bi bila najbrž tudi sicer moja botra. In ime? Bilo ji je jasno, da zdaj lahko da zapisati Valerija. Toda očitno se ji je zdelo, da me mora izročiti tudi v varstvo Mariji. Tako so kot moje prvo ime zapisali Marija. Tega imena sicer nisem nikoli uporabljala. Kadar je šlo za uradne dokumente pa sem seveda morala stisniti v navadno majhne razpredelnice obe imeni. Zato sem včasih razmišljala, da bi se enemu imenu odpovedala. Toda kateremu? Težko bi bilo črtati ime, pod katerim so me vsi poznali. Toda, da bi se odpovedala Marijinemu varstvu, je bilo nepredstavljivo. Tako imam še vedno obe imeni. Toda nikoli v življenju mi ni mama povedala, katera Marija je pravzaprav moja zavetnica.

Pa še dve Mariji sta me spremljali v mojem otroštvu. Prva je bila Žalostna Mati Božja iz stiške bazilike. Fotografija njenega oltarja je visela v naši »hiši«, kakor smo nekdaj rekli dnevni sobi. Na to podobo smo se vedno obračali s tihim spoštovanjem. Mama je znala povedati, da vse naše težave niso nič v primerjavi z njenim sedemkrat prebodenim srcem.

Druga pa je bila muljavska Marija Vnebovzeta. Ta je bila nam otrokom bolj pri srcu. Bila je vsa zlata sredi prav tako zlatih in okrogloličnih angelčkov. Pa tudi k maši smo raje hodili na Muljavo kot v Stično. Malo zato, ker je bilo bliže, malo zato, ker smo tam imeli več sorodnikov in smo vedno po maši še malo poklepetali.

Občestvo med zakoncema

Prvo občestvo je tisto, ki nastane med zakoncema v moči zakonske ljubezenske zveze, po kateri "nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6). V tem občestvu morata rasti vsakodnevno. Vsak dan si morata obljubiti ljubezen, ki je pripravljena dati življenje za drugega, vsak dan znova morata biti pripravljena odpustiti si vse in začeti znova, se videti z novimi očmi. Imeti morata vse skupno. Biti morata pripravljena vse življenje deliti to, kar imata, in to, kar sta. Vedno morata biti pripravljena poslušati drug drugega do konca, spoštovati drug drugega mnenje in služiti drug drugemu, skratka biti v oporo, v pomoč drug drugemu. Vse, zlasti pa pomembnejše odločitve, morata sprejemati skupno, v edinosti.

dr. Alojz Snoj

Družina, skupnost oseb

"V zakonu in družini se oblikujejo raznovrstni medsebojni odnosi – zakonski, očetovski, materinski, otroški, bratsko-sestrski; vsi ti uvajajo sleherno osebo v človeško družino in v Božjo družino, ki je Cerkev" (O družini, 15,1). Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je torej skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok ter sorodnikov. Njena naloga je zvesto živeti v edinosti in si stalno prizadevati za pristno skupnost oseb. "Kolikor je družina občestvo in skupnost oseb in mora to vedno bolj postajati, najde v ljubezni vir in trajno spodbudo, da vsakega svojega člana sprejema, spoštuje in podpira v dostojanstvu njegove osebe kot žive podobe Boga" (O družini 22,1).

Notranje počelo, trajna moč in poslednji cilj te naloge je ljubezen – nadaljuje apostolsko pismo O družini – saj družina brez ljubezni ni skupnost oseb ter brez nje ne more živeti, rasti in se izpopolnjevati kot skupnost oseb. "Človek brez ljubezni ne more živeti" (Človekov Odrešenik 10). Ljubezen med možem in ženo poraja ljubezen tudi med drugimi člani družine: med starši in otroki, brati in sestrami, sorodniki in domačimi, in vodi družino k vedno globljemu občestvu.

Družina, mojstrovina ljubezni

Bog si je družino zamislil kot mojstrovino ljubezni. Ljubezen lahko nadomesti in dopolni vse zakone, vsi zakoni sveta pa ne morejo nadomestiti ljubezni. Brez ljubezni nobena stvar nima prave cene, ljubezen pa daje vsemu pravo vrednost. To nam je z njemu lastno modrostjo zapisal apostol Pavel v pismu Korinčanom. Prava ljubezen je "potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 4–7). Taka ljubezen nikoli ne mine. Mera te ljubezni je pripravljenost dati življenje drug za drugega. Takšno ljubezen bi si morala zakonca vsak dan znova zagotoviti. Evharistična daritev in obhajilo, družinska in osebna molitev ter posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je tisto mogočno sredstvo, ki zakoncema pomaga živeti in rasti v medsebojni ljubezni in svetosti in vztrajati do konca.

Bog je ustvaril družino kot znamenje in zgled za vsako drugo človeško sožitje. Naloga družine je torej ta, da stalno vzdržuje v domovih prižgano ljubezen, da tako oživlja tiste vrednote, ki jih je Bog podaril družini, da bi jih velikodušno in neutrudljivo nosili povsod v družbo. Ker si je Bog zamislil družino kot mojstrovino ljubezni, lahko družina navdihuje smernice, s katerimi bo prispevala k spreminjanju jutrišnjega dne.

Božja zamisel o družini

Kaj je družina v Božjih očeh? Ko je Bog izoblikoval človeški rod, je izoblikoval družino. Ko je Božji Sin prišel na zemljo, se je želel roditi v družini. In ko je začel svoje javno delovanje, ga je začel s čudežem na svatbi v galilejski Kani. Bogu je bila družina tako pri srcu, da jo je osnoval po vzoru Svete Trojice, kjer se Oče in Sin z neizmerno ljubeznijo neprestano podarjata drug drugemu do te mere, da je njuna ljubezen poosebljena v tretji osebi – Svetem Duhu. To je čudovit ideal, v katerega se lahko zakonci ozirajo vse življenje, da bi iz njega črpali moč za svojo družinsko skupnost.

V družini odkrivamo izredno dragocene vrednote, ki morejo človeštvo, če jih prenesemo nanj, preobraziti v veliko družino. Družina temelji na ljubezni: to je ljubezen med zakoncema, med starši in otroki, med starimi starši, strici in vnuki, med brati in sestrami. To je ljubezen, ki raste in se stalno presega. Ljubezen zakoncev poraja novo življenje in bratstvo postane prijateljstvo. V družini je samo po sebi umevno, da je vse skupno, da si delijo vse dobrine, da imajo skupno blagajno. Prihranek ni kopičenje, temveč skrb za prihodnost. Normalno je pomagati tistemu, ki še ne proizvaja, in tistemu, ki tega ne zmore več.

V družini živijo skupaj ljudje vseh starosti. Naravno je živeti za drugega, ljubiti drugega. Tudi vzgoja je spontana. V družini je čut za pravičnost normalen. Naravno je trpeti za drugega, žrtvovati se za drugega, nositi težo drugega. Solidarnost in zvestoba svoji družini sta spontani. V družini je življenje drugega tako dragoceno kakor lastno, včasih še dragocenejše. Skrbijo za zdravje vseh in sprejemajo breme tistega, ki se ne počuti dobro. V njej se življenje naravno začne in konča, v njej najdejo odprtost, ljubezen in skrb prizadeti, ostareli in umirajoči bolniki. Tudi medsebojni pogovor je v družini spontan; vsak je deležen vsega in vse deli.

FATIMA PO STOLETNICI - FATIMA – OKNO UPANJA (58) Tuy 1929 in posvetitev Rusije

Sestra Lucija je 13. junija 1929 v kapeli hiše v Tuyu (Španija) imela videnje Presvete Trojice in videnje ter razodetje Marijinega brezmadežnega Srca, ki se ji je prikazalo tako kot že junija in julija 1917: Marija je imela v svoji levi roki srce, obdano s trni, iz srca pa so izhajali plameni. Sporočila je, da Bog prosi svetega očeta, naj posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Ker je Bog Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), iz ljubezni ne ukazuje, ampak prosi. Tisti, ki je naprošen, z ljubeznijo prošnjo izpolni. V obojestranski medsebojni ljubezni je rešitev! Če človek odpove, sledijo posledice.

Lucijine zapiske o videnju in Marijino sporočilo je dobesedno prepisal njen takratni duhovni voditelj pater Gonsalves.

Bog prosi papeža, naj posveti Rusijo

»Večkrat je prišel spovedovat v našo kapelo p. Gonsalves. Spovedala sem se mu, in ker sem se dobro razumela z njim, sem nadaljevala tri leta.

V tistem času me je naša Gospa opozorila, da je prišel trenutek, ko naj bi Cerkvi sporočila njeno željo v zvezi s posvetitvijo Rusije in z njeno obljubo, da jo bo spreobrnila. Sporočilo se je zgodilo takole:

(Tuy, Španija, 13. junij 1929) – Prosila in prejela sem dovoljenje svoje predstojnice in spovednika, da smem vsak teden v noči s četrtka na petek med enajsto uro in polnočjo imeti sveto uro.

Neke noči sem bila sama. Pokleknila sem k ograji sredi kapele, da bi molila angelove molitve. Ker sem bila utrujena, sem vstala in nadaljevala molitev z razprostrtimi rokami. Le večna lučka je gorela. Naenkrat je vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka. Nekoliko pod pasom je v zraku lebdel kelih z veliko hostijo, na katero so kapljale kaplje krvi, ki so padale z obličja križanega in iz rane na prsih. S hostije so te kaplje padale v kelih. Pod desnim prečnim tramom križa je stala naša ljuba Gospa. Bila je naša fatimska Gospa s svojim brezmadežnim Srcem v levi roki, brez meča in vrtnic, ampak s trnovo krono in plameni … Pod levim prečnikom križa se je z velikimi črkami v smeri oltarja – bile so tako čiste, kakor bi bile iz kristalno čiste vode – pojavil napis: MILOST IN USMILJENJE.

Razumela sem, da mi je bila pokazana skrivnost Presvete Trojice in prejela sem umevanje te skrivnosti, ki mi ga ni dovoljeno razodeti.

Ob koncu mi je naša ljuba Gospa rekla:

'Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil. Božja pravičnost pogubi mnogo duš zaradi grehov, storjenih zoper mene, ki prosim za zadoščevanje: žrtvuj se v ta namen in moli.'

O tem sem poročala svojemu spovedniku, ki mi je ukazal zapisati, kar je naša Gospa želela.

Mnogo pozneje mi je naša ljuba Gospa v nekem osebnem sporočilu [pred letom 1940] potožila:

'Niso hoteli poslušati moje prošnje! Kakor francoski kralj bodo obžalovali, vendar bo prepozno. Rusija bo razširila svoje zmote po vsem svetu ter priklicala vojne in preganjanja Cerkve. Sveti oče bo moral trpeti.'«

Kako je bilo s francoskim kraljem? V letu 1689, eno leto pred svojo smrtjo, je sv. Marjeta Marija Alacoque skušala z raznimi sredstvi in pobudami posredovati francoskemu 'Sončnemu kralju' Ludviku XIV. sporočilo s štirimi prošnjami Jezusovega presvetega Srca:

1) naj se kraljeve zastave opremijo s presvetim Jezusovim Srcem;

2) naj se njemu v čast zgradi cerkev

3) in naj ga v njej moli in časti ves kraljevi dvor;

4) naj kralj zastavi svojo avtoriteto pri Svetem sedežu za to, da se doseže ena sveta maša v čast Jezusovemu presvetemu Srcu.

Pa nič. Zdelo se je celo, kakor da kralj sploh ne bi zvedel za to sporočilo.

Šele eno stoletje pozneje je hotela kraljeva družina uresničiti sporočilo. Ludvik XVI. je leta 1792 sklenil, da se bo posvetil Jezusovemu Srcu, toda to je storil šele, ko se je že znašel v zaporu in je tam obljubil, da bo po svoji izpustitvi izpolnil vse prošnje, ki jih je bila posredovala sveta Marjeta Marija. Za Božjo previdnost je bilo že prepozno: 21. januarja 1793 je bil Ludvik XVI. usmrčen z giljotino.

Ludovik Ceglar k prej omenjenemu Marijinemu besedilu pripominja: »Marija je prišla prosit za posvetitev Rusije v najslovesnejši obliki: v kapeli, med sveto uro, po molitvi, ki jo je otroke naučil moliti angel, v navzočnosti Presvete Trojice ob prikazni, ki je spominjala na Kristusovo odrešilno delo. Poudarila je, da Bog sam prosi za posvetitev Rusije in obljublja njeno rešitev.«

Marija je zdaj izpolnila napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; opravi naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog Rusijo rešil.

Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v spreobrnjenju Rusije in njeni rešitvi brezbožnega komunizma ter njegovih posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja.

Sestra Lucija je iz španskega mesta Rianjo, kjer je bila na enomesečnem oddihu, 29. avgusta 1931 pisala škofu Jožefu da Silva, kar ji je naročil Kristus:

»Sporoči mojim služabnikom, da bodo glede na to, da posnemajo francoskega kralja v odlašanju spolnitve moje prošnje, njemu sledili tudi v bridkosti. Nikoli ne bo prepozno, da se zatečejo k Jezusu in Mariji.«

Posvetitev Rusije kot zmagoslavje Marijinega Srca

Bog je najprej poslal prosit za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti, tudi na svojega škofa.

Iz Pontevedre je 21. januarja 1935 pisala spovedniku patru Gonsalvesu:

»Kar zadeva Rusijo, se mi zdi, da bo našemu Gospodu zelo všeč, če si boste prizadevali, da bi sveti oče izpolnil njegove želje.

Pred tremi leti je bil naš Gospod precej nezadovoljen, ker se njegova prošnja ni izpolnila. Gospodu škofu sem to pisno sporočila. Do danes me naš Gospod ni ničesar več prosil razen molitev in žrtev. Ko z njim zaupno govorim, se mi zdi, da je pripravljen, kakor je obljubil pred petimi leti, izkazati usmiljenje ubogi Rusiji, ki bi jo tako zelo rad rešil.«

Pater Gonsalves je sestro Lucijo vprašal, ali bi bilo primerno pritiskati, da dosežemo posvetitev Rusije. Dne 18. maja 1936 mu je sestra odgovorila:

“Žal mi je, da se to še ni storilo. Toda prav tako, kot je Bog ono prosil, je tudi to dopustil (…) Ali je primerno pritiskati? Ne vem. Zdi se mi, da bi naš Gospod posvetitev sprejel in izpolnil svojo obljubo, če bi jo sveti oče sedaj opravil. Brez dvoma bi zadovoljil našega Gospoda in Marijino brezmadežno Srce.

Zaupno sem v globini duše o zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril je:

‘Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.’ –

‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ –

‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo prepozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.’”

Ludovik Ceglar poroča, da so to pismo »pokazali Janezu Pavlu II. po atentatu leta 1981. Po branju se je zjokal in sklenil, da bo posvetitev Rusije čimprej opravil.«

Leirijski škof Jožef da Silva je v marcu leta 1937 pisal papežu Piju XI.:

»Od treh otrok, ki se jim je naša Gospa prikazala, sta dva umrla, tretja pa je redovnica v redu svete Doroteje v Španiji.

Ta redovnica me prosi, naj sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja končati preganjanje v Rusiji, če bi Vaša svetost blagovolila izvršiti in bi naročila vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije (…)«

Škofovo pismo so v Rimu dobili konec marca 1937, a takrat niso ničesar ukrenili (CPro 62–63).

Sestra Lucija je 21. januarja 1940 pisala patru Gonsalvesu: »Žal mi je, da kljub navdihom Svetega Duha čas ni bil izkoriščen. Tudi naš Gospod toži zaradi tega. Dejanje posvetitve bi potolažilo njegovo pravičnost in odvrnilo bič vojne, ki zajema države od Španije do Rusije. Naj Bog približa ta trenutek. Bog je tako dober, da je vedno pripravljen nam izkazati usmiljenje. Zato je Božja volja, da se obnovi prošnja na Sveti sedež. Če nam ne bo dan mir po tem dejanju [posvetitve], bo vojne konec, kadar bodo mučenci prelili dovolj krvi, ki bo potolažila Božjo pravičnost.«

Lucijino prizadevanje za posvetitev Rusije razodeva njeno vztrajnost, hkrati pa tudi ponižnost in spoznanje, da je zakasnitev posvetitve dopustil Bog zaradi naših grehov. Dne 15. julija 1940 je pisala patru Gonsalvesu:

»Kar zadeva posvetitev Rusije, ni bila izvršena v maju, kakor ste pričakovali. Opravila se bo, a ne tako brž. Bog je to sedaj dopustil, da kaznuje svet za njegova hudodelstva. Pošteno zaslužimo. Potem bo uslišal naše uboge molitve. Silno me boli, da ni bila izvršena. Medtem pa se pogublja toliko duš!«

Dne 18. avgusta 1940 je zopet pisala patru Gonsalvesu:

»Menim, da je všeč našemu Gospodu, da se nekdo zavzame pri njegovem namestniku na zemlji za uresničitev njegovih želja. Toda sveti oče je sedaj še ne bo izvršil. Dvomi o resničnosti in ima prav. Naš dobri Bog bi mogel s kakim čudežem jasno pokazati, da je on tisti, ki prosi. Vendar izkoristi ta čas, da s svojo pravico kaznuje svet zaradi toliko hudodelstev in ga pripravi za popolnejšo vrnitev k njemu. Dokaz, ki nam ga daje, je izredno varstvo Marijinega brezmadežnega Srca nad Portugalsko zaradi opravljene posvetitve (…) Če vam je le mogoče, nikoli ne opustite priložnosti, da bi pri svetem očetu obnovili našo prošnjo. Morda bomo vendarle skrajšali ta čas [trpljenja]. Sveti oče se mi zelo smili in v svojih skromnih molitvah in žrtvah veliko prosim za njegovo svetost.«

p. Anton