Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (6)

Leta 1975 je vodil duhovne vaje jezuit p. Franc Cerar. Prof. Strle je napravil v tem letu sledeče sklepe: »Boljša uporaba časa, zlasti dopoldne. Ob pravem času, čim prej začeti z delom (prej dobra molitev, tudi neposredna priprava). Če (so) predavanja, vedno iti z neko umirjenostjo. Preglednost pri podajanju, umirjenost, trdnost, urejenost glede snovi. Vsaka ura res nekaj jasnega, trdnega, razsvetljenega in okrepčujočega. Skrbeti za bolj stvarne odgovore na pomisleke. Razgovori z bogoslovci kratki, a zares dobro premišljeni, nadnaravno prežeti. Vsako vsiljevanje odstranjeno, vsaka pretirana dolžina razgovorov odveč! Tudi urejenost v sobi, v vedenju. Večja vedrost, manj ostre sodbe, več spodbudnega in vse manj graje! O sebi ne govoriti! O raznih zadevah, ki so mi antipatične, rajši molčati. Govoriti o tem le zaradi kakega res nujno potrebnega razloga. Delo vršiti bolj vztrajno! Ne begati od enega do drugega! Pošte ne odpirati brez potrebe kar takoj, ko se ukvarjam s čim drugim. Bolj ravnočrten, bolj vztrajen, vztrajen, vztrajen. Obenem s tem ekspeditiven. Ne se lotevati vedno novih opravil, preden sem prejšnje dokončal. Če bom imel temporalne izpite namesto temporalnih nalog, naj bodo ti bolj kratki. Če kdo ne pokaže dovolj znanja, naj ga rajši odslovim, da bo še enkrat napravil. Takoj vsako stvar pregledno zaznamovati. Ne popuščati ali pretiravati v to ali nasprotno smer. Bolj skrbno paziti, da ne bom izgubljal brez potrebe časa za pripravo kosila. Naj bo to praktično, hitro. Dovolj, a rajši manj kakor preveč. O tem ne govoriti. Sprejeti to kot nekaj samoumevnega. Potreben počitek s tem, da grem na Grad. A takoj potem na delo, ki ga naj tako opravljam, da se ne bo nikjer zatikalo. Vse to pa usmerjeno povsem nadnaravno, prežeto z nadnaravnim duhom.«

Leta 1980 je imel duhovne vaje prof. Franc Perko, kasnejši beograjski nadškof. Na teh duhovnih vajah je Strle zapisal: »Konkretni sklepi: Bolj zares opravljati to, kar že delam. Zjutraj nekoliko prej vstati in bolj mirno grignonsko (op.: mišljeno je v duhu sv. Ludvika Grigniona) opraviti vse, kar že opravljam. Da ne bo zaspano, zato zvečer nekoliko prej v posteljo. Čez dan, zlasti zjutraj po maši pohiteti z delom, da bo več časa ostalo. Pred študijem se zbrati grignonsko. Po študiju zahvala, vsaj čisto kratka. Skrbeti, da ne bom do kraja preutrujen in zato nesposoben za delo. Več reda! Tudi v jedi in pri kuhi! Opoldan po kosilu bolj zares ponoviti sklepe iz misli jutranjega premišljevanja.«

Leta 1990 je vodil duhovne vaje kapucin p. Karel Geržan, sedaj škofijski duhovnik. Strle je zapisal naslednje sklepe: »I. Kar precej kritiziranja, je bilo zlasti glede svetovnega položaja v Cerkvi (teologija itd.). Glede razmer v semenišču; glede pastorale in podobno. Čeprav mi je kritiziranje odvratno, sem zahajal vanj. – O duhovnikih, vsaj na splošno, rad rečem kaj nepovoljnega, namesto da bi rajši molil. – O mladini podobno. Čim bolj bi moral odpraviti vso to praznoto in se namesto tega okleniti bolj zares pogovora z Bogom; predvsem na podlagi božje besede. II. Molitev izboljšati po maši, po obhajilu. Več in bolje. Glede spovedovanja molitev bolj zares. Ob delu spet in spet dvigati duha k Bogu – ko naletim na ovire. Umiriti se, ihtavosti se odpovedati. … III. O razmerah v semenišču in na fakulteti nujno izboljšati. Ne govoriti slabih reči, rajši moliti. To zares temeljito izboljšati. Bogoslovce in druge spoštovati propter Christum (zaradi Kristusa), kljub napakam. IV. Tudi čas vse bolj pametno uporabiti. Ne se vdajati neredu!«

Na koncu duhovnih vaj za leto 1993, ki jih je vodil p. Tomaž Podobnik, je zapisal sledeče sklepe: »Pustiti vsako slabo sodbo o teoloških profesorjih in podobno. Biti iskreno dobrohoten do vseh. Posebno misliti na tiste, ki so mi antipatični. Tudi do raznih napak drugih (ki so mi kakorkoli blizu) biti skrajno prizanesljiv. Zavedati se, da sem čisto blizu pred odpoklicem k božji sodbi. Saj ne morem nič izboljšati z jezo, nejevoljo, zabavljanjem – zaupati v Boga, da bo to uredil. Pač pa biti požrtvovalen v prizadevanju za to, da bi storil čim več dobrega še.«

Leta 1996 je imel duhovne vaje župnik Dragan Adam. Posebnih sklepov za to leto Strle ni zapisal. Zasledimo pa zanimivo opombo pri premišljevanju, ki ga je imel voditelj duhovnih vaj o božji besedi. Strle je pripisal: »Zelo lepo! Tudi prav zame polno upoštevanja vrednega.«

To so nekateri utrinki iz sklepov, ki jih je na duhovnih vajah napravil božji služabnik prof. dr. Anton Strle. Ta besedila kažejo, kako zahteven je bil do sebe in hkrati prizanesljiv do drugih. Krepko je čutil svoje meje, a s popolno naslonitvijo na Marijo in Jezusa se je krepko boril in prizadeval za uresničitev sklepov duhovnih vaj.

p. Andrej Pirš FSO

Odpoved, askeza, duhovni boj

Vsi čutimo, da je človekovo življenje stalen boj in nenehno prizadevanje.

Nočem nenadoma postati najvišji, ampak hočem polagoma napredovati.

Za pametnega človeka je njegov vinograd njegovo življenje, njegova duša in njegova vest. Pametni ne pusti v sebi nič neobdelanega in zapuščenega. Neumnež ne ravna tako: pri njem najdeš vse zanemarjeno, vse na tleh ležeče, vse neobdelano in umazano.

Hudič ima s svojimi pomočniki vedno le slabe namene in želi škodovati, vendar ne more nič storiti dobrim, katerim je rečeno: »Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro!« (1 Pt 3,13). Nikakor ni mogoče škodovati dobrim, saj jim hudič pravzaprav le pomaga k dobremu, čeprav noče.

sv. Bernard

Zgodi se Tvoja volja

Ribičev sin je s trnkom lovil ribe. Želel si je, da bi prijela prav velika riba. Takoj nato je začutil, da je riba zagrabila vabo. Začel je z vso močjo vleči, toda riba je bila močnejša, zato je dečka potegnila v vodo. Priskočil je oče, ki je v bližini raztegoval in pregledoval mreže. Pomagal je sinu na breg. Nato ga je poučil: »Sin moj, ni vedno dobro, če se naše želje uresničijo.«

Prositi smemo za duhovne in materialne dobrine. Kakor nam kaže očenaš, imajo duhovni darovi prednost. V prosilni molitvi mi nekaj pričakujemo od Boga, a pozabljamo, da tudi Bog nekaj pričakuje od nas. Osrednja prošnja v očenašu je: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Pri vseh naših prošnjah je treba upoštevati, da je odločilna Božja volja. Če nam je prosilna molitev pomagala k večji pripravljenosti za spolnjevanje Božje volje, jo je Bog na čudovit način uslišal, čeprav morda nismo dobili tistega, za kar smo prosili. Če bi nam Bog vedno dal tisto, za kar ga prosimo, nam bi bilo zaprošeno lahko v duhovno škodo. Mi sami pogosto niti ne vemo, kaj je za nas resnično dobro, dobro predvsem z vidika večnosti.

Najbolje bo za nas na zemlji in po smrti v nebesih, če se bomo ravnali po nasvetu sv. Avguština, ki ga je dal vdovi Probi:

»Kar se torej zgodi proti naši prošnji, moramo potrpežljivo nositi, se za vse Bogu zahvaljevati in prav nič ne smemo dvomiti, da se je moralo zgoditi, kar je bila Božja in ne naša volja. Tak zgled nam je dal tudi naš Srednik, ko je bil rekel: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene,« a spremenil svojo človeško voljo, ki jo je imel po učlovečenju, in takoj pristavil: »vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti, Oče.«

p. Anton

Prosilna molitev ni čarovnija

Prosilna molitev je čisto nekaj drugega, kakor so magični ali čarovniški obrazci. Človek hoče s čarovniškim obrazcem nekako prisiliti Boga, da bi mu bil naklonjen. Pri takšnem obrazcu je bistvena natančnost in razne drobne okoliščine. Pri pravi prosilni molitvi je bistvena vera in človekovo srce, vse zunanje pa je drugotno. Kristjanova prosilna molitev ima na žalost večkrat čarovniške prvine. To je takrat, kadar hoče na vsak način nekaj od Boga izsiliti; takrat, kadar prihaja človek pred Boga brez prave ponižnosti in pripravljenosti na sprejem njegove volje, pa naj bo kakršnakoli.

Sv. Bernard pravi, da je tisti, ki slabo moli, a kljub temu pričakuje, da bo uslišan, podoben človeku, ki je prinesel v mlin slabo žito, pričakuje pa lepe moke.

Če smo vedno pripravljeni Boga poslušati, naše prošnje pred Bogom ne bodo zahteve. V molitvi gre za to, da bi svojo voljo čimbolj podredili Božji volji, kajti tisto, kar je po Božji volji, je tudi za nas vedno najboljše. V dobri prosilni molitvi se borimo proti svoji nepopolnosti, zlasti proti svoji sebičnosti.

Molitev spreminja najprej nas

Bog na podlagi naše prosilne molitve posega najprej v nas in nas spreminja, napravlja boljše in duhovno močnejše. Ne gre torej najprej za to, da bi se na podlagi naše prosilne molitve nekaj spremenilo zunaj nas, temveč da bi se mi spremenili. Tako bomo sposobni, da bomo Božjo voljo spoznali. Hkrati nam bo Bog dal dovolj moči, da jo bomo spolnili. Če naša molitev ne vodi do soglasja naše volje z Božjo, ni dobra.

Andrew Knowles v knjigi Odkrivajmo molitev postavlja vprašanje: »Kako naj molimo, ko se nam pripeti najhujše?« Takole odgovarja: »Edini način, da v svoji tragediji najdemo smisel, je pogled na Križanega. Trpljenja, ki ga je pretrpel, ni sam povzročil. Bil je samo žrtev vsega zla, ki je v človeku – napuha, strahu, hinavščine, krivice in jeze.

Temu seznamu lahko dodamo svoj seznam naravnih katastrof, strašnih nesreč in grozljivih pomot ... Vendar nam Jezusovo trpljenje na križu in njegovo zmagoslavno vstajenje jasno oznanjata, da trpljenje in smrt nista zadnja resničnost.«

Sveti Avguštin je rekel, da Bog ne bi bil nikoli dovolil zla na svetu, če ga ne bi mogel obrniti v dobro. To prepričanje odmeva tudi iz Pavlovih besed: »Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Bog odgovarja tudi z molkom

Bog na naše prošnje pogosto odgovarja z molkom. Lahko smo tega Božjega molka sami krivi, ker naša prosilna molitev ni bila takšna, kakršna bi morala biti. Lahko pa je naša molitev v redu, a Bog vseeno molči, včasih celo zelo dolgo. Tu gre za Božjo skrivnost, ki je ne moremo do konca doumeti. Bog nam hoče s tem svojim molkom pomagati, da duhovno napredujemo, da prerastemo svoj način gledanja, da se postavimo na Božje stališče. Priti moramo do te stopnje, da bomo v molitvi prosili za tisto, kar nam hoče dati Bog. To je za nas najboljše.

Če Bog na našo prosilno molitev molči, to ne pomeni, da se je od nas oddaljil, da nas je zapustil. Božji odgovor z molkom je način, kako nas je Bog v tem trenutku uslišal. Nemški teolog Karl Rahner pravi: »Dokler so naše roke sklenjene – sklenjene tudi sredi najstrašnejšega propadanja –, dotlej nas obdaja – nevidno in skrivnostno, toda resnično – Božja naklonjenost; in ko padamo v brezno in smrt, padamo v resnici le v brezno večne ljubezni.«

Molitev mora imeti potrebne pogoje

Bog ne usliši tistega, ki nasprotuje njegovim načrtom (prim. Job 38,2), onega, ki nasprotuje njegovim izvoljenim (prim. Joz 24,10), brezbožnega, krivičnega, nezvestega (prim. Jer 3,4s; Oz 8,2s; Mal 2,17; Job 27,8s; Prg 15,29). Značilno pravi Bog po preroku Izaiju:                            »Četudi še toliko molite, vas ne poslušam: vaše roke so polne krvi« (Iz 1,15).

Podobno po preroku Miheju: »Nekega dne bodo vpili h Gospodu, pa jih ne bo uslišal; takrat bo skril pred njimi svoje obličje, zavoljo zločinov, ki so jih izvršili« (Mih 3,4).

Tudi Nova zaveza govori o vzrokih, zakaj naša molitev večkrat ni uslišana. To je zaradi kakšne pomanjkljivosti pri prosilcu: »Če pa komu izmed vas manjka modrosti, naj si jo izprosi od Boga in mu jo bo dal, saj jo rad da vsakomur, ne da bi mu kaj očital. Prosi pa naj jo v veri in nič naj ne omahuje; omahljivec je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter vzdiguje in premetava. Tak človek naj ne pričakuje, da bo kaj prejel od Gospoda« (Jak 1,5–7).

»Prósite, pa ne prejmete, ker prosite s slabim namenom, zato da bi potešili svoja poželenja« (Jak 4,3).

»Preljubi, če nas pa naše srce ne obsoja, se lahko zanesemo na Boga in dobimo od njega vse, za kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč« (1 Jn 3,21s).

Da bo naša molitev uslišana, se moramo najprej spreobrniti. Prositi je treba brez omahovanja, z zaupno vero in dobrim namenom. Spolnjevati je treba vse Božje zapovedi. Dalje je treba Boga prositi po njegovi volji: »Zanesemo se, da nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, kadar ga česa prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili« (1 Jn 5,14s).