Razmišljanja ob zmedi

34. Pomen spomina

Spomin je hkrati opomin,

da smo na stezi časa, ki hiti,

in da je pot pred nami slutnja, ki je lahko ni,

ker jo uresniči šele naš korak in hoja,

a da potem okamni

in je nobena sila več ne uniči.

Spomin nam omogoči,

nabirati izkušnje, znanje,

občutiti hvaležnost in kesanje

in če ga kdo resnično ceni in goji,

bistrí mu um, uvid v stvari,

da lažje dela, kar je res in prav,

in ko poteče čas zorenja,

rodil bo sad, ki je – modrost.

35. Dobro in zlo

Ko se je prvi človek svóbodno odločil,

da bo spoznaval poleg tega, kar je dobro, tudi zlo,

sprostil je v sebi, kakor tudi v svetu sile,

ki so porušile prvotno ravnovesje,

a niso mogle uničiti dobrote v stvarstvu.

Ko se po svetu glasno veča in razrašča zlo,

se tiho širi tudi, kar je dobro.

Ob temnih madežih slabosti in nereda

odraža se močneje in postaja bolj vabljiv

odsev resnice in kreposti.

36. Vprašanje

Pojasnjevati smisel človeškega življenja

le z družbeno koristnostjo, bi bil nesmisel,

ker je odsotnost smisla, četudi pomnožena v nedogled,

še vedno le vprašanje, ne odgovor.

dr. Marko Kremžar

Vir največje moči (12) Slika iz Andaluzije

Postni čas se je bližal, ko je v Sevilli pomlad začela naznanjati svoj prihod po svojih običajnih glasnikih: naznanjal jo je opojni vonj cvetočih oranž in pa mnogoštevilni tujci, ki vsako leto ob tem prekrasnem letnem času od vseh strani vrejo v Sevillo.

Dne prvega aprila se je začela vsakoletna spravna petdnevna pobožnost v čast Gospodovemu trpljenju, ki se konča na veliki petek. Ob vznožju velikega križa je stala podoba Žalostne Matere Božje, Matere vseh žalostnih.

Pred prezbiterijem je v vrsti stalo dvanajst velikih, debelih sveč, in pri vsaki sveči je stal častilec Najsvetejšega. Eden izmed teh je bil starejši mož, star malo več kot šestdeset let. Svoje čelo je trudno naslanjal na svečo, kakor da bi ga k tlom vlekla teža njegovih misli. Roki sta mu viseli ob telesu, njegove oči se niso odpirale, njegove ustnice so tu pa tam v dolgih premorih zašepetale nekaj besed, ki so se zdele, da z vso krčevito silo nekaj prosijo, besede, kakršne narekuje samo v bolečini prekaljena vera, da prosijo v strašnem duševnem strahu, ki ga na svetu more olajšati zgolj jok. Pa so njegove oči vendarle ostale suhe, kakor posušen studenec. Njegovo telo je bilo nepremično, kakor je bridkost, ki se je zarila v dušo, brez upanja in zdravila.

Petdnevnica se je bližala koncu, in zbor je začel peti lavretanske litanije.

Mož se je zdel, kakor da bi se prebudil iz mrtvila. Svoje oči je uprl v podobo Žalostne Matere Božje in svoji roki prekrižal na prsih. Zbor je pel: »Tolažnica žalostnih«, in silen jok je udaril možu iz oči, ko je svoji roki stegnil proti oltarju in na ves glas zaklical: »Prosi za nas!«

Starejša gospa, ki je sedela za njegovim hrbtom, je kakor po notranjem nagibu vstala, pa kmalu spet sedla. Ko je bilo pobožnosti konec, je gospa odšla k vratom, kmalu za njo je tudi mož odšel iz cerkve.

Gospa se je zdela že precej v letih. Mož je počasi odhajal proti Orožni cesti (de las Armas), upognjen zaradi žalosti in bolečine. Naslednje popoldne sta se oba spet sešla pri petdnevnici. Po končani pobožnosti je gospa obstala pri vratih. Kmalu je prišel tudi mož. Deklica, stara kakor dvanajst let, se mu je približala, rekoč:

»Dedek, ali greva domov?«

»Le pojdiva! Ne morem več«.

Gospa je šla daleč za njima. Obstala sta pred preprosto in skromno hišo na cesti ter vstopila. Gospa si je ogledala pročelje in si v svojo beležnico zapisala številko Z devetinšestdeset.

Predsoba pred pisarno gospoda guvernerja je bila polna številnih prosilcev obojega spola. Vsi ti nesrečniki so si prizadevali, da bi bili prvi na vrsti, ko bodo lahko predložili svoje prošnje. Že dve uri prej pa je prišel »kapitan general«, da bi se z guvernerjem posvetoval, kar je še pomnožilo nestrpnost tistih, ki so čakali. Zavaljen in majhen vratar jih je postavljal v red ter na njihove opazke robato odgovarjal.

Minilo je že dve uri, odkar je prišel »kapitan general«, ko je v predsobo stopila tista gospa, katero smo zgoraj omenili.

»Ali je gospod guverner v uradu?« je vprašala gospa.

»Zadržan«, je zagodrnjal ta, ne da bi dvignil pogled s časopisa, ki ga je imel pred seboj.

»Izročite mu mojo vizitko!«

»Pri njem je na obisku njegova ekscelenca gospod kapitan general«, je odvrnil vratar.

»Vseeno, izročite mu vizitko!« je rekla gospa.

»Ali ste gluhi? Ali pa jaz govorim kitajsko«.

»Takoj mu izročite vizitko, če ne …«

Jupiter v livreji je moral stopiti s svojega Olimpa ter brez besed odšel v guvernerjevo sobo. Še mnogo bolj so se vsi začudili, ko je v predsobo prišel sam guverner, za njim pa kapitan general.

»Toda, gospa«, je zaklical guverner, »zakaj me niste obvestili, saj bi bil sam prišel, da bi Vam bil na uslugo!«

Gospa je eno roko podala guvernerju, drugo pa kapitanu generalu, nakar so vsi trije izginili za težko zaveso, ki je zakrivala vrata. Čez deset minut je v spremstvu obeh gospodov prišla iz urada.

»Jutri ob enih«, ji je rekel guverner, »boste zvedeli, kar bo le mogoče. Sam Vam prinesem poročilo.«

»Lepo se Vam zahvaljujem,« je odgovorila gospa. »Zanesljivo Vas pričakujem«.

»Kakšna poročila mi prinašate?« je drugi dan gospa sprejela guvernerja.

»Dosti, pa niso posebno ugodna,« je odvrnil guverner in sedel.

»Poglejmo!« je rekla gospa.

»Včeraj ste našo policijo zelo razgibali.« Nato je iz žepa potegnil list papirja in začel nekako takole brati:

»Najemnik v hiši številka devetinšestdeset na cesti Z se piše Štefan Rodriguez. Star je sedemdeset let in živi v veliki revščini. Njegova družina ima naslednje člane: ženo, ki je že sedem let hroma, slaboumno hčer, ter šest vnukov in vnukinj, ki so otroci druge hčere, ki pa je pred tremi meseci umrla. Med otroki je najstarejša dvanajst let, najmlajša pa štiri leta. Kje prebiva oče teh otrok, ni znano. Štefan je bil triindvajset let v službi na občini. Bil pa je pred tremi leti odpuščen, ko je padlo ministrstvo. Nato se je vedno bolj pogrezal v revščino. Hišnemu gospodarju dolguje tri tisoč šeststo petindvajset realov. Ta mu je že zagrozil, da mu bo zarubil pohištvo in ga vrgel iz hiše, če ne plača do petega tega meseca do treh popoldne.«

»Saj je že jutri peti!« ga je prekinila prestrašena gospa. »Saj je jutri veliki petek!«

»Štefan nima s čim plačati,« je nadaljeval guverner, »in vemo, da mu je hišni gospodar že sporočil, da mu bo pohištvo zarubil. Štefan je zelo spoštovana oseba, ki zasluži vse zaupanje«.

Guverner je pustil list na mizi, gospa pa je vsa potrta zaklicala:

»Zdaj vse razumem! Dovolj vzroka ima, da je tako potrt!«

Ko je gospa ostala sama, je listek še enkrat prebrala.

»Nemogoče, čisto nemogoče je,« je vzkliknila, »da bi Bog takih prošenj ne uslišal! Nemogoče je,da bi Žalostna Mati Božja na dan svojih bolečin ne hotela olajšati tako velike bolečine! Ko bi jaz bila bogata! Ko bi v njenem imenu mogla kaj storiti!«

Gospa si je z rokama zakrila obraz in začela ihteti. Nato pa je vstala, stopila k svoji pisalni mizi, vzela pisemski papir, napisala pismo ter ga naslovila na Njegovo Ekscelenco markiza de X., sevillskega župana. Na ovitek je zapisala: »Zelo nujno!«

Tri ure kasneje je že sprejela uradnika z občine. Naglo je odprla ovitek in veselo vzkliknila. V ovitku je bilo že podpisano imenovanje za službo na občini, zraven pa nanjo naslovljeno ljubeznivo županovo pismo. Ime tistega, ki je bil imenovan, ni bilo napisano. Zato je gospa na prazni prostor zapisala: »Za gospoda Štefana Rodrigueza«.

Nato je odprla malo skrinjico, kjer je imela na dnu shranjenih več zlatnikov in nekaj bankovcev. Bilo jih je šest po tisoč realov.

»Do junija ne bom dobila nobenega denarja več!« je zamrmrala med stisnjenimi zobmi. »Pa kaj je to! Mene ne bodo rubili!«

Tistih šest bankovcev je dala v imenovano listino, vtaknila v ovitek brez vsakega spremnega pisma in podpisa. Priložila je le tele besede: »Žalostna Mati Božja svojemu častilcu!« Dodala je še naslov brezposelnega moža, nakar je odšla v cerkev. Čeprav je že od daleč videla moža, ki je, kakor vsak dan, nepremično stal in jokal, gospa ni več jokala. V molitvi je pregibala ustnice, v srcu pa se je smehljala.

Veliki petek je bil zadnji dan petdnevnice. Gospa je prišla malo prej kakor ponavadi v cerkev. Možev prostor je bil še prazen.

»Gotovo še pride,« je menila gospa, »saj je še precej zgodaj«. Toda čas je mineval, pobožnost se je že pričela, nesrečnega brezposelnega pa še ni.

»Kaj neki se mu je pripetilo?« je premišljevala gospa. »Saj je njegova nesreča že ozdravljena, njegova prihodnost zagotovljena. Pa menda vendar ne bo eden izmed tistih premnogih duš, ki v svoji nesreči Gospoda kličejo na pomoč, v veselju pa se mu ne zahvalijo?«

Ropot prihajajočih korakov zmoti njeno zbranost. Pogleda in vidi, da dva moža na rokah, kakor na stolu neseta hromo žensko, za njimi pa prihaja šest majhnih otrok, ki so vsi žalno oblečeni. Moža hromo žensko položita v prezbiteriju na tla. Eden izmed njih – bržkone postrešček – takoj odide iz cerkve, drugi pa je dobri Štefan, ki takoj stopi na svoj prostor ob sveči ter poklekne. Zdelo se je, da je kar pomlajen, čeprav so se v njegovih očeh svetile solze, ki pa so bile solze hvaležnosti in veselja.

Otroci so klečali okoli hrome ženske tik ob gospe, ki je vse to natanko opazovala.

»Ali je to tvoja mati?« je vprašala otroka.

»Moja stara mama!«

»Ali je bolna?«

»Ohromela je. Danes pa je presveta Devica pri nas storila čudež, pa je hotela, da vsi gremo v cerkev in se ji zahvalimo«.

Gospa ni več spraševala, le svoj pajčolan si je potegnila čez obraz tako globoko, kolikor je le mogla.

Gospa, ki je nekdaj bila zelo bogata, je zdaj bila srečna in zadovoljna, ker je ubogi družini posredovala srečo in blagostanje in ker je bila orodje Božje previdnosti. Bila je plemenita markiza de Arco Hermoso, Cecilija Bhoel de Faber, kot pisateljica v slovstvenem svetu znana pod imenom »Fernan Caballero«.

To je izvleček iz tako lepe »Andaluzijske slike«, ki nam jo je narisalo pero p. Louisa Coloma v povesti Veliki petek.

C. M. de Heredia

Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (6)

Leta 1975 je vodil duhovne vaje jezuit p. Franc Cerar. Prof. Strle je napravil v tem letu sledeče sklepe: »Boljša uporaba časa, zlasti dopoldne. Ob pravem času, čim prej začeti z delom (prej dobra molitev, tudi neposredna priprava). Če (so) predavanja, vedno iti z neko umirjenostjo. Preglednost pri podajanju, umirjenost, trdnost, urejenost glede snovi. Vsaka ura res nekaj jasnega, trdnega, razsvetljenega in okrepčujočega. Skrbeti za bolj stvarne odgovore na pomisleke. Razgovori z bogoslovci kratki, a zares dobro premišljeni, nadnaravno prežeti. Vsako vsiljevanje odstranjeno, vsaka pretirana dolžina razgovorov odveč! Tudi urejenost v sobi, v vedenju. Večja vedrost, manj ostre sodbe, več spodbudnega in vse manj graje! O sebi ne govoriti! O raznih zadevah, ki so mi antipatične, rajši molčati. Govoriti o tem le zaradi kakega res nujno potrebnega razloga. Delo vršiti bolj vztrajno! Ne begati od enega do drugega! Pošte ne odpirati brez potrebe kar takoj, ko se ukvarjam s čim drugim. Bolj ravnočrten, bolj vztrajen, vztrajen, vztrajen. Obenem s tem ekspeditiven. Ne se lotevati vedno novih opravil, preden sem prejšnje dokončal. Če bom imel temporalne izpite namesto temporalnih nalog, naj bodo ti bolj kratki. Če kdo ne pokaže dovolj znanja, naj ga rajši odslovim, da bo še enkrat napravil. Takoj vsako stvar pregledno zaznamovati. Ne popuščati ali pretiravati v to ali nasprotno smer. Bolj skrbno paziti, da ne bom izgubljal brez potrebe časa za pripravo kosila. Naj bo to praktično, hitro. Dovolj, a rajši manj kakor preveč. O tem ne govoriti. Sprejeti to kot nekaj samoumevnega. Potreben počitek s tem, da grem na Grad. A takoj potem na delo, ki ga naj tako opravljam, da se ne bo nikjer zatikalo. Vse to pa usmerjeno povsem nadnaravno, prežeto z nadnaravnim duhom.«

Leta 1980 je imel duhovne vaje prof. Franc Perko, kasnejši beograjski nadškof. Na teh duhovnih vajah je Strle zapisal: »Konkretni sklepi: Bolj zares opravljati to, kar že delam. Zjutraj nekoliko prej vstati in bolj mirno grignonsko (op.: mišljeno je v duhu sv. Ludvika Grigniona) opraviti vse, kar že opravljam. Da ne bo zaspano, zato zvečer nekoliko prej v posteljo. Čez dan, zlasti zjutraj po maši pohiteti z delom, da bo več časa ostalo. Pred študijem se zbrati grignonsko. Po študiju zahvala, vsaj čisto kratka. Skrbeti, da ne bom do kraja preutrujen in zato nesposoben za delo. Več reda! Tudi v jedi in pri kuhi! Opoldan po kosilu bolj zares ponoviti sklepe iz misli jutranjega premišljevanja.«

Leta 1990 je vodil duhovne vaje kapucin p. Karel Geržan, sedaj škofijski duhovnik. Strle je zapisal naslednje sklepe: »I. Kar precej kritiziranja, je bilo zlasti glede svetovnega položaja v Cerkvi (teologija itd.). Glede razmer v semenišču; glede pastorale in podobno. Čeprav mi je kritiziranje odvratno, sem zahajal vanj. – O duhovnikih, vsaj na splošno, rad rečem kaj nepovoljnega, namesto da bi rajši molil. – O mladini podobno. Čim bolj bi moral odpraviti vso to praznoto in se namesto tega okleniti bolj zares pogovora z Bogom; predvsem na podlagi božje besede. II. Molitev izboljšati po maši, po obhajilu. Več in bolje. Glede spovedovanja molitev bolj zares. Ob delu spet in spet dvigati duha k Bogu – ko naletim na ovire. Umiriti se, ihtavosti se odpovedati. … III. O razmerah v semenišču in na fakulteti nujno izboljšati. Ne govoriti slabih reči, rajši moliti. To zares temeljito izboljšati. Bogoslovce in druge spoštovati propter Christum (zaradi Kristusa), kljub napakam. IV. Tudi čas vse bolj pametno uporabiti. Ne se vdajati neredu!«

Na koncu duhovnih vaj za leto 1993, ki jih je vodil p. Tomaž Podobnik, je zapisal sledeče sklepe: »Pustiti vsako slabo sodbo o teoloških profesorjih in podobno. Biti iskreno dobrohoten do vseh. Posebno misliti na tiste, ki so mi antipatični. Tudi do raznih napak drugih (ki so mi kakorkoli blizu) biti skrajno prizanesljiv. Zavedati se, da sem čisto blizu pred odpoklicem k božji sodbi. Saj ne morem nič izboljšati z jezo, nejevoljo, zabavljanjem – zaupati v Boga, da bo to uredil. Pač pa biti požrtvovalen v prizadevanju za to, da bi storil čim več dobrega še.«

Leta 1996 je imel duhovne vaje župnik Dragan Adam. Posebnih sklepov za to leto Strle ni zapisal. Zasledimo pa zanimivo opombo pri premišljevanju, ki ga je imel voditelj duhovnih vaj o božji besedi. Strle je pripisal: »Zelo lepo! Tudi prav zame polno upoštevanja vrednega.«

To so nekateri utrinki iz sklepov, ki jih je na duhovnih vajah napravil božji služabnik prof. dr. Anton Strle. Ta besedila kažejo, kako zahteven je bil do sebe in hkrati prizanesljiv do drugih. Krepko je čutil svoje meje, a s popolno naslonitvijo na Marijo in Jezusa se je krepko boril in prizadeval za uresničitev sklepov duhovnih vaj.

p. Andrej Pirš FSO

Odpoved, askeza, duhovni boj

Vsi čutimo, da je človekovo življenje stalen boj in nenehno prizadevanje.

Nočem nenadoma postati najvišji, ampak hočem polagoma napredovati.

Za pametnega človeka je njegov vinograd njegovo življenje, njegova duša in njegova vest. Pametni ne pusti v sebi nič neobdelanega in zapuščenega. Neumnež ne ravna tako: pri njem najdeš vse zanemarjeno, vse na tleh ležeče, vse neobdelano in umazano.

Hudič ima s svojimi pomočniki vedno le slabe namene in želi škodovati, vendar ne more nič storiti dobrim, katerim je rečeno: »Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro!« (1 Pt 3,13). Nikakor ni mogoče škodovati dobrim, saj jim hudič pravzaprav le pomaga k dobremu, čeprav noče.

sv. Bernard

Zgodi se Tvoja volja

Ribičev sin je s trnkom lovil ribe. Želel si je, da bi prijela prav velika riba. Takoj nato je začutil, da je riba zagrabila vabo. Začel je z vso močjo vleči, toda riba je bila močnejša, zato je dečka potegnila v vodo. Priskočil je oče, ki je v bližini raztegoval in pregledoval mreže. Pomagal je sinu na breg. Nato ga je poučil: »Sin moj, ni vedno dobro, če se naše želje uresničijo.«

Prositi smemo za duhovne in materialne dobrine. Kakor nam kaže očenaš, imajo duhovni darovi prednost. V prosilni molitvi mi nekaj pričakujemo od Boga, a pozabljamo, da tudi Bog nekaj pričakuje od nas. Osrednja prošnja v očenašu je: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Pri vseh naših prošnjah je treba upoštevati, da je odločilna Božja volja. Če nam je prosilna molitev pomagala k večji pripravljenosti za spolnjevanje Božje volje, jo je Bog na čudovit način uslišal, čeprav morda nismo dobili tistega, za kar smo prosili. Če bi nam Bog vedno dal tisto, za kar ga prosimo, nam bi bilo zaprošeno lahko v duhovno škodo. Mi sami pogosto niti ne vemo, kaj je za nas resnično dobro, dobro predvsem z vidika večnosti.

Najbolje bo za nas na zemlji in po smrti v nebesih, če se bomo ravnali po nasvetu sv. Avguština, ki ga je dal vdovi Probi:

»Kar se torej zgodi proti naši prošnji, moramo potrpežljivo nositi, se za vse Bogu zahvaljevati in prav nič ne smemo dvomiti, da se je moralo zgoditi, kar je bila Božja in ne naša volja. Tak zgled nam je dal tudi naš Srednik, ko je bil rekel: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene,« a spremenil svojo človeško voljo, ki jo je imel po učlovečenju, in takoj pristavil: »vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti, Oče.«

p. Anton

Prosilna molitev ni čarovnija

Prosilna molitev je čisto nekaj drugega, kakor so magični ali čarovniški obrazci. Človek hoče s čarovniškim obrazcem nekako prisiliti Boga, da bi mu bil naklonjen. Pri takšnem obrazcu je bistvena natančnost in razne drobne okoliščine. Pri pravi prosilni molitvi je bistvena vera in človekovo srce, vse zunanje pa je drugotno. Kristjanova prosilna molitev ima na žalost večkrat čarovniške prvine. To je takrat, kadar hoče na vsak način nekaj od Boga izsiliti; takrat, kadar prihaja človek pred Boga brez prave ponižnosti in pripravljenosti na sprejem njegove volje, pa naj bo kakršnakoli.

Sv. Bernard pravi, da je tisti, ki slabo moli, a kljub temu pričakuje, da bo uslišan, podoben človeku, ki je prinesel v mlin slabo žito, pričakuje pa lepe moke.

Če smo vedno pripravljeni Boga poslušati, naše prošnje pred Bogom ne bodo zahteve. V molitvi gre za to, da bi svojo voljo čimbolj podredili Božji volji, kajti tisto, kar je po Božji volji, je tudi za nas vedno najboljše. V dobri prosilni molitvi se borimo proti svoji nepopolnosti, zlasti proti svoji sebičnosti.

Molitev spreminja najprej nas

Bog na podlagi naše prosilne molitve posega najprej v nas in nas spreminja, napravlja boljše in duhovno močnejše. Ne gre torej najprej za to, da bi se na podlagi naše prosilne molitve nekaj spremenilo zunaj nas, temveč da bi se mi spremenili. Tako bomo sposobni, da bomo Božjo voljo spoznali. Hkrati nam bo Bog dal dovolj moči, da jo bomo spolnili. Če naša molitev ne vodi do soglasja naše volje z Božjo, ni dobra.

Andrew Knowles v knjigi Odkrivajmo molitev postavlja vprašanje: »Kako naj molimo, ko se nam pripeti najhujše?« Takole odgovarja: »Edini način, da v svoji tragediji najdemo smisel, je pogled na Križanega. Trpljenja, ki ga je pretrpel, ni sam povzročil. Bil je samo žrtev vsega zla, ki je v človeku – napuha, strahu, hinavščine, krivice in jeze.

Temu seznamu lahko dodamo svoj seznam naravnih katastrof, strašnih nesreč in grozljivih pomot ... Vendar nam Jezusovo trpljenje na križu in njegovo zmagoslavno vstajenje jasno oznanjata, da trpljenje in smrt nista zadnja resničnost.«

Sveti Avguštin je rekel, da Bog ne bi bil nikoli dovolil zla na svetu, če ga ne bi mogel obrniti v dobro. To prepričanje odmeva tudi iz Pavlovih besed: »Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).