Ob obali reke Jordan smo
imeli kratko bogoslužje. Škof Jurij nam je spregovoril o veličini krsta, ki smo
ga prejeli. Njegova beseda je bila ognjevita in je v nas vžigala veselje in
hvaležnost, da smo krščeni. Biti s krstom vcepljen v Jezusa, v njegovo telo, je
nekaj velikega. Škoda, ker se te sreče premalo zavedamo. Premalo živimo iz
krsta, premalo smo zanj hvaležni in prepogosto se zgodi, da smo kristjani samo
v krstni knjigi.
Počasi in s premislekom smo
zmolili veroizpoved. Potem smo obnovili krstne obljube, škof pa nas je
blagoslovil. Za kaj več ni bilo časa, da bi se tam zadrževali. Gotovo pa je to
primeren kraj, kjer bi se lahko usedel in odprl srce Svetemu Duhu, da bi
spregovoril v globino srca. To bi bilo najbolje, toda potem romanja ne bi mogli
končati v dveh tednih.
Nekateri so v stekleničke in
plastenke zajeli vode iz reke, saj jih bo spominjala na obisk tega kraja.
Ob odhodu od brega, smo se
srečali s skupino romarjev iz Indije. Bilo jih je lepo videti, saj imajo
čudovito temno polt in črne lase, da se kar zeleno ali modro svetlikajo.
Naslednja postaja našega
romanja je bilo starodavno mesto Jeriha. To je najstarejše mesto na svetu, saj
so izkopavanja pokazala, da je na tistem kraju stalo mesto že pred osem tisoč
leti.
Jeriha je pomembna, ker so
Izraelovi sinovi prav pri Jerihi prišli čez Jordan v Obljubljeno deželo in jo
začeli osvajati. Zgodbo o osvojitvi Jerihe poznamo. Tudi Jezus se je pogosto
mudil v Jerihi.
Mesto leži v jordanski
dolini, kjer je vreme zelo prijetno. Zato tu vedno kaj cveti. Ker je dovolj
vode, rastejo tudi mnoge palme. Jeriho imenujejo tudi palmino mesto.
V Jerihi se je Jezus srečal s
cestninarjem Zahejem. Ta je bil male postave. Na vsak način je hotel Jezusa
videti. Splezal je na divjo smokvo in na močni veji čakal, kdaj bo Jezus prišel
mimo. Jezus ga je opazil in ga poklical dol ter ostal v njegovi hiši v gosteh.
Na to divjo smokvo nas je
škof Jurij opozoril. Res smo jo videli, ko smo se peljali po tisti ulici.
Mogočno, veliko drevo, ki eno svojih vej steza čez cesto. Nekoliko se mi je
spremenila predstava o divji smokvi. Sprva sem mislil, da je najbrž precej
podobna pravi smokvi. Ta ima zelo krhke veje. Zato se mi je zmeraj ob branju
tega odlomka postavljalo vprašanje: Kako to, da se Zaheju ni odlomila veja?
Sedaj vem, da je divja smokva precej drugačno drevo kot žlahtno figovo drevo.
Škoda, ker se pri tem drevesu nismo ustavili, da bi ga malo bolje pogledali.
Ustavili smo se ob robu
starodavne Jerihe. To je hribček, ki ga uradno imenujejo tel: Tel Jericho. To
seveda ni navaden hribček, ki je nastal ob premikanju zemeljskih plasti. To je
hribček, ki so ga naredili ljudje. Prve pozidave mesta so bile v ravnini. Ker
pa so takrat imeli navado, da so osvojeno mesto do tal porušili in požgali, je
za njimi ostal kup ruševin. Naslednji rod je tiste ruševine samo malo poravnal
in nanje začel graditi novo mesto. Tako je bilo teh plasti vedno več, mesto pa
je bilo vedno bolj dvignjeno nad okolico.
Tako se je dogajalo tudi z
Jeriho. Pogosto je bila porušena in ponovno pozidana. Za arheologe je takšen
»tel« ali hrib dragocena zakladnica zgodovine, saj vsaka plast pripoveduje
svojo zgodbo. Plasti veliko povedo o življenju v starodavnih časih, saj so med
ruševinami ostali marsikateri predmeti. Prav gotovo ostanki lončenih posod,
kakšno orožje, nakit ali karkoli drugega. Vse to pripoveduje o življenju v
tistem času.
Vstopili smo v veliko
zgradbo. V pritličju je bilo polno trgovin. Mogoče je bilo kupiti skoraj vse,
kar bi si zaželel. Že pri vhodu so prodajalci sadja delali velik vrišč. Vpili
so in nagovarjali ljudi, naj kupijo sadje, ali si dajo iztisniti sok iz svežega
sadja. Nekoliko sem obstal pri njih. Bilo jih je zanimivo gledati, saj so se
skušali vesti čim bolj vpadljivo. Sadje za sok niso mirno polagali v prešo,
marveč so ga metali v zrak in ga rokohitrsko lovili. Vse to je bilo paša za
oči, pa tudi obremenitev za denarnico. Marsikdo se je ustavil in si naročil
kozarec svežega soka. Tudi jaz sem si ga naročil, čeprav je bil zelo drag.
Nekaj vitaminov človek pač mora zaužiti.
Zgradba je večnadstropna.
Povzpeli smo se na teraso čisto zgoraj. Od tam je bil lep razgled na starodavno
Jeriho. Za neukega človeka bi bil ta pogled kaj malo zanimiv. Saj bi mu tisti
kupi nič ne pomenili. Bilo je polno kamenja, trava je rasla po pobočjih, pa vse
razkopano. Skoraj bi lahko rekel: razrito na vse strani. Toda za arheologe je
to velika zakladnica zgodovine.
Škof Jurij nam je nazorno
razložil vse, kar se je dogajalo v Jerihi skozi zgodovino. Ob njegovi razlagi
je dobil razrit hrib novo vsebino. Človek je lahko z velikim spoštovanjem
gledal na goro kamenja pred seboj. Po samem »telu«, hribu, vodijo stopnice.
Mogoče se je sprehoditi po izkopaninah in si bolj natančno ogledati vse plasti,
ki so jih našli pri izkopavanjih. Toda to je zgodba za arheologe in ne za
romarje.
Z razgledne ploščadi se je
lepo videlo v hribovje nad Jeriho. Visoko v gorovju sem opazil večjo zgradbo z
zvonikom. Lahko bi bila kašna cerkev ali celo samostan. Škof Jurij je potrdil
mojo domnevo. Vsem, ki smo bili ob njem, je razložil, da je tam zgoraj Samostan
skušanja. Torej kraj, kjer se je Jezus zadrževal pred začetkom javnega
delovanja, ko se je štirideset dni postil. Hudi duh ga je skušal in ga vabil,
da bi nasedel njegovim zvijačam in lažem.
V prvih stoletjih krščanstva
so tam zgoraj zgradili samostan. Zaradi spomina na Jezusov post in skušnjave,
in zaradi molitev mnogih menihov, je postal svet kraj. Danes ga je mogoče
obiskati z žičnico, ki vozi tja gor. Mi se v tiste pečine nismo podali, ker smo
imeli omejen čas in natrpan program.
Vrnili smo se nazaj v
pritličje. V prvem nadstropju so nas vabili v razkošno restavracijo, a smo jo
mahnili kar naprej, saj so tudi tam najbrž pošteno zasoljene cene. Spodaj smo
pohajali med policami in ogledovali različno robo, ki so jo ponujali. Obstal
sem pri mizi s čudovitimi dateljni. Bili so dveh vrst: navadni bolj drobni in
prav veliki, debeli, ki so bili skrbno izbrani. Vprašal sem za ceno. Povedal mi
je, da zahteva dvajset dolarjev za kilogram. O, to je bilo občutno preveč. Tudi
bolj drobni niso bili poceni. Za njih je zahteval deset dolarjev, torej enkrat
več kot v Betaniji. Poskušali smo se pogajati za ceno, a brez vidnega uspeha.
Nekoliko je sicer znižal ceno, a še vedno je bilo astronomsko drago.
Mnogi naši romarji so bili že
zunaj pred stavbo. Bil je lep palmov gaj. Visoke datljeve palme so bujno rasle
in delale obilno senco. Okoli debel so bili zgrajeni zidci, da je bilo mogoče
sesti in se odpočiti.
Skupina romarjev iz Črnuč si
je že pogrnila mizico s slovenskimi salamami. Povabili so me na malico. Malo
nerodno mi je bilo, da sem se pasel na dobrotah, ki so jih drugi prinesli iz
domovine. Bili so prijazni in gostoljubni, zato jim že iz spoštovanja nisem
smel dati košarice. Bilo je imenitno! Res so prinesli s seboj dobrote, ki so
pričarale okus po domovini. Od njih sem se naučil, da je modro tako ravnati.
Dobro si je vzeti s seboj nekaj za malico, saj so romarski dnevi kar dolgi in
naporni. Kosila običajno ni, če pa si zjutraj neroden pri vstajanju, izostane
še zajtrk.
Ob hiši so imeli nekaj pavov,
ki pa niso bili preveč navdušeni nad fotografi. Radi so se razkazovali in
vzbujali pozornost s svojim prekrasnim perjem. Toda bili so raje na nizkih nadstreških
in balkonih. Tam so bili bolj vzvišeni. Tistim, ki bi radi naredili dobre
fotografije, pa so vzbujali samo skomine, saj so bili predaleč za dober
posnetek.
Pot iz Jerihe mi je zbujala
radovednost. Hotel sem še enkrat videti tisto divjo smokvo, na katero je
splezal Zahej. Nisem imel te sreče, saj smo se vračali po drugi ulici.
Na vrsti je bil še en
»arheološki« postanek. To je Vadi Qumran. Pod tem imenom so znani tako
imenovani kumranski rokopisi. Imenujejo jih tudi »mrtvomorski rokopisi«. Danes
ni tam naselja, je samo muzejski kompleks. Nekoč pa je bilo tam cvetoče naselje
Esenov. To je bila judovska ločina, ki se je precej razlikovala od splošnega
judovskega življa. Živeli so ločeno od ljudi, v puščavi ob Mrtvem morju. Imeli
so strogo urejene življenjske razmere, saj so živeli v skupnosti. Lahko bi jih
primerjali neke vrste samostanu. Imeli so svoja pravila in veliko časa
posvečali molitvi in študiju Svetega pisma. Nad njimi je bil predstojnik, ki so
ga morali poslušati. Vse, kar so imeli, so delili med seboj, tudi zasebne
lastnine niso imeli. Živeli so v več oddelkih. Poročeni zase, neporočeni pa
spet zase. Zelo so poudarjali duhovne vrednote, nekoliko manj pa materialne.
Nekateri pravijo, da so jih celo omalovaževali. Tudi glede deviškega življenja
so se razlikovali od ostalih Judov. Med Judi namreč ni bilo cenjeno, Eseni pa
so deviško življenje zelo cenili in ga pospeševali.
Pod strmimi pobočji nad
zahodno obalo Mrtvega morja so si zgradili celo selišče. Imeli so zgrajene
zbiralnike za vodo in skladišča za hrano. Mislim, da so sprejemali tudi
popotnike in poskrbeli zanje.
Zelo so skrbeli za duhovno
plat življenja. Marljivo so prepisovali svetopisemska besedila in druga
besedila duhovne vsebine. Nekateri trdijo, da je mednje spadal tudi Janez
Krstnik, za katerega evangelist pravi, da je bil v samoti, dokler ni napočil
čas. Celo za Jezusa nekateri pravijo, da je izhajal iz njihovih vrst. A to ni
verjetno, saj se je njegov nauk popolnoma razlikoval od njihovega.
Ker so s prepisovanjem
ustvarili veliko zbirko rokopisov, je bila njihova knjižnica obsežna za tiste
čase. Kot vsi Judje so tudi oni sveta besedila zelo spoštovali.
Dokler je bil mir, niso bili
v nevarnosti ne oni, ne rokopisi. Ko pa so Rimljani porušili Jeruzalem. To je
bilo leta 70, je bil ta dogodek za Esene znamenje, da se bliža tudi zanje
nesreča. Čeprav so bili daleč odmaknjeni od Jeruzalema, so zelo temeljito
poskrbeli za rokopise. Zvitke so zložili v velike lončene vrče, jih pokrili s
pokrovi in stik med pokrovom in vrčem zalili z voskom. Te vrče so skrili po
votlinah, ki jih je tam na pogorju na pretek. Največ vrčev so znesli na težko
dostopno votlino na bregu vadija.
Vadi je suha rečna struga, ki
se z vodo napolni le ob deževju. V deževni dobi teče po strugi reka, ko pa
nastopi sušno obdobje, je spet samo suha struga. Taki strugi rečejo Arabci
vadi.
To votlino danes imenujejo
Q14. Preprosto po številkah, kakor so jih odkrivali. Kratica pomeni kumransko
votlino številka 14. Videti je kakor rama, ki se dviga nad strugo. Pod njo se
združita dve strugi. Ena priteče naravnost izpod pečin, druga, manjša, pa
nekoliko iz desne strani. Na pobočju te rame je mala votlina, ki ni nič
posebnega. Vanjo so Eseni znosili največ vrčev z zvitki.
Po porušenju Jeruzalema so
najbrž tudi Eseni doživeli obisk Rimljanov. Mogoče se je njihovo bivanje
drugače končalo, skratka naselje je ostalo prazno in je propadlo. Tam mimo
nihče ni hodil, le pastirji so od časa do časa tam mimo pasli svoje črede.
Leta 1948 se je pastir, ki je
pasel na bregu vadija, dolgočasil. Metal je kamne na drugo stran v zgoraj
omenjeno ramo. Opazil je luknjo v skali. Ko je poskušal s kamnom zadeti luknjo,
mu je en met uspel. Toda slišal je čuden zvok: kakor, da bi se razbil lončen
vrč. Ker je bil radoveden in je imel časa na pretek, je začel plezati k tisti
votlini. V njej je našel veliko vrčev, v njih pa zvitke z besedili.
Njemu seveda to ni nič pomenilo. Ko pa se je med beduini razvedelo, so začeli stikati po
votlinah in iskati rokopise, saj so kmalu ugotovili, da jih je mogoče prodati.
Vest o teh rokopisih se je
kmalu razširila po svetu, tudi med kroge znanstvenikov, ki so raziskovali
svetopisemsko besedilo. Najdbe so bile presenetljive. Našli so rokopise ali
vsaj delce vseh svetopisemskih knjig Stare zaveze razen Esterine knjige. Zelo
pomembno je bilo spoznanje, da se teh najdenih besedil nihče ni dotaknil skoraj
dva tisoč let. To pomeni, da so ostala takšna, kot so bila pred dva tisoč leti.
Tudi strokovnjaki za rokopise so kmalu preiskali ves okoliš in še veliko našli.
V votlinah so odkrili poleg svetopisemskih besedil še pravila kumranskega
naselja, veliko nesvetopisemske literature. Posebej znane pesmi, podobne
psalmom, le da niso bile nikoli del Svetega pisma.
Za rokopise je bila sreča, da
so bili tako dobro shranjeni, še več pa je pripomoglo suho in vroče vreme, ki
je tam doli. Tako so pergamenti ostali nedotaknjeni.
Najprej smo si ogledali
kratek videofilm o Kumranu in njihovih prebivalcih. Nekoliko je bil prikazan
način njihovega življenja in varovanje rokopisov. V prostorih, kjer smo gledali
film, je bilo mogoče videti take vrče, v kakršnih so bili pergamenti. Zatem smo
si ogledali še razvaline, ki so še vedno »žive«. Še vedno jih izkopavajo in
skušajo razvozlati način življenja in razporeditev posameznih prostorov. Veliko
nam je pripomogla jasna beseda škofa Jurija, saj je tudi on eden večjih
strokovnjakov za Sveto pismo in je nekaj časa študiral v Sveti deželi.
Vsi so se že veselili kopanja
v Mrtvem morju. Tega ne sme zamuditi noben romar v Sveto deželo. Če je le
mogoče, se slikajo sedeč v vodi in z razgrnjenim časopisom v roki. Mogoče se
komu zdi nemogoče, pa je mogoče! Voda v Mrtvem morju je zelo slana. Vsebuje
okoli trideset odstotkov soli. Zato je njena specifična gostota toliko večja.
To pomeni, da je močnejši vzgon. Zato človek ne potone, marveč ostane na
gladini. Običajno je tako, da se zadnjica nekoliko potopi. Noge so lažje, zato
jih vzgon potisne na površje. Tudi prsni koš ostane zunaj, ker je zaradi
telesnih votlin bolj lahek. Zato je mogoče »sedeti« v vodi približno tako, kot
bi udobno ležal na naslonjaču in imel dvignjene noge.
V Mrtvem morju ni pametno
razkazovati plavalskih sposobnosti, ker normalno plavanje skoraj ni mogoče, pa
še nevarno je. Bolje je sedeti v vodi in z rokami veslati, kakor v čolnu. Ker
je voda tako zelo slana, ne sme priti v oči. Če pa pride, strahotno peče. Čim
prej si jih je treba sprati s sladko vodo. Še večje težave lahko nastanejo, če
pride voda v usta in jo človek požre. V takem primeru je skoraj nujno iti na
pranje želodca.
Mnogi romarji so z veseljem
šli v morje. Jaz sem raje ostal zunaj in naredil nekaj fotografij, saj bi jih
mnogi radi imeli za spomin. V Mrtvem morju sem se kopal že pred petindvajsetimi
leti.
V tem kopališču je bilo
veliko blata. Vsa obala je bila iz črne prsti. V vodi je bila ta prst
razmočena. Hoditi je bilo treba počasi in previdno, saj so se noge globoko
vdirale v blato. Prav lahko bi pri hoji omahnil v vodo, jo nekoliko popil ali
si zmočil oči. To ne bi bilo dobro. Na to je romarje opozoril že pater Peter,
saj bi bilo nerodno, če bi nastale nevšečnosti.
Kopališče ni bilo daleč od
Jerihe. Leži v zelo severnem delu Mrtvega morja. Mislim, da je bilo le malo
vožnje od Kumrana.
Romarji so kmalu postali
kakor mali otroci, ki se igrajo v blatu. V nekaj minutah so bili črni kot
zamorci, ker so se namazali z slanim blatom. To črno blato je zelo zdravilno. V
drugih krajih ob Mrtvem morju, je celo mogoče obiskati neke vrste toplice, ki
nudijo masaže in zdravljenje s tem črnim blatom, ki koži zelo dobro dene.
Pomaga pri različnih kožnih težavah.
Navdušenje nad črnim blatom
je bilo med našimi romarji tako veliko, da je vsak po svoje vlačil proti bregu
cele kepe. Potem so potrebovali vreče, da bi to blato shranili. Nekateri so
bili bolj skromni in so si ga nabrali v lončke za kreme in mazila.
Tudi kopanje v slani vodi je
bilo užitek. Lepo jih je bilo gledati, kako so uživali. Vreme sicer ni bilo
lepo. Pihal je veter, zato so bili na morju valovi. Potrebna je bila
previdnost, da voda komu ni pljusknila v obraz. Voda je bila primerno topla,
zrak pa je bil segret že na štiriindvajset stopinj. Za februar kar dovolj!
Kopanje bi trajalo še in še,
saj je bilo potrebno izkoristiti vsako minuto. Ker pa se je začelo nočiti, se
je bilo potrebno od Mrtvega morja posloviti.
Pot nazaj je vodila mimo
čudovitih palmovih nasadov. Priznati moram, da Izraelci delajo skoraj čudeže v
puščavi. Kjer je le mogoče, napeljejo vodo in zasadijo datljeve palme. Skrbno
jih zalivajo, da zrastejo v čudovite nasade. Tu zorijo sladki in okusni datlji,
ki jih potem prodajajo po vsem svetu.
p. Branko Petauer
